Kitajsko zelje: Sorte, gojenje in oskrba

Kitajsko zelje (lat. Brassica rapa var. pekinensis) je eksotična vrsta iz družine kapusnic (Brassicaceae oz. Cruciferae), ki vključuje tudi brokoli, cvetačo, listnati ohrovt in druge. Družina Brassicaceae obsega 338 različnih rodov, katerih vrste so razširjene po vsem svetu, razen na Antarktiki. Te komercialno pomembne vrste se že stoletja uporabljajo na različne načine - od živalske krme do prehrane ljudi v svežih, konzerviranih ali predelanih oblikah.

Najpomembnejše vrste iz rodu Brassica so B. oleracea, B. rapa, B. napus, B. nigra, B. carinata in B. juncea. Med njimi najdemo številne znane sorte zelenjave, kot so ohrovt, zelje, brokoli, brstični ohrovt in cvetača. Sorte vrste Brassica rapa poleg kitajskega zelja vključujejo tudi repo, oljno in krmno ogrščico ter Pak-Choi (pekinško oz. gorčično zelje).

Vrste in značilnosti kitajskega zelja

Kitajske kapusnice na splošno delimo v dve veliki skupini: skupino Pekinensis in skupino Chinensis. Značilnost skupine Pekinensis, kamor spada tudi kitajsko zelje (angl. "napa cabbage"), so široki zeleni listi z belimi peclji, ki so tesno zaviti in tvorijo kompaktno glavico. Kitajsko zelje ima podolgovato glavo temno zelene, rumene ali bledo rumene barve in tehta od 1 do 3 kg. Cvetovi so rumeni in križno razporejeni, kar je značilno za skupino križnic, vendar jih na polju ponavadi ne opazimo, saj rastlino pobiramo v vegetativnem obdobju.

Kitajsko zelje je enoletna rastlina, ki v pogojih dolgega dneva požene številnejše in večje liste. Videz lista je naguban, njegova dolžina pa je do 35 cm. Po svoji zunanjosti je bolj kot zelju podobno kateri od plemenitih sort solate s podolgovato glavo. Kitajsko zelje se je v Evropi pojavilo sredi 19. stoletja, medtem ko ga na Kitajskem poznajo že od 5. stoletja dalje.

Značilnosti okusa in hranilne vrednosti

Kitajsko zelje je blažjega in osvežujočega okusa kot domače navadno zelje, nekateri pa ga opisujejo kot nekoliko podobnega repi in bolj sladkastega. Uporabljamo ga lahko kot dietno živilo, saj je bogato s hranilnimi snovmi in vsebuje malo kalorij, veliko antioksidantov, vitamina C in vlaknin. Pomaga pri kroničnem zaprtju in je primerno za sladkorne bolnike. Vsebuje sicer nekaj manj vitaminov in približno toliko mineralov kot druge kapusnice.

Sorte kitajskega zelja

Sorte kitajskega zelja se razlikujejo po videzu zeljne glave, ki je lahko kompaktna ali zgoščena, kratka in okrogla ali visoka in podolgovata. Glede na čas setve in spravila ločimo zelo zgodnje sorte (setev v februarju), zgodnje sorte (setev v aprilu) in pozne sorte (setev v juliju-avgustu).

Infografika različnih oblik glavic kitajskega zelja (okrogle, podolgovate, valjaste)

Razdelitev sort glede na tip rasti

  • Sorte s krajšimi okroglastimi glavami: Nudijo lepe pridelke in so na voljo kot hibridi, kot sta 'Nagaoka F1' in 'Yuki F1' (nižja rast, glave okroglo do rahlo podolgovate oblike).
  • Sorte z dolgimi ožjimi glavami: Primer je 'Chico F1', ki je odporna proti nekrozam.

Primeri specifičnih sort

  • 'Nagaoka F1': Zelo kompaktna, pokončna in široka glava.
  • 'Chico F1': Valjasta oblika, odporna proti nekrozam.
  • 'Rubicon' (omenjena lastnost): Temno zeleni, enotni listi, s širokimi belimi rebri in smetanasto rumeno notranjostjo.
  • Neimenovana mini sorta: Zunaj temnejši, znotraj privlačno rumeni listi.
  • Neimenovana vijolično-rdeča sorta: Na zunanji in notranji strani vijolično rdeče barve. Obstaja tudi podobna sorta temnejše rdeče barve in privlačnejšega videza.
  • 'Hydra': Zelo priljubljena med zgodnjimi in srednje sezonskimi hibridi. Glava zraste do 1,2 kilograma, ima stožčasto obliko, na vrhu rahlo odprta.
  • 'Ruska velikost': Hibrid, ki dolguje ime veliki glavi zelja. En sam plod lahko tehta do 4 kilograme. Goji se v Sibiriji in na Uralu, je odporna na nizke temperature in lahko uspeva v vseh tleh. Ob prerezu se na glavici razkrijejo živo rumeni listi, zunanji del glave pa je klasične svetlo zelene barve. Odporna na stres in primerna za gojenje v regijah z nizkimi temperaturami.
  • Zgodnje zorel hibrid (rastna doba 45 dni): Goji se brez sadik. Obdobje od setve semen do prve žetve je približno 55 dni. Listi napskega zelja so ohlapni in svetlo zeleni.
  • Zgodnje zrele sorte z rahlo in lahko strukturo listov: Teža ene glave zelja je odvisna od števila plasti; steblo teh sort je zelo lahko.
  • Neimenovana zgodnja sorta (glave 2,5 kg): Listi tvorijo gosto belo rozeto in imajo porozno teksturo. Primerni so za pripravo zelenjavnih mešanic in kot priloga k glavnim jedem. Od setve semen do sajenja potaknjencev traja približno 20-25 dni.
  • 'Vesnjankin': Zgodnja sorta z majhnimi in kratkimi glavicami. Listi so temno zeleni, gladki in neporozni. Stebel je majhen in primeren za uživanje. Sorta ima značilen nežen okus.
  • Neimenovan hibrid (glave 2 kg): Glave so svetlo rumene, listi široki in rahli. Dobro obrodi v rastlinjakih ali gredicah. Rastna doba traja 45 dni.
  • Neimenovan hibrid (glave 2,8 kg): Glava ima ovalno, podolgovato obliko. Listi so zelenkasti in ohranijo svojo obliko še nekaj časa po rezanju.
  • Neimenovan hibrid (plodovi 500-700 g): Med listi zelja se pogosto tvorijo luknje. Kljub temu je sorta priljubljena zaradi nežnega okusa.
  • Mini glavice (do 300 g): Primerne za pripravo ene same jedi, brez potrebe po shranjevanju neporabljenega dela. Listi so svetlo zelene do svetlo rumene barve.
  • Sorte sredi sezone: Značilna je debelejša sredica, ki postane gostejša, spodnji del pa ni primeren za kuhanje. Obdobje rasti se podaljša za 7-10 dni.
  • Neimenovana sorta (visok pridelek, glave do 2 kg): Glave so velike, s temno zelenimi listi, valjaste in podolgovate. Ko jih prerežemo, razkrijejo sočno, svetlo zeleno sredico, brez praznin in rež.
  • Neimenovan hibrid (odporen na bolezni, glave do 2,5 kg): Listi zelja so zeleni, ob prerezu pa postanejo zelenkasto rumeni. Glava je podolgovata in valjasta z gostim belim pecljem. Primeren tako za gojenje na prostem kot v rastlinjakih z uporabo sadik. Obdobje zorenja traja 60-65 dni. Zelje ni nagnjeno k strečkanju in se lahko skladišči nekaj časa.
  • Neimenovan hibrid (glave 2,5 kg): Zelje je rumeno-zelene barve, ob prerezu pa ima svetlo zelen odtenek. Z ustrezno nego rastlina redno obrodi sadove. Gojimo ga lahko tako s sadikami kot z direktno setvijo.
  • Neimenovana sorta (glave 1,8-2 kg): Glava je sodčaste oblike. Listi so lahki in rahli, brez votle notranjosti.
  • Pozno zoreče sorte: Običajno imajo daljši rok trajanja.
  • 'Vorožeja' (ena najbolj znanih pozno zorečih sort): Zori 70 dni po sajenju. Glave se z zorenjem podolgujejo. Listi so ohlapni in porozni. Hibrid je odporen na strkanje in večino bolezni. Plodovi tehtajo do 2,5 kilograma. Listi so gosti in žilavi. Primerni so za solate in marmelado. Ta sorta dolgo časa ohranja svoje hranilne lastnosti, ne da bi izgubila obliko.
  • Neimenovana sorta (plodovi do 3,5 kg): Ima značilen, rahlo grenak okus. Prenaša temperature pod ničlo in je odporna na okužbe z gomoljnico in bakterije.

Gojenje kitajskega zelja

Gojenje kitajskega zelja je hvaležno, saj ima razmeroma kratko rastno dobo (od 70 do 80 dni), zato ga lahko gojimo večkrat v sezoni - tudi kot drugi posevek ali predhodno oz. naknadno kulturo. V nasprotju z domačim navadnim zeljem kitajsko zelje bolje prenaša visoke temperature, vendar potrebuje več vode.

5 napak pri gojenju zelja, ki se jim je treba izogniti

Talne in toplotne zahteve

  • Tla: Kitajsko zelje najbolje uspeva na globokih, rahlih tleh, bogatih s humusom, ki dobro zadržujejo vlago. Tolerira vse vrste tal, razen izjemno lahkih ali težkih. Idealna pH vrednost tal je med 6,5 in 7. Pri bolj kislih tleh (pod pH 6) je priporočljiva kalcifikacija. Dobra struktura tal je še posebej pomembna pri neposredni setvi.
  • Temperatura: Nima prevelikih zahtev. Za vegetativno rast mu najbolj ustreza temperatura med 12°C in 22°C. Kratkotrajno prenese temperature pod ničlo, dlje časa pa ne prenese temperatur pod -5°C. Potrebno ga je zaščititi pred previsokimi temperaturami, zato ga je pri temperaturah nad 28°C potrebno zasenčiti. Sadike za rast potrebujejo temperature med 15°C in 25°C.
  • Svetloba: Rastlina potrebuje veliko svetlobe, da razvije široke liste in oblikuje glavo. Je rastlina dolgega dne, kar pomeni, da poganja cvet pri rasti v dolgem dnevu, zato ga sejemo, šele v tem času, ko se dan krajša. Ko se temperature dvignejo, je treba rastline zaščititi pred žgočim soncem.
  • Voda: Vso rastno dobo potrebuje veliko vode, še posebej avgusta in septembra. Priporočljivo namakanje je enkrat tedensko z 20-25 mm vode. Če kitajsko zelje gojimo v zaprtih prostorih, je potrebno vzdrževati nizko relativno vlažnost (okoli 60 %), da zaradi motenj v presnovi kalcija ne pride do odmiranja listov. Rumene glavice in uveli listi kažejo na prekomerno zalivanje.

Kolobarjenje in gnojenje

  • Kolobarjenje: Kitajsko zelje gojimo za zgodnjimi kulturami, kot so rani krompir, fižol, grah, čebula, korenček, solata. Kitajskega zelja ne sadite na isto mesto vsaj 3 leta, prav tako ga ne smete posaditi na mesto, kjer so v zadnjih 3 letih rasle kapusnice. Kot strniščni posevek lahko služi za dodatni dohodek po spravilu žit.
  • Sosednje rastline: Priporočljive so korenje, solata in kumare. Izogibati se je treba česnu, cvetači, brokoliju, koruzi in paradižniku, saj lahko vplivajo na njegovo rast in kakovost.
  • Gnojenje: Na način in količino gnojenja vplivata predvsem stanje tal in pričakovani pridelek. Najpogosteje se uporablja dodajanje kalcija (250 kg/ha), fosforja (80 kg/ha) in dušika (129 kg/ha, ki ga dodamo 3-krat in ne vsega naenkrat). Priporočljivo je tudi foliarno dognojevanje s sečnino (5 kg/100 l vode v količini 500 l/ha). V obdobju zorenja potrebuje kalijevo-fosforjeve komplekse gnojil.

Setev in sajenje

Kitajsko zelje se goji iz semen, ki jih lahko najprej posejemo v zaprtih prostorih v kontroliranih pogojih. Minimalna temperatura za kalitev je 10°C. Semena za sajenje pripravimo vnaprej, pred sajenjem jih 10-12 ur namočimo v biostimulant za rast korenin. Tla so prekrita s plastiko ali netkano tkanino, da se ustvari učinek tople grede za sadike.

  • Zgodnja pridelava (v zaprtih prostorih): S setvijo začnemo že konec januarja. Po 2 tednih rastline pikiramo, razdalja med njimi pa naj bo 4 cm. Za zgodnjo spomladansko pridelavo je potrebno ogrevati rastlinjak.
  • Setev na prostem (zelo zgodnje sorte): Začnemo v drugi polovici februarja.
  • Direktna setev na njivo: Pogosteje kot gojenje v obliki nasada sadik. Semena posejemo v sadilne hišice (skupaj po 3 semena), razdalja med hišicami pa naj bo 35 cm. Lahko pa vsako seme posejemo posebej, pri čemer je potrebna razdalja v vrsti 30 cm, med vrstami pa 45 cm. Pri drobnih semenih neposredno setev izvajamo z natančnimi sejalnicami. Optimalen čas direktne setve v naših rastnih razmerah je od 1. do približno 10. avgusta. Globina setve je 1-2 cm. Priporočljivo ga je sejati na gredico, s katere smo pred tem pobrali zgodnji krompir.
  • Gojenje iz sadik: Če najprej gojimo sadike, naj imajo rastline pred presajanjem na prosto 4-5 listov in se morajo prilagoditi zunanjim razmeram. Na prosto jih na razdaljo 15 cm v vrsti in 40 cm med vrstami presadimo, ko sta temperatura zraka in zemlje vsaj 10°C. Na sredozemskem območju presadimo sadike na prosto v prvi polovici aprila, v notranjosti države pa konec aprila. V tem obdobju zaradi ohladitve obstaja možnost pozebe, zato nasad pokrijemo z agrotekstilom ali perforirano PE folijo. Poletna vzgoja sadik zahteva večjo pozornost pri zalivanju. Kitajsko zelje presajanja ne prenaša dobro in lahko zaostaja v rasti, zato je bolj priporočljiva direktna setev v avgustu.
  • Jesenska pridelava: Na prostem je varnejša. Glave zelja namreč dobro prenašajo nizke temperature, zato jim mraz v pozni jeseni ne bo škodil.
  • Gojenje v posodah: Še posebej primerno, če na vrtu ali v urbanih okoljih nimate veliko prostora. Izberite veliko posodo z dovolj zemlje in dobro drenažo. Izberite prisojno lego, kjer bo kitajsko zelje prejelo vsaj 6 ur sončne svetlobe na dan.
  • Razdalja med rastlinami: Pogosta napaka pri sajenju kitajskega zelja je, da ga sadimo preblizu skupaj. Pri sajenju sadik je medvrstna razdalja 40-50 cm, v vrsti pa 30 cm (65.000 do 75.000 rastlin/hektar). Pri direktni setvi v vrsti na 10-15 cm, pozneje se razredčijo na 30 cm.

Nega in vzdrževanje

  • Zalivanje: Redno in pravilno zalivanje je ključno, še posebej v sušnih obdobjih. Mlade presajene sadike redno zalivamo prvi teden dni, nato pa postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini.
  • Redčenje: Ko imajo rastline približno 4-6 listov in rastejo na medsebojni razdalji približno 15-20 cm, odstranimo odvečne rastline, da imajo preostale dovolj prostora (približno 30-40 cm med vsako rastlino) in sredstev za rast in razvoj.
  • Obrezovanje in pomlajevanje: Kitajskega zelja praviloma ne obrezujemo. Ko se razvija, se spodnji listi naravno posušijo in odpadejo. Odstranimo le poškodovane ali obolele dele rastline, da preprečimo širjenje težav. Kitajskega zelja ni potrebno pomlajevati.
  • Zaščita pred vetrom in mrazom: Rastlina je lahko občutljiva na močne vetrove, zato jo je priporočljivo zaščititi z načrtnim sajenjem na zaščitena območja (ob zidovih ali ograjah). Dobro prenaša nizke temperature in na večini območij pozimi ne potrebuje dodatne zaščite. V zelo mrzlem podnebju se priporoča pokrivanje z mrežo ali tkanino, dodajanje zastirke in odstranjevanje snega.
  • Zastirka: Okoli rastlin položimo zastirko (slama, listje, svež travni odkos), ki zmanjša rast plevela in dlje časa v tleh zadržuje vlago. Paziti je treba, da se rastline ne umažejo z neužitnimi tujki. Bolje je, da sadike že presajamo v kompostno zastirko.
  • Prezgodnje cvetenje: Pojavi se lahko, če poškodujemo koreninski sistem med presajanjem ali zaradi dolgega dneva. Da bi se temu izognili, semena posejemo zgodaj spomladi ali konec poletja, ko dnevi niso tako dolgi. Cvetenje lahko povzroči tudi pomanjkanje vlage.

Škodljivci in bolezni

Kitajsko zelje je dovzetno za bakterijske, virusne in glivične bolezni ter različne škodljivce. Pomembno je redno pregledujte polje in obolele rastline takoj odstraniti.

Bolezni

  • Golšavost kapusnic (Plasmodiophora brassicae): Glivica, ki povzroči, da korenine postanejo vretenaste oblike in zavira rast stranskih korenin. Prvi znak je sušenje listov v sončnih dneh. Zaščita: bolj odporne sorte, kolobarjenje in poapnenje tal.
  • Črna listna pegavost (Alternaria brassicae): Glivična bolezen s temnimi okroglimi lisami in koncentričnimi krogi. Povečana možnost okužbe je ob poletni vročini, visoki zračni vlagi in pogostih nalivih. Prenaša se s semeni. Zaščita: fungicidi.
  • Virus mozaika repe (Poty virus): Povzroča klorotične pege z ostrimi robovi, prvi simptomi na najmlajših listih. Zmanjšuje pridelek. Prenaša ga 50 vrst listnih uši. Preventiva: zatiranje listnih uši in kolobarjenje.
  • Bakterijsko gnitje listov: Včasih se pojavi. Pri pridelavi na večjih površinah je priporočljivo zaščititi posevke z ustreznimi fungicidi. Pri pridelavi na vrtu si lahko preventivno pomagamo z biološkimi pripravki (Bioplantela natur F, Bioplantela super) in stimulatorji rasti (Protifert, Algoplazmin, Drin).

Škodljivci

  • Progasti kapusov bolhač (Phyllotreta nemorum): Majhna žuželka (1,5-3 mm), ki se premika s skakanjem. Prepoznamo ga po številnih luknjicah na listih. Zatiranje: pod vrstnimi pokrovi ali tankimi mrežami, s pripravki (Radotion E-50, Radotion P-5, Fastac 10 SC, Direct 1,25 SC, Rotor 1,25 ali Chromorel D), ko je uničenih 10 % listne površine. V sušnih razmerah je napad hujši.
  • Kapusov belin (Pieris brassicae): Ličinke/gosenice se prehranjujejo z listi in puščajo iztrebke. Gosenice so rumeno-zelene barve z majhnimi črnimi bodicami in belimi dlačicami (približno 4 cm). Naravni sovražnik je osa.
  • Kapusov molj (Plutella maculipennis): Žuželka s kratko življenjsko dobo, ki se hitro razmnožuje in lahko preleti velike razdalje. Odrasel molj je rjavkasto sive barve (približno 9 mm). Gosenice so zelene barve s temnejšo glavo (do 12 mm) in povzročajo velike poškodbe na listih. Preventiva: uničenje rastlinskih ostankov in kolobarjenje.
  • Kapusove sovke (Mamestra brassicae): Nočni metulji, katerih gosenice (do 5 cm) so pogosto debele in se zvijejo v obliko "C". Metulji so temno rjave barve (približno 20 mm). Na listih puščajo luknje nepravilnih oblik. Ko zrastejo, vrtajo v zeljno glavo in povzročajo gnitje listov zaradi iztrebkov.
  • Polži (španski lazarji): Lahko povzročijo škodo na rastlinah.
  • Ličinke kapusove muhe: V posameznih letih se pojavijo v jesenskem času in se zavrtajo v listne peclje, kar lahko povzroči velik izpad pridelka.

Herbicidi

Trenutno sta registrirana dva herbicida za uporabo v kitajskem zelju: Butisan S (1,5 l/ha) in Rapsan 500 SC (1-1,5 l/ha).

Spravilo in skladiščenje

Kitajsko zelje večinoma pobiramo ročno, ko popolnoma oblikuje glavo, še preden gre v cvet. To je običajno devet tednov po setvi. Z ostrim nožem zarežemo med steblom in spodnjimi listi, te liste odtrgamo, dokler ne pridemo do lepo izoblikovane kompaktne glavice. Korenine pustimo v zemlji. V sredini oktobra zunanje liste v celoti odstranimo s posamezne rastline, da na gredi ostanejo zgolj lepe podolgovate glave.

Fotografija spravljanja kitajskega zelja z nožem

Pobiramo ga od oktobra do konca novembra. Glave zelja dobro prenašajo nizke temperature, zato jim mraz v pozni jeseni ne bo škodil, razvite glavice prenesejo rahle zmrzali do -4°C. Nižje temperature poškodujejo predvsem zunanje liste, zaradi česar začne prej propadati, a je v notranjosti še vedno užiten.

Shranjujemo le otrebljene glave kitajskega zelja, ki smo jih obrali pred slano. Na suhem prostoru jih pustimo nekaj dni, da se osuše, nakar jih zavijemo v časopisni papir in zložimo v kartonast zaboj. Skladiščimo ga pri temperaturi okrog 1-2°C in pri relativni zračni vlagi 90%. V takih pogojih se ohrani do februarja oz. marca.

Uporaba kitajskega zelja

Kitajsko zelje je vsestransko uporabna kapusnica. Sredica je odlična za solato, rebra kitajskega zelja pa lahko pripravimo kot beluše. Iz mladega zelja naredimo špinačo, kasneje, ko se razvijejo glavice, jih uporabljamo kot ohrovt. Največkrat glavice skuhamo v slani vodi, nakar jih zabelimo z maslom in drobtinami. Kitajci ga tudi kisajo, kot pri nas kisamo navadno zelje. Uživamo ga lahko tako svežega kot tudi v različnih zelenjavnih omakah in drugih jedeh.

Sveže kitajsko zelje prepoznamo po listih, ki še niso popolnoma zaprti in tudi ne mehki. Barva listov je običajno rumenkasta do svetlozelena.

tags: #kitajsko #zelje #sorte