Rod hobotnic je svoje latinsko ime Octopoda dobil zaradi dejstva, da imajo te morske živalce osem lovk, saj grška beseda oktapous pomeni „osmeronogi“. Hobotnice so izredno inteligentne in veljajo za najpametnejše nevretenčarje. Ker njihovih teles ne varuje zunanji oklep, so hobotnice lahek plen za morske mesojedce, zato so razvile izjemne obrambne mehanizme, med katerimi izstopa mimikrija.
Izjemna mimikrijska hobotnica (Thaumoctopus mimicus)
V oponašanju je največja mojstrica hobotnica, ki so jo znanstveniki odkrili leta 1998 ob obali otoka Sulavezi. Thaumoctopus mimicus je edina vrsta hobotnice, ki oponaša druge živali. Ta iznajdljiva živalca posnema videz več kot 15 različnih vrst živali, kot so morske kače, ribe, raki, školjke, morske zvezde, meduze in morske vetrnice. To doseže tako, da zasuka svoje telo in lovke v primerno obliko ter spremeni svojo barvo in teksturo kože. V druge vrste se ne preoblači le, da bi se skrila, včasih se preobrazi v žival, ki je nevarna, da prestraši plenilce. Je edini znani nevretenčar, ki posnema več vrst hkrati.
Tehnike oponašanja
Mimikrijska hobotnica s prilagoditvami svojega telesa in lovk uspešno posnema specifična morska bitja. Morskega lista, ki je ploščat, posnema tako, da razporedi vse svoje dolge lovke za telo in oponaša njegovo gibanje. Za posnemanje skata uporabi enako gibanje, a eno lovko vleče za seboj. Spreminjanje barve in vzorcev ter teksture iz svoje okolice je tako učinkovito, da jih plenilci večinoma sploh ne opazijo. Poleg tega lahko ob nevarnosti izpusti oblak črnila, ki zakrije pogled in hobotnici omogoči pobeg. Črnilo draži oči in vohala napadalca.
Hobotnica: pametna - i ukusna
Habitat in življenjski cikel
Mimikrijsko hobotnico so prvič opazili leta 1998 v blatnem rečnem ustju ob obali Sulavezija v Indoneziji. Živi na tropskih območjih, v Indoneziji, na Filipinih in avstralskem Velikem koralnem grebenu. Najdemo jo v plitvih vodah globine od enega do 15 m, kjer dno prekrivata pesek ali mulj, saj se rada zakoplje v tla. Odrasle mimikrijske hobotnice so dolge do 60 cm. Prehranjujejo se z malimi raki, ribami in mehkužci, plenu ali sovražniku pa vbrizgajo snov, ki jih paralizira. Mimikrijske hobotnice so samotarji, po več skupaj jih srečamo le med parjenjem.
Samci imajo poseben ud, s katerim prenesejo majhno vrečko sperme na samico in jo odložijo v njen plašč. Po parjenju samcu hektokotilus odpade in kmalu zatem pogine. Samica sama skrbi za jajčeca, hkrati jih izleže od 100 do 500. Od dva do štiri tedne se ne gane od mladičev, tudi zaradi hranjenja ne, tako ves ta čas strada. Ko mladiči postanejo zreli za samostojno plavanje, njihova mama pogine. Mladiči se morajo hitro naučiti posnemanja, da bi preživeli. Življenjska doba hobotnic je zelo kratka, le 1-5 let.
Izjemna inteligenca in edinstvena biologija hobotnic
Hobotnice so edini nevretenčarji, ki imajo zavest, kognitivne miselne sposobnosti, čustva in osebnost. Raziskave so pokazale, da se hitro učijo in lahko logično rešujejo probleme. Z lovkami lahko uporabljajo različna orodja. Znanstveniki so dolgo mislili, da so meti peska, ki ga hobotnice ob pospravljanju svojih bivališč običajno mečejo vsenaokrog, naključni. Vendar pa zmožnost metanja predmetov v druge hobotnice kaže na zelo visoko inteligenco. Druge hobotnice takšno vedenje prepoznajo in hitro vidijo, da jih bo nekaj zadelo, zato se pogosto pripravijo na umik. Raziskovalna skupina je denimo opazovala,kako je samica kar desetkrat vrgla pesek v samca, ko se je ta poskusil pariti z njo. »Takšno zaporedje dogodkov me je prepričalo, da so meti namerni,« pravi vodja raziskave dr. Peter Godfrey-Smith. Metanje predmetov v druge osebke je pri živalih sicer zelo redek pojav, ker je zanj potrebna zelo visoka raven inteligence. Hobotnice so že večkrat pokazale, da so izredno inteligentne in celo nasilne.
Avtonomne lovke in utelešena kognicija
Hobotnice nimajo nog, imajo pa kar osem lovk, s pomočjo katerih se premikajo. Z njimi in s posebnimi priseski se lahko tudi pritrdijo na različne površine ali prisesajo hrano, ki jo kasneje odnesejo k ustom. Naj ob tem še omenimo, da lovk hobotnic ne nadzoruje centralni živčni sistem. Vsaka izmed lovk ima zapleten nadzorni sistem, sestavljen kar iz 400 tisoč nevronov, ki usklajuje gibanje roke. Gibanja lovk hobotnice ne nadzorujejo možgani. Dve tretjini vseh nevronov ima hobotnica v lovkah. Raziskovalci so ugotovili, da jim to omogoča sistem za prepoznavanje lastnega telesa. Usklajevanje lovk hobotnic je primer utelešene kognicije pri živalih, kjer del živalskega telesa nadzoruje svoje gibanje in vpliva nanj neodvisno od možganov. Hobotnicam ni treba vedno nadzorovati gibanja z možgani, temveč njihove lovke kar same poskrbijo, da se ne zapletajo. Raziskovalci sedaj že razmišljajo, kako bi podobne sisteme nadzora uporabljali v robotiki.
Kljub temu hobotnica nikoli ne pozna položaja svojega celotnega telesa v okolju. V primeru, ko je hobotnica zagrabila lastno lovko, se zgodi, da njeni možgani ukažejo oprijem lovke. Tudi ko ima hobotnica v rokah tujo lovko, ni nujno, da jo poje, lahko jo začne tudi raziskovati.
Regeneracija in prepoznavanje lastnega telesa
Hobotnice so znane po visoki stopnji regeneracije ali obnove tkiv. Če lovka odpade, je lahko še kakšno uro aktivna, kot da bi bila živa, in bo še naprej iskala hrano. Raziskovalci so izvedli poskuse, kjer so hobotnicam dodajali njihove lastne okončine ali pa okončine drugih istovrstnih hobotnic, saj pri nekaterih vrstah hobotnic prihaja tudi do kanibalizma.
Rezultati so pokazali, da se hobotnice kar za tretjino večkrat oprimejo lovke druge hobotnice kot pa lastne. Prav tako lovko, ki ni njihova, večkrat pojedo: kar v treh četrtinah primerov nasproti eni četrtini pojedenih lovk, če je to bila njihova lastna. Hobotnicam so ponudili tudi lovke, ki so jim odstranili kožo, petrijevke (majhne posodice, ki se pogosto uporabljajo v laboratoriju), prekrite ali delno prekrite z ekstraktom ali izvlečkom iz kože hobotnic, ribe in petrijevke, prekrite z izvlečkom iz kože rib. Rib so se oprijele kot plena, na enak način pa so se oprijele tudi lovk brez kože.
Pri petrijevkah pa so bile izbirčne. Petrijevk, ki so bile v celoti prekrite z ekstraktom kože hobotnic, se niso oprijele. Previdno so prijele za tisti del delno prekritih petrijevk, ki ga ni pokrivala zmes iz kože hobotnic. Prisesek na delu, kjer ni bilo ekstrakta, se je oprijel, medtem ko se prisesek na delu ekstrakta s kožo hobotnice ni oprijel. Vse to kaže, da so hobotnice sposobne prepoznati kožo kot del lastnega telesa. Ob tem tudi ločujejo med lastno kožo in kožo hobotnice iste vrste ter prepoznajo ekstrakt ali izvleček kože. Raziskovalci so spoznali, da morda ne prepoznavajo kože kot tkiva, pač pa neko snov, ki jo koža izloča na svoji površini. Ta snov je specifična za prav vsako hobotnico in jo priseski, ki so gosto posajeni s čutnicami za zaznavanje različnih kemičnih snovi ali kemoreceptorji, prepoznajo.
Fiziološke posebnosti
- Hobotnice imajo tri srca. Eno je večje in poganja kri po telesu, dve manjši pa prevajata kri do škrg, kjer se oksigenira.
- Njihova kri je modre barve. Modra obarvanost nastane zaradi veliko bakra v krvi (hemocianin), ki je bolj uspešen pri pridelavi kisika v hladnem, podvodnem okolju, kjer je sicer le malo kisika.
- Njihove zenice so pravokotne oblike.
- V nevarnosti včasih odvržejo lovke, ki pa se nato obnovijo in ponovno zrastejo.
- Z lovkami lahko vohajo in okušajo.
- Pravkar rojena hobotnica je lahko tako majhna, da komaj pokrije našo prstno blazinico.
- Velikanska pacifiška hobotnica (Enteroctopus dofleini) je največja znana hobotnica, z rekordom 9 metrov in skoraj 300 kg.
- Hobotnice nimajo kosti. Nekatere velike hobotnice lahko zlezejo celo v steklenico.
- Modroobročkasta hobotnica je lepa na pogled, a je njen strup eden najbolj smrtonosnih strupov na svetu.
Evolucija in genom hobotnic
Najstarejši znani fosil hobotnice prihaja iz bitja, ki je živelo pred 296 milijoni let med karbonskim obdobjem, razstavljen pa je v muzeju Field v Chicagu. Opaziti je osem lovk in dve očesi, najbrž pa tudi prostor, kjer ima hobotnica spravljeno črnilo. Dolgo preden so se dinozavri sploh razvili, so hobotnice že oblikovale svojo obliko za naslednjih več sto milijonov let.
»Za hobotnice se zdi, da se zelo razlikujejo od vseh drugih živalskih vrst, ki jih poznamo. Takšni se zdijo zaradi suverenega obvladovanja vsake od svojih osmih rok, izjemno velikih možganov in neverjetnih sposobnosti reševanja problemov,« je študijo pospremil Clifton Ragsdale, nevrobiolog čikaške univerze, in dodal: »Pokojni britanski zoolog Martin Wells je svoje čase rekel celo, da so hobotnice nezemljani.«
Analiza celotnega genoma hobotnice je pokazala predvsem to, da gre za zares nenavaden genom, katerega sekvence so tako pomešane, kot bi ga pred tem nekdo 'vrgel v mikser in premešal'. Hobotnice naj bi imele tudi nenormalno številčne gene, ki nadzirajo razvoj nevronov in njihovo interakcijo (tj. procese, ki so povezani z učenjem in inteligenco). Pri hobotnici je takšnih genov kar dvakrat več kot pri sesalcih (torej tudi ljudeh). Zdi se, da so znanstveniki morda končno prišli na sled skrivnostim, zaradi katerih ima to 500 milijonov staro bitje iz morja tako velike možgane in tako izjemne učne sposobnosti.