Pisna znamenja so dogovorjene enote neke pisave, ki se uporabljajo za zapisovanje glasov (črke), števil in številk (števke). Posebna in pomembna skupina pisnih znamenj so znamenja, ki jih uporabljamo za členitev zapisane povedi oziroma besedila v pisnem prenosniku (ločila).
Pisna znamenja
Pisna znamenja vključujejo črke z diakritičnimi znamenji ter pogosteje rabljene druge črke. Računalniški programi, tudi če so prilagojeni slovenščini, abecedno razvrščajo enote, sestavljene iz črk, števk, ločil in drugih pisnih znamenj, različno.
Abecedno razvrščanje
Za besede oziroma enote z ločevalnimi znamenji (npr. Açores), števkami (npr. G7, G8), ločili (npr. .com, a.i.d.) se pri abecednem razvrščanju ravnamo po drugem znaku (npr. Ga, Gb; G7, G8), pri čemer upoštevamo naravno, tj. naraščajoče zaporedje. Sicer velja, da dajemo prednost malim črkam pred velikimi, piki pred drugimi znamenji.
V slovarskih in podobnih seznamih, kjer so iztočnične besede opremljene z naglasnimi znamenji, pri enakopisnih iztočnicah velja zaporedje: ostrivec, strešica, krativec, neonaglašeno (npr. kánon, kánon, kanon, kanón).
Posebne črke
V sodobnih besedilih knjižnega jezika so včasih tudi navedbe iz starejših obdobij knjižnega jezika in iz slovenskih narečij. Pri takem zapisovanju citatnih besed v znanstvenih besedilih ali pri slogovnem barvanju v drugih vrstah besedil lahko uporabljamo posebne črke.
Števila in števke
Števila zapisujemo z besedami (npr. pet, petnajst) ali s številkami (npr. 5, 15). Številke so sestavljene iz arabskih (1, 2, 3, 4 …) ali rimskih (I, V, X, L, C, D, M) števk, enako kot so besede sestavljene iz črk.
Zapisovanje števil
Osnovna imena in tvorjenke
Ustrezna imena za števila, ki jih te števke zaznamujejo, so nič, ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet. Zapisana večja ali necela števila ipd. imajo posebna imena, npr. s tvorjenkami iz posebnih osnovnih imen: od 12 do 19 = dva-, tri- ... + -najst (dvanajst, trinajst ...), od 30 do 90 = tri-, štiri- ... + -deset (trideset, štirideset ...), od 200 do 900 pa dve-, tri- ...
V evropskih celinskih državah se način navajanja števil milijarda (109) in bilijon (1012) razlikuje od navajanja v anglosaških okoljih (109 angl. billion, 1012 angl. trillion).
Pogostost zapisa s številkami
Zapis s številkami je pogostejši ob okrajšanih merskih enotah (npr. 5 kg, 200 km, 41.000 m3), pri navajanju desetletja in stoletja (v osemdesetih letih 20. stoletja ali v 80. letih 20. stoletja ali v 80-ih letih 20. stoletja), ter pri navajanju ure (ob 8. uri).
Zapisovanje datumov in časa
- Mesece v datumu pišemo z besedo (npr. 1. maj 2014 ali 1. 5. 2014).
- Le v položajih, ki zahtevajo oblikovno enotnost (npr. v obrazcih, preglednicah), števke do vključno 9 pogosteje pišemo z vodilno ničlo (npr. 01. 05. 2014). O pisanju datumov glej tudi pravila o vejici.
- Pri navajanju polne ure imamo več zapisovalnih možnosti (ob 8. uri ali ob 8.00, ob 800, ob 8h ali ob 8h).
- Ure in minute zapisujemo s stično piko ali nadpisano (npr. ob 8.45 ali ob 845).
- Če navajamo izmerjeni čas, pogosto zapisujemo tudi sekunde in dele sekund.
Zapisovanje tisočic
Pri zapisu tisočic do 9999 meje med tisočicami in stoticami navadno ne zapisujemo (npr. 2314). Pri višjih številih mejo označujemo s piko (npr. 41.000) ali z (nedeljivim) presledkom (npr. 41 000).
Številke, črke in znamenja kot oznake
Kadar nastopajo številke in črke kot oznake, simboli ali imena (npr. avtocesta A1, format A3, tipka F3, skupina G20), jih pišemo stično, ne glede na to, ali je črka mala ali velika (npr. Živi na Maistrovi cesti 12a. - Lovca je postavil na polje a5. - Poučuje francoščino na ravneh A1 in A2.), oziroma ne glede na zaporedje (npr. svinčnik z oznako 2B). Pri letnicah tisočice lahko izrazimo s stoticami.
Decimalna števila
Decimalna števila beremo tako, da besedo "cela" prilagajamo celemu delu števila, npr. 2,5: dve celi (enoti), pet (desetink); 6,01: šest celih ena stotinka ali šest celih nič ena. Kadar ima enota še podenote, lahko decimalno število beremo tudi tako, da del za vejico pretvorimo v podenoto.
Rimske števke
Rimske števke poleg arabskih uporabljamo tudi pri zapisovanju športnih kategorij (npr. divizija III), težavnostnih stopenj v alpinizmu (npr. VIII, IX-), stopenj nadgradnje izdelkov (npr. Pentium III), študijskih predmetov (npr. predmet Uvod v medicino II), številk knjig/zvezkov (npr. Etimološki slovar slovenskega jezika I), (uvodnih) strani, poglavij, letnikov revij (npr. Uvod v SSKJ, str. IV; Družboslovne razprave XXX (2014)), imenih prireditev, zborovanj in zgodovinskih dogodkov (npr. XXVIII. olimpijske igre, IV. lateranski koncil, II. svetovna vojna), ter imenih različnih besedil in skladb (npr. IV. simfonija).
Tehnična raba pike
Kadar različne dele besedil notranje podrobneje členimo s številkami (arabskimi in rimskimi) ali kombinacijo številk in črk (npr. 1.1; XII.3, 2.b, III.A), je pika rabljena tehnično, in sicer stično, npr. poglavje 1.2.1; člen 3.a, III.a kategorija.
Druga pisna znamenja
Ločila
Med najpogostejša pisna znamenja sodijo ločila. Glede na stičnost se ločila delijo na tista, ki se pišejo stično (npr. pika, vejica) ali nestično (npr. pomišljaj, vezaj).
Matematična znamenja
V matematiki poleg števk uporabljamo še druga znamenja za vrste in razmerja matematičnih vrednosti ter za matematične operacije, npr. plus/in (+), minus/manj (-), enačaj (=), deljeno (: ali /), množeno/krat (× ali ·), ulomkova črta (--), neskončno (∞), koren (√). Med matematična znamenja uvrščamo tudi znamenja za odstotek (%), stopinjo (°), minuto (′) in sekundo (″).
Kadar uporabljamo matematični znamenji plus (+) in minus (-) za ponazarjanje absolutnih vrednosti, ju pišemo stično s številko (npr. -10 °C; vrednost indeksa +3,45). V položajih, ki zahtevajo kratkost izražanja, pridevniško tvorjenko tipa 50-odstotni ali petdesetodstotni popust zapišemo s števko in znamenjem, ki ju povežemo s stičnim vezajem (npr. 50-odstotni popust).
Logična znamenja
Posebna skupina so znamenja iz logike, ki jih uporabljamo tudi v drugih vedah; to so znamenja za enakost (=), neenakost ali nasprotje (≠), posledičnost (⇒), izbiro (∨), vsoto (∧), večjo vrednost oziroma izvor (<), manjšo vrednost oziroma razvoj v kaj (>), večje ali enako (≥) ipd.
Znamenja v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah (IKT)
V skupino znamenj, rabljenih v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah, spadajo tista, ki jih uporabljamo pri sporazumevanju prek spleta in sodobnih komunikacijskih naprav (npr. @, #, /).
Druga pogosto rabljena znamenja
Med druga pisna znamenja uvrščamo pogosto rabljena znamenja za vrednosti, člene ali paragrafe (§), znamenje za "in" ali "et" (&); zaščitena imena in znamke, denarne enote. Pisna znamenja, ki označujejo enote za merjenje temperature, npr. stopinja Celzija, stopinja Fahrenheita, zapisujemo stično s simbolom, ki označuje posamezno mersko enoto (npr. 20 °C).
Izpostavne številke in črke
Številke, črke in nekatera znamenja uporabljamo tudi izpostavno, tj. kot nadpisane ali podpisane simbole.
- Nadpisana levostična številka (podobno zvezdica) na desni strani enote, na katero se nanaša, predstavlja opozorilo na ustrezno podčrtno opombo ali na opombo na koncu besedila ali poglavja, npr. Poezije je naslov zbirke izbranih Prešernovih pesmi iz leta 1847.1
- Nadpisana desnostična številka levo od letnice označuje zaporedno izdajo dela, npr. Atlas Slovenije 42005 (= 4. izdaja).
- Izpostavne črke pišemo stično bodisi nad številko ali črko (oziroma v matematiki spremenljivko) (npr. 10n, x = ab) bodisi pod njo (npr. logax).
- Ob navajanju biografskih podatkov nestično pisana zvezdica pred letnico ali datumom pomeni 'rojen': Ivan Cankar (* 1876, † 1918).
- Za označevanje pomena 'umrl' uporabljamo v enakem položaju križec: Andrej Turjaški (* 9. 4. 1557, Žužemberk; † 5. 9. ali 8. 10. 1593).
Korekturna znamenja
Korekturna (popravna) znamenja iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa razločno izpišemo popravek. V težjih primerih za vnašalca lahko zapisujemo še dodatna navodila. Popravno znamenje iz besedila načeloma ponovimo na desnem robu, ob njem pa izpišemo popravek.
Slogi črk, števk in drugih pisnih znamenj
Pri urejanju besedila uporabljamo različne sloge črk, števk in drugih pisnih znamenj: navadni (pokončni) a A, b B ... V posebnih besedilnih položajih uporabljamo tudi same velike črke (verzalke), npr. BIBLIJA, in pomanjšane velike črke (kapitelke), ki razlikujejo med malimi in velikimi črkami. Pri uporabi različnih pisavnih slogov pazimo na ločila, ki so lahko sestavni del tipografsko poudarjenega besedila ali ne.
Na primer:
- Retoričnemu vprašanju Veš, poet, svoj dolg? sledi odgovor. (vejici in vprašaj so krepki)
- Retoričnemu vprašanju Veš, poet, svoj dolg? sledi odgovor. (vejici in vprašaj so ležeči)
- Najpomembnejše Toporišičevo delo je gotovo Slovenska slovnica, ki je prvič izšla leta 1976. (vejica ni krepka)
Enako velja za ločila v npr. naštevalnih enotah: Med najpogostejše priimke pri nas sodijo Novak, Horvat, Kovačič, Krajnc, Zupančič.
Krajšave
Krajšave so kratice, okrajšave, simboli in formule, nastale zaradi potrebe po kratkosti izražanja. Slovenščina ima čedalje več domačih in prevzetih krajšav. V jezikovnem razvoju se vse te oblike tudi spreminjajo: simboli in formule kot dogovorjena znamenja v okviru strok precej manj kot okrajšave, ki težijo k vse večjemu poenobesedenju (npr. i. t. d. -> itd.).
Kratice (Akronimi)
Kratice navadno pišemo z velikimi črkami, slovnične besede (veznike, predloge) pa izpuščamo (npr. Narodna in univerzitetna knjižnica > NUK) ali jih zapišemo z malimi črkami (npr. Bosna in Hercegovina > BiH; Zakon o medijih > ZMed). Med kratice sodijo tudi črkovalne (npr. EKG, FF, PVC, NK), pri katerih zaradi značilne glasovne sestave izgovarjamo vsako črko posebej; soglasnike izgovarjamo na dva načina: bodisi z ustreznim glasom in polglasnikom ali z ustreznim glasom in samoglasnikom e. O načinih črkovanja v slovenščini glej poglavje »Slovenska abeceda«.
Nekatere prevzete kratice uporabljamo v izvirni obliki, čeprav podstavno stvarno ime prevajamo.
Sklanjanje kratic
Kratice sklanjamo (npr. DUTB DUTB-ja). Samostalniške kratice so najpogosteje moškega spola, in sicer ne glede na to, katerega spola je jedrna beseda podstave (npr. DDV < davek na dodano vrednost, NUK < Narodna in univerzitetna knjižnica, KUD < kulturno-umetniško društvo, SNG < Slovensko narodno gledališče). Redke črkovalne in nečrkovalne kratice, ki jih sklanjamo po ničtem sklanjatvenem vzorcu, lahko ohranjajo ženski spol. Za nekatere kratice so v rabi različne sklanjatvene možnosti.
Branje in pregibanje
Kratice navadno beremo tako, da jih sproti razvezujemo. Poved Govoril je s prof. Novakom preberemo Govoril je s profesorjem Novakom; poved Govoril je z dr. Janjo Kuhar preberemo Govoril je z doktorico Janjo Kuhar. Za nekatere okrajšave se je uveljavilo le črkovalno izgovarjanje: b. p. [bə̀ pə̀] in [bé pé], b. l. [bə̀ lə̀] in [bé él]. Kadar črkovalno izgovarjane okrajšave pregibamo, jih pišemo stično: d.o.o.-ji, d.d.-ji, s.p.-ji. Pri teh okrajšavah lahko spremljamo tudi proces postopnega prehajanja med občna poimenovanja, ki jih sklanjamo kot navadne samostalnike, npr. dede dedeja (< d. d.); espe espeja (< s. p.); deoo deooja (< d. o. o.); vede vedeja (< v. d.).
Kratice za spletne domene in datoteke
Okrajšave, nekatere so tudi kratice (npr. PDF, HTML), ki jih uporabljamo kot končnice spletnih domen in datotek, pišemo s piko na levi, npr. .com (< angl. company 'podjetje'), .net (< angl. network 'omrežje'), .org (< angl. organisation '(neprofitna) organizacija'); .pdf (< PDF, angl. portable document format 'format prenosljive datoteke'); .gif (< GIF, angl. graphics interchange format 'format za izmenjavo grafike').
Kratkopisne krajšave
Kratkopisne krajšave so tiste, pri katerih poleg črk izkoriščamo izgovor številk (npr. 4U - 'for you').
Okrajšave (Skrajšave)
Okrajšave so okrajšano zapisane besede ali besedne zveze. Nastanejo na različne načine:
- s prvo črko samostojne besede ali vsake besede v zvezi (npr. c. - cesta; g. - gospod; itd. - in tako dalje);
- s prvo in zadnjo črko besede (npr. dr. - doktor (tudi v pomenu ‘doktorica’); ga. - gospa);
- s poljubnim številom začetnih črk, ki se končajo na soglasnik (npr. dram. - dramaturg, dramaturginja, dramski; prof. - profesor/profesorica; oz. - oziroma; npr. - na primer; Ur. l. - Uradni list);
- z izbranimi soglasniki (npr. gdč. - gospodična; mrd. - milijarda; tč. - točka).
Okrajšave osebnih imen
Osebna imena so okrajšana na začetnice (npr. T. Pandur), z začetnimi izgovornimi enotami iz drugih jezikov pa redkeje tudi na prvi dve ali tri črke, če te označujejo en glas (npr. C. ali Ch. de Gaulle, R. S. ali Sch.). Brez krajšavne pike pišemo okrajšave šolskih ocen (npr. nzd - nezadostno, odl - odlično, pdb - prav dobro) in glasbene oznake (npr. pp - it. pianissimo ‘zelo tiho’, f - it. forte ‘močno’).
Citatne okrajšave
Citatne okrajšave zapisujemo enako kot v jeziku, iz katerega prihajajo (npr. cf. (< lat. confer - ‘primerjaj’), ibid. (< lat. ibidem - ‘na istem mestu’), op. cit. (< lat. opere citato - ‘v navedenem delu’)).
Okrajševanje tvorjenk in zloženk
- Kadar krajšamo tvorjenke, navadno ohranimo prve črke vsake polnopomenske enote (npr. zf. < znanstveno fantastični, sh. < srbohrvaški, ide. < indoevropski) oziroma pri sestavljenkah prvo črko predponskega obrazila in okrajšavo podstave (npr. ppolk. - podpolkovnik).
- Okrajšane podredne zloženke redkeje pišemo tudi z vmesno piko in brez presledka (npr. lit.zg. < literarnozgodovinski, l.r. < lastnoročno, rim.kat. < rimokatoliški).
- Priredne zloženke pišemo z vmesno piko, brez presledka in z vezajem (npr. angl.-slov. < angleško-slovenski, č.-b. < črno-beli, c.-kr. < češko-koroški).
Okrajšave besednih zvez
Pri besednih zvezah načeloma okrajšamo vsako prvino, krajšavni piki pa sledi presledek: t. i. (< tako imenovani/imenovana/imenovano), d. o. o. (< družba z omejeno odgovornostjo), izr. prof. (< izredni profesor / izredna profesorica), op. a. (< opomba avtorja/avtorice), dr. dent. med. (< doktor/doktorica dentalne medicine), Ur. l. RS (< Uradni list Republike Slovenije). Zaradi pogoste rabe nekaterih besednih zvez oziroma iz njih nastalih okrajšav se je vmesna krajšavna pika postopoma opustila: itd. (< in tako dalje), itn. (< in tako naprej), ipd. (< in podobno), npr. (< na primer), tj. (< to je), mdr. (< med drugim), idr. (< in drugi/druge/drugo).
Če je prva beseda besedne zveze, ki jo želimo okrajšati, krajši predlog ali veznik, se ta ne okrajša vedno: po Kr. (< po Kristusu), v pok. (< v pokoju) proti pr. Kr. (< pred Kristusom).
Okrajšave gospodarskih družb
Okrajšave kot stalni dodatki ob imenih gospodarskih družb (npr. d. d., d. n. o., d. o. o., s. p.) so del imena. Okrajšave za gospodarske družbe iz drugih jezikov v slovenskih besedilih pišemo enako kot slovenske okrajšave, npr. ‘družba z omejeno odgovornostjo’: s. r. l. (< it. Società a responsabilità limitata), GmbH (< nem. Gesellschaft mit beschränkter Haftung).
Pri pisanju prevzetih okrajšav besednih zvez upoštevamo načela slovenskega pravopisa glede stičnosti, npr. N. N. (< lat. nomen nescio - ‘neznanec/neznanka’), P. S. (< lat. post scriptum - ‘pripis’), R. I. P. (< lat. requiescat in pace, angl. rest in peace - ‘naj počiva v miru’).
Okrajšave nazivov
Izobrazbene (npr. Marko Horvat, univ. dipl. inž. les.; Andreja Mlakar, dr. med.), akademske (npr. asist. dr. Janez Kos) in znanstvene nazive (npr. dr. Barbara Kovač, znan. svet.) pišemo pred ali za imenom, odvisno od vrste naziva.
- Izobrazbene oz. strokovne nazive, ki so pridobljeni po visokošolskih in višješolskih študijskih programih ter po bolonjskih študijskih programih prve in druge stopnje, pišemo za imenom in vejico (npr. Peter Potočnik, univ. dipl. inž. les.; Mojca Vidmar, mag. angl.; Petra Kalan, akad. kip.).
- Znanstvene nazive, pridobljene po končani tretji bolonjski stopnji oz. doktoratu ali po znanstvenem magisteriju, pišemo pred imenom (npr. mag. Nataša Kotnik, dr. Rok Kralj).
- Pred imenom pišemo tudi akademske nazive, ki jih pridobi posameznik na univerzi (npr. red. prof. dr. Martin Oblak), in častne nazive (npr. akad. dr. Janez Bogataj).
- Akademske nazive, ki jih pridobi posameznik na nepedagoških raziskovalnih ustanovah, pišemo za imenom in vejico (npr. dr. Vesna Hribar, viš. znan. sod.).
Namesto kopičenja enakovrstnih okrajšav uporabljamo tudi nesistemske načine, npr. namesto dr. dr. ‘dvojni doktor’ raje ddr.; tako še dddr. ‘trojni doktor’ in mmag. ‘dvojni magister’.
Simboli
Simboli so grafična znamenja za mere, fizikalne količine, kemijske elemente, matematične pojme, denarne enote, strani neba ipd. Nastanejo s krnitvijo navadno ene besede (npr. Na - novolat. natrium 'natrij', H - novolat. hydrogenium 'vodik', t - lat. tempus 'čas', cm - centimeter, S - sever) ali z združevanjem različnih krnov (npr. HRK - hrvaška kuna, MS - Murska Sobota, SZ - severozahod, XL - angl. extra large 'zelo veliko').