Vodnik po domačem varjenju piva

Ljubitelji piva po vsem svetu doživljajo pravi razcvet domačega pivovarstva. V zadnjih letih se je tudi v Sloveniji varjenje domačega piva močno razvilo, saj so ljubitelji grenke peneče pijače pričeli sami variti kakovostnejše in manj običajno pivo, namesto da bi obiskovali butične pivovarnice. Domače pivovarstvo je lahko kompleksen, a hkrati zelo nagrajujoč hobi. V nadaljevanju bomo podrobno predstavili postopke, sestavine in metode, ki so ključne za uspešno varjenje lastnega piva.

Predpriprava in higiena pri varjenju piva

Pomen higiene

Čistost je eden najpomembnejših dejavnikov pri varjenju piva, saj se največ težav in napak v pivu domačim pivovarjem zgodi, kadar ne posvečajo dovolj pozornosti higieni. Pivo je živilo in poskrbeti moramo, da med procesom varjenja domačega piva kar najbolje poskrbimo za čistočo. Pred uporabo je treba vso opremo oprati in sterilizirati z raztopino vode in metabisulfita (npr. 1 liter vode + 2 žlički metabisulfita) ali pivovarskim čistilom/razkužilom (npr. Chemipro Oxi, Starsan). Pomembno je, da nič nerazkuženega ne pride v stik s pivino.

Priprava vode

Voda je količinsko največja sestavina piva, saj je je v pivu približno 90%. Voda, ki je predvidena v receptu, naj bo neoporečna. Domači pivovarji se nagibajo k reku, da če je voda dobra za pitje, je dobra tudi za izdelavo piva. Potrebno je biti le pozoren na pH drozge med postopkom drozganja. Trdota in kislost vode vplivata na končno kvaliteto in okus piva. Mehkejša voda je bolj primerna za lažja piva, kot so pilsnerji, medtem ko je bolj trda voda značilna za varjenje stoutov. Kislost po drugi strani vpliva predvsem na izkoristek v fazi drozganja. Izkušeni pivovarji vodo analizirajo (kemijsko sestavo vode - npr. vsebnost kalcija, magnezija, natrija, kloridov, sulfatov) in jo potem regulirajo z bazičnimi kemikalijami.

Sestavine za varjenje piva

Slad

Slad je ključna sestavina, ki zagotavlja fermentabilne sladkorje. Priprava ječmena za predelavo v slad se začne z namakanjem, kjer je potrebno zrna spraviti v fazo kaljenja. Tu se v zrnu prične proces razgradnje škroba v enostavne sladkorje. Zrna nato prepražijo, da iz njih dobijo slad. Dolžina praženja vpliva tako na aromo kot tudi na barvo slada, pri čemer daljše praženje pomeni temnejšo barvo. V domačem pivovarstvu se kvaliteta slada običajno meri kot razmerje med izkoristkom drozganja in ceno slada.

Vrste sladu

Slad v grobem uvrščamo v dve skupini:

• Osnovni slad: Da največ sladkorja za alkoholno vrenje (fermentacija). Pet najpogostejših vrst osnovnega ječmenovega slada je Pale, Pilsen, Ale, Vienna in Munich. Med osnovne slade sodijo tudi pšenica, pira, proso, sirek in druga žita.
• Specialni slad: Dodaja barvo, okus in teksturo. Poznamo dve glavni kategoriji:
  • Karamelizirani slad: Daje kompleksne nefermentirajoče sladkorje in barvo (npr. Cara 20 - 300). Uporablja se v količini med 5-15% celotne količine slada.
  • Praženi slad: Daje temnejšo barvo in sladovno grenčino (npr. Mroost 900-1400).
  • Drugi specialni sladi: Dajejo določeno aromatiko (npr. Vienna, Munich, Aroma 50-150).

Mletje sladu

Slad je potrebno ustrezno zmleti, najpogostejši razmak med valjema je med 0,9 in 1,05 mm.

Hmelj

Hmelj dodajamo pivu ne le zaradi izboljšanja okusa, temveč služi tudi kot konzervans, ki omogoča daljšo obstojnost piva. Prepreči razmnoževanje neželenih mikroorganizmov in omogoči kvasu nemoteno delovanje. Pivu daje grenčico, ki uravnava sladkobnost sladu, poleg tega pa prispeva zeliščni in citronski priokus. Slovenija je mednarodno priznana pridelovalka hmelja.

Kvasovke

Kvas je sestavljen iz beljakovin, veliko vitaminov skupine B, mineralov in prehranskih vlaknin. Kvasovke povzročijo alkoholno vrenje oziroma fermentacijo piva, kar pomeni, da spreminjajo sladkor v alkohol ter ogljikov dioksid. Kvas je priporočljivo, a ne obvezno, rehidrirati in celo razmnožiti (narediti starter). Na začetku kvasovke potrebujejo kisik, zato prezračevanje pivine pomaga kvasovkam pri razmnoževanju.

Sladkor

Sladkor je ena izmed osnovnih sestavin v pivovarstvu, saj kvasovke potrebujejo sladkor, da iz njega izločijo in ustvarijo alkohol. Za začetek pivovarske poti pogosto uporabimo kar navadni rjavi ali namizni sladkor. Med stekleničenjem pa se sladkor dodaja z namenom karbonizacije (nastajanje mehurčkov v pivu). Namesto namiznega sladkorja lahko uporabimo tudi dekstrozo (pivovarski sladkor) ali karbonizacijske tabletke.

Metode varjenja piva

Varjenje piva z ekstraktom

Varjenje piva z ekstraktom je najenostavnejša metoda, ki jo toplo priporočamo začetnikom, saj preskočimo fazo drozganja in takoj preidemo v fazo kuhanja oz. vrenja. S tem se spoznajo z osnovami kuhanja in celotnim procesom.

Kaj je ekstrakt?

Ekstrakt, sladni ekstrakt ali pivski ekstrakt, je koncentrirani sirup, pridobljen iz ječmenovega slada. Gre za zmes sladkorjev, pridobljenih iz slada in pogosto že dodanega hmelja. Tekočini je odvzet velik odstotek vode, zato nam ostane sirup. Kvasovke so praviloma pri vseh proizvajalcih ekstraktov priložene, za vodo pa moramo poskrbeti sami.

Potrebna oprema za ekstraktno metodo

Za varjenje s (celovitim) ekstraktom potrebujemo minimalno opremo:

• Celoviti ekstrakt (pogosto že vsebuje hmelj in priložen kvas).
• Lonec (5-litrski ali več).
• Plastična ali kovinska kuhalnica.
• Fermentor (vsaj 28L, priporočeno 30 ali 32 L) z vrelno veho.
• Steklenice za pivo (priporočamo rjave), zamaški in zapirač steklenic.
• Voda in sladkor (gospodinjski - beli/rjavi ali pivovarski).
• Pivovarsko čistilo oz. razkužilo.
• Sladkomer in termometer (za natančnejše merjenje).

Postopek varjenja z ekstraktom

1. Še zaprto vrečko ali pločevinko z ekstraktom za nekaj minut postavimo v toplo vodo, da ta postane bolj tekoč oziroma jo za vsaj 15 minut potopimo v vrelo vodo, da se zmehča.
2. V fermentor natočimo približno 15 litrov hladne vode (ali po navodilih proizvajalca ekstrakta).
3. V loncu zavremo približno liter vode, v katero stresemo sladkor (običajno 1 kg) ter ob mešanju počakamo, da se sladkorni kristali raztopijo. Namesto običajnega sladkorja lahko uporabimo kristalno glukozo ali konzervo neohmeljenega ekstrakta.
4. Dodamo utekočinjen ekstrakt, pridno mešamo in počakamo, da zavre. Ko osladkana voda z ekstraktom nekaj minut vre (in s tem ubije vse neželene mikroorganizme), jo prelijemo v fermentor.
5. V fermentor dodamo mlačno vodo do skupne količine 23 litrov, oziroma do skupno 20 - 21 litrov, da dobimo pivo z bolj polnim okusom. Predhodno pripravimo kvasovke (rehidriramo jih v kozarcu z vodo s temperaturo 25-28 °C za približno 30 minut).
6. Pivino v fermentorju dobro premešamo, pri čemer je dobro, da se zraven primeša čim več zraka, saj bo tako vrenje boljše. Preverimo temperaturo pivine, ki naj bo okoli 20-22 °C oziroma v skladu z navodili za določeno vrsto sladu (npr. 13-21 °C za "CZECH PILSNER", 18-26 °C za ostale slade). Nato dodamo kvasovke.
7. Posodo zapremo s pokrovom ter namestimo vrelno veho, napolnjeno z vodo in metabisulfitom.
8. Fermentacija (alkoholno vrenje) traja približno 7-10 dni (poleti) oziroma 5-15 dni (pozimi) pri temperaturi med 20 in 28 °C. Ko se vrenje upočasni, izmerimo gostoto piva s hidrometrom. Če je gostota med 1.003 in 1.008, lahko nadaljujemo z ustekleničenjem.

Metoda "All Grain" (Celovita metoda)

All Grain (celovita) metoda varjenja piva vzame nekoliko več časa kot metoda z ekstraktom. Ta sprememba pomeni, da bo za pridobitev sladkorjev, ki so v primeru ekstraktov že pripravljeni za kuhanje, sedaj dodan še en korak, in sicer drozganje. Pivo, zvarjeno po tej metodi, je pogosto bogatejšega okusa in omogoča večjo ustvarjalno svobodo pri izbiri surovin in razvoju lastnih receptur. Najbolj enostaven prvi korak je izbira paketa z že obstoječo recepturo ter pripravljenimi surovinami (zmleti slad, pripravljen v ustreznih razmerjih ter pripravljene ustrezne količine hmelja in dodatkov).

Metoda "Brew in a Bag" (BIAB)

Brew in a Bag (BIAB) je celovita metoda varjenja piva, ki izvira iz Avstralije in predstavlja cenovno ugoden način za prehod iz varjenja s celovitim ekstraktom na celovito metodo. Glavna razlika med BIAB in konvencionalnim All Grain postopkom je v tem, da se za celoten proces varjenja uporablja samo ena posoda namesto treh. Metoda je zelo priljubljena zaradi svoje enostavnosti in hitre časovne izvedbe, čeprav ima lahko slabšo učinkovitost in povzroča več usedlin v fermentorju.

Oprema za BIAB metodo

Poleg osnovne opreme za ekstraktno varjenje potrebujemo:

• Večji lonec (cca. 30L ali več) z izpustno pipo.
• Veliko vrečo iz mrežastega materiala, ki je živilom prijazen.
• Kuhinjski termometer.

Postopek BIAB

1. Drozganje: Lonec napolnimo z vodo, ki jo segrejemo do temperature navedene v receptu (običajno okoli 72 °C). Vstavimo mrežasto vrečo in vanjo vmešamo zdrobljen slad. Temperatura naj pade v območje med 60 °C in 72 °C, kjer encimi pridobivajo sladkor iz sladu. Slad pustimo namočen v loncu okoli 75 minut. Med tem lonec dobro pokrijemo (npr. z odejami) ali uporabimo minimalno moč ognja za ohranjanje temperature.
2. Odcejanje: Vrečo vzamemo iz lonca. Priporočamo, da jo položimo na podstavek (npr. iz dveh kuhalnic) in pustimo, da se preostala sladica izteče iz vreče v lonec.
3. Spiranje (opcijsko): Imamo dve možnosti:
   • V lonec dolijemo preostanek vode.
   • Vrečo izpiramo s toplo vodo (najbolje okrog 65 °C) in s tem pridobimo še nekaj sladice.
   Pri tem moramo biti pozorni na izbiro slada: svetli in karamelni sladi se stiskajo dobro, medtem ko lahko pretirano stiskanje temnih sladov prinaša neželene okuse.
4. Kuhanje: Vrečo odstranimo, sladico zavremo in kuhamo eno uro. Med kuhanjem dodajamo hmelj - na začetku za grenčico, proti koncu za okus in aromo.
5. Hlajenje, fermentacija in stekleničenje: Pivino čim hitreje ohladimo, pretočimo v fermentacijsko posodo, dodamo rehidriran kvas in pustimo, da kvasovke fermentirajo približno dva tedna. Nato dodamo sladkor za karbonizacijo in pivo stekleničimo za minimalno dva tedna zorenja pri sobni temperaturi.

Podrobni koraki procesa varjenja

Varjenje piva je običajno razdeljeno na nekaj tehnoloških operacij, ki so podrobno opisane spodaj.

Drozganje (Mashing)

Drozganje je proces, v katerem se zdrobljeni slad pomeša z vročo vodo, da se aktivirajo encimi (alfa in beta amilaze), ki razgradijo škrob in ga pretvorijo v vodotopni enostavni sladkor, večinoma v maltozo. Zdrobljeni slad se pomeša z do štirikratno količino vode in stalno meša. Drozganje traja eno do dve uri v odvisnosti od slada.

Faze drozganja in encimska aktivnost

Drozganje poteka skozi različne temperaturne faze, pri katerih se aktivirajo specifični encimi:

pH drozge

Načeloma bi morala drozga imeti pH vrednost med 5.2 in 5.6. Vsekakor pa mora pH drozge ostati v vrednostih 5.2 in 5.8, saj se v tem območju okus najbolje razvije in izločanje sladkorjev iz zrna je najbolj optimalno. V primeru, ko pH drozge preseže vrednost 6, se lahko okus zaradi prisotnih taninov in silikatov, ki se bodo izločili iz zrnja, izkaže za premočnega.

Načini drozganja

• Dekokcijski način: Temperaturo drozge postopoma dvigujejo s segrevanjem enega dela drozge, ki ga nato vračajo k hladnejšemu delu drozge. Po zasladitvi prečrpajo v cedilno posodo. Ločimo proces z eno, dvema ali tremi dekokcijami, najpogosteje pa se uporablja dvojna dekokcija. Ta način drozganja proizvede piva polnejšega okusa in z manjšo vsebnostjo alkohola.
• Infuzijski način: Sladno drozgo postopoma segrevajo. To je klasičen način drozganja pri proizvodnji piva gornjega vretja. Ta piva so praznejšega okusa, vendar z večjo vsebnostjo alkohola.

"Mash Out"

Mash Out je dvig temperature drozge nad "varno območje" za encime, ki delujejo na področju razgradnje ogljikovih hidratov pivine (približno 74 °C). S tem korakom zaključimo drozganje (običajno 10 minut pri 76 °C). Najpomembnejši je, kadar pivovarji želijo ohraniti polnejše telo z bolj zapletenimi ogljikovimi hidrati v primerjavi z bolj suhim pivom. Prav tako ta korak zmanjša viskoznost pivine, kar omogoča lažje izvajanje nadaljnjih korakov odcejanja in spiranja. Pri domačem pivovarstvu se lahko mashout tudi preskoči in se za spiranje uporabi toplejša voda.

Odcejanje in spiranje (Lautering in Sparging)

Precejanje je ločevanje sladice od izluženega slada. Ko so v sladni drozgi končani vsi encimski procesi in so se topne snovi drozge raztopile v vodi, je potrebno sladico ločiti od tropin. To poteka v dveh stopnjah.

Recirkulacija ali bistrenje

Recirkulacija je dodaten korak v fazi drozganja, ki ni vedno nujen, vendar zmanjša vsebnost trdnih delcev v pivini in pripomore k izogibanju trpkega okusa končnega produkta. Pomeni vračanje še motne sladice na vrh sladice, s čimer se zmanjša motnost. Pomembno je, da ne hitimo in predvsem da ne tlačimo slada. Predvidena hitrost recirkulacije je 300-600 mL na minuto. Če bistrenje traja 20 minut, oz. ste recirkulirali 25% drozge, nadaljujete z naslednjim korakom, tudi če drozga še ni popolnoma bistra. V kuhalnikih, ki uporabljajo sisteme RIMS in HERMS, sta recirkulacija in "mashout" združena v en korak.

Spiranje zrnja

Sledi izpiranje zrnja z vročo vodo, ki z zrnja izpere ostanke sladice. Izpiranje z vodo temperature 75-79 °C je tudi druga stopnja. Drozgane tropine izpiramo z dvakratno do trikratno količino segrete vode kot suhega slada. Izpiranje poteka v posebni posodi, ki ima perforirano dno, tako da lahko sladica odteka v posodo za kuhanje.

• Fly Sparging (neprekinjeno spiranje): Tradicionalen postopek, pri katerem želimo doseči, da sta pretok drozge in doziranje vode za spiranje enakomerna. V teoriji količina drozge v drozgalniku ostaja enaka. V domačem pivovarstvu se to pogosto doseže z razmerjem vode in sladu 1:1.25 ali 1:1, s čimer se izognemo, da neželeni tanini dosežejo pivino s prekomernim spiranjem. Temperaturo drozge želimo obdržati v razponu med 75 in 77 °C.
• Batch Sparging (serijsko spiranje): Metoda spiranja, kjer drozgo stočimo iz drozgalnika in ga napolnimo (speremo zrna) z vodo za spiranje. Ta postopek se lahko ponovi dvakrat. Batch sparging se lahko uporablja za doseganje homogenosti pivine.

Kuhanje pivine

Kuhanje pivine mora biti enakomerno in intenzivno. Dolžina kuhanja se razlikuje glede na vrsto piva, vrsto uporabljenega slada in razpoložljivosti opreme, običajno traja med 30 minut in 120 minut. Da se je kuhanje pričelo, se šteje trenutek, ko pivina prične z vretjem.

Namen kuhanja

• Prekuhavanje sladice: Prvi razlog za kuhanje je prekuhavanje sladice, s čimer se ubijejo neželeni mikroorganizmi.
• Padec pH: Med kuhanjem pH običajno pade za 0,1-0,2 enote.
• Koagulacija beljakovin: Temperature, dosežene med vretjem, povzročijo, da se beljakovine v pivini strdijo v večje skupke, ki nato potonejo na dno posode. Vretje je tako učinkovit način za odstranitev neželenih beljakovin, ki povzročajo motnost končnega produkta. Za koagulacijo beljakovin se lahko uporabi tudi Irski mah (Irish Moss), ki se rehidrira 30 minut pred vnosom v pivino.
• Izomerizacija hmeljnih smol: Je nujno potrebna za pridobitev grenčice in pomembno vpliva na okus ter aromo. Za ekstrakcijo je potrebna dovolj visoka temperatura, ki traja dovolj časa, zato hmelj dodajamo ob različnih časovnih intervalih.
• Odstranjevanje dimetil sulfata (DMS): DMS, ki nastaja zaradi segrevanja kemikalije SMM (S-metil metionin), je zelo hlapljiv, kar pomeni, da se z vrenjem zlahka izloči, dokler ne prekrivamo lonca. Različni sladi vsebujejo različno količino SMM in s tem različen potencial nastajanja DMS. Pilsner vsebuje osemkrat več SMM kot Ale slad.
• Karamelizacija: Karamelizacija se v fazi kuhanja lahko doseže, vendar zahteva daljše intenzivno kuhanje (2 uri in več) ali posebne tehnike. Priporoča se predvsem pri varjenju piv, kot so Scottish Ale, Old Ale, Brown Ale, Porter in Bock.
• Doseganje specifične gostote: Ker med vrenjem voda izhlapeva, se specifična gostota povečuje. Z dolžino kuhanja lahko tako "reguliramo" specifično gostoto.

Dodajanje hmelja

V receptu se uporablja odštevalni čas - to je čas do konca vrenja oz. hmeljenja. Ko drozga doseže 100 °C, začnemo z dodajanjem prvega hmelja, ki bo dal pivu grenčico. Hmelj, dodan 10 minut pred koncem vrenja, bo dal pivu aromo in okus v ustih. Hmelj, dodan 3 minute pred koncem vrenja, zaključi hmeljenje.

Hlajenje pivine (Cold Break)

Po končanem kuhanju je potrebno pivino čim prej ohladiti na temperaturo, primerno za kvas, ki ga uporabljamo. Hitro ohlajanje je pomembno za skrajšanje časa, ko lahko pride do infekcije ali neželene oksidacije. S hitrim ohlajanjem dosežemo tudi t.i. "Cold Break", s katerim dosežemo usedanje nekaterih beljakovin in preprečimo motnost piva. Prav tako se zavedamo, da DMS, ki nastaja pri višjih temperaturah med varjenjem, izpareva, ko pa se kuhanje zaključi, DMS ne izpareva več, ampak še vedno nastaja.

Fermentacija (alkoholno vrenje)

Fermentacija je proces, pri katerem kvasovke pretvorijo sladkorje v alkohol in ogljikov dioksid. Temu koraku rečemo tudi primarna fermentacija.

Fermentorji in vrelne vehe

Fermentacija poteka v fermentorju, posodi, ki je običajno tesno zaprta, da ne pride do okužbe. Domači pivovarji za manjše količine lahko uporabljajo plastične fermentorje, vendar se zaradi težjega čiščenja kasneje pogosto odločajo za inox izvedbo. Fermentorji imajo na dnu pipo za lažji izpust pivine. Poznamo tudi konične fermentorje, ki omogočajo, da se usedline naberejo h konusu. Na vrhu posode je nameščena kipelna veha, ki omogoča uhajanje plinov, ki nastajajo in se sproščajo pri fermentaciji, hkrati pa onemogoča vstop zunanjega zraka v fermentor. Ko se večina sladkorjev pretvori v alkohol, se fermentacija upočasni, kvas pa se začne usedati na dno posode. Rezultat fermentacije je mlado pivo.

Merjenje specifične gostote

Za ugotavljanje, koliko sladkorja nam je uspelo pridobiti in kako napreduje fermentacija, merimo specifično gostoto pivine. Specifična gostota tekočine se meri s hidrometrom, s katerim odčitamo vrednosti, ki predstavljajo njeno nasičenost s sladkorjem. Tekom procesa fermentacije se kvasovke hranijo s sladkorji in tako proizvajajo alkohol.

Stekleničenje in karbonizacija

Ko je fermentacija zaključena, se pivo ustekleniči. Steklenice je predhodno potrebno dobro razkužiti. V vsako steklenico se doda določena količina sladkorja (npr. 2 žlički sladkorja ali karbonizacijske tabletke) za sekundarno fermentacijo v steklenici, ki povzroči nastanek ogljikovega dioksida in s tem karbonizacijo piva (mehurčke in peno). Da se zagotovi enaka kakovost piva v celotni seriji, se priporoča, da se sladkor premeša v drugi posodi. Ne smemo prekoračiti navedene količine sladkorja, saj bi lahko steklenice počile ali pa bi pivo postalo preveč gazirano.

Alternative stekleničenju

Namesto stekleničenja lahko pivovarne in marsikateri domači pivovarji pivo polnijo v pločevinke ali pa v keg-e. Keg je sod, narejen iz nerjavečega jekla, ki omogoča hitro in učinkovito polnjenje ter kasneje tudi točenje piva. Pivo v sodih, enako kot v steklenicah, tudi dozori.

Zorenje in skladiščenje

Po ustekleničenju pivo običajno 15 dni hranimo pri temperaturi od 20-30 °C, s čimer sprožimo vrenje v steklenici. Priporočeno je tudi ohlajanje na temperaturo od 1 do 4 °C, kar pospeši usedanje kvasa ter dodatno koagulacijo beljakovin. Zaradi zmanjšanja topnosti se izločijo tudi snovi z neprijetnim vonjem, s čemer se izboljša okus piva. Med zorenjem pivo izboljša okus in aromo. Pivo naj vsaj dva tedna odleži v steklenicah, najbolje v temnejšem prostoru, vendar na sobni temperaturi.

Razumevanje lastnosti piva

Barva piva (EBC/SRM)

EBC (European Brewers Convention) oz. SRM (Standard Reference Method) sta lestvici, ki piva razdeljujeta glede na barvo. Lestvica vsaki barvi pripisuje določeno vrednost. Razlika v vrednostih med obema lestvicama je: EBC = SRM x 1,97. Ustrezna barva je eden izmed pogojev, da se pivo uvršča v eno izmed skupin.

Grenkoba piva (IBU)

IBU (International Bitterness Units) je lestvica, ki označuje grenčobo piva na merilni skali, katere razpon je od 0 (najmanj grenko) do 100 (najbolj grenko).

Pivski stil

Da lahko neko pivo opraviči svoj stil, moramo med drugim upoštevati tudi naštete parametre (barva, grenčoba, aroma). Ko poznamo stil, lažje določamo tudi, kako pivo strežemo (temperatura, izbira kozarca itd.) ter h katerim jedem se poda najbolje.

Izboljšanje domačega piva in pogosti nasveti

• Čistost: Največ težav in napak v pivu se domačim pivovarjem zgodi, kadar ne posvečajo dovolj pozornosti higieni.
• Kvasovke: Preverite, da je kvas, ki ga proizvajalec priloži ekstraktu, namenski za določen stil piva. To bo močno izboljšalo kakovost piva in končni izdelek bo bolj podoben pričakovanjem.
• Sladkor: Sladkor, ki ga dodamo po končanem alkoholnem vrenju, poskrbi, da pivo dobi mehurčke in peno. Lahko uporabite navaden beli sladkor ali dekstrozo (pivovarski sladkor).
• Potrpljenje: Pivo potrebuje svoj mir in čas. Ne odpirajte fermentorja, če to ni nujno potrebno, in pivu v steklenicah pustite vsaj 14 dni za zorenje.
• Znanje: Informacij in napotkov o varjenju piva doma je ogromno. Več znanja pomeni boljše rezultate.
• Stroški: Doma izdelano pivo je glede na stroške sestavin cenejše od kupljenega. Osnovna oprema za varjenje piva stane od 60 do 100 EUR, vendar se stroški lahko povečajo z večjim znanjem in potrebami.

tags: #kuhanje #domacega #piva

• Recept za polpete iz čičerike
• Recept za hrustljavega piščanca
• Priprava piščanca na žaru
• kam na tortico v Novi Gorici
• Kako dolgo vzhaja testo za krofe