Krompir (Solanum tuberosum) je pogosta in izjemno pomembna vrtnina, ki jo gojimo na domačih vrtovih po vsem svetu. Je odličen vir ogljikovih hidratov, ki so ključni za energijo, in je razmeroma enostaven za sajenje ter nadaljnje gojenje. Kljub temu je za uspešen pridelek nujno pozorno spremljati in obvladovati škodljivce ter bolezni, ki lahko prizadenejo krompir.
Obvladovanje škodljivcev in bolezni krompirja
Med najpogostejše škodljivce krompirja sodijo strune, bramorji, voluharji in koloradski hrošči. Poleg tega krompir napada veliko bolezni, med katerimi so krompirjeva plesen, črna listna pegavost ter različne bakterijske in glivične bolezni tal.
Zaščita pred talnimi škodljivci
Najboljši način za zaščito krompirja pred talnimi škodljivci, kot so strune in bramorji, je preventivno ukrepanje že ob sajenju. Pomembno je, da se ne uporablja zapleveljenega hlevskega gnoja in komposta, saj ta privabljata škodljivce. Tla lahko gnojimo z Nemakilom (8-10 kg/100 m²), organski kompost pa z neemovo pogačo. Alternativno se lahko odločimo za zalivanje z ogorčicami, ki so prisotne v izdelku nemastar (5 milijonov ogorčic za 5-20 m²). Tretiranje z nemastarjem se izvaja od aprila do oktobra. Gre za popolnoma naraven izdelek, kjer se živi organizmi - entomopatogene ogorčice - prehranjujejo s škodljivci v tleh.
Zaščita pred koloradskimi hrošči
Če na listih krompirja opazite ličinke koloradskih hroščev, je priporočljivo začeti s škropljenjem rastlin po obeh straneh listov z raztopino Neem Azal T/S (30-50 ml/10 l vode) in Basfoliar Aktiv (30-50 ml/10 l vode). Škropljenje ponovite po navodilih proizvajalca. Neem Azal T/S je učinkovit proti številnim škodljivcem, ki povzročajo škodo z objedanjem in sesanjem. Ličinke takoj prenehajo z objedanjem, vendar z rastlin odpadejo šele po nekaj dneh. Odrasli hrošči po stiku s sredstvom ležejo sterilna jajca, kar zmanjšuje številčnost ličink v naslednjih generacijah.
Pomen kolobarja pri pridelovanju krompirja
Ustrezen kolobar ima ključen vpliv na ekonomičnost pridelave krompirja in zmanjšuje morebitne negativne vplive na okolje. Krompir zahteva čim širši kolobar, ki naj bo vsaj štirileten, če je mogoče pa še širši. S kolobarjenjem ne ohranjamo le rodovitnosti tal, temveč vplivamo tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov.
Vpliv kolobarja na škodljivce
Koloradski hrošč: Ob preozkem kolobarju koloradski hrošč povzroča težave že zgodaj spomladi, ko se odrasli osebki hranijo pred zaleganjem in na majhnem krompirju povzročajo znatno objedanje listov, čemur navadno sledi večji napad ličink.
Krompirjeve cistotvorne ogorčice: Ob ožjem kolobarju se hitreje širijo tudi morebitni karantenski škodljivci, kot so krompirjeve cistotvorne ogorčice.
Strune: Pomen kolobarja pri obvladovanju strun v tleh je izjemen. Pri krompirju je na voljo le malo insekticidov za zatiranje strun, ki kot edini ukrep niso dovolj učinkoviti. Z ukrepi v kolobarju je nujno stremeti k čim manjšim populacijam strun v tleh. Pomembno je torej, da so tla večino časa pokrita ali obdelana, da je možnost zaleganja novih jajčec čim manjša. Po žetvi žit strnišča ne smejo ostati neobdelana, razen v avgustu, če izvajamo ukrep razpleveljenja s trajnimi pleveli. Druga možnost je uporaba podorin za zmanjševanje populacije strun.
Vpliv kolobarja na talne bolezni
V praksi se pridelovalci zaradi preozkega in nepravilnega kolobarja že srečujejo s problemi, ki jih povzročajo talne glive in bakterije. Zaradi preozkega ali nepravilnega kolobarja se prerazmnožijo glive, povzročiteljice bele noge, bele trohnobe (posebej ob zaoravanju organskih ostankov v tla), črne pikavosti gomoljev ipd., ki lahko povzročajo znake že v nasadu, ob izkopu ali v skladišču slabšajo kakovost. Za širjenje krompirjeve plesni in črne listne pegavosti je eden najpomembnejših ukrepov zatiranje samosevcev v kolobarju, kar je pri ozkem kolobarju še toliko bolj pomembno. Bakterijske bolezni krompirja iz rodu Pectobacterium so tudi v Sloveniji postale pomembne in povzročajo gospodarsko škodo. Pri njihovem obvladovanju je širok kolobar (7 in več let) zelo pomemben ukrep.
Priporočila za kolobarjenje s krompirjem
- Krompirja ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)!
- Priporočljiv je vsaj štiriletni, še bolje pa več-letni kolobar, ki naj vključuje več botanično nesorodnih rastlin.
- V kolobar vključujemo ob glavnih dosevkih tudi neprezimne dosevke.
- Prezimna ozelenitev ni priporočena, da lahko dovolj zgodaj kakovostno pripravimo tla za saditev krompirja.
- Krompir ni občutljiv za vrstni red v kolobarju in lahko sledi vsem poljščinam, če le dovolj zgodaj zapustijo tla.
- Najboljši predposevki so eno- ali večletne detelje, stročnice, oljna ogrščica in gorjušica, primerni pa so tudi koruza in žita.
- Bolj previdni moramo biti v zelenjadarskem kolobarju, kjer ni priporočljivo, da krompir sledi razhudnikovkam (sorodnost) in plodovkam (lahko preveč organske snovi v tleh).
Izbira sorte krompirja glede na vrsto tal in namen uporabe
Za uspešen pridelek je dobro izbrati odporne sorte in sončno lokacijo za sajenje. Sodobne sorte so odporne na mnoge bolezni in škodljivce, saj so žlahtnitelji uspeli vnesti v genfond krompirja mnoge odpornosti iz različnih divjih sorodnih vrst iz rodu Solanum. Med sortami so velike razlike v zgodnosti, obliki, debelini in barvi kožice ter mesa gomoljev, pridelku in v njihovem namenu rabe. Zato je pomembno, katero sorto sadimo.
Izbira sorte glede na vrsto tal
V Sloveniji krompir pogosto sadimo na lahka, plitva, peščena tla, na katerih so poletne suše pogoste. Na takih tleh priporočamo predvsem saditev zgodnejših sort ter sort, ki oblikujejo debelejše gomolje. Nekatere sorte so tolerantne na sušo in so zato primerne tudi za lahka tla. Na težjih tleh uspeva večina sort. Ker so težja tla hladnejša, so manj priporočljiva za pridelovanje zelo zgodnjega krompirja. Krompirjev nasad na težjih tleh doseže večjo listno maso in zadržuje več vlage, kar ustvarja ugodnejše razmere za pojav krompirjeve plesni.
Lastnosti kakovostnega krompirja
Lastnosti, ki najbolj vplivajo na kakovost krompirja, so: vsebnost suhe snovi, čvrstost, vlažnost ali moknatost, nagnjenost k razkuhavanju, nagnjenost k sivenju po kuhanju, aroma s priokusi in vsebnost sladkorjev.
Vsebnost suhe snovi
Najpomembnejša lastnost, ki močno vpliva na kakovost in namen uporabe, je vsebnost suhe snovi v gomoljih. Približno dve tretjini suhe snovi predstavlja pri krompirju škrob, preostalo pa beljakovine (okoli 2%), vitamini (predvsem C vitamin), celuloza, hemiceluloza, druge organske spojine in minerali. Ob večanju sušine se povečuje predvsem vsebnost škroba. Nekoliko višja vsebnost sušine (okoli 21%) da krompirju tudi značilen najboljši okus.
Nekatere nove sorte so izjemno rodovitne, imajo pa nizko vsebnost sušine in so zato zelo slabe kakovosti. Sorte z nižjo vsebnostjo sušine so primerne predvsem za kuhanje. Pri sortah za ozimnico naj bo vsebnost sušine med 18 in 21%, pri čemer je pri višji vsebnosti sušine boljša aroma. Zgodnje sorte imajo manj suhe snovi (pogosto že od 16% naprej), saj rastejo manj časa in zato nakopičijo manj škroba.
- Za pečenje je najprimernejša vsebnost sušine od 20 do 22%.
- Za pomfrit je najprimernejša sušina okoli 21%; če je nižja, je njegova tekstura mazava, če je višja, je pretrda.
- Za pripravo testa in cmokov so primerne bolj moknate sorte, torej tudi z več škroba (22% in več sušine), ki se lahko že malo razkuhajo. Prav izločanje škroba ob kuhanju nam da občutek moknatosti.
- Če želimo pripraviti krompirjev čips, naj bo sušina med 21 in 23%.
Čvrstost in kuharski razredi
Krompir je lahko različno čvrst, od zelo trdega mesa do izjemno rahlega mesa. Potrošniki so glede tega zelo različni in od vsakega posameznika je odvisno, kakšen krompir mu je bolj všeč.
- Nekatere sorte s čvrsto konsistenco se nikoli ne razkuhajo. Te so primerne tudi za pripravo krompirjevih solat in jih uvrščamo v kuharski razred A.
- Največ sort uvrščamo v razred B, to so sorte s srednjo vsebnostjo sušine, ne pretrdo konsistenco in so primerne za več namenov uporabe.
- V razredu C najdemo sorte z višjo vsebnostjo sušine, ki so bolj moknate in se tudi razkuhajo. Primerne so predvsem za pečenje, pomfrit, testo in podobno.
Aroma in glikoalkaloidi
Da je krompir dober, mora imeti tudi odlično aromo. Če je krompir sladek, to ni sprejemljivo in je znak, da se je hranil v prehladnem skladišču. Pri preveč vodenih krompirjih z nizko sušino je aroma prazna, pogosto z zelo močnim kislim priokusom, pogosto tudi zagreni.
Da krompir zagreni, je večinoma kriva prisotnost glikoalkaloidov (GA), ki so strupeni. Dovoljena količina GA v krompirju je 10 mg/100 g krompirja. Ljudje smo različno dojemljivi, nekateri zaznajo grenkobo šele pri vsebnosti 40 mg/100g. Ker se GA tvorijo na svetlobi, je tak krompir navadno zelen, kar je posledica kopičenja klorofila v gomoljih. Zato take gomolje pred kuhanjem odstranimo. Le en zelen gomolj v loncu lahko povzroči grenak priokus pri vseh gomoljih.
Sivenje krompirja po kuhanju
Sivenje krompirja po kuhanju je pogost pojav, ki je sortno značilen, pa vendar odvisen tudi od rastnih razmer in tehnologije pridelovanja. Zato nekatere sorte ne sivijo, druge pa.
Izbrati pravo sorto je zelo zahtevno. Poznati moramo naša tla, kako zgoden krompir želimo, kakšno bo varstvo pred boleznimi in škodljivci ter za kakšen namen ga bomo uporabljali. Izbira je pestra, pa vendar navadno ena sorta ne zadosti vsem zahtevam. Še najbolje je, da pogledamo rezultate sortnih preskusov neodvisnih inštitucij. Pri nas jih izvaja Kmetijski inštitut Slovenije.