Rdeča pesa je pogosto spregledan pridelek, čeprav jo najdemo na skoraj vsakem vrtu in na številnih slovenskih kmetijah. Je super hrana, ki je enostavna za vzgojo, dostopna tudi izven glavne sezone in vsestransko uporabna v kuhinji. Rdeča pesa je korenovka, ki jo prepoznamo po značilni temno rdeči barvi. Najpogosteje uživamo njen gomolj, uporabni pa so tudi listi, ki jih lahko pripravimo podobno kot špinačo. Ker dobro prenaša shranjevanje, je slovenska rdeča pesa na voljo skozi vse leto, tudi v mesecih, ko je sveže zelenjave manj.
Vzgoja rdeče pese
Vzgoja rdeče pese je preprosta, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Rdeča pesa najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, ki je bogata s hranili.
Sajenje rdeče pese
Sejemo jo neposredno na gredo od aprila do junija. Semena posejemo približno 2-3 cm globoko, v vrste, ki so med seboj oddaljene 25-30 cm. Ko vznikne, jo je treba redčiti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj gomolja.
Dobri in slabi sosedje
Rdeča pesa dobro uspeva ob rastlinah, kot so čebula, solata, redkvica in kumare (dobri sosedje). Pozorni moramo biti, da je ne sadimo ob stročnicah, saj se s temi rastlinami ne ujame najbolje.
Zalivanje in pobiranje
Zalivamo jo zmerno, a redno. V sušnih obdobjih lahko pomanjkanje vode vpliva na obliko in okus gomoljev. Pobiramo jo običajno 2 do 3 mesece po setvi, ko doseže velikost jabolka. Če jo želimo shraniti čez zimo, jo pobiramo nekoliko kasneje, v suhem vremenu.
Shranjevanje rdeče pese
Rdeča pesa je zaradi svoje čvrste strukture zelo primerna za shranjevanje. Neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru, kjer ostanejo obstojni več mesecev. Rdečo peso je kuhano ali surovo mogoče tudi zamrzniti, še bolj pogosto in priljubljeno pa je vlaganje v kisu, kar je najpogostejši način priprave v mnogih gospodinjstvih.
Rdeča pesa v kulinariki
Rdeča pesa je izjemno vsestranska v kuhinji. Njen nenavaden zemeljski in rahlo sladkast okus je kulinarični izziv tudi za vrhunske kuharske mojstre.
Sveži sok rdeče pese
Na prvem mestu je potrebno izpostaviti vsaj občasno uživanje svežega soka rdeče pese, saj postanejo ravno s pomočjo sočenja številne hranilne snovi iz pese še bolj dostopne in se lažje absorbirajo v telo. Tako pripravljen sok blagodejno vpliva na imunski sistem, pomaga stimulirati limfni sistem in ima močan antioksidantni učinek. Zelo poveča vsebnost koristnih snovi, če sejete rdečo peso pozno poleti in jo tudi pognojite z gnojilom z večjo vsebnostjo nitratov. S tem boste sicer tvegali, da boste vzgojili samo listje in zelo krmežljave gomolje, a v njih bo do trikrat več mikrohranil, ki bodo ugodno delovala na vaš srčno-žilni sistem.
Kuhanje rdeče pese
Druga najpogostejša uporaba je kuhanje rdeče pese, pri čemer moramo biti ob njeni toplotni obdelavi previdni, saj vsebuje tako imenovane betalaine, ki so občutljivi na temperaturo in se zato pri previsokih temperaturah razgradijo. Najbolje jo je kuhati skupaj z lupino do petnajst minut pri nižji temperaturi, idealno na pari. Priporočljivo je kuhanje rdeče pese na pari pri nizkih temperaturah maksimalno petnajst minut. Sama trdoto preverjam med kuhanjem s topim nožem - zapičim v najdebelejšo peso in če se enakomerno vdre do sredine, je za nas dovolj kuhana. Je pa res, da se mi do sedaj še nikoli ni zgodilo, da bi jo morala kuhati dlje od 30 - 40 minut, velikosti jabolk, in to ne v ekonom loncu. Ko kuhate, dodajte v vodo nekaj kisa: manj bo smrdelo, soli pa ni treba dodajati, kajti rdeča pesa je ima sama po sebi dovolj. V naši kulinariki se na mizi največkrat znajde kot solata v obliki vložene rdeče pese, medtem ko je v Vzhodni Evropi izjemno popularna juha iz rdeče pese, t.i. boršč.
Rdeča pesa v solati
Surovo rdečo peso lahko naribamo tudi v solato ter tako poleg popestritve okusa poskrbimo tudi za vitaminsko nadgraditev obroka. Kadar uporabimo rdečo peso kot dodatek slanikovi solati, lahko po želji dodamo jabolka in čebulo.
Rdeča pesa v pečici
Prav tako bo sladokusce zagotovo navdušila tudi rdeča pesa v pečici, kateri dodamo le nekaj olivnega olja, jo posolimo in popramo ter jo približno 40 minut pečemo na 180 °C. S tem se zelo poveča koncentracija sladkorjev (karamelizacija), po katerih je ta zelenjava tako ali tako znana. Če imate velike rdeče pese, jih kljub temu specite v pečici, tokrat jih boste pač narezali, ampak jih pred tem nekoliko poškropite za balzamičnim kisom: kislost razgrajuje geosmin, organsko spojino, ki, kot pove že ime, daje prav ta občutek zemeljskosti.
Recepti iz rdeče pese
Rdeča pesa lahko preseneti na različne načine in eden od njih so prav gotovo palačinke iz rdeče pese. Pogosto se uporablja tudi v vrhunski kulinariki. Poglejte recept, kako pripraviti govedino z okisano rdečo peso in praženim krompirjem. Rdeča pesa je cenjena kot zelenjava, ki na splošno krepi organizem, spodbuja tek in pospešuje izločanje žolča. Zaradi visoke vsebnosti železa spodbuja nastajanje krvi. Rdeča pesa zmanjšuje negativen učinek antibiotikov.
Primer priprave vložene rdeče pese
- Pesine gomolje očistimo in temeljito operemo pod tekočo vodo. Zložimo jih v večji lonec in zalijemo s toliko hladne vode, da so vsi gomolji v celoti pokriti s tekočino. Lonec pristavimo na kuhalnik in vsebino na zmerni temperaturi zavremo. Lonec nato pokrijemo in gomolje kuhamo še 25 do 30 minut oziroma toliko časa, da se zmehčajo. Preverimo z ozkim nožem.
- Če so dovolj kuhani, lonec odstavimo in pustimo, da se pesa ohladi kar v vodi, v kateri se je kuhala. Ohlajeno peso olupimo in narežemo na lističe ali jo naribamo.
- Kozarce za vlaganje in pokrovčke operemo in potisnemo v pečico, ki smo jo ogreli na 50 stopinj Celzija.
- V loncu zavremo mešanico vode, kisa, sladkorja in soli. Dodamo narezano peso in vse skupaj še malce prevremo.
- Peso razporedimo po steriliziranih kozarcih, ki jih do vrha napolnimo z vročo mešanico vode, kisa, soli in sladkorja.
Recept za juho iz rdeče pese z jogurtom
Hranilna vrednost rdeče pese
Rdeča pesa je med drugim bogat vir magnezija in folne kisline ter vir kalija, železa, kroma in mangana. Redno uživanje rdeče pese lahko prispeva k boljši prebavi, saj vsebuje veliko vlaknin. Folna kislina je pomembna predvsem v obdobju nosečnosti, kalij pa sodeluje pri uravnavanju krvnega tlaka. V nekaterih raziskavah so zaznali povezavo med uživanjem pese in izboljšano prekrvavitvijo možganov, kar utegne biti zanimivo tudi za starejšo populacijo.
| Hranilo | Količina na 100 g |
|---|---|
| Energija | 180 kJ (43 kcal) |
| Ogljikovi hidrati | 9.6 g |
| - od tega sladkorji | 6.8 g |
| Vlaknine | 2.8 g |
| Beljakovine | 1.6 g |
| Maščobe | 0.2 g |
| Magnezij | 23 mg (6% PDV) |
| Folna kislina | 109 µg (55% PDV) |
| Kalij | 325 mg (16% PDV) |
| Železo | 0.8 mg (4% PDV) |
| Mangan | 0.3 mg (15% PDV) |
*% PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (% PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (% PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30 g).
Omejitve pri uživanju
Kljub številnim prednostim pa rdeča pesa ni primerna za vsakogar. Zaradi višjega glikemičnega indeksa ni najboljša izbira za sladkorne bolnike, zlasti v večjih količinah. Rdečega barvila, ki ga vsebuje rdeča pesa, naše telo ne more povsem razgraditi, zato lahko uživanje večjih količin rdeče pese povzroči rdečkasto obarvanje urina in blata, ki pa ni nevarno, zato so vse skrbi odveč.
Uporaba kot barvilo
Rdečo peso lahko kot barvilo uporabite tudi za rožnato obarvanje jedi, na primer juhe, osvežilne poletne pijače ali slastnega sladoleda. Betanin, rdeče barvilo iz pese, se uporablja tudi kot barvilo v prehranski industriji.
Rdeča pesa v slovenski prehranski tradiciji
Rdeča pesa je pomemben del slovenske prehranske tradicije. Nekoč je bila pogosto prisotna na mizah v obliki solate k nedeljskemu kosilu, danes dobiva vse več možnosti tudi v sodobni kulinariki. S svojo odpornostjo, skromnimi zahtevami in lokalnim poreklom se uvršča med pridelke, ki lahko prispevajo k večji prehranski samooskrbi.
Priročen nasvet
Listje rdeče pese je hranilno še bolj bogato kot gomolj, saj vsebuje veliko kalcija, železa ter vitamina A in C. Tudi gomolj, ki je značilno rdeče barve, lahko uživamo svež, kuhan ali pečen. Surovim gomoljem odrežite koreniko in stebla tako, da poškodujete čim manj lupine, sicer iz gomolja izteče dragoceni sok.
