Kasata je osvežilna hladna sladica, ki združuje kremasto teksturo sladoleda z mehkim testom rolade. Njena priprava vključuje zamrzovanje raztopljenega sladoleda v že pripravljenem testu, kar ustvarja edinstveno doživetje okusa in teksture.
Priprava Kasate
Osrednji del priprave kasate je
že prej pripravljeno in ohlajeno testo za rolado, na katerega namažemo
raztopljen sladoled
. Ta korak je ključen, saj omogoča enostavno mazanje in enakomerno porazdelitev sladoleda. Po mazanju se testo zavije v rolado.
Da se sladoled dobro zamrzne in ohrani svojo obliko, damo rolado v skrinjo
vsaj za pol dneva
.Postrežba Kasate
Ko želimo postreči kasato, jo lahko dopolnimo z okusno omako. Na vroči ponvi
raztopimo maslo in dodamo
češnje, ki smo jim predtem odstranili peške
.Bešamel omaka. Kako jo pripravit in s čim jo nadgradit? 4K
Lijana je poudarila, da je resnično pomembno, da je sladoled
zmehčan
, da se ga lahko namaže po roladi. To potrjuje pravilnost postopka, kjer se sladoled najprej raztopi in nato ponovno zamrzne.Zgodba o Izidorju Fučecu in njegovi poroki - primer družbene opazke in medosebnih odnosov
Življenje in navade gospoda Izidorja Fučeca
Gospod Izidor Fučec je bil znan dopoldanski obiskovalec neke ljubljanske kavarne. Njegova navzočnost je bila tako prepoznavna, da je imel vedno zasedeno okroglo mizo, označeno z listkom za vžigalno škatlico. Za gospoda Fučeca so morali v kavarni zbrati vse slovenske, nemške in hrvaške časnike.
Najprej je s posebno pobožnostjo prebiral slovenske dnevnike, od naslova do imena urednika, ostale liste pa je pregledal površno. Podobno je bilo z nemškimi, le graški in dunajski list sta ga dlje zadržala v rokah. Zanimala so ga poročila s sodnih obravnav, v dunajskem pa tudi oglasi na zadnjih straneh.
Tako je živel dan za dnem, nekaj let, razen ko je bil bolan. Neznane bolezni ni poznal, najpogosteje ga je mučil maček. Takrat so mu kuhali lipov ali kamilični čaj, včasih pa je dal zavreti vino. Ležal je v postelji, ogrnjen s tremi odejami in pernico, da se je potil. Nikoli ni pozabil poslati obvestila v kavarno, da ga ne bo.
Gospod Fučec in njegov videz
Gospod Izidor Fučec je bil majhne rasti, a širok. Gibal se je nerodno, z razmaknjenimi nogami in rokami, ki so padale ob bokih, ne da bi se dotikale stegen. Če je hotel seči v žep, je potreboval poseben napor.
Njegova glava je bila krogljasta, pod gostimi obrvmi in nizkim čelom sta tičali dvoje majhnih, sivkastih oči z dolgimi, a redkimi trepalnicami. Ob straneh sta štrleli dvoje velikih ušes, pod očmi pa je bil potlačen nos. Nad širokimi, skoraj do ušes preklanimi usti, so se šopirile ščetinaste brke, ki jih je dajal pristrigati tako, da so bile podobne krtači. Lase je že davno izgubil, pleša se mu je svetlikala kot biljardna krogla. Sam je večkrat dejal, da lahko vsakega oslepi, če svojo plešo v polnem sončnem žaru skloni tako, da mu pride njen odsvit v oči. Obraz je imel vedno gladko obrit. Glava je tičala na kratkem, zabitem vratu. Bil je smešna prikazen, a pri ljudeh, ki so ga poznali, je užival veliko spoštovanje, kar dokazuje tudi njegova posebna miza v kavarni.
Premoženje in življenjski slog
Gospod Izidor Fučec je bil bogat. Kot lastnik trinadstropne hiše in imetnik naloženega premoženja v papirjih in denarnih zavodih je imel več kot dvesto tisoč kron letnega dohodka. Od tega dohodka je živel tako skromno, da ga nikakor ni mogel porabiti. Zato se mu je premoženje množilo. Njegovo premoženje je pojasnjevalo, zakaj je lahko cele dopoldneve posedal v kavarni, saj ni delal ničesar. Njegovo edino delo je bilo, da je ob določenih rokih strigel kupone svojih vrednostnih papirjev.
Čas mu je potekal zelo enolično. Po obedu je šel spat, kjer je takoj zadremal in smrčal po dve uri. Nato se je odpravil na sprehod, najraje v mestni log, kjer si je kupil majhno zemljišče z čebelnjakom. Gojil je nekaj čebeljih panjev in jih opazoval, pri tem pa je kadil iz pipe, podobno kot kmetje.
Poroka gospoda Izidorja Fučeca
Gospod Izidor Fučec se je oženil kmalu po očetovi smrti, čeprav mu je oče vedno govoril, naj se ne mudi, dokler ne postane pameten. Pouk si je vzel k srcu in si poiskal življenjsko sopotnico, ko je imel že preko trideset let.
Poroka se je zgodila tako: po očetovi smrti se je peljal na Hrvaško zaradi zapuščinskih zadev. Iz Zaprešića se je s pošto vozil v Pregrado. Poleg njega je v srednjeveškem poštnem vozu sedela gosposka ženska zrelih let, oblečena v žalno obleko, z obrazom zastrtim z gosto črno tančico. Pogosto je vzdihovala. Delno zaradi gospoda Fučeca, ki je s svojo obilnostjo močno pritiskal nanjo.
Ko je nekoč globoko vzdihnila, jo je gospod Fučec vprašal, ali ji je morda v vozu pretesno. Ženska je odvrnila, da nikakor ne in naj se ne pusti motiti v svoji udobnosti. Za dokaz se mu je pritisnila bliže, in izza tančice sta zasvetili dve živi oči. Gospoda Fučeca je preletela mraz in vročina ob enem.
Ženska ga je prijela z levo roko za desno roko, uprto ob koleno, in mu začela tožiti svoje gorje. Izvedel je, da je iz Krapinskih Toplic, da ji je pred tremi meseci umrl mož in da ima lep vinograd. Ne da bi vedel zakaj, ga je ta ženska čedalje bolj prevevala. Zmeden je postajal, vročina ga je oblila, pot ga je zalila. Drobna ročica, ki je sočutja proseče počivala na njegovi roki, se je lahkega stisnila. Po njegovem življenju se je razlilo nekaj, da je zadrhtel in nehote zaškrtal z zobmi.
Nenadni dogodek in usodni obrat
Poštni voznik je, po svoji ukoreninjeni navadi, zadremal. Na poti med postajami se je vedno naspal toliko, da mu ponoči ni bilo treba iskati krepčila v spanju. Dobro je vedel, da sta konja krotka in vajena cest. Če se je bilo treba izogniti oviri, sta to storila sama. Enako, če sta slišala, da dirja kakšen voz za njima, sta se vedno umaknila v stran, točno po predpisih cestnega reda. Postiljion je sicer, zaradi natančnosti ugotovljeno, največkrat v dremežu naravnal in potegnil za uzde, nato pa spal naprej.
Tudi tokrat je voznik spotoma nadomeščal spanje. Nekaj kilometrov za Zabokom je cesta delala oster ovinek. Ravno tam je od nasprotne strani pripeljal velik voz, otovorjen s senom. Ko sta ga konja zagledala, sta krenila na levo. V tem trenutku je voznik samodejno potegnil za uzde, na nesrečo nekoliko prekrepko. Zadnje desno kolo je zadelo ob velik okrogel kamen, ki je štrlel sredi ceste, tako da je voz odskočil na levo. Zadnje levo kolo, ki se je vrtelo tik ostrega cestnega roba, je zdrsnilo čez. Velika teža je potegnila voz šestdeset centimetrov globoko v jarek. Ob padcu se je iz poštnega voza zaslišal plašen ženski krik.
Ko se je postiljon izkobalil iz trave in pritekel k poštnemu vozu, skupaj s kmetičem, ki je vozil s senom, sta iz voza slišala le še težko hropenje. Sklonivši se nad odprto okno, sta zagledala čuden prizor. Voznik je odprl desna vozna vrata. Ob prizoru bi se oba najraje na ves glas zakrohotala, a sta se premagala. Grizla sta se v spodnjo ustnico in prijela rejeni potnik vsak z ene strani pod pazduho. S tem sta rešila črno oblečeno žensko iz mučnega položaja. Vendar jo je ob izstopu gospoda Izidorja Fučeca iz voza doletela brca.
Rdeč kot kuhan rak je končno prilezel ven. Pot mu je kar curkoma lila po čelu. V prvem trenutku je občutil le zadovoljstvo, da se mu ni nič zgodilo. Otipal se je po vsem telesu in se prepričal, da je še vedno tak, kot takrat, ko je v Zaprešiću sedel v poštni voz. Ta zavest je zdaj z vso silo privrela iz njega. Besen, kot je na Hrvaškem v navadi in samoumevno, je začel preklinjati cesto, oba konja, poštni voz in vse njihovo sorodstvo. Nazadnje tudi kmeta, ki je pripeljal seno mimo. Ob tej živahnosti, ki je živo razodevala njegovo poreklo - kajti gospod Izidor Fučec je imel domovinsko pravico v troedinem kraljestvu - je skoraj popolnoma pozabil na svojo sopotnico, ki bi imela ravno toliko, če ne še več razloga, da se je znašala nad njim.
Šele ko se je ona s pomočjo poštnega voznika izmotala iz voza, zmečkana in umazana od njegove obutve, je prišel k zavesti, da je imel tovarišico nesreče. In glejte čudo! Skrajno vljudno je stopil proti njej z razširjenima rokama. Ta kretnja je zaradi njegove obilnosti nadomeščala nemogoči naklon. "Oh, ne zamerite, gospa! Ta prekleta pošta. Ona je kriva vse te nesreče. Jaz ne," se je iz njegovih ust vsulo jezljivo opravičilo. "Nikakor ne!" je odvrnila ona s svojo značilno ljubeznivostjo. "Da bi naju le nikdar ne zadela hujša nesreča." Po teh besedah je črno oblečena ženska vzdihnila in - da zajame krepko zraka - odgrnila tančico s svojega obraza, dvignivši jo na okrajek slamnika.
Prvi vtis in poroka
Gospod Izidor Fučec je zagledal precej prijeten, pobledel obraz črne polti, ki bi vsakemu drugemu razodeval, da je njegova lastnica že prevalila hrib prve mladosti. Njemu se je pa zdel svež, ljubek in mil. Nekaj ga je posebej pritegnilo. V tistem času je bilo v navadi, da so si gosposke ženske, ki so hotele zbujati vtis, da spadajo k boljši družbi, na lica prilepile male črne krpice, imenovane "les mances". To je bila zahteva mode, ki je to počastitev uvedla za neko damo angleškega dvora, ki jo je narava obdarila s črno bradavico na licu. Gospodu Izidorju Fučecu so bile Ljubljanke, ki so bile "blede kot repe" in so nosile le krpice, nenavadno všeč. In zdaj? Kakšna popolnost lepote! Sam se tega ni zavedal.
Moški se zaveda, da je postal žrtev ženskih dražesti, na različne načine. Nekomu zadostuje, da žensko stisne krepko za roko. Drugega očara njen dih. Tretjega omami zvonki glas, četrtega način, kako se ženska smeje. So moški, ki jih pritegne ženska duhovitost, ti so slepi za lepoto. So pa spet taki, katerim ugajajo polni boki in način ženske hoje, in zato po duševnih vrlinah žensk ne povprašujejo. Da gospoda Izidorja Fučeca pri ženskah ni mikala duhovitost, je umevno že po tem, kar doslej o njem vemo. Čeprav je o Goetheju imel le slabo slutnjo, je zanj vsebovalo vso privlačnost to, kar je ta slavni pesnik izrazil z besedami: kar je večno žensko. To pa vsakega človeka brez temeljite izobrazbe in globokega čuta mota.
Ob nesreči, ki je zadela kraljevsko pošto, so bili vsi kmetje in kmetice na delu po poljih in travnikih. Če ne prej, so bili že po hreščečem zmerjanju gospoda Izidorja Fučeca opozorjeni, da se je na cesti nekaj zgodilo. Opustili so delo in hiteli proti kraju, od koder je prihajalo vpitje. Seveda so se lotili dela, da bi kraljevski pošti kar najhitreje pomagali nazaj na cesto. Z združenimi močmi so najprej dvignili voz, potem ko so izpregli konja. Nato so po travniku pobrali razmetane ovoje in jih naložili nazaj na voz. Kjer jih je vsaj vrgel in slučaj nikoli ne spi! - za primer podobnega dogodka so jih z močnimi motvozi povezali.
Poštalijon je vzel jermene izpod svojega sedeža, ki jih je imel s seboj za vse primere, in nadomestil potrgane. Nato je vpregel konja in ju pognal s podobnimi voščili, kakršna je, kot smo slišali, dajal gospod Izidor Fučec njemu. Zabava med poštnima potnikoma je postala živahnejša. V teku pogovora je vdova svojemu sopotniku pojasnila vse svoje razmere, kolikor se ji je to seveda zdelo primerno. Pri tem mu je ob globokih vzdihljajih potožila zlasti o težavah, ki jih ima brez krepke moške opore s svojim gospodarstvom. Ko sta se približala Krapinskim Toplicam, ni nehala, dokler ji sopotnik ni obljubil, da se bo na povratku tam ustavil in jo obiskal.
Tri dni kasneje je gospod Izidor Fučec izpolnil to obljubo. Svojo poštno znanko je našel v mali, a dražestni vili na vrhu lepo proti jugu ležečega, ne visokega griča. Pod vilo se je razprostiral lep, srednje velik vinograd. Štiri tedne nato se je v Krapinskih Toplicah vršila poroka gospoda Izidorja Fučeca in vdove Katice Pušćansko. Umevno je, da je ta nenadna poroka vzbudila v Ljubljani veliko govorjenja in razburjenja, zlasti med mladim ženskim svetom.
Res, gospod Izidor Fučec ni bil vzor moške lepote. On sam je to dobro vedel. Zato je nekoč, ko je prebedel vso noč v veseli družbi, ki jo je napajal, in se je drugo jutro med slamiško s penečim francoskim vinom zalivano pojedino postavil pred zrcalo, vzkliknil. Bil je zanimiv. Zanimiva je bila za vsakogar njegova prikazen. Toda ženske jo je odbijala. Pa samo dokler niso poznale njegovih razmer. Ko jih je katera spoznala, je postal zanimiv. In če je bila še samica, tudi lep. Koliko Ljubljančank si je torej delalo upe in koliko jih je hrepeneče pogledovalo za njim! Zato je nastalo med njimi pravo razburjenje, ko so naenkrat, ne da bi se to sploh kaj slutilo, oklicali gospoda Izidorja Fučeca za vse trikrat v enem, in so naslednji dan vsi trije dnevniki prinesli vest, da se je poročil. "Oh, taka? Ga doga, taka debeluh, tako ostuden." Tako so si polglasno prišepetavale vse ljubljanske možite željne gospice, ki so ga poznale. "Čudovito zarobljen. Brez vse omike, brez smisla za kaj lepega, brez umevanja, kar diči in povzdiguje človeka."
In radovedne so bile, kakšna je ona, ki ga je ujela v razpete mreže. Zato so nestrpno pričakovale, kdaj se bo prikazala na ljubljanskih ulicah. In ko se je prikazala: oh, to ste morali slišati. Nič jim na njej ni bilo všeč. Samo gospod Izidor Fučec je več izvreči ni mogel. Ona je, kakor budno videli, ostala do konca njegovih dni vršiteljica neodvratne njegove usode. Da, usode. Kajti gospod Izidor Fučec je kasneje z nemalo začudenja odkril, da se njegova Katica takrat ni, kakor je mislil, peljala slučajno v poštnem vozu, temveč da je bila ta vožnja dobro preračunan slučaj.
Poleg razburjenja med mladim, možite željenim ženskim svetom, je, kakor smo dejali, nenadna poroka gospoda Izidorja Fučeca povzročila veliko govorjenja sploh, tako med ženskimi kot moškimi. Klepetave so ženske povsod, ne vem, če kje tako kot v Ljubljani. Mlade in stare. Prve imajo pri drugih tudi izvrstno šolo. Pod Tivolijem, pod Rožnikom, na Rožniku. Tam se zbirajo zrele, postarane in stare. Vsaka ima rada kakšno mlado deklico poleg sebe. Če nima hčerke, vzame s sabo sorodnico ali pa si izposodi znano rodbini spremljalko. Sedeč ob lončkih kave, preko te žene govoreč. Resno mislim, niso vajene, in to delo izključuje tudi vsako resno misel. Zato pa daje priložnost za klepetanje.