Uvod
Svetlana Makarovič je ena najvidnejših in najplodnejših slovenskih ustvarjalk, znana kot pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka, šansonjerka in politična aktivistka. Njena dela za odrasle in mladino so pustila neizbrisen pečat v slovenski književnosti in sodijo med sodobno klasiko ter mladinski kanon.
Zgodnje življenje in družina
Svetlana Makarovič se je rodila v Mariboru, v hiši na Slovenski ulici 10. Njena mati, Otilija Marija Kovačič, je izvirala iz Radgone v Avstriji, oče Abdon Makarovič pa iz Nabrežine pri Trstu. Starši njene matere, Ivan Kovačič in Franja Dolničar, so bili premožni meščanski hišni posestniki in trgovci, ki so v Maribor prišli leta 1920. Pred tem so živeli v Radgoni. Ivan Kovačič se je pred prvo svetovno vojno podpisoval po nemško kot "Johann Kovatschitsch" in se je smatral za Avstrijca, medtem ko je njegova žena Franja Dolničar izhajala iz Ljubljane.
Abdon in Otilija Makarovič sta se leta 1941 iz Maribora preselila v Šiško pri Ljubljani. Poleg Svetlane sta imela še dva sina: Jana in Gorazda, ki je postal umetnostni zgodovinar in etnolog.
Izobraževanje in poklicna pot
V Ljubljani je Svetlana Makarovič končala srednjo vzgojiteljsko šolo, leta 1968 pa je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Po končanem študiju je nekaj časa delovala kot gledališka igralka v Mestnem gledališču in Drami. V šestdesetih letih 20. stoletja je študirala različne humanistične vede, igrala klavir v kavarnah ter delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami.
Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice, uradno pa se je upokojila leta 1997. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle.
Literarno delo
Poezija
Svoje pesmi je začela objavljati leta 1957. Njena prva pesniška zbirka, Somrak, je izšla leta 1964 in sledila prevladujoči smeri tedanje slovenske lirike. V zbirki Kresna noč (1968) se je že izrazila njena osebna poetika, ki se je navezovala na tradicionalna pesniška sredstva in ljudsko pesništvo kot izraz eksistencialne stiske sodobnega človeka. V sedemdesetih letih je njena poezija postala oblikovno strožja, zaznamovana s tragičnim baladnim razpoloženjem. Ustvarjalni vrh je dosegla z zbirkama Srčevec (1973) in antologijo Izštevanja (1977).
Mladinska književnost
Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. Njena prozna dela odlikuje samosvoj slog, značilni pa so liki živali z izvirnimi imeni (npr. coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš), premišljen značaj in arhetipski motiv odhoda od doma ter ranjenega otroka ali otroka sirote. Med najbolj znana dela sodijo slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994), ter Netopir Kazimir. Ti liki delujejo in govorijo v pravljični resničnosti, ki ni idealizirana, saj vključuje tudi krute osebe, sebičneže, opravljivce in odrasle, ki omejujejo otroško razigranost. Njena dela pogosto presegajo tabuje in opozarjajo na nerazumevanje ter nesprejemanje drugačnosti, kar je razvidno iz pravljic kot sta Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989).
Med fantastične pripovedi sodijo dela Kosovirja na leteči žlici (1974) in Kam pa kam, kosovirja?.
Šansoni
Izdala je več knjig šansonov, med drugim Krizantema na klavirju (1990). Z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih. Tematika njenih šansonov je podobna njeni poeziji, le da je predstavljena bolj humorno, dotika pa se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij.
Sodelovanje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana
Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo Sovica Oka. Najbolj priljubljena je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena leta 1986. Makarovičeva je z LGL sodelovala na več načinov: pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah, z njimi pa je gostovala tudi v tujini.
Javno delovanje in stališča
Svetlana Makarovič je znana po svoji kritičnosti do družbenih razmer. Izstopila je iz Društva slovenskih pisateljev, ker po njenem mnenju ni temeljilo na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev in se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov.
Bila je med pobudniki ustanovitve nove revije, vendar z Novo revijo, ki je začela izhajati leta 1982, ni sodelovala, češ da so aktualna politična in ideološka vprašanja izrinila umetnost. Svoja dela je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo oblike erosa in tanatosa, temačna in povzročajo, da mladi zasovražijo literaturo. Svoja dela ne pojmuje kot narodno dobrino, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino, s čimer nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi.
Leta 2000 je v celoti zavrnila Prešernovo nagrado, vendar je prejemala pokojnino za izredne zasluge na področju kulture. V letih 2022 in 2023 se je borila za izplačilo denarnega dela Prešernove nagrade, kar je Upravni odbor Prešernovega sklada zavrnil.
V zadnji knjigi Vladavina muh (2022), ki jo je izdala v soavtorstvu z Matejem Šurcem, z ostrim in pogosto vulgarnim jezikom kritizira sodobno politiko in družbene razmere. Prepoznava podobo Slovencev kot ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne ter jih poimenuje z novorekom "Slovenceljni". V satiričnih pesmih zbirke Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984) ironično razkraja mitizirano samopodobo Slovencev.
Leta 2024 je v javnosti izrazila kontroverzna stališča glede ruske invazije na Ukrajino, pri čemer se je sklicevala na neresnične obtožbe o "masakriranju ruske manjšine" v Ukrajini in zatrdila, da bo "Donbas ruski".
Osebno življenje
Družinsko življenje ji je tuje; bila je zaročena, a je zadnji trenutek preklicala poroko. Najdlje je živela z Gregorjem Strnišo. Po več selitvah je zadnja leta živela bolj ali manj v samoti v Žabji vasi ob Sori, v družbi svojih mačk. Po možganski kapi od decembra 2012 živi v Centru starejših Trnovo. Leta 2020 se je odrekla naslovu častne meščanke zaradi nestrinjanja z izpraznitvijo avtonomne cone Rog.
Nagrade in priznanja
Svetlana Makarovič je prejemnica številnih nagrad za svoje literarno delo. Prejela je tudi izjemno pokojnino za posebne zasluge na področju kulture.
Pesnica Svetlana Makarovič je bila pred začetkom sodne obravnave bolj zgovorna kot po njej.
Kdo je ukradel sir?
Čeprav je tema članka Svetlana Makarovič, je v vašem vnosu omenjen tudi sir. Na italijanski Sardiniji izdelujejo sir, imenovan casu marzu, ki je bil leta 2009 razglašen za najnevarnejši sir na svetu. Ta ovčji sir zorijo skupaj z ličinkami sirove muhe (Piophlia casei), ki s prebavljanjem sira povzročajo intenzivno fermentacijo in spremembo v mehko, kremasto poslastico. Sir ima intenziven okus, ki spominja na mediteranske pašnike, in pikanten priokus, ki ostane več ur. Uživanje tega sira lahko povzroči črevesno miazo, saj se ličinke lahko naselijo v človeškem črevesju. Prodaja tega sira je prepovedana, kljub temu pa ga Sardinci uživajo že stoletja, pogosto celo z ličinkami.