Rdeča pesa, znana tudi kot rdeča pesa, pesa, pesa ali krvni eliksir mladosti, je priljubljena korenovka temno rdeče barve, ki se pogosto znajde na naših krožnikih. Je pomemben pridelek, ki ga lahko gojimo skoraj vse leto in je vir številnih zdravih snovi, predvsem betalainov, ki so odgovorni za njeno temno rdečo barvo.
Botanika in značilnosti
Rdeča pesa (lat. Beta vulgaris var. conditiva) je dvoletna zelenjava iz rodu pes (Beta) in družine ščirovk (Amaranthaceae), kamor sodijo amarant, špinača, kvinoja in sladkorna pesa. Poznana je že od antičnih časov, izvira pa iz Sredozemlja. Odlikuje se po velikem temno rdečem korenu, ki je obarvan zaradi vsebnosti rdečega pigmenta betacianina. Koren je največji del rastline in polovica štrli nad površino zemlje. Rdeča pesa je v bližnjem sorodstvu z blitvo, zato se njeni listi lahko uporabljajo podobno kot blitva.
Uporaba in hranilna vrednost
Uporaba rdeče pese je zelo široka. Jemo jo lahko surovo v solatah, kuhano, dušeno, pečeno ali celo na žaru. Njeno uživanje je zelo zdravo, ne le zaradi visoke vsebnosti vitaminov in mineralov. Iz rdeče pese se stiska tudi sok, ki je priljubljen zaradi svojih razstrupljevalnih učinkov in sposobnosti spodbujanja zmogljivosti pri športnih dejavnostih. Uporablja se tudi za izdelavo rdečega kisa, boršča, tradicionalne vzhodnoevropske juhe, kvasa za kruh ter celo črnila in barvila.
Rdeča pesa je bogata z vitaminom C, nadzemni del pa je odličen vir vitamina A. Pesa je med najslajšimi zelenjavami, saj vsebuje celo več sladkorja kot korenje ali koruza. Vsebuje hranilo betain, ki lahko pomaga pri zniževanju ravni holesterola v krvi. Prav tako je bogata z železom, kalijem, magnezijem, fosforjem, vitamini skupine B ter elementi, kot so bor in kobalt. Zaradi visoke vsebnosti železa je priporočljiva za vse slabokrvne, saj pomaga pri nastajanju krvnih telesc. Antocian, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev. Rdeča pesa oz. njen sok naj uživajo vsi, ki imajo težave s slabokrvnostjo. Deluje pravzaprav na vse težave, ki jih imamo s krvnim obtokom.
Gojenje rdeče pese
Rdeča pesa je izjemno enostavna za gojenje v različnih podnebjih. Raje ima lahka, peščena tla na sončni legi, vendar lahko uspeva tudi v skoraj vseh vrstah tal, pri čemer bo tolerirala malo sence. Spada med redke vrtnine, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah. Za uspešno rast potrebuje vsaj 4 ure sonca dnevno. V poletnih dneh jo pred pripeko lahko zaščitite tako, da jo posadite v bližino večjih rastlin (kumarice, koruza, fižol).
Priprava tal in gnojenje
Rdeča pesa najbolje uspeva v globokih in strukturiranih tleh, ki so bogata z organskimi snovmi. Ustrezajo ji aluvialna tla, na težkih in zbitih tleh pa pride do deformacije korena in manjšega pridelka, ki je slabe kakovosti. Tej rastlini najbolj ustrezajo nevtralna oz. rahlo alkalna tla s pH vrednostjo 6,5 - 7. Orna plast naj bo drobljiva, rastlini mora biti zagotovljena vlaga. Nivo podtalnice ne sme biti višji od 1,2 m, za naše kraje so primerni černozjom, travniška črnica in aluvialna tla.
Glede obdelave tal je potrebno ustvariti globoko in rahlo orno plast, da se odebeljeni koren normalno razvija. Globina oranja ne sme presegati 30 cm. Osnovno obdelavo tal se izvedemo takoj, ko odstranimo predhodni posevek in naj bo zelo plitva, od 10 do 18 cm. Na ta način se prepreči nepotrebna izguba vode iz tal. Pripravljena plast zemlje v spodnjem delu naj bo optimalno zbita, saj s tem zagotovimo gibanje vode iz globljih plasti navzgor, zrahljana zgornja plast pa poskrbi za boljšo zračnost tal, segrevanje in lažjo kalitev. Predsetveno obdelavo lahko izvedemo s krožnim brananjem, brananjem ali frezanjem.
Rdeča pesa odlično izkorišča fosfor. Dokazano je, da se najbolje obnese gnojenje s 50 - 100 kg/ha dušika, 100 kg/ha fosforja in 100 - 150 kg/ha kalija, in to s čistimi gnojili. Dobre rezultate lahko dosežemo tudi z gnojenjem s hlevskim gnojem. Ob osnovni obdelavi tal se zaorje tretjina ali polovica dušika ter dve tretjini kalija in fosforja. Pred setvijo dodamo še drugi kalij in fosfor ter približno petino celotne količine dušika. Rdeča pesa je velik porabnik kalija, potrebuje manj fosforja in zelo malo dušika. Poleg navedenih hranil rdeča pesa potrebuje tudi bor (B). Ne gnojimo s svežim hlevskim gnojem, ampak s Plantella Organikom, uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo. Če uporabljate uležan hlevski gnoj, potem na tisto mesto peso posadite šele po dveh letih. Boljša izbira je domač kompost. Da bi zagotovili dovolj kalija, lahko v jamico, kamor posadite sadike, dodate malo lesnega pepela, kasneje pa rastline zalivate z gnojilom iz gabeza, ki vsebuje veliko železa, mangana, fosforja in največ kalija.
Setev in sajenje
Peso sejemo na gredo, ki smo jo pred setvijo okopali ter odstranili plevel. Na gredo širine 75 cm jo sejemo v 3 vrste z medvrstno razdaljo 30 cm, na gredo širine 100 cm pa v eno vrsto več. Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Jarke izdatno zalijemo (tudi marca) z vrtno zalivalko brez razpršilca. Idealno je, da seme pade približno vsakih 10 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Semena pese so skupek semen, iz katerega lahko vzklijejo 2 do 3 rastline. Gosto setev redčimo kasneje. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da dobijo semena stik z zemljo oz. s kompostom.
Rdečo peso na prosto sejemo od začetka aprila do konca julija. Običajno jo sejemo na medvrstno razdaljo 20-30 cm in v vrsti na dobrih 5 cm narazen. Če jo sejete direktno na vrt, jo je treba redčiti na 10 do 15 centimetrov razdalje med rastlinami. Mlade rastline rdeče pese namreč radi pokljuvajo ptiči, zato je mreža v tem primeru idealna zaščita. Goste zasaditve redčimo, ko listi mladih rastlin dosežejo velikost 5 cm. Med rastlinami odstranjujemo plevel z vrtnim orodjem, kakšen posamezen plevel blizu rastlin pa ročno.
Za vzgojo iz sadik sejemo seme pese v začetku ali sredini marca v setvene plošče. V posamezno srednjo sadilno enoto sejemo 2 do 3 semena. Pese praviloma ne pikiramo. Sejemo v že navlažen substrat in nato posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Semena pokrijemo, vzklijejo lahko že v štirih dneh. Če vzklije več rastlin, jih pustimo kot skupke. Nato skrbimo za vlažen substrat z zalivanjem vsak drugi dan. Za presajanje na prosto je pesa pripravljena v 30 dneh, ko razvije 2 do 4 prave liste. Pred tem jo za 4 dni utrjujemo na prostem. Presajanje sadik na prosto poteka v začetku aprila. Upoštevamo enake medvrstne razdalje kot pri setvi. Sadilne jamice zalijemo in presadimo sadike. Pokrijemo s kopreno, ki jo odstranimo v maju. Uspešno presajanje je možno takoj, ko rastline razvijejo prve prave liste. Sadike lahko vzgojimo tudi v primerih sajenja sadik po spravilu zgodnjega krompirja konec junija in v začetku julija. Pri tem poskrbimo, da presajene rastline zasenčimo in bodo imele dovolj vlage. Pozno pomladi sadike vzgojimo po istem postopku, le da jih vzgajamo na prostem in sadilno jamico pred presajanjem izdatno zalijemo ter še nekaj dni pazimo, da imajo rastline dovolj vlažna tla.
Rdeča pesa je zgodaj spomladi prva zelenjava na gredi ter se zaradi podobne rastne dobe ujame s kolerabico, solato ali drugimi rastlinami, ki jih pred julijem poberemo z grede. Celo gredo takoj spomladi neposredno pokrijemo z vrtno kopreno. Kakršen koli strah glede pozebe v spomladanskih mesecih je pri mladi pesi odveč, saj zdrži do -4 °C. Kopreno večkrat zrahljamo, da ne zavira rasti rastlin, odstranimo obtežitev, jo dvignemo in rahlo položimo nazaj ter obtežimo. Koprena ostane na rastlinah vse do konca aprila, ko jo odstranimo.
Kako gojiti peso (od semena do žetve) 🌱
Temperatura in vlaga
Rdeča pesa uspeva na razmeroma mrzlih področjih. Semena se pojavijo pri temperaturi 5 °C, pri temperaturi 10 °C pa vzklijejo v približno 10 dneh. Mlade rastline prenesejo temperature do -4 °C. Odrasla rastlina lahko pred pobiranjem prenese kratkotrajne ohladitve. Najboljša temperatura za razvoj je 15 - 23 °C. Idealno uspeva pri temperaturi tal med 7 °C in 25 °C.
Semena potrebujejo veliko vlage za kalitev. Namakanje semen v topli vodi za eno do dve uri pred sajenjem lahko pospeši kalitev. Čas kalitve je običajno 10 do 14 dni. Rdeča pesa ima sprva precej visoke zahteve glede vlage, ki kasneje postanejo zmerne. Da seme vzkali, mora vsrkati vodo v količini 100 - 170% lastne teže. Rdeča pesa pomanjkanje vlage bolje prenaša kot druge korenovke ravno zaradi dobro razvitega koreninskega sistema, vendar vlage vseeno ne sme biti preveč. Za uspešno gojenje rdeče pese je nujna minimalna količina padavin (190 do 230 mm), rdečo peso pa je potrebno v prvih fazah redno zalivati (poleg padavin). Zemlja mora biti vedno vlažna, poletne setve pa seveda tudi zasenčene. Prve spomladanske setve ne zalivamo. Junijsko setev najmanj 10 dni vsakodnevno zalivamo, še posebej poleti ob suhem in sončnem vremenu. Namakamo lahko prek listov, a zjutraj ali z ogreto vodo. Če boste uporabili zastirko, zalivanje skoraj ne bo potrebno, razen v zelo sušnem obdobju; enako velja za pletje in okopavanje. Čeprav je pridelek pese pod zemljo, tal ne zastiramo, saj pesa raste gosto skupaj in z listi senči tla.
Kolobarjenje in spremljevalne rastline
Priporočljivo je upoštevati triletni, še bolje pa štiriletni kolobar pri gojenju rdeče pese, ker gliva, ki povzroča listno pegavost, prezimuje na okuženih rastlinskih ostankih. Po spravilu pridelka skrbno odstranimo vse rastlinske ostanke.
Daleč najboljši spremljevalci rdeče pese so vsi predstavniki družine lukovk, kot so čebula, por, drobnjak, mlada čebula, šalotka in česen, ki bo pesi tudi izboljšal okus. Fižol in druge metuljnice, kot so bob, soja, leča, luštrek, čičerika in grah, med rastjo izboljšujejo tla in vežejo atmosferski dušik ter ga pretvorijo v amonijak in nitrite, ki se nato sprostijo v tla, od koder jih lahko rdeča pesa absorbira.
Solata bo porabila hranila, ki so na voljo blizu površine tal, medtem ko bo pesin koren črpal hranila od spodaj, kar pomaga pri boju proti izpadu pridelka in omogoči gojenje dveh pridelkov na kompaktnem in manjšem prostoru. Predstavniki družine križnic, kot so brokoli, cvetača, zelje in repa, so odlična izbira za sajenje poleg rdeče pese. Ne le, da bodo križnice pripomogle k rasti rdeče pese, tudi ona bo pomagala njim. Listi rdeče pese so bogati z manganom in železom, zato bodo vsi odpadli listi ali tisti, ki se razgradijo nazaj v zemljo, križnice spodbudili k rasti.
Dobri sosedi so še koleraba, kumare, bučke, črna redkev, peteršilj in koruza. Slab sosed je špinača in krompir.
Sorte rdeče pese
V svetu in tudi v Sloveniji gojijo relativno malo vrst rdeče pese. Najpogostejši vrsti sta egipčanska pesa in detroitska pesa ter vse iz njiju pridobljene sorte. Glede na dolžino vegetacijske dobe delimo peso na zgodnje sorte (do 100 dni), srednje zgodnje sorte (100 - 300 dni) in pozne sorte (več kot 130 dni).
- Egipčanska ploščata pesa: Razširjena v Evropi in Ameriki. Spada v skupino zgodnjih sort in ob ugodnih razmerah dozori približno 60 dni po setvi. Ob pravilni agrotehniki je zanjo značilen velik in stabilen pridelek. Listna rozeta je pol pokončna z 10 - 15 listi. Temno zeleni listi so v obliki srca in srednje velikosti, njihova površina pa je gladka. Koren je ploščat. Sorta je primerna za dolgoročno skladiščenje in konzerviranje.
- Sorta Detroit: Rezultat kanadske selekcije. Podobna je sorti Bordo in je zelo razširjena. Ta sorta daje manjši pridelek in je ni možno dobro skladiščiti. Zanjo je značilna majhna pokončna rozeta s podolgovatimi in nazobčanimi listi. Notranjost korena je nežna in temno rdeče barve z nejasnimi krogi.
- Sorta Bikor: Intenzivno rdeče barve brez belih kolobarjev in značilne okrogle oblike. Uvrščamo jo med srednje zgodnje sorte. Ima majhno pokončno rozeto z rahlo podolgovatimi listi. Ponuja veliko možnosti predelave in ima odlične lastnosti za prehrano.
- Pronto: Večnamenska rdeča pesa, ki jo lahko posejemo zgodaj.
- Sorta Norton: Od ostalih sort rdeče pese se razlikuje po videzu. Je podolgovate oblike z indeksom korena 2 - 4.
- Bikores: Nizozemska sorta pese temno rdeče barve in okrogle oblike.
- Red ace F1: Novejši hibrid rdeče pese. Odlikuje ga privlačna, gladka in lepa barva notranjosti. Izstopa po tem, da za razliko od drugih sort pese uspeva v neugodnih rastnih razmerah. To sorto je zato potrebno saditi na območjih, kjer je pogosta suša.
- Detroit dark: Sorta pese z okroglo obliko korena močne rdeče barve.
- Regala: Sorta okrogle oblike, namenjena zgodnji in poletni setvi. Je najzgodnejša sorta znotjo sorte Detroit.
Bolezni in škodljivci
S peso navadno ni veliko težav, če upoštevate kolobar, izberete bolj odporne sorte in zdrav semenski material ter pazite, da zemlja ne bo preveč gnojena z dušikom, in upoštevate mešano zasaditev.
Bolezni
Med najpogostejšimi boleznimi so:
- Pesna listna pegavost (Cercospora beticola): Najpogosteje na starejših listih opazimo svetle krogce, pike ali rjave pege (0,5 - 1 cm), ki so posledica listne pegavosti. Te se ob ugodni temperaturi in vlagi hitro širijo. Ob močnem napadu se pege združujejo, listi se sušijo in odmirajo, rast se upočasni in pridelek korenov se zmanjša. Na pridelek v tleh to nima veliko vpliva, le listje je manj uporabno. Gliva prezimuje v rastlinskih ostankih. Še posebno hitro se bolezen razvija pri temperaturah od 25 do 30 °C ter visoki relativni zračni vlagi (nad 90%). Zaščitni ukrepi so dezinfekcija semena, triletni razmik (kolobar) in odstranitev prvih okuženih rastlin iz posevka. Če bolezen močno napade liste, se zmanjša površina za fotosintezo in rastlina ne more razviti velikih in kakovostnih korenov. V primeru večje nevarnosti okužbe ali prvih znakov bolezni lahko posežete po fungicidih, kot so mirador 250 SC, ortiva, zaftra AZT 250 S in zaftra AZT 250 SC C, ob uporabi vedno upoštevajte karence in navodila na etiketi.
- Listna rja: Okuži rastline v posameznih delih gostih posevkov. Od pozne pomladi do jeseni se pojavi na hrbtni strani lista. Lise na listih se širijo in zaradi tega se listi sušijo.
- Pepelasta plesen: Povzroča veliko škodo predvsem ob suhih in vročih poletjih. Na listih se pojavi debela pepelnata plast micelija, zaradi česar se listi posušijo in pridelek zmanjša. Z uporabo zastirke se boste izognili tudi pepelasti plesni.
- Ožig: Se pojavi po setvi pese. Deluje na kalček, ki se lahko zmehča, počrni in se posuši.
- Viroze.
Škodljivci
Med najpogostejšimi škodljivci so:
- Listne uši: Med listnimi ušmi najbolj izstopata pesna uš in zelena breskova uš. Te uši med hranjenjem s svojimi piki vnašajo v tkivo fermente, ki nato povzročijo različne deformacije, kot so kodravost, zvitost robov in odebelitev listov. Če jo napadajo uši, se lahko posuje s cimetom, kar zmanjša njihovo število. Če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom, bo manj težav tudi z ušmi. Pametno je ob rob gredice s peso posaditi kapucinke, ki bodo s svojim vonjem odganjale uši. V kolikor pa ta čas zamudite in bodo uši že napadle rastline, si lahko pomagate s škropivom iz tobaka ali kopriv ali pa gredico pokrijete z gosto tkano mrežo.
- Pesni bolhač: Pomembno vpliva na pridelek rdeče pese v času kalitve in začetnega razvoja ter v toplih in suhih vremenskih razmerah. Bolhač se intenzivno prehranjuje z listi, ki jih poškoduje z luknjami, kar lahko povzroči propadanje mladega pridelka ali pa upočasni njegov razvoj.
- Pesna ogorčica: Napade koren rdeče pese in povzroči propadanje nadzemnega dela. Posledično se na nadzemnih delih pojavijo rumeni in uveli listi.
- Polži: Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo naše rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki. Polže lahko ustavite tako, da trosite apno ali pepel v pasovih, kjer polži vdirajo v vrt. Polže redno pobirajte in preprečujte zaraščanje s košnjo okoli vrta. Kapucinke s svojim vonjem odganjajo tudi polže.
Pobiranje in skladiščenje
Peso lahko pobirate skozi celo leto in v različnih obdobjih rasti. Nekateri jo pobirajo kot 'baby' pridelek, torej manjše, še ne razvite gomolje, ki so sladki in nadvse slastni. Sicer pa peso izkopljite, ko so koreni veliki od 5 do 10 centimetrov. Okrogle sorte dozorijo nekoliko prej, jih je pa lažje pobirati kot podolgovate. Če vas moti nekoliko 'zemeljski' okus, potem pobirajte mlade korene ali pa izberite bolj sladke sorte. Starejši koreni so velikokrat brez arome, postanejo pa tudi vlaknasti in malce 'leseni'.
Glavni pridelek so odebeljeni koreni okroglih ali podolgovatih oblik, ki jih lahko začnemo pobirati, ko so še čisto majhni. Ni potrebe po čakanju, da se odebelijo in dozorijo. Starejši kot je pridelek, trša je zunanja lupina, v sredini lahko tudi oleseni, zato prvo setev pobiramo od konca maja do sredine julija, drugo setev pa od sredine avgusta do sredine oktobra, ko poberemo vse preostale pese na gredi za ozimnico. Za sprotno uporabo jo lahko pobiramo, ko doseže premer 4-5 cm, za ozimnico pa je idealna pri 6-8 cm. Za ozimnico peso običajno pobiramo v septembru in oktobru, ko so gomolji dovolj veliki, a še niso prezreli. Najbolje jo je pobrati pred prvimi močnejšimi zmrzalmi. Uporabimo lahko tudi liste, ki jih med rastjo od zunanje strani nabiramo ter uporabljamo podobno kot blitvo. Mlajši kot so listi, bolj so okusni.
Pobiranja rdeče pese se lotite previdno, saj je precej občutljiva. S prsti nežno odstranite zemljo ter odrežite liste, pustite pa od 2 do 3 centimetre pecljev ter koreninice. Faza mirovanja pri rdeči pesi nastopi po pobiranju, ko se koren pripravlja na zimsko obdobje. Pobrano rdečo peso pustimo sušiti na soncu ali v toplem in suhem prostoru, da se povrhnjica posuši in ustvari zaščitno pregrado, ki bo preprečevala vdor vlage in poškodbe korena. Ko bodo ponovno nastopile višje temperature, se bo koren ponovno razraščal in pesa bo prišla iz faze mirovanja.
Za skladiščenje je najbolje, da peso pred shranjevanjem pustimo nekaj dni na zraku, da se posuši. Hranimo jo lahko v kleti, zasipnici ali v plastični gajbi, zakopani v vrt, zaščiteno pred glodalci in vremenskimi vplivi. Manjše količine pese lahko shranimo v hladilniku, ovite v papirnate brisače in zaprte v perforirane vrečke. Pesa sicer dobro prenaša zmrzal in jo lahko pustite kar nekaj časa zunaj, če jo boste zaščitili s slamo, listjem ali praprotjo.
Zanimivosti o rdeči pesi
Rimljani so peso uporabljali pri zdravljenju mrzlic in zaprtja, pa tudi v druge namene. Od časov Rimljanov imajo sok pese tudi za afrodiziak. V srednjem veku in pozneje so peso uporabljali v najrazličnejše namene, posebno pa pri boleznih v zvezi s prebavo in krvjo. Peso imajo za univerzalno zdravilo tudi danes.
Sprva so divjo peso obravnavali kot začimbo in barvilo jedem. Za hrano so bolj uporabljali liste, ki vsebujejo več vitaminov kot koren. Šele pozneje, ko so vzgojili debelejšo in sočno korenino, so se pokazale specifične lastnosti korena. Ker je sok korena rdeč kot kri, so sprva naši predniki verjeli, da si lahko s peso izboljšamo telesno tekočino. Ugotovili so tudi, da je to izvrstno zdravilo za zniževanje povišane telesne temperature.
Da vsebujejo listi in gomolji rdeče pese številne mineralne snovi kot so kalij, kalcij, fosfor, žveplo, jod, železo, baker, rubidij, cezij, mangan, nikelj, natrij, stroncij, kobalt, magnezij, poleg tega tudi organske kisline, beljakovine, maščobe, balastne snovi, betalaine, saponin, betain, vitamine, vanilin, se našim prednikom še sanjalo ni. Za njih so bili pomembni učinki, ki so temeljili zgolj na izkušnjah, ne pa na laboratorijskih raziskavah.