Evangeljski odlomki nam skozi čas spregovorijo o številnih Jezusovih čudežih, ki so od nekdaj burili duhove in sprožali razmišljanja. Med njimi še posebej izstopa čudežna pomnožitev kruha in rib, ki ne razodeva le Božje moči, ampak tudi Jezusovo globoko sočutje do ljudi.
Uvod v Jezusove čudeže in vsakdanje izobilje
Jezus je delal čudeže, ker se mu je ljudstvo smililo; ves dan jim je delil hrano za dušo. Skrb za dušo pa ni edino, kar Jezus čuti do nas. Mnogi se sprašujejo, zakaj Jezus ne dela takšnih očitnih čudežev tudi danes in zakaj ne deli kruha milijonom lačnih po svetu. Vendar pa Jezus čudež pomnožitve kruha in rib ponavlja vedno in povsod in nikoli ne preneha.
Če se ozremo okoli sebe, lahko v teh poletnih dneh na deželi vidimo njive, ki so bile še pred nekaj tedni prekrite z zlatim žitnim klasjem, danes pa je že spravljeno v žitnicah. Na morju pa vidimo ribiče, ki vlečejo na kopno polne mreže rib. Posejanih je bilo nekaj pesti pšenice, pa dobiš nazaj cele vreče. Ali ni to čudežna pomnožitev? In tako je z vsem ostalim, od česar živimo. To so enaki čudeži, a ker se dogajajo vsako leto, se nanje navadimo in rečemo, da so rezultat naravnih sil. Odvadili smo se reči, da je nekaj, kar nam zraste na polju ali drugje, Božji dar.
Je komu uspelo znanstveno ugotoviti, zakaj narava rodi obilje sadov? Zakaj zrno, ki je padlo v zemljo, umre, potem pa skali, prebode zemljo, raste in dozori? Pa tudi če vse to znanosti uspe razložiti, na zadnji »zakaj« nima odgovora. Bog kljub vsemu še vedno hodi po zemlji in dela čudeže, vprašanje je, ali ga hočemo prepoznati ali ne.
Pripovedi o pomnožitvi kruha in rib
Evangelisti opisujejo več dogodkov, kjer Jezus s pomočjo skromne količine hrane nasiti tisoče ljudi. V vseh primerih se kaže njegovo sočutje in vabilo k sodelovanju.
Prva pomnožitev (po Marku in Janezu)
Jezus se je prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker so videli znamenja, ki jih je delal na bolnikih. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. On pa se je vzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč.
In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To je pa rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.« Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!«
Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Velite ljudem sesti.« Bilo pa je mnogo trave na onem kraju. Posedli so torej možje, kakih pet tisoč po številu. Posedli so v gručah po sto in po petdeset. Tedaj je Jezus vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. In vsi so jedli in se nasitili.
Nato je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne bi izgubilo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. In tudi ostanke rib so pobrali. Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: »Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Dva dogodka pomnožitve v evangelijih
Nekateri komentatorji menijo, da dogodki, opisani v Matejevi knjigi, 14. poglavje, verzi od 13. do 21. in 15. poglavje, verzi od 32. do 38., ustrezajo istemu dogodku, vendar obstajajo značilnosti, ki kažejo na dva ločena dogodka:
- V prvem dogodku (Matej 14, Mr 6, Lk 9, Jn 6) se Gospod umakne in množica pride k njemu. Število hlebov je bilo pet in dve ribi. Učenci so bili tisti, ki so prosili Gospoda, naj odpusti množico, da bi lahko šli jesti. Zbranih je bilo dvanajst polnih košar, kar je ostalo.
- V drugem dogodku (Matej 15, Mr 8) Gospod prevzame pobudo, da nahrani množico, ker so bili z Njim že več dni in jih ni hotel odposlati, ne da bi prej jedli. Ob tej priložnosti je bilo število hlebcev sedem in dve ribi. Množica je padla na tla.
Tako kot je pomnožil kruhe, na ta način danes pomnoži svoje blagoslove za naša življenja, moramo ohraniti držo hvaležnosti za vse, kar nam daje Učitelj, ne da bi si ničesar zaslužili.
Jezusova razlaga pomnožitve po knjigi "To je Moja Beseda"
V knjigi "To je Moja Beseda" je Jezus pojasnil pomnožitev kruha, sadja in rib: »S pomnožitvijo kruha, sadja in rib sem pokazal, da nobenemu človeku ni treba stradati in trpeti pomanjkanja, če izpolnjuje Božji zakon. S tako imenovanim čudežem pomnožitve sem razodel, da bi človek lahko živel v polnini, če bi izpolnjeval Božjo voljo; kajti univerzalni zakon je neizčrpen za duhovna bitja in tiste duše in ljudi, ki izpolnjujejo voljo Mojega Očeta, ki je tudi njihov Oče.«
Jezus nadalje razlaga, da so mu učenci prinesli kruh in grozdje, da bi oboje pomnožil. Tistega dne pa so mu dali pomnožiti tudi mrtve ribe. Ko je vzel to mrtvo substanco v Svoje roke, je pojasnil ljudem, da se je iz njih umaknil potencial Očetove moči, visoka življenjska moč, in da ne bo ustvaril živih rib, da bi jih spet ubili. Ljudem je razložil, da je v vseh življenjskih oblikah življenje in da jih človek naj ne ubija iz objestnosti. Ljudje, zlasti otroci, so ga gledali žalostno, saj ga niso mogli razumeti, ker so se v glavnem prehranjevali z ribami, kruhom in le malo z drugim.
In smiselno jim je rekel: »Zaradi zemljine energije so še ribe cele. Zato vam iz Očetovega Duha ne bom podaril žive ribe, temveč vam bom ustvaril iz energije zemlje ribe, ki so mrtve, z malo nihanji torej. Nikoli ne bodo živele in ne da se jih ubiti. Rad bi vam pokazal, kakšen okus ima živa hrana - kruh in sadje - v primerjavi z mrtvo.« In ustvaril jim je ribe iz energij zemlje, ki so imele le malo duhovnih snovi.
Duhovni pomen in sodelovanje
Jezus je za čudež uporabil tisto malenkost, ki jo je človek imel pri sebi: pet hlebov in dve ribi - nič za tisočglavo množico. Tiste, ki so to imeli pri sebi - zase, je povabil, naj delijo: »Dajte jim vi jesti.« Jezus tudi danes prosi, naj naredimo isto. Vse se je dogajalo v puščavi - kjer ni nič. Edina rešitev, da v puščavi preživiš, je, da prisluhneš temu, kar ti naroča Bog. V puščavi boš preživel samo, če boš pomagal preživeti tistemu poleg sebe. V puščavi nihče ne preživi sam. Skrb za zgolj lastno preživetje nas ne bo rešila. Skrb za lastno preživetje se mora nujno srečati z ljubeznijo do bližnjega. V obojem pa mora biti prostor za Boga in njegov glas.
Jezus vsekakor lahko naredi čudež in nahrani množico s kruhom, ne more pa nahraniti množice s pričevanjem učencev, če ti ne sodelujejo. Pričevanje je najbrž temeljni odgovor na vprašanje lakote. Množica hodi za Jezusom, ker jo privlači njegova izredna moč in ker dela zelo uporabne čudeže: ozdravlja bolne, izganja in množi kruh. Vendar se v množici počasi poraja praznina, ki je vsi ti čudeži ne morejo zapolniti. Nastopa lakota, na katero Jezus sam brez apostolov nima odgovora. Lakota po spremembi v življenju, lakota po tem, da bi življenje dobilo smisel. Če v tej luči pogledamo na današnji odlomek, potrebuje Jezus naše sodelovanje, naših pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Potrebuje priče, da je življenje z njim edini pravi odgovor na vso lakoto človeštva. Bog na nek način brez nas ne more prepričati človeka, da je res tako.
Kaj so torej ti ječmenovi hlebi in dve ribi, ki jih ponujamo?
- Hleb je mogoče prav trdo delo ter skromnost in veselje v malem. Današnji človek bi rad živel brez dela, a brezdelje človeka ubija. Potrebuje človeka, ki pričuje, da je delo lepo in nas dela žive.
- Hleb je poštena beseda in drža, preprosta iskrenost. Tako zelo smo izumetničili odnose, da nihče nikomur ne zaupa.
- Hleb je stvaren pogled na svet. Delamo se bogove, pa smo vedno bolj ujeti v svoje neresnične svetove.
- Hleb je občestvo. Individualizem ubija, človeku ni dobro samemu biti.
- Hleb je neustavljiva vera v neskončno.
To so vrednote in dejanja, s katerimi sodelujemo pri Božjem delu in potešujemo tako telesno kot duhovno lakoto sveta.
Kako DELITI svojo vero s PRIJATELJEM
Čudežni ulov rib in klic učencev
Prizorišče Jezusovega učenja je pogosto bilo ob Galilejskem jezeru. Zaradi množice ljudi si je Jezus izposodil Simonov čoln, iz katerega je učil. Ko je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon Peter, izkušen ribič, je želel Jezusa, tesarja, obvarovati pred zasmehovanjem množice, zato ga je ogovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« Hkrati pa je Peter začutil, da je Jezus mislil resno, in nadaljuje: »Toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Ta izjava o zaupanju je omogočila čudež, ki je nemudoma sledil. Ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala.
Simon Peter je zelo hitro razumel sporočilo. Ob soočenju z velikostjo ulova je spoznal Božjo navzočnost in ob njej začutil lastno grešnost. Ko pa je to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša.
Petrovo priznanje nevrednosti zaznamuje prelomnico v njegovem življenju in postane model za odziv na Jezusovo vabilo. Jezus je takoj pomiril Petrov strah: »Ne boj se« in je njegovo človeško šibkost izkoristil za priložnost, da ga je poklical v svojo službo. Peter je sprejel Jezusov klic in je skupaj s tovariši šel za njim.
Čudežni ulov rib je čudež izobilja, ki ima dve značilnosti: najprej izpolni človeške potrebe in razodeva Božjo moč. Duhovni rezultat tega čudeža je bil, da so učenci »popustili vse in šli za njim.« Način, kako je Jezus poklical Petra in njegove tovariše, kaže na tri razsežnosti, kako nekdo spozna Božji klic in se nanj odzove s hojo za Jezusom:
- Poklicani prepozna Jezusovo moč.
- Odgovor na Božjo moč je priznanje lastne šibkosti, grešnosti in nevrednosti, ki poklicanega odvrne od namena biti v Božji bližini.
- Sledi Božji odgovor, ki razblini strahove in povabi poklicanega z zagotovilom uspeha, ki zato sledi Jezusu.
Jezusovo povabilo, naj postanejo 'ribiči ljudi', pa ni namenjeno samo apostolom in njihovim naslednikom. Vsak kristjan je s svojim krstom pooblaščen za Božjo službo. Drugi vatikanski koncil je v Odloku o laiškem apostolatu v 3. in 10. členu zapisal: »Gospod sam jih [laike - (Božje) ljudstvo] določa za apostolat, ker so po krstu včlenjeni v Kristusovo skrivnostno telo in pri birmi okrepljeni z močjo Svetega Duha.« In še: »Laiki so deležni službe Kristusa duhovnika, preroka in kralja. Zato imajo v življenju in delovanju Cerkve svojo dejavno vlogo. … Po svojih močeh naj pomagajo pri vseh apostolskih in misijonskih delih svoje cerkvene družine.«
Evharistični in eshatološki vidiki
Vsaka evangeljska pripoved je zapisana zato, da bi jo brali po Jezusovem vstajenju. Odlomek pomnožitve kruha je Cerkev izbrala v velikonočnem času, da bi se zavedali tega, kar nam Vstali Kristus podarja. Tisti, ki nam podarja živi kruh je Vstali Kristus. On je živi kruh, ki lahko nahrani vse, ki verujejo vanj. Evangelist Janez je imel nedvomno v mislih povezavo med čudežem pomnožitve kruha in evharistijo. V mislih je imel Jezusovo smrt ob veliki noči, ki je bila zelo blizu.
Ob koncu odlomka je še bolj očitno, da namiguje na Jezusovo smrt in vstajenje. Potem, ko ga nasičena množica hoče postaviti za kralja, Jezus tega ne sprejme, ampak se sam umakne na goro. S tem Janez neposredno spregovori o Jezusovem trpljenju. Njega je množica obsodila na smrt, ker ni zadovoljil naših sanj po sreči in politični veličini naroda. Ker ni hotel postati Judovski kralj, so ga Judje zavrgli.
On ni hotel biti zemeljski kralj, ampak resnični pastir vseh ljudi. Zaradi tega se je umaknil na goro. Janez ima v mislih Jezusa, ki mora biti povzdignjen z zemlje, da bo vse pritegnil k sebi. Povzdignjenje se uresniči preko križa. Začne se na križu, nadaljuje pa z vstajenjem in vnebohodom. Jezus se preko križa vrne k Očetu.
Pomnožitev kruha je zato podoba vsega, kar bo Jezus uresničil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Tudi Filipovo vprašanje Jezusu (»Kje naj kupimo kruha, da bodo lahko jedli?«) dobi odgovor v Jezusovem trpljenju in vstajenju. Tam Jezus podari svoje telo za nas in za nas prelije svojo kri. On tako postane kruh, ki hrani vsa srca. Prav na to namiguje evangeljski odlomek. Zahvalimo se Vstalemu Gospodu, da je preko svoje žrtve postal naša hrana in z vero sprejmimo njegov dar. Vera je v tem, da se pustimo nahraniti z Njegovim kruhom, ki nam omogoča vstopiti v občestvo z Bogom (On v nas, mi v njem, vsi v vseh, vsi za vse).
Kako DELITI svojo vero s PRIJATELJEM
Praktični poziv papeža Frančiška
Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra poudarja, da nas dogodek pomnožitve hlebov in rib uči sočutja in solidarnosti. Spominja nas na pogumnega dečka, ki je ponudil tisto malo, kar je imel - pet hlebov in dve ribi - da bi nasitil množico. Ta deček s svojim dejanjem pokaže, kako sočutje vodi v konkretno dejanje pomoči lačnim.
Jezus je pozoren do osnovnih potreb ljudi in v dogodek vpleta svoje učence, da bi bila lakota potešena. Množicam ni dal samo svoje Besede, svoje tolažbe in svojega zveličanja, ampak je poskrbel tudi za telesno hrano. Kot njegovi učenci se ne smemo pretvarjati, da to ni nič. Božja ljubezen do človeštva, ki je lačno kruha, svobode, pravičnosti, miru in predvsem božanske milosti, nikoli ne preneha. Jezus tudi danes nasičuje, postaja živo navzoč in tolažeč, to pa stori po nas.
Evangelij nas vabi, naj bomo pripravljeni in dejavni, kot tisti deček. Pred krikom lakote, vsake vrste lakote, tolikih bratov in sester po vseh predelih sveta, ne smemo ostati le oddaljeni in nepremični opazovalci. Oznanilo Kristusa, Kruha večnega življenja, zahteva velikodušno prizadevanje za solidarnost do revnih, slabotnih, zadnjih, nezaščitenih.
Ob koncu pripovedi je Jezus rekel učencem, naj poberejo koščke, ki so ostali, »da se kaj ne bi izgubilo« (Jn 6,12). Papež Frančišek ta stavek poveže z aktualnim problemom zavržene hrane. Vprašanje "Kaj storimo doma s hrano, ki je ostala?" je spraševanje vesti. Nikoli ne smemo metati proč hrane, ki je ostala, ampak jo ponovno uporabiti ali dati tistemu, ki jo potrebuje. Pomembno je ohraniti podobo pogumnega mladeniča, ki je dal malo, kar je imel, da bi nasitil množico, in si vedno postavljati vprašanje o ravnanju z ostanki hrane.
Vloga molitve in Božje besede
Molitev nas vodi, saj je pogovor z Bogom. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, je bila napisana za vsakega izmed nas. Odlomek iz Svetega pisma, ki smo ga slišali že velikokrat, nam lahko nekega dne nenadoma spregovori in nam osvetli neko situacijo, ki jo živimo. Vendar je potrebno, da smo tisti dan tam, na srečanju z Besedo, in jo poslušamo.
Bog gre mimo vse dni in vrže seme v zemljo našega življenja. Odvisno je od nas, od naše molitve, od odprtega srca, s katerim se približamo Svetemu pismu, da bi postalo za nas živa beseda Boga. Mi torej beremo Sveto pismo, da bi to »bralo nas«. Milost je, da se lahko prepoznamo v tej ali oni osebi, v tej ali tisti situaciji. Sveto pismo ni napisano za človeštvo na splošno, ampak za nas, zame, zate, za moške in ženske iz mesa in krvi, za moške in ženske z imenom in priimkom. In Božja beseda, napolnjena s Svetim Duhom, ko je sprejeta z odprtim srcem, ne pušča stvari, kot so bile prej, nikoli - nekaj spremeni.
Molitev in Božja beseda sta temeljna hrana za polno življenje. Brez enega in drugega se ujamemo v lovke tega sveta in se slepimo, da je mogoče potešiti lakoto z materialnim. Bog še vedno dela čudeže. Išče sodelavce, ki bi mu bili pripravljeni ponuditi nekaj hlebov in rib.