Krompirjev pire s prepraženo šalotko je preprosta, a izjemno okusna jed, ki jo lahko postrežemo kot samostojno prilogo ali obogateno glavno jed. Ta recept združuje mehkobo pretlačenega krompirja z aromatično sladkostjo karamelizirane šalotke, kar ustvarja bogato in zadovoljivo kulinarično izkušnjo.
Priprava krompirjevega pireja s prepraženo šalotko
Za pripravo te jedi potrebujemo približno 100 g šalotke, krompir, maslo, mleko in vejice timijana.
Postopek priprave
- Priprava krompirja in šalotke: Krompir olupimo in narežemo na kocke. Šalotko olupimo in narežemo na tanke rezine.
- Praženje šalotke: V ponvi stopimo košček masla, dodamo narezano šalotko in vejici timijana. Na nizkem ognju pražimo približno 20 minut, dokler se šalotka ne zmehča in zlato obarva, s čimer dosežemo karamelizacijo.
- Kuhanje krompirja: Medtem v slani vodi skuhamo na kocke narezan krompir.
- Priprava mleka z maslom: V drugi posodi segrejemo mleko s preostalim maslom do vretja.
- Pretlačitev in začinjanje krompirja: Kuhan krompir dobro odcedimo in ga vrnemo v posodo, v kateri se je kuhal. Dobro ga pretlačimo, nato vanj vmešamo vroče mleko z maslom. Po želji ga dodatno začinimo s soljo in poprom.
- Združevanje sestavin: V pire nato vmešamo večji del karamelizirane šalotke, pri čemer odstranimo vejice timijana.
- Serviranje: Pripravljen pire preložimo v servirno posodo, na vrh naložimo preostalo šalotko in po želji popramo.
Dolenjska kuhinja in njene posebnosti
Dolenjska zaradi svoje lege velja za eno najbolj raznovrstnih kulinaričnih regij v Sloveniji, saj so imele nanjo v preteklosti močan vpliv tako italijanska, kot tudi madžarska in balkanska kuhinja. Na tem koncu naše deželice so ljudje že od nekdaj prisegali na naravno, lokalno in predvsem sezonsko hrano. To pomeni, da se je na mizi znašlo tisto, kar je v določenem letnem času raslo v lokalnem okolju.
Zgodovina in tradicionalne sestavine
Nekoč je bila večina jedi pripravljena iz doma pridelanih poljščin in živali, ki so jih ulovili v gozdovih ali potokih. Moški so se z lova velikokrat vrnili s polhi, ki so jih gospodinje spekle ali posušile za zimo, ter ribami, žabami in raki, ki so jih nalovili v Krki ter njenih pritokih. Pisni viri omenjajo čas velike lakote okrog leta 1529, ko ljudje na podeželju niti za veliko noč za hrano niso imeli drugega kot repne olupke. Iz njih so naredili znano jed alelujo, ki se še danes pripravlja na veliki petek, ko imajo katoliki strogi post.
V času pomanjkanja so ljudi pred umiranjem od lakote reševali naravni viri, ki jih tu ne manjka. Zato so bile (in so še) na tradicionalnem dolenjskem jedilniku pogosto sestavine, nabrane v okoliških gozdovih, na travnikih ali domačih vrtovih. Sezonsko so ljudje od nekdaj nabirali čemaž, jurčke, lisičke in ostale užitne gobe. Med zelišči je kraljeval peteršilj, na vrtu pa nista smela manjkati tudi hren in pelin. Nepogrešljiva sestavina iz narave je bil tudi pehtran, ki so ga uporabljali zlasti za pogače, gabez so namočili v žganje in ga uporabljali kot zdravilo, iz žajblja, kamilic in janeža pa so pripravljali čaje.
Mesne jedi in vpliv Balkana
Pozneje se je z Balkana razširil trend pečenja na žaru, zato so na Dolenjskem začeli množično rediti jagenjčke in kozličke. A meso je bilo na mizi samo ob velikih praznikih ter posebnih kmečkih opravilih, pri katerih so pomagali sosedje. Preko Dolenjske je nekoč potekala tudi tako imenovana 'svinjska pot', po kateri so pastirji s Hrvaške gonili svinje prodajat v Trst in pogosto se je kakšna izmed živali v čredi izgubila na poti ter razveselila dolenjske družine, ki so si tako lahko privoščile pečenko ter dolenjske kepe, to je v mrežnici pečeno zmes iz prosene kaše, ješprena in mesa kuhane svinjske glave. Šele pozneje, ko so začeli sami rediti svinje, so postale priljubljene tudi dobrote, značilne za domače koline, ter suhomesnati izdelki.
Danes vas bodo domačini z veseljem povabili na odojka, jagenjčka ali kakšno drugo mesnino z ražnja, svinjsko ali fantovsko pečenko, ribe iz Krke ali domač divjačinski in goveji golaž, v katerem ne sme manjkati deciliter ali dva cvička. Dolenjska posebnost so še danes prosenice ali nadevane svinjske nogice in pa polhi, ki so lahko kuhani s krompirjem, pripravljeni v obari, ocvrti ali pečeni s kostanjevim pirejem. Dežela slovi tudi po odličnih suhomesnatih izdelkih, saj številni domačini pridelujejo lastne salame in klobase.
Štruklji in matevž - osrednji jedi
Posebno poglavje v dolenjski kulinariki vsekakor predstavljajo štruklji, ki jih poznamo že več stoletij. Prvi zapisi o tej jedi segajo v leto 1589, ko je bil zapisan prvi recept za pehtranove štruklje. Velik ljubitelj te specialitete in ostalih dolenjskih jedi je bil tudi pisatelj in etnolog Janez Trdina, ki je v svojem delu "Podobe prednikov" iz leta 1870 zapisal: »Tod silna je potrata, o vsakem večem delu in godišču morajo biti štruklji, smetanovi ali špehovi, tudi potice in meso se vsaki čas žro.«
Gospodinje so jih pripravile v velikih lončenih posodah, jih obilno zabelile z ocvirki in mastjo ter jih dale za na pot svojim možem, ki so se odpravili kosit ali opravljat druga težka fizična dela. Energijsko bogat in visoko kaloričen obrok jim je dal dovolj energije za večurno delo. Poleg tega so bili štruklji tudi jed dobrodošlice za goste, ki so prišli na obisk ob praznikih. Še danes so najbolj znani fižolovi štruklji, nič manj priljubljeni pa niso niti ocvirkovi, skutni, pehtranovi, orehovi, ajdovi, s pregreto smetano in še čim. Lahko so kuhani, pečeni, sladki, slani, nekvašeni, vzhajani ali celo ocvrti, posebna dolenjska posebnost pa je 'ženof' ali 'žajnof', posebna omaka iz domače gorčice in neprevretega mošta, ki jo prelijejo čez štruklje.
Kako narediti slovenske sirove štruklje
Že od nekdaj je bil na Dolenjskem izjemno priljubljen matevž oziroma 'mavta' ali 'medved', kot mu pravijo nekateri - okusna zabeljena pretlačena jed iz kuhanega krompirja in fižola, ki jo lahko ponudimo kot prilogo mesnim jedem ali samostojno jed z dušenim zeljem. Zabelimo ga lahko z ocvirki in obložimo z narezanim mesom; če želimo, ga lahko potresemo tudi z nastrganim hrenom ali pa hren okisamo in ponudimo posebej. Fižol je bil sicer na tem področju uveljavljen že v 17. stoletju, dve stoletji pozneje so začeli pridelovati lastno sorto, imenovano ribničan, zato je marsikatera fižolova juha ali jed v tej pokrajini še danes poimenovana po njej. Nič manj priljubljene niso razne obare in zelenjavne enolončnice, ki jih v teh krajih imenujejo 'pristava' ali 'šara' - čušpajz, podgurska pristavljenka ...
Žlinkrofi, kaše in žganci
Posebnost dolenjske kuhinje so tudi žlinkrofi, ki so bili včasih obvezna jed na ženitovanjskih pojedinah, danes pa jih lahko zakuhamo v juho, jih ponudimo kot prilogo ali celo kot samostojno jed. Prava dolenjska specialiteta so tudi prosena, ječmenova in ajdova kaša ter dobri stari žganci, ki so po starih receptih pretežno krompirjevi beli ali krompirjevi ajdovi ter obvezno zabeljeni z ocvirki. Gospodinje jih postrežejo tudi s sladkim ali kislim mlekom, kislo repo ali zeljem, govejo juho ali obaro.
Preden se je na naših tleh uveljavil kvas, so dolenjske gospodinje rade pripravljale mlince, ki naj bi jih kot prve v času svetega Martina postregle ob martinovi raci ali gosi, nadevani s kostanji, jabolki, šalotko, majaronom in kumino, zraven pa dodale še dušeno kislo ali rdeče zelje.
Izjemno priljubljeni sta tudi dve kostelski jedi: kostelske hrge so vrsta cmoka, ki ga oblikujemo iz krompirja, jajc, moke, peteršilja in začimb ter skuhamo v slani vreli vodi. Ponudimo jih zabeljene z ocvirki, drobtinami ali kislo smetano. Kostelski želodec pa je značilna tradicionalna velikonočna jed, nadevana s kruhom, kosi prekajenega svinjskega mesa in začimbami.
Sladke dobrote Dolenjske
Včasih so domačini poznali le kašnato potico, pozneje sta jo nadomestili korenčkova potica in ocvirkovka ali špehovka, ki je še danes obvezna pustna jed. Na mizi dolenjskih gospodinj je bil včasih vedno tudi ajdov, koruzni ali krompirjev kruh, danes pa med žiti vse bolj prevladujeta zdrava pira ali rž. Med najstarejšimi pecivi se omenjajo pogače, ki so skorajda v celoti povezane s cerkvenimi prazniki. Za veliko noč sta še danes obvezni sladici pehtranova in orehova potica, ob božiču pa je na mizah dolenjskih gospodinj zagotovo poprtnik, zelo stara vrsta obrednega kruha, ki ga pripravljajo v božičnem času in je zelo bogato okrašen s testenim okrasjem.
tags: #krompir #s #preprazeno #salotko