Ko se finski prog-doom izvajalci Swallow The Sun približujejo svoji 25. obletnici delovanja, prinašajo kanček upanja v svojo bolj melanholično ustvarjalnost s preoblikovalnim novim albumom Shining. Vodja skupine Juha Raivio razpravlja o njihovem svetlejšem zvoku, vplivu skupine Marillion in razlogih, zakaj album izstopa z zbori v stilu skupine Queen.
Novi album skupine Swallow The Sun, Shining, je primerno poimenovan. Ne prekipeva ravno od veselja - finski kvintet je preveč potopljen v melanholijo za to - vendar ponuja utrinke upanja, ki svetijo kot oddaljene zvezde v temi. To je tudi album, za katerega je kitarist, klaviaturist, ustanovni član in glavni avtor pesmi Juha Raivio menil, da ga mora ustvariti na tej točki kariere skupine.
Osebna pot in temnejša preteklost
Albuma "Moonflowers" in "When A Shadow Is Forced Into The Light"
»Zaradi sebe sem potreboval, da bi se razlikoval od našega zadnjega albuma, ker je bil Moonflowers tako temen,« pojasnjuje Raivio. »Bilo je tako boleče. Kdor nas pozna, ve, da ima glasba veliko težo iz mojega osebnega življenja.«
Za tiste, ki niso seznanjeni z nedavno zgodovino skupine Swallow The Sun, sta se njihova zadnja dva albuma - When A Shadow Is Forced Into The Light iz leta 2019 in Moonflowers iz leta 2021 - neposredno ukvarjala s smrtjo Raiviove partnerke in umetniške sodelavke, Aleah Stanbridge, ter kitaristovo težko potjo po tej izgubi.
»When A Shadow Is Forced Into The Light je bil ustvarjen iz ljubezni, čiste ljubezni. Obožujem ta album. Toda sovražim Moonflowers. Sovražim, da sem moral napisati ta album,« pravi.
Soočenje s temo
»Začelo je postajati precej nevarno zame, igrati glasbo in iti na turnejo ter si zabijati nož v srce. Glas v meni je dejal, da bi si morda lahko privoščil malo usmiljenja, če bo kdaj nova glasba.«
Raivio se spominja, da mu je Aleah rekla: »Moraš se soočiti s temo. Ne boj se - pojdi naravnost v temo, ker je svetloba na drugi strani.« Kljub temu je Raivio zašel tako globoko, da je »nekako prešel točko, kjer je bila svetloba; šel sem še globlje v to smer.«
»Ljudje mislijo, da sem nekakšen gotik, ki joka v gozdu in pije rdeče vino,« pravi. »To je del tega, kako se izražam skozi glasbo - toda v meni je vedno obstajalo upanje, tako svetloba kot tema. To je v meni zelo močno. Sliši se, kot da sem prekleti Jedi, vendar vsi imamo to dualnost.«
"Shining": Smer upanja in preporoda
Lirične in vizualne spremembe
Shining pa se loteva drugačne smeri. Čeprav besedila niso ravno prežeta s svetlobo, vsaj dvomijo in začenjajo ustavljati ta spust v temo. Uvodna skladba albuma, Innocence Was Long Forgotten, se ozira nazaj s temno romantičnim sijajem. What I Have Become se dolgo in težko zazre v neusmiljeno ogledalo, medtem ko MelancHoly opozarja na nevarnosti, kot pravi Raivio, »da melanholijo narediš za svojega boga.«
Obstajajo teme preporoda, ali vsaj energične ponovne ocene, ki presegajo besedila. Celo naslovnica albuma ponuja izrazit kontrast, s sijočimi rokami, okrašenimi z dragulji, ki tvorijo preoblikovalno obliko molja. To je daleč od albuma Moonflowers, pri katerem je kitarist svojo bolečino - dobesedno - vlil v minimalistično estetiko.
»Naslovnico Moonflowers sem naslikal s svojo krvjo,« prikima Raivio. »Porezal sem se samo zato, da sem naslikal album. Pri novem albumu, je molj iz našega logotipa. Prav tako sta dva laboda, in je svetlost z diamanti in belino slike.«
Glasbeni pristop in vplivi
Vpliv "Črnega albuma" Metallice in producent Dan Lancaster
Poleg teh tematskih in estetskih sprememb se je skupina odločila za drugačen glasbeni pristop pri svojem devetem studijskem albumu. Basist Matti Honkonen je Shining opisal kot finski »Črni album«, in čeprav je bila njegova izjava vsaj delno šaljiva, bi primerjava vseeno lahko bila zaskrbljujoča za ljubitelje njihovih bolj progresivnih tendenc. Metallicin istoimenski album je bil navsezadnje veliko bolj poenostavljena različica njihovega zvoka, ki je postal velika mainstream uspešnica, čeprav je odtujil del njihove baze oboževalcev.
Še več alarmov bi se morda sprožilo ob objavi producenta Dana Lancasterja, čigar produkcijski in miksarski zaslugi vključujejo skupine kot so Blink-182, Don Broco in Bring Me The Horizon.
»Matti se je delno šalil, toda na nek način je to res, ker je žanr lahko zelo ... zaščitniški,« se zasmeje Raivio. »Kot pri Črnem albumu, so številni 'pravi' oboževalci Metallice menili: 'Želim, da je moja Metallica točno takšna.' Mi nismo za etikete. Ljudje nas imenujejo doom metal, in nekaj tega je v naši glasbi; toda imamo melodijo in grgranje ter počasne tempe in dolge pesmi in kratke pesmi. Ljudje nikoli ne vedo, kaj pričakovati od nas.«
Raivio je želel producenta s svežo perspektivo, ki še nikoli ni delal takšne glasbe. »Dan ni spremenil pesmi, toda želel sem, da bi Shining imel več moči - in miks je takšen, kot da te nekdo udari v prekleti obraz. Pomagal je izluščiti melodijo bolj kot kdaj koli prej in tudi veliko poje, dodaja spremljevalne vokale in harmonije.«
Hkrati je Shining prepoznavno album skupine Swallow The Sun, in dolgoletnim oboževalcem ni treba skrbeti, da so se prelevili v sijočo pop-rock skupino. Kljub bolj optimističnim tonom ostaja mračna melanholija. »To je del finskega naroda,« pravi Raivio z nasmehom.
Интервью с Shining @ Брюссель, Бельгия - Декабрь 2013
Progresivni elementi in vpliv Marilliona
Progresivni elementi so prav tako vtkane, sijoči skozi melodične plasti skladbe Under The Moon & Sun in devetminutne naslovne skladbe, ki zapira album. »V tej skupini je toliko Marilliona. Z nami je igral Steve Rothery [na albumu New Moon iz leta 2009] in je moj glavni vpliv kot kitarist,« pravi Raivio.
»Nekateri prog oboževalci bi lahko rekli: 'O čem govori ta bedak?', toda to je prisotno. Imamo 34-minutno pesem [Plague Of Butterflies iz leta 2008]; in celo jaz sem v 90. letih igral v progresivni skupini. Igrali smo na teh podzemnih prog zabavah v Helsinkih.«
Prihodnost in ustvarjalni proces
Minilo je že skoraj četrt stoletja, odkar je Juha Raivio pomagal ustanoviti skupino Swallow The Sun. »Vsak album je zame na nek način zadnji album, ker nikoli ne morem biti prepričan, da bo navdih ponovno prišel,« pojasnjuje. »Živim tukaj v mojem bogu pozabljenem gozdu in čakam. Ko pride glasba, pride v poplavi in celoten album napišem v enem mesecu. Do sedaj se je to vedno zgodilo - toda kdo ve, če se bo vedno?«
Raivio je moški, ki živi sam v gozdu z čudovito norveško gozdno mačko (ki se je pojavila na video klicu) za družbo. Priznava: »Želim si, da mi ne bi bilo treba samemu pisati te glasbe; zato v tem pogledu mi je žal za ljudi, ki imajo radi mojo skupino.«
In če bi Shining postal njihov »Črni album« v smislu porasta priljubljenosti, bi se kaj od tega spremenilo? Raivio odločno pravi: »Še vedno ne bi mogel načrtovati glasbe ali pisati po urniku.«