Pri molitvi Očenaš vsakokrat izgovorimo tudi besede »Daj nam danes naš vsakdanji kruh …«. Dolgo časa nisem bil prav posebno pozoren na te besede, izgovarjal sem jih pač kot sestavni del omenjene molitve. Ko pa smo zaživeli kot družina, sem se tudi sam pričel spraševati o globljem pomenu te besede, kaj vse je zajeto v ta »naš vsakdanji kruh«. Obenem je zraven prišla tudi hvaležnost za vse, kar nam je dano na mizo, kar pridelamo, kar zaslužim(o) idr.
Kruh v svetopisemskih časih: Materialna in duhovna razsežnost
Betlehem - Hiša Kruha in življenjska nujnost
Turiste, ki obiščejo starodavno mesto Betlehem, pogosto preseneti, kako globoko je kruh povezan z zgodovino kraja. Ime Betlehem pomeni »hiša kruha«, in v teh krajih pečejo kruh že tisočletja. Pred približno štiri tisoč leti je nedaleč od Betlehema Abrahamova žena Sara spekla hlebce kruha, da bi postregla trem nepričakovanim obiskovalcem (1. Mojzesova 18:6). Sara je fino moko verjetno zmlela iz dvozrne pšenice ali ječmena in ga hitro spekla na vročih kamnih. To kaže, da je Abrahamova družina sama pekla kruh, saj zaradi nomadskega življenja verjetno niso mogli uporabljati peči, kakršne so bile v Uru, Sarinem domačem mestu. Bog je ročni mlin, ki je bil nujna oprema za mletje žita, gledal kot na nekaj življenjsko pomembnega, saj družina brez njega ne bi mogla priti do vsakdanjega kruha (5. Mojzesova 24:6).
Kruh je v Svetem pismu omenjen okoli 350-krat, in biblijski pisci so ga pogosto uporabili kot sinonim za hrano. Prehranjevanje je temeljna človeška potreba, ki je pomembno sooblikovala vsako kulturo. Življenje večine ljudi starih ljudstev se je vrtelo okoli zagotavljanja hrane, njene pridelave, spravila, priprave in zaužitja.
Prehrana v bibličnih časih
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. Jezus je vedel, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje (Mt 6,25). Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov, zato so na lakoto računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj.
Vsakdanji kruh
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji, kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. Revni ljudje so v Palestini jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9).
Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih, kjer sta dve ženski vrteli zgornji kamen. Druge oblike so bili oslovski ali vodni mlini. Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač, ki so bile sveže dobre, a so se hitro posušile. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica.
Kruh so pekli na več načinov: pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake, domača peka pa je bila skrbnejša. Imeli so več tipov krušnih peči, kot so lončena, vzbočena plošča ali nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, kjer so testo prilepili na vroče stene. Pekarska obrt je bila v Kanaanu zgodaj razvita, kar dokazujejo kanaanski izrazi iz pekarstva v egiptovskem jeziku.
Sadje in zelenjava
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt, ampak so grozdje jedli sveže, sušili v rozine ali stiskali za smokvine kolače. Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so jih uporabljali, na primer za posebno omako med velikonočno večerjo. Oljke (olive) so jedli sveže ali vložene, najvažneje pa je bilo oljčno olje za kuhanje. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času.
Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so sušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo, por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe, in na primer Ezav je prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34).
Mlečni izdelki, meso in ribe
Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa se je zaradi vročega podnebja malo uporabljalo. Mleko (običajno kozje, ovčje ali kravje) so hranili v mehovih. V novozaveznem času so ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, lovili so tudi ptice. Premožnejši so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino (npr. oče izgubljenega sina je zaklati pitano tele ob njegovi vrnitvi - Lk 15,13). Meso so navadno kuhali, pečeno jagnje za velikonočno praznovanje pa je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah, kot so družinski prazniki, gostije ali daritve v svetišču. Mojzesova postava je strogo ločevala 'čiste' in 'nečiste' živali (3 Mz 11,2-23), kar je služilo zdravju ljudi in verskim praksam. Uživanje krvavega mesa je bilo prepovedano (1 Mz 9,4).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana, saj je bilo med dvanajstimi Jezusovimi apostoli sedem ribičev. Majhne ribe so posušili, osolili in jedli s kruhom, ali pa so jih spekli na odprtem ognju, kot je to storil vstali Jezus za učence po čudežnem ribolovu (Jn 21,9).
Sladila in začimbe
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. Izdelovali pa so še eno vrsto 'medu' s kuhanjem datljev in zrn rožičevcev. Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje, predvsem oljčno olje. Palestina je bila od nekdaj 'dežela oljk'. Za začinjanje jedi so uporabljali tudi sol, ki so jo pridobivali ob Mrtvem morju. Sol je bila pomembna za konserviranje jedi, npr. za soljenje rib v Magdali. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, redkejše začimbe iz Afrike in Azije pa so si lahko privoščili samo bogati.
Pijače
V Palestini ni bilo nikoli izobilja vode, zato je bila zelo v čislih, saj je obilica vode simbol blagoslova in mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena 'živa voda' iz studencev. Vodo so zbirali v odprtih 'ribnikih' in deževnico v cisternah. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna za pitje. Voda iz domačih zbiralnikov pa je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic.
Boljše so bile druge pijače, kot je mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Svež mošt so v času trgatve iztisnili naravnost v čaše, večji del pa so ga pustili prevreti. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah ali v kožastih mehovih. Vino so mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro za lajšanje bolečin (Mt 27,34), ali z oljčnim oljem za čiščenje in zdravljenje ran (Lk 10,34).
V svetopisemskih deželah stare zaveze se omenja tudi pijača 'šekar', čemur danes arheologi pravijo pivo. V Babiloniji in Egiptu so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena ter mu dodajali druge sokove in dišave. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15), kar se verjetno nanaša na pivo.
Kuhanje in obroki
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli na različne načine, od podzemnih lukenj do lončenih peči. Mnoge vrste zelenjave so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi, kjer je bilo več skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.
Vedenje pri jedi in gostoljubje
Tudi pri skromnem obedu so orientalski narodi upoštevali pravila olike. Judje so si pred jedjo umili roke, včasih tudi noge (Lk 7,44). K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, miz pa sploh niso uporabljali. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali, kar se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13), in ta običaj so prevzeli tudi kristjani (Apd 27,35).
Orientalec je bil zelo gostoljuben in je vse storil, da je gostu postregel, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta je pomenil praznik za hišo. Hišni gospodar je pozdravil gosta z izbrano vljudnostjo in mu takoj pripravil okrepčilo, šele nato ga je vprašal, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8).
Duhovni Kruh: Jezus kot "Kruh Življenja"
Ne živi človek samo od kruha
Jezus je rekel: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust« (Matej 4:4). V mislih je imel čas, ko so bili Izraelci popolnoma odvisni od Boga v sinajski puščavi, ko jim je primanjkovalo hrane. Prevzel jih je strah, da bodo umrli od lakote, zato so se začeli ogorčeno pritoževati. Jehova pa jim je obljubil: »Glej, kakor dež vam bom z neba pošiljal kruh.« Vsako jutro je z neba padlo »nekaj kosmičastega«, kar so poimenovali mana. Ta kruh jih je ohranjal pri življenju naslednjih 40 let. Čeprav so bili sprva navdušeni, saj je mana imela okus po medenih kolačih, so se sčasoma pričeli pritoževati, da jim je "kruh z neba" postal odvraten. To kaže, da se nam lahko tudi kruh, tako kot mnoge druge stvari, zlahka začne zdeti kar sam po sebi umeven.
Vsaj toliko kot za zemeljsko hrano, je pomembno prositi tudi za duhovno hrano. Potreba po duhovni hrani je v svetu vse bolj očitna. Božja beseda ne pade kar sama v usta; treba jo je znati pravilno »jesti« in obenem tudi dobro »prežvečiti«. Prav tako kot velja za zemeljsko hrano, je tudi pri duhovni potrebno imeti pravilen ritem prehranjevanja. Človek je živa duša (1 Mojzes 2,7). Ko poskrbimo za telo in duha, poskrbimo za našo dušo, saj nam veselje v duši daje veselje nad življenjem. Potrebno je skrbeti, da naš »dušni« rezervoar ni nikoli prazen, da iz njega vedno teče Živa voda.
040 Pomoč v vsakdanjem življenju - Zdravje na dosegu roke
Jezus in evharistija: Kruh življenja
Jezus je sam sebe imenoval 'kruh življenja', kar pomeni 'hrana življenja'. "Jaz sem kruh življenja," je rekel svojim poslušalcem. "To pa je kruh, ki prihaja iz nebes, da bi ga lahko vsakdo jedel in ne bi umrl. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel večno." Velikokrat mnogi niso razumeli, da je Jezus besedi »kruh« in »meso« uporabil v simboličnem smislu. Ta ponazoritev je bila nadvse ustrezna, saj je dobesedni kruh Jude dnevno ohranjal pri življenju, tako kot je mana Izraelce 40 let v puščavi. Vendar mana, čeprav je bila Božje darilo, ljudem ni omogočala večnega življenja. Jezusova žrtev pa tistim, ki verujejo vanj, omogoča ravno to.
Celo samo Jezusovo delovanje na Zemlji je vrhunec doseglo z obrokom, zadnjo večerjo, ki jo katoličani ponovno udejanjamo v evharistiji. Ob tej večerji, ki je bila judovska obredna večerja za praznik pashe, je Jezus nam podaril evharistijo - kruh večnega življenja. Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« (Mt 26,26-28). Spominjanje (zikkaron) ni le obnavljanje preteklosti, ampak ponavzočanje, tako preteklost v obhajanju postane sedanjost - ob hrani.
Transsubstanciacija in pomen evharistije
Ko se kruh (v obliki hostije) položi na oltar in ga duhovnik posveti, katoliški nauk to izrazi z besedo transsubstanciacija. Ta pomeni prehod od ene substance k drugi. V evharistiji se zgodi prav to: spremeni se substanca, ne pa zunanjost. Kruh je transsubstanciran, ne pa transformiran; zunanjost namreč (oblika, okus, barva, teža) ostane ista kot prej, spremenila pa se je globoka resničnost, postal je Kristusovo telo.
Evharistija osvetljuje, oplemeniti in posveti vse resničnosti sveta in človekovo dejavnost. Nov, evharističen pomen kruha ne izniči tistega naravnega, ampak ga povzdigne. V evharistiji je ista tvarina - sonce, zemlja, voda - prinesena Bogu in dosega svoj cilj, ki je prav v tem, da razglaša Stvarnikovo slavo. »Sad zemlje in dela človeških rok«, evharistični kruh, spregovori nekaj zelo pomembnega prav o človeškem delu. Vse, kar delavec vloži v svoj izdelek, pot svojega obraza, nekaj svojega življenja, lahko postane evharistija, če je podarjeno Bogu in za dobro svoje družine ter družbeni napredek.
Jezus vse razume. In zdaj čuti potrebo, da se umakne v tišino. Noče biti kralj, ki hrani telesa. A tokrat bo razkril nepričakovano, nezaslišano, neverjetno skrivnost "kruha življenja". Hoče mizo pripraviti z drugačnim kruhom. To je evharistija, kot pravi kruh želja. Samo vera nam omogoča, da razumemo znamenje, ki ga bo Jezus spet pokazal in dosegel. »Novi Božji kruh sem jaz, ki vam govorim. Kruh, ki hrani, dokler dokončno ne pogasi lakote.« Jezus je »norec kruha«. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ne bo nikoli več lačen. Jejte hrano, ki prinaša kraljestvo. Svoj obstoj oživi s hrano, ki preobrazi srce in preseže vsako uživanje. Kdor vame zaupa, ne bo več žejen. Nikoli!«.
Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ko oče ali mama razlomi kruh ali ga preprosto da na mizo, je to podoba Jezusa. Kruh je znamenje dela, pričakovanja, hranjenja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo.
Postni in velikonočni čas: Obredje in simbolika
Post: Vzdržnost in tradicionalne jedi
V vaseh, ki se danes nahajajo na območju parka in v njegovi bližnji okolici, so se ljudje na sploh postili, tj. vzdržali mesnatih jedi, do večjih gospodarskih, političnih in družbenih sprememb v drugi polovici 20. stol., vsak petek v tednu, še zlasti pa za božično vigilijo, pepelnico in velikonočni petek. Sami naj ne bi občutili bistvene razlike, saj se tudi sicer mesa v teh krajih ni jedlo vsak dan. Med tednom so pogosto uživali nemesno krompirjevo in fižolovo mineštro, pražen krompir.
Kot najbolj prepoznavna postna hrana se omenjata ohrovt in polenovka (štokfiš, bakala). Polenovko so gospodinje pripravile v paradižnikovi omaki ali brez nje, po tem ko so jo namakale, skuhale, očistile in pocvrle na olju s česnom. Za post so včasih jedli tudi v kozici s česnom zabeljen ohrovt ali okisanega s praženim krompirjem. Na božično vigilijo je bila obvezna postna hrana na olju pocvrta polenovka vržena na mlince, v kozici kuhan ohrovt in okisan fižol. Najdaljši post v letu je trajal štirideset dni med pustom in veliko nočjo. V teh krajih je bila navada, da so ženske na pepelnico vso posodo umile, da v njej ne bi ostalo kaj mastnega.
Velika noč: Praznik in obredni jedilnik
Velika noč je največji krščanski praznik, ki poteka prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Priprave na ta praznik potekajo že teden poprej, v t. i. velikem tednu. Kot po vsej Sloveniji je tudi na ožjem zavarovanem območju parka in v njegovi bližnji okolici ta pomemben praznik na velikonočno nedeljo podkrepljen s posebnim jedilnikom, ki je obenem obredne narave.
Poleg nedeljskega kosila v velikonočnem času na mize priroma kuhano pleče ali redkeje pršut, žolca, pirhi, maslen kruh (pinca), orehova potica, omenja pa se tudi pšenični in rženo-pšenični kruh. Po mnenju domačina Jožefa Žnidarčiča iz Betanje, je bila hrana ob tem prazniku vedno najbolj kvalitetna v letu.
Blagoslov jedi je v cerkvi sv. Kancijana do konca 2. svetovne vojne potekal pri prvi maši na velikonočno nedeljo ob osmih zjutraj. V košari, pokriti z belim prtom, so ženske k blagoslovu nesle košček maslenega ali navadnega kruha, enega ali več pirhov ter tudi košček potice in hren, če so ga imele na vrtu. Po vrnitvi iz cerkve je bila namreč blagoslovljena hrana prva, s katero so si verniki na ta dan postregli. Še vedno velja, da se blagoslovljene jedi zaužijejo v nedeljo zjutraj na tešče. Nekoč je bilo to narezano meso, pirh in kruh, danes pri marsikateri hiši ni več tako strogih navad.
Žolca je želatinasta velikonočna jed, ki se pripravi s kuhanjem prašičjih nog ter telečjih ali kravjih kosti. Pred strditvijo se juhi na krožnik doda še popra v zrnju, lovorovih listov ter košček kuhanega mesa, ki so ga gospodinje nekoč kar z rokami strgale s kuhanih prašičjih nog.
Pomembna obredna velikonočna jed so pirhi, tj. pobarvana kuhana jajca. Jajce v krščanstvu postane simbol Kristusovega vstajenja. V drugi polovici 20. stol. so pirhe najpogosteje barvali s pomočjo čebulnih lističev ali usedline ječmenove kave. V Škocjanu je bilo zabeleženo tudi barvanje s pomočjo trobentic in vijolic. Na velikonočno nedeljo je bila navada, da so fantje in poročeni moški pri nekdanji škocjanski šoli sekali pirhe s kovanci.
Naslednja velikonočna obredna jed je maslen kruh (pinca). Gre za kruh v obliki manjših hlebčkov, pripravljen iz jajc, masla, mleka in kvasa. Maslen kruh je veljal za nekaj razkošnejšega, zato je njegovo mesto v manjpremožni družini prevzel navaden bel ali ponekod celo črn kruh. Poleg orehove se omenja tudi lešnikova potica in potica z medom.
Pri praznovanju velike noči je sledilo nedeljsko kosilo z govejo juho, (tenstanim) krompirjem, repo ali hrenom, mesom z juhe, pirhi in ponekod še potico. Goveje meso je veljalo za nekaj boljšega, za razliko od prašičjega, ki je veljalo za »domače« meso.
Vsakdanji kruh danes: Prošnja, odgovornost in sočutje
Sodobna interpretacija prošnje "Daj nam danes naš vsakdanji kruh"
Včasih se prošnja za vsakdanji kruh v molitvi Očenaš zdi nesmiselna, predvsem kadar sedimo za pogrnjeno mizo ali kadar siti počivamo v topli dnevni sobi. Toda pri tej prošnji ne gre le za hrano; v njej Boga prosimo za to, kar potrebujemo za vsakdanje življenje. K temu sodi hrana, pa tudi varno okolje in življenjsko pomemben občutek, da smo ljubljeni in sprejeti. Vse to je lahko del te dva tisoč let stare prošnje.
S temi besedami Boga priznamo za svojega skrbnika. Bog je tisti, ki nas blagoslavlja in obdaruje. Ta prošnja je tudi opomin: ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega. Molitev nam pomaga spoznati, da lahko tudi mi kaj prispevamo, kadar gre za blagostanje ljudi okoli nas.
Hvaležnost in globalna lakota
Kadar smo lačni, pojemo kos kruha in se za ta »vsakdanji kruh« zahvalimo Bogu. Toda kako lahko pokažemo, da tega neprecenljivega kruha v nasprotju z nehvaležnimi Izraelci ne jemljemo za nekaj samoumevnega? Jezus je rekel: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« (Janez 14:15). Če bomo izpolnjevali njegove zapovedi, bomo lahko jedli kruh do sitega vso večnost.
Po podatkih Združenih narodov naj bi na svetu zaradi lakote vsak dan umrlo približno 24.000 ljudi. Leta 2018 je približno 820 milijonov ljudi imelo premalo hrane. Tudi blizu nas, morda celo v naši soseščini, živijo ljudje v stiski, ki ne vedo, ali bodo lahko plačali naslednji obrok. Odvisni so od naše pomoči, od kuhinj za brezdomce in od drugih, ki nudijo pomoč.
Besede »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« izražajo Božjo voljo, da bi bili vsi ljudje siti. Jezus nas ne uči moliti samo za »svoj«, temveč tudi za »naš« vsakdanji kruh. Ta dolžnost se bi morala odražati tudi v naših prizadevanjih za pravico, mir in ohranitev narave.
Jezus kot kruh za bližnjega
»Kruh« pomeni več kakor le materialno osnovo za vzdrževanje telesa. O tem pričajo tudi pregovori: »Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja« ali »Iz te moke ne bo kruha« ali kadar za delodajalca rečemo, da nam reže kruh. Ti izrazi kažejo, da gre pri kruhu vedno za odnose, ki gradijo naš materialni, osebni in duhovni vidik življenja.
Jezus v govoru o ponovnem prihodu predstavlja kot temeljni kriterij sodnega dne prav odnos do hrane oziroma pripravljenost deliti to hrano: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,3435). Jesti za isto mizo v Svetem pismu označuje pripravljenost sprejeti nekoga kot sebi enakega, kot prijatelja. Ko se Jezus v evangelijih druži in obeduje z grešniki, sporoča, da grešnika, torej slehernika, sprejema kot prijatelja.
Z molitvijo Očenaš prosimo za dober odnos z Bogom in ljudmi. Pogoj za to je, da imamo vsi svoj vsakdanji kruh in da vsak človek prejme tudi to, kar »kruh« pomeni v prenesenem smislu: dobroto, naklonjenost, pomoč, solidarnost in življenje. Kdor sprejme Jezusa, ki je »kruh življenja«, sam postane »kruh« za svojega bližnjega in mu pomaga oblikovati življenje. Takšen človek bo že na tem svetu doživel vzdušje nebeškega kraljestva.
"Pridi tvoje, ne moje kraljestvo"
Teolog Rudolf Bohren je nekoč rekel: »Če te tri besede molimo na pravilen način, smo naredili več kakor vsi atomski fiziki tega sveta. Če jih molimo, imamo več moči kakor vsi diktatorji in voditelji sveta. To je res, če jih ne izgovarjamo kar tako, ampak si resnično želimo njihove izpolnitve: 'Pridi tvoje kraljestvo.'« S tem namreč vnaprej prosimo, naj mine moje kraljestvo - moje človeško kraljestvo. Vsakdo ima svoje kraljestvo, pa naj bo veliko ali majhno, svoj življenjski prostor, v katerem vlada in kjer je mogočen. Če pride Božje kraljestvo, se moje kraljestvo konča. Nastopi novo, Božje kraljestvo, ki poruši sebične stene mojega kraljestva.