Ribe so vretenčarji, ki živijo v vodnem okolju in jih delimo v dve veliki taksonomski skupini: hrustančnice in kostnice. Hrustančnice predstavljajo razvojno eno najstarejših skupin vretenčarjev in se ponašajo z edinstvenimi značilnostmi, ki so jih prilagodile na življenje v vodnih ekosistemih.
Danes je skupno znanih več kot 24.000 ribjih vrst, njihova telesa pa so povečini hidrodinamične oblike, z luskasto kožo, plavutmi in škrgami. Njihova telesna temperatura je v glavnem odvisna od okolja. Prilagojene so življenju v najrazličnejših vodnih okoljih: od morskih globin do obalnih plitvin, rek, jezer, močvirij, celo toplih vrelcev in jamskih voda. Ribe so ogrožene predvsem zaradi uničevanja habitatov, prekomernega ribolova, onesnaževanja voda in naseljevanja tujerodnih vrst.
Splošne Značilnosti Hrustančnic
Hrustančnice imajo skelet iz hrustanca, utrjenega z apnencem, kar je njihova primarna značilnost, po kateri so dobile ime. Že na videz jih je mogoče ločiti od kostnic, saj nimajo škržnega poklopca. Namesto tega jih prepoznamo po vidnih škržnih režah. Telo hrustančnic pokrivajo zobčaste luske, znane kot plakoidne luske, ki so obrnjene nazaj in ob dotiku hrapave kot brusni papir.
Usta imajo na spodnji strani rilčasto podaljšanega gobca. Hrustančnice so brez ribjega mehurja, ki je za ostale ribe značilen. Ker ga nimajo, morajo biti stalno v gibanju, sicer potonejo. Večina hrustančnic živi v morju.
Notranji organi pri hrustančnicah so srce, želodec, požiralnik, žrelo, jetra, črevo, hrbtenjača v hrbtenici, škržni lok in možgani.
Prehrana in Razmnoževanje
Hrustančnice so večinoma mesojede ribe, ki se hranijo predvsem z manjšimi ribami, nevretenčarji, če pa imajo priložnost, pa tudi z manjšimi morskimi sesalci. Pogosto se hranijo tudi z ostanki mrtvih živali, pri čemer je le nekaj vrst izključno mrhovinarskih.
Hrustančnice se razmnožujejo spolno, in sicer z notranjo oploditvijo.
Evolucija in Pomembne Pridobitve
Najzgodnejši ostanki lusk, ki jih pripisujejo hrustančnicam, so še starejši, iz poznega ordovicija pred približno 455 milijoni let. Čeljusti vretenčarjev so se razvile iz sprednjih delov žrelnih lokov (skeletnih podpornikov žrela). Ta pomemben premik v evoluciji vretenčarjev je omogočil večji pretok skozi škrge in nove načine prehranjevanja.
Parne plavuti so bile naslednja pomembna pridobitev. Z njimi so se vretenčarji dvignili z morskega dna in bili zmožni plavati z in proti toku ter postali okretni plenilci. Te nove evolucijske pridobitve so ribam omogočile učinkovitejše prehranjevanje, kar je posledično pripeljalo do povečanja populacij ter raziskovanja in naselitve novih območij.
Klasifikacija Hrustančnic (Chondrichthyes)
Ribe hrustančnice so ena izmed treh razredov čeljustnic, ki še imajo žive predstavnike. K hrustančnicam prištevamo razred morskih psov in skatov (Elasmobranchii) ter razred morskih podgan (Holocephali). Skupno je znanih približno 840 vrst, skoraj vse so morske.
Elasmobranchii: Morski Psi, Skati in Raže
Podrazred Elasmobranchii vključuje morske pse, skate in raže ter ima okoli 820 pripadnikov. Morski psi so se razvili v devonu pred okoli 375 milijoni let.
Zaradi odsotnosti nekaterih značilnosti kostnic, kot so vzdrušni mehur, pokrite škrge in kostno ogrodje, se hrustančnice včasih opredeljuje kot primitivno skupino. Takšna razlaga je napačna, saj je odsotnost teh karakteristik le posledica drugačnega načina življenja.
Morski Psi
Trpežna koža s plakoidnimi luskami pokriva telo morskih psov. Luske so obrnjene nazaj in ob dotiku hrapave kot brusni papir. Posušeno kožo morskega psa so v preteklosti uporabljali kot brusno sredstvo.
Sprednja vrsta zob je podprta z vrsto zob za njo, in ko se sprednji zobje obrabijo, se ti za njo pomaknejo naprej. Največji morski psi niso plenilci, ampak filtratorji in se hranijo s planktonom. Med najbolj zloglasnimi plenilci sta veliki beli morski pes ter mako. Izumrli morski psi so dosegali 15 metrov in več, megalodon bi naj dosegal več kot 20 metrov dolžine.
Skati in Raže
Skati in raže so specializirani za življenje na morskem dnu. Poseljujejo plitvine, kjer se hranijo z nevretenčarji. Najbolj očitna prilagoditev za življenje na morskem dnu je lateralna razširitev plavuti v obliko kril. Premikajo se z valovanjem plavuti, te pa imajo pogosto značilne kamuflažne vzorce. Nekateri skati imajo rep preoblikovan v oster koničast izrastek, nekateri pa so sposobni proizvesti električne sunke.
Holocephali: Morske Podgane (Himere)
Druga večja skupina so Holocephali (ime opisuje votlost glave), ki vsebuje okoli 30 vrst. Najbolj znan primerek je himera (Chimaera), ki ima veliko glavo z majhnimi usti in velikimi ustnicami. Za ime podganje ribe je vzrok kratek ozek rep.
Holocephali so se razvili pred okoli 350 milijoni let in od takrat razvili prilagoditve, ki jih druge hrustančnice nimajo. Imajo pokrite škrge (pokrivalo se imenuje operculum) in zobovje, oblikovano za trenje in mletje lupin ter školjk mehkužcev. Za razliko od večine hrustančnic nimajo razvitih lusk.
Čutila in Gibanje pri Ribah
Ribe na splošno, in s tem tudi hrustančnice, imajo dokaj dobro razvita čutila. Uho je le notranje, oko pa je prilagojeno na gledanje od blizu. Nekatere ribe, predvsem morski psi in skati, so sposobne zaznavanja električnih signalov, ki jih sproščajo mišice med delovanjem.
Osrednji živčni sistem pri ribah je iz možganov in hrbtenjače. Čutilni senzorji so gosto posejani po celotnem ribjem telesu. Poleg čutnic za tip in temperaturo imajo ribe še čutnice za vid, sluh, olfaktorni organ, ravnotežje in zaznavanje vodnega toka.
Ribe so živali, ki živijo v vodi, zato so se pri njih razvile določene telesne lastnosti, značilne za gibanje pod vodo. Oblika telesa je valjasta ali ploščata, narejena tako, da je čim bolj hidrodinamična, kar pomeni, da pri premikanju skozi vodo porabijo čim manj energije. Pri tem jim pomagajo plavuti in rep z močnimi mišicami, ki ima na koncu repno plavut.
Plavanje ribe je v primerjavi s tekom štirinožca na kopnem energetsko manj potratno. Hidrodinamično oblikovano telo, vzgon vode in sluzni izločki zmanjšujejo vodni upor, kar pripomore k boljši in hitrejši gibljivosti ribe. Zaradi vzgona vode porabi riba le malo energije, ko nasprotuje gravitaciji.
Ribe se premikajo skozi vodo preko gibanja, s katerim izpodrivajo nestisljivo tekočino okoli sebe. Mišice rib so značilno cik-cak razporejene (miomer), kar omogoča valovno gibanje ribjega telesa, s katerim se riba požene skozi vodo.
Pobočnica
Posebnost rib je pobočnica, kožno čutilo, s katerim vodni vretenčarji zaznavajo smer in hitrost vodnega toka. Sestavljajo jo skupine čutnih celic, katerih izrastki so prekriti z zdrizasto kupolo, ki se ob najmanjšem premiku vode nagne in vzdraži čutnice. Voda skozi povrhnjico teče v majhne kanale, imenovane kanali pobočnice, ki so povezani s senzoričnim živcem s čutnimi celicami za zaznavanje vibracij vode.
S tem edinstvenim organom ribe tudi slišijo, saj se zvok v vodi širi trikrat hitreje kot po zraku in ga ribe zaznajo kot vibracijo. Prav zato lahko trkanje po akvarijskem steklu ribam povzroča hud stres. Pri ribah je ta organ najbolj izrazit na bokih ribe, čeprav je nekaj čutnih celic tudi na glavi.
Primerjava s Kostnicami (Osteichthyes)
Ribe kostnice imajo lahko delno ali celotno koščeno ogrodje, luske, kostni operculum (poklopec), ki pokriva škrge, in vzdrušni mehur. So primarna življenjska oblika vodnih habitatov.
Žarkoplavutarice so najštevilčnejša in vrstno najbogatejša skupina rib in vseh vretenčarjev hkrati, z več kot 23.000 znanimi vrstami, tako morskimi kot sladkovodnimi. Večina ima koščeno ogrodje, plavalni mehur, telo pokrito s ploščatimi in prekrivajočimi se luskami (cikloidne so gladke, ktenoidne pa hrapave s trnastimi izrastki), škržne reže pa pokriva škržni poklopec.
tags: #jajce #rib #hrustancnic