Meso krškopoljskega prašiča slovi po odlični kakovosti, kar pripisujemo preprosti prehrani domačega izvora, ki prašiču omogoča zavidno rast. Ta kakovost je nedvomno zagotovljena le pri reji plemenskih svinj in prašičev pitancev na kmetijah, vključenih v rejski program. Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev.
Zgodovina in razvoj pasme
Krškopoljski prašič je nastal v Posavju, predvsem v dolinah, morda tudi na južnem delu Štajerske. Prvi znani zapis o pasmi sega v sredino 19. stoletja. Leta 1851 so na območju širše Dolenjske prevladovali dolgi, klapouhi, večji del črni ali pa prekasti prašiči, nekateri tudi kratki s pokončnimi ušesi. Rohrman je leta 1899 obširneje opisal in poimenoval pasmo v Kmetijskih novicah, kjer je zapisal, da so prašiči na Krškem polju po zunanjosti, barvi in drugih lastnostih zelo izenačeni ter se jih zlahka loči od ostalih pasem. Izvorno območje krškopoljskega prašiča se pokriva z okolišem, kjer pridelujejo cviček.
Vpliv oplemenjevanja na pasmo
Rejci so krškopoljsko pasmo prašičev načrtno oplemenjevali z različnimi pasmami, kot so sufolk, berkšir, cornwall, wessex in sattelschwein. Nenačrtno je prišlo tudi do parjenj s padovanskimi oziroma laškimi prašiči, hrvaškimi, bosanskimi, srbskimi pasmami (pikci, turopoljci, sremska pasma prašičev), z drugimi prisotnimi pasmami na tem področju in z divjim prašičem. Oplemenjevanje in pretapljanje se je izvajalo tudi z belimi pasmami (jorkšir, heševska, nemška oplemenjena in deželna, češka bela, holandska bela) ter s pasmama duroc in pietrain. Z genotipom teh pasem je prašič izgubil značilno opasanost, zaradi česar je bil izločen iz populacije krškopoljskega prašiča. Z izvajanjem povratnih križanj so rejci del genotipa navedenih pasem vključili v populacijo krškopoljskega prašiča. Glede na veliko populacijo krškopoljskih prašičev med letoma 1851 in 1970 lahko sklepamo, da je bil delež genov tujih pasem v populaciji krškopoljskih prašičev majhen, povečal se je lahko po letu 1970.
Spremembe zunanjosti skozi čas
Z razvojem pasme (z oplemenjevanjem, odbiro, s selekcijo, z vplivi okolja) se je spreminjala zunanjost krškopoljskih prašičev. Srednje dolga ozka glava z ravnim čelom in rilcem je postala krajša in širša, nosni profil pa je postal konkaven. Koža je bila sprva tanka, redkeje poraščena s finimi ščetinami, pozneje je postala debelejša in močnejša, ščetine goste, močne in bleščeče, leta 1991 pa je bila ponovno zabeležena redkejša poraščenost. Obarvanost prašičev je skozi celotno obdobje ostala podobna, pasasta, ušesa so bila vedno viseča, vendar ne nujno enako dolga. Za pasmo je značilen neprekinjen bel pas čez pleča in sprednje noge, bele barve naj bi bila tudi rilčeva plošča. Preostali del telesa je črn. Glava je srednje velika, z visečimi, srednje dolgimi ušesi in nekoliko konkavnim nosnim profilom. Trup je širok in ne preglobok, hrbet dolg, širok in raven, pleča močna in zaprta ter stegna široka, polna in globoka.
Ogroženost in ohranjanje pasme
Pasma krškopoljski prašič je bila v preteklosti ogrožena zaradi vpeljevanja vedno novih pasem, omejevanja območja reje in pomanjkanja ustreznih merjascev ter določila, da morajo vsi plemenski merjasci izvirati iz rodovniške reje - vzrejnega središča. Po drugi svetovni vojni je bila pasma ogrožena zaradi vpeljevanja modernih pasem, omejevanja območja reje in pomanjkanja plemenskih merjascev. V preteklosti so kmetje pogosto opuščali rejo krškopoljskih prašičev, saj slovijo po večji zamaščenosti, svinjska mast pa pri potrošnikih ni bila ravno zaželena. Po letu 1970 se je začelo strogo izvajati določila o obvezni uporabi licenciranih merjascev. Ker se licenciranih merjascev krškopoljske pasme ni dalo dobiti oziroma se jih ni dalo licencirati, so bili vsi merjasci krškopoljske pasme kastrirani. Prijavitelji nelicenciranih merjascev so prejeli celo denarne nagrade, kastracija pa je bila izvedena ob prisotnosti policije. Kljub temu so rejci Ivanšek (prej Baznik), Lipičar, Kranjec in Ložar (prej Jamnik) pasmo ohranili in se vključili v vodenje rodovništva.
Krškopoljski prašič je po letu 1990 zaradi spoznavanja vrednosti biotske raznovrstnosti pridobil na pomenu. Avtohtone pasme so postale sestavni del biotske raznovrstnosti, ki je pridobila znanstveni, ekonomski, estetski in etični pomen. Ohranjanje raznovrstnosti je postalo nacionalna in kulturna obveza. Od leta 1993 do 2001 je bilo v populaciji prašičev krškopoljske pasme največ 30 plemenskih svinj in štirje merjasci na vsega treh kmetijah. Leta 2001 je prišlo do zamenjave izvajalca selekcijskih opravil, delo v okviru KGZS - Zavoda NM je prevzel Andrej Kastelic. Vpeljana so bila neposredna plačila za rejo avtohtonih pasem domačih živali, ekološki rejci pa so dobili priporočilo za uporabo avtohtonih in tradicionalnih pasem. Vse to je privedlo do povečevanja staleža plemenskih živali pasme krškopoljski prašič. Leta 2006 je bilo 83 starih plemenskih svinj in pripuščenih mladic ter 21 merjascev krškopoljske pasme, ki bi lahko prispevali ustrezno potomstvo v naslednjo generacijo. Na začetku leta 2010 je bilo na 33 kmetijah 128 plemenskih svinj in 30 merjascev. V Sloveniji se velikost populacije krškopoljskega prašiča v zadnjih letih povečuje, čeprav glede na merila ogroženosti še vedno spada med ogrožene pasme. V zadnjih letih je precej zanimanja za rejo krškopoljskih prašičev, cenjen postaja tudi izven izvornega območja reje.
Krškopoljec - kdo, zakaj in koliko jih je v Sloveniji?
Značilnosti in kakovost mesa
Meso krškopoljskega prašiča je cenjeno zaradi svoje kakovosti. Ima večjo vsebnost intramuskularne maščobe, kar prispeva k sočnosti in okusnosti mesa. Prav tako je meso temnejše barve z dobro konsistenco in marmoriranostjo, kar je še posebej primerno za predelavo v trajne suhomesnate izdelke, kot so salame, klobase in pršut. Različne študije dokazujejo, da je njihovo meso najbolj primerno za predelavo v trajne, suhomesnate izdelke. Le-ti, pridelani po preverjenih, tradicionalnih postopkih, so sočni, aromatični in okusni. Meso krškopoljskega prašiča je bilo v preteklosti osnova za izdelavo kranjske klobase. Meso in mesni izdelki slovijo kot mehki, okusni, sočni in aromatični, z ustreznejšo barvo ter z ugodnejšim razmerjem med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami.
Maščobnokislinska sestava mesa in slanine krškopoljskega prašiča, vzrejenega na tradicionalen način (vključno s pašo), ugodneje vpliva na zdravje ljudi kot meso in slanina pitancev modernih pasem. Večja vsebnost enkrat nenasičenih maščobnih kislin je želena iz prehranskega in tehnološkega vidika. Starost mladic je bila ob prvem 352,41 dni in uspešnem pripustu 366,64 dni, starost ob prvi prasitvi 480,90 dni. Laktacija je trajala 41,43 dni, interim obdobje 28,24 dni, poodstavitveni premor 31,86 dni in servis perioda 77,56 dni. Doba med prasitvama je bila 193,00 dni, doba od prasitve do izločitve 167,12 dni ter dolžina laktacije pred izločitvijo 43,84 dni. Pri starih svinjah je bilo od leta 1993 do konca prve polovice leta 2006 rojenih 11,58, živorojenih 10,42 pujskov na gnezdo. Delež mrtvorojenih pujskov je bil 9,59 %, izgubljenih 21,09 in izgub rojenih 29,18 % pujskov. Iz enega kubičnega milimetra vzorca lahko potrdimo ali ovržemo, ali je jed, mesni izdelek ali meso iz krškopoljskega prašiča.
Primerjava kakovosti mesa
Sredi 20. stoletja je Gril opravil primerjavo šunke krškopoljskih prašičev in švedske landrace, pri čemer je šunka krškopoljskega prašiča dobila boljšo oceno za trdoto in okusnost. Boljšo kakovost mesa avtohtonih pasem od sodobnih ugotavljajo tudi drugje po svetu. V poskusu pitanja desetih krškopoljskih prašičev z močno krmo so ti dosegali dnevne priraste tudi prek 1 kg, kar je več kot je pričakovana rast prašičev sodobnih pasem v konvencionalni reji. Čandek Potokar in sod. (2003) so pravili poskus s pečenjem mesa krškopoljskega prašiča pri 71,6 °C in ocenjevali aromo, sočnost ter mehkobo na 7-stopenjski lestvici. Izdelali so tudi sušeno šunko po preizkušenem postopku. Skupna ocena vseh lastnosti je bila višja za pršut krškopoljskega prašiča v primerjavi s križanci. Šunka prašičev krškopoljske pasme ima boljši videz, intenzivnost barve, marmoriranost in aromo.
Reja in lastnosti pasme
Krškopoljski prašič je prilagojen skromnim pogojem reje in je primeren tudi za rejo na prostem. Pasma je izredno odporna in po temperamentu so zelo mirne živali. Odlikujejo ga dobra ješčnost, velika sposobnost prireje masti in dobra kakovost mesa. Ima dobre materinske lastnosti in srednje dobro plodnost. Prevladuje ekstenzivna hlevska reja v kombinaciji z izpustom ali pašo. Pasma je namenjena prireji kakovostnega mesa in slanine. Meso je primerno za neposredno uporabo (pečenke) ali za predelavo v suhomesnate izdelke (salame, klobase, pršut).
tags: #meso #krskopoljskega #prasica