Asiago je italijanski sir, ki izvira iz pokrajin Vicenza in Trento ter dežele Trentinsko - Zgornje Poadižje. Poleg sira je Asiago tudi manjše mesto in priljubljeno letovišče v severovzhodni Italiji.
Zgodovina in razvoj sira Asiago
Začetki ovčereje in proizvodnje sira
Med 10. in 15. stoletjem je bila ovčereja prevladujoča kmetijska dejavnost na obsežni planoti Asiago v južnem vznožju Alp. To območje so okoli leta 1000 poselili in obdelovali nemško govoreči kmetje z bavarsko-tirolskega območja. Planota je bila znana po svojih pašnikih, katerih namen je bila proizvodnja slanih ovčjih sirov, prvotno imenovanih "pegorin", in proizvodnja volne za predilnice v sosednjih dolinah (Valdagno, Schio, Piovene Rocchette).
Prehod na kravje mleko in modernizacija
V 17. stoletju se je proizvodnja sira Asiago razširila na okoliška območja. Do 18. in 19. stoletja se je proizvajal Asiago d'allevo, z dolgotrajnim zorjenjem. Okrog leta 1500 je domače govedo začelo nadomeščati ovce, kar je bila posledica posodobitve tehnike reje živine, predvsem zaradi prehoda iz izkoriščanja pašnikov na pokošene travnike. Šele v 19. stoletju je kravje mleko v sirarstvu območja nadomestilo ovčje. V tem obdobju so se izboljšale in posodobile tehnike izdelave sira, tradicionalne pa se ponekod še ohranjajo, predvsem na gorskih kmetijah. Sodobni postopki izdelave sirov t.i. alpskega tipa so se razširili tudi na majhne in srednje velike mlekarne, ki so se nahajale na območju Asiaga.
Vpliv vojaških spopadov in širitev
Med največjimi vzroki za širjenje sira Asiago so bili vojaški spopadi, ki so povzročili znatno praznjenje območja. Asiago je bil na meji z Avstrijskim cesarstvom in je bil območje sporov in obsežnih bitk, tako med Napoleonovo italijansko kampanjo kot med prvo in drugo svetovno vojno. Šele okoli leta 1900 so začeli proizvajati sir Asiago pressato, s krajšim zorenjem. Proizvodnjo sira tipa Asiago pressato so v ZDA uvedli italijanski izseljenci že v 20. letih preteklega stoletja. Sir Asiago na splošno pa se je na tamkajšnjem trgu uveljavil proti koncu minulega in v začetku 21. stoletja, zaradi uporabe v mešanicah naribanega sira in kot posip na t.i. Asiago je od leta 1996 zaščiten z označbo porekla "DOP" (Denominazione d'origine protetta).
Vrste sira Asiago
Asiago d'allevo (starani Asiago)
Asiago d'allevo so tradicionalne verzije zrelega sira Asiago, ki jih starajo dlje časa. Sir ima obliko cilindričnega hlebca (koluta), z ravnimi ali rahlo izbočenimi ploskvami s premerom 30-36 cm, višine ca. 15 cm in teže med 8 in 12 kg. Testo je kompaktno, v odtenkih bledo rumene barve, odvisno od starosti. Asiago d'allevo je pikantnega okusa, drobljive teksture in idealen za ribanje čez testenine (podobno kot parmezan ali grana Padano) ter v omakah.
Asiago pressato (sveži Asiago)
Asiago pressato je svež, polmehak sir, ki je rahlo stisnjen in staran le kratek čas (običajno 20 do 40 dni). Izdelan je iz polnomastnega mleka in nima zaščitene označbe porekla. Ima gladko teksturo in je kot nalašč za topljenje, za pripravo sendvičev ter solat. Asiago pressato je "nova" različica sira Asiago, ki je nastala v dvajsetih letih minulega stoletja kot odgovor na tržno povpraševanje po svežem siru.
Mesto in letovišče Asiago
Geografija in zgodovina
Asiago (italijanska izgovorjava: [aˈzjaːɡo]; beneško Axiago, cimbrijsko Slege, nemško Schlägen [ˈʃlɛːɡn̩]) je manjše mesto z približno 6500 prebivalci. Nahaja se na planoti (Altopiano di Asiago ali Altopiano dei Sette Comuni) v pokrajini Vicenza v deželi Benečija v severovzhodni Italiji, v bližini meje med deželama Benečija in Trentinsko - Zgornje Poadižje/Južna Tirolska ter na vznožju Alp, v Vicentinskih Alpah, na približno 1000 m nadmorske višine. Približno enako (60 km) je oddaljeno od Trenta na zahodu in Vicenze na jugu.
Obsežno planoto Asiago v južnem vznožju Alp so okoli leta 1000 poselili in obdelovali nemško govoreči kmetje z bavarsko-tirolskega območja. Sedem nemških mest, ki so se razvijala, se je združilo v Zvezo sedmih občin. Potem ko so sosednji dominioni priznali njihove pravice in samoupravo, je sedem občin oblikovalo večinoma neodvisno nemško kmečko republiko, ki je trajala od 1310 do 1807. Statuti sedmih skupnosti, napisani 29. junija 1310, nosijo naslov: »Dise saint Siben, Alte Komeun, Prudere Libe«" (Dragi bratje, to je sedem starih skupnosti). Leta 1405 so se podredili Beneški republiki, ki jim je priznala statut in posebne pravice. Leta 1796 so sedem občin z Benečijo postale del Avstrije. Med Napoleonovimi vojnami se je oblast večkrat zamenjala. Leta 1807 je Napoleon Bonaparte odpravil poseben statut sedmih skupnosti in s tem njihovo neodvisnost. Leta 1815 je območje pripadlo Avstriji in postalo del avstrijskega cesarstva v okviru Lombardije-Benečije. Leta 1866 je bila planota kot del italijanskega Risorgimenta z Benečijo priključena Kraljevini Italiji.
Jezik in kultura
Čeprav so se medtem začeli za nemški jezikovni otok zanimati tudi nemški folkloristi, se je po združitvi Italije hitro pospešila italijanizacija. Takrat so večino krajevnih imen poitalijančili. Prvi etnologi, ki so obiskali jezikovni otok, so pod vplivom romantike poskušali njegov obstoj razložiti z vračanjem k zgodnjim germanskim značilnostim v Italijo. Menili so, da so bili Germani sedmih cerkva potomci germanskih Cimbrov, ki so se v poznem 2. stoletju pr. n. št. preselili v Italijo in so jih Rimljani porazili. Danes so na planoti le še skromni ostanki nemškega jezika in tradicije. Predvsem v podeželskem življenju so se ohranili številni izrazi, ki jih je v svojem literarnem ustvarjanju uporabljal znani pisatelj Mario Rigoni Stern, rojen v Schgenerju.
Asiago med svetovnimi vojnami
Asiago je bil v prvi svetovni vojni skoraj popolnoma uničen, saj je italijansko-avstrijska fronta potekala prav po visoki planoti Sedmoglavih občin. Prebivalce so preselili v Padsko nižino, kjer jim je bila prepovedana uporaba njihovega nemškega narečja. V 1930-ih so tik ob vasi, na majhni vzpetini Leiten, postavili istoimenski spomenik s kostnico. Tam počiva skoraj 54.300 vojakov različnih narodov. Na hribu pred mestecem Asiago stoji velik vojni spomenik, ki vsebuje zemeljske posmrtne ostanke več kot 50.000 italijanskih in avstrijskih vojakov, ki so izgubili življenje v gorah med veliko vojno. Sprehod po spomeniku je ganljiv, saj so tukaj imena več deset tisoč mladeničev, katerih življenje se ni nikoli zares začelo.
Sodobni Asiago kot letovišče
Danes je Asiago izletniška destinacija vse leto in priljubljeno letovišče na visoki ravni. Poleti mir narave (idealno območje za pohodništvo in kolesarjenje) privablja predvsem italijanske turiste. Pozimi se spremeni v cenjeno smučišče. V Asiago so se naselile tudi znane osebnosti. Nagrada Asiago je znana kot oskar filatelističnega sveta. Leta 2007 se je velika večina, 94 odstotkov prebivalcev vseh sedmih občin (Conco, Enego, Foza, Gallio, Lusiana, Roana in Rotzo) na referendumu odločila za ločitev od Benečije (Veneto) in priključitev k avtonomni pokrajini Trento. Institucionalna pot do te spremembe je dolga. Poleg občinskega sedeža Asiago, občina vključuje tudi frakcijo Sasso in še dvanajst zaselkov ali razpršenih hiš, znanih tudi kot contrade: Ave, Klama, Longhini, Campomezzavia, Pènnar, Stocke, Laiten, Valdorco (prej Orkentaal), Ebene, Untargeicke, Podestà, Rodeghieri (prej Prüdegar), Bosco (prej Balde), Büscar, Tulle, Bortoni (prej Bortune), Làmara, Schacher, Oba, Valle (prej Taal), Vescovi (prej Bischofarna), Höllar, Rützer, Mosele, Mörar, Coda (prej Schbanz), Kaberlaba.
Pokrajina Vicenza in njene znamenitosti
Mesto Vicenza: Palladijeva dediščina
Vicenza se nahaja v severni Italiji, v sredini med Benetkami in Verono. Mesto in pokrajina sta privlačna zaradi svoje avtentičnosti in mirnejšega ritma. Mesto Vicenza je lepo in klasično na italijanski način s čudovitimi zgradbami, živahnimi trgi in številnimi kavarnami, restavracijami ter prijetnimi lokali z dobrotami vseh vrst. Eden največjih sinov mesta je renesančni arhitekt Andrea Palladio, ki je iz Vicenze naredil meko za ljubitelje čudovitih cerkva, palač in predvsem veličastnih vil. Njegova zadnja velika mojstrovina je Teatro Olimpico - olimpijsko gledališče - ki je čisto potovanje skozi čas in spomenik antiki, ki ga je navdihnila.
Gastronomija in kulinarika Vicenze
V Vicenzi in okolici je vrhunska hrana in vino. Na jedilniku boste pogosto našli rižoto, okolica pa je znana tudi po ribi iz klešče, zlasti v jedi Baccalà alla Vicentina. Soave in Valpolicella sta odlični izbiri vin iz Veneta. Sir je v Vicenzi in okolici prav tako v svojem razredu. Zlasti Asiago je dobro znan, vendar se ne smete zadrževati pred poskusom vseh drugih lokalnih sirov.
Aktivnosti in turizem v okolici Vicenze
Pokrajina Vicenza ponuja odlične možnosti za kolesarjenje, tako po ravnih kmetijskih zemljiščih kot po gorah in hribih. Številni hoteli so kolesarski hoteli, ki nudijo vso potrebno opremo in storitve. Priporoča se najem e-kolesa za lažje premagovanje višinskih razlik. Ob vznožju gora leži mesto Bassano del Grappa, prestolnica grappe, kjer lahko obiščete destilarne in poskusite številne sorte tega žganja. Bassano del Grappa je tudi pomembno središče kolesarstva, saj je leta 1985 gostilo svetovno prvenstvo. Kolesarska vožnja ob reki Brenta in pod starim pokritim mostom Ponte Vecchio, ki ga je zasnoval Andrea Palladio, je izjemna izkušnja.
Med kolesarjenjem po pokrajini Vicenza boste naleteli na nepopisno lepe renesančne vile, mnoge med njimi je zasnoval Andrea Palladio. Ena izmed njih je Villa Valmarana ai Nani, ki je znana po svojih stenskih poslikavah (freskah) Giambattiste in Giandomenica Tiepola.