Sirija, uradno Sirska arabska republika, je zahodnoazijska država v vzhodnem Sredozemlju oziroma Levantu. Na zahodu meji na Sredozemsko morje, na severu na Turčijo, na vzhodu in jugovzhodu na Irak, na jugu na Jordanijo ter na jugozahodu na Izrael in Libanon. Država je republika, ki jo sestavlja 14 guvernatov, njeno glavno in največje mesto pa je Damask.
S 25 milijoni prebivalcev na površini 185.180 kvadratnih kilometrov je 57. država po številu prebivalcev in 87. po površini. Demonim(i) za prebivalce so Sirec in Sirka. Trenutno Siriji vlada Prehodna vlada, s predsednikom Ahmedom al Šaro in predsednikom vlade Mohamedom al Baširjem.
Etimologija in Zgodovinski Obseg Imena "Sirija"
Več virov navaja, da ime Sirija izhaja iz luvijskega izraza Sura/j iz 8. stoletja pred našim štetjem in izpeljanega starogrškega imena: Σύριοι (Sýrioi) ali Σύροι (Sýroi), ki izvirno izhajata iz besede Aššur (Asirija), imena mesta, božanstva in središča Asirskega cesarstva, ki je bilo v severni Mezopotamiji (v današnjem Iraku). Glavno sodobno akademsko mnenje močno podpira trditev, da sta grška izraza povezana s sorodnim izrazom Ἀσσυρία (Assyria), ki izhaja iz akadskega Aššur.
Od Selevkidskega cesarstva (323-150 pr. n. št.) naprej se je izraz Sirija uporabljal tudi za Levant, tako da so ga od takrat Grki uporabljali brez razlikovanja med Asirci v Mezopotamiji in Aramejci v Levantu. Zdi se, da grško ime ustreza feničanskima izrazoma ʾšr »Ašur«, ʾšrim »Asirci«, zapisanima v napisu Çineköy iz 8. stoletja pr. n. št.
Območje, ki ga beseda označuje, se je skozi čas spreminjalo. V klasičnem obdobju je Sirija zajemala vzhodno obalo Sredozemskega morja, z mejo na jugu pri Arabiji in na severu pri Mali Aziji. Regija se je raztezala proti notranjosti, pri čemer je vključevala dele današnjega Iraka. V Plinijevem času je bila ta, večja, Sirija razdeljena na več provinc pod Rimskim cesarstvom (vendar politično neodvisnih druga od druge): Judejo, ki se je leta 135 n. št. preimenovala v Palestino (regija, ki ustreza današnjemu Izraelu, palestinskim ozemljem in Jordaniji), na skrajnem jugozahodu; Fenicijo (ustanovljena leta 194 n. št.) in še nekatere druge.
Zibelka Civilizacij: Od Prazgodovine do Imperijev
Ženska figurica iz 5000 pr. n. št. priča o zgodnjem bivanju ljudi na tem območju. Natufska kultura, ki se je pojavila okoli 11. tisočletja pred našim štetjem, velja za prvo naseljeno kulturo na tem območju. Ta kultura je postala eno od osrednjih žarišč neolitske kulture, znane kot predlončarski neolitik A, v kateri so se prvič pojavili kmetijstvo in živinoreja. Na arheološkem najdišču Tell Karamel so odkrili več okroglih kamnitih stolpov, datiranih v leto 10.650 pr. n. št., ki veljajo za najstarejše tovrstne strukture na svetu. Neolitsko obdobje predlončarskega neolitika B zaznamujejo pravokotne hiše, značilne za kulturo Murejbet. V tem času so ljudje uporabljali posode, izdelane iz kamna, sadre in žganega apna (znanega kot vaisselle blanche). Odkritje orodja iz obsidiana, uvoženega iz Anatolije, dokazuje zgodnje oblike trgovine.
Starodavna Kraljestva in Mesta
- Ebla: Najstarejša zabeležena avtohtona civilizacija v regiji je bilo kraljestvo Ebla blizu današnjega Idliba v severni Siriji. Ustanovljena naj bi bila okoli leta 3500 pr. n. št. in je svojo gospodarsko moč postopoma gradila z obsežno trgovino z mezopotamskimi državami Sumerijo, Asirijo in Akadom ter s huritskimi in hatiškimi ljudstvi na območju severozahodne Male Azije. Arheološka odkritja, kot so darila egiptovskih faraonov, potrjujejo stike med Eblo in starim Egiptom. Med najzgodnejšimi pisnimi dokumenti iz Sirije je trgovinski sporazum, znan kot pogodba med Eblo in Abarsalom, ki je bil sklenjen okoli leta 2300 pr. n. št. Jezik Eble, znan kot eblaitščina, velja za enega najstarejših znanih pisnih semitskih jezikov, tesno povezanega z akadščino. Ebla je bila močno prizadeta zaradi dolgotrajne vojne z mestom Mari, kar je oslabilo njen vpliv in v prvi polovici 23. stoletja pr. n. št. jo je uničilo Akadsko cesarstvo.
- Huriti in Amoriti: V 21. stoletju pr. n. št. so Huriti naselili severovzhodno Sirijo, medtem ko so v preostalih delih regije prevladovali Amoriti. Sosednje asirske in babilonske civilizacije so to območje imenovale dežela Amurov (Amoritov). Amorejci so govorili severozahodni semitski amorejski jezik, ki velja za najzgodnejši potrjeni kanaanski jezik.
- Mari in Ugarit: V tem obdobju je mesto Mari ponovno pridobilo pomembnost, dokler ga ni osvojil babilonski kralj Hamurabi. Prav tako se je okoli leta 1800 pr. n. št. razvilo mesto Ugarit, ki je bilo locirano blizu današnje Latakije. Ugaritščina, semitski jezik soroden kanaanskim jezikom, je bil zapisan z ugaritsko abecedo, ki velja za najstarejšo znano abecedo na svetu. Ugaritsko kraljestvo je obstajalo do uničenja s strani ljudstev z morja v 12. stoletju pr. n. št., med t. i. uničenjem iz pozne bronaste dobe.
- Hamukar in Emar: Starodavni mesti Hamukar in Emar sta igrali pomembno vlogo v poznem neolitiku in bronasti dobi.
- Alep in Damask: Alep in Damask veljata za najstarejši neprekinjeno naseljeni mesti na svetu. Jamhad (sodobni Alep) je dve stoletji prevladoval v severni Siriji, čeprav sta vzhodno Sirijo v 19. in 18. stoletju pred našim štetjem zasedla Staro asirsko cesarstvo in babilonsko cesarstvo. Jamhad je bil v tablicah iz Marija opisan kot najmogočnejša država na Bližnjem vzhodu. Njegova oblast se je raztezala nad mesti, kot sta Alalah, Katna, huritskimi državami in po dolini Evfrata vse do meja Babilona. Njegova vojska je izvajala pohode vse do ozemlja Dera na meji z Elamom.
Spreminjajoča se Prevladavina
Jamhad in Eblo so okoli leta 1600 pr. n. št. osvojili in uničili Hetiti iz Male Azije. Zatem je Sirija postala prizorišče spopadov med različnimi imperiji, vključno s Hetitskim imperijem, Mitanskim imperijem, Egipčanskim kraljestvom, Srednjeasirskim cesarstvom in občasno Babilonijo. Sprva so Egipčani prevladovali na jugu, medtem ko sta Hetiti in Mitani nadzorovali sever.
Okoli 14. stoletja pred našim štetjem so se na tem območju pojavila različna semitska ljudstva, na primer polnomadski Suteani, in zahodnosemitsko govoreči Aramejci, ki so nasledili Amorite. Tudi te so si Asirci in Hetiti za več stoletij podredili. Egipčani so se borili s Hetiti za nadzor nad zahodno Sirijo; spopadi so dosegli svoj zenit leta 1274 pr. n. št. v bitki pri Kadešu. Zahod je ostal del hetitskega imperija vse do njegovega uničenja okoli leta 1200 pr. n. št., medtem ko je vzhodna Sirija večinoma postala del Srednjeasirskega imperija, ki si je med vladavino Tiglat-Pilesera I., v letih 1114 - 1076 pr. n. št. prav tako podredil večji del zahoda.
Z uničenjem Hetitov in propadom Asirije konec 11. stoletja pr. n. št. so aramejska plemena prevzela nadzor nad večjim delom notranjosti in ustanovila mestne države, kot so Bit Bahiani, Aram-Damask, Hamat, Aram-Rehob, Aram-Naharaim in Luhuti. Od takrat je regija znana kot Arameja ali Aram. Od 13. stoletja pred našim štetjem je na obalah Sirije prevladovala kanaanska država z imenom Fenicija, ki je ustanovila mestne države, kot so Amrit, Simira, Arvad, Paltos, Ramita in Šuksi. Iz teh obalnih regij so sčasoma razširili svoj vpliv po vsem Sredozemlju.
Sirija in zahodna polovica Bližnjega vzhoda sta nato pripadli obsežnemu Novoasirskemu cesarstvu (911 pr. n. št. - 605 pr. n. št.). Asirci so uvedli cesarsko aramejščino kot linguo franco svojega cesarstva, ki je v Siriji prevladoval vse do islamskih osvajanj in bil tudi sredstvo za širjenje krščanstva. Asirci so svoje kolonije v Siriji in Libanonu poimenovali Eber-Nari. Asirski prevladi je sledilo Novo babilonsko cesarstvo (605 pr. n. št. - 539 pr. n. št.), v tem obdobju je Sirija postala bojišče med Babilonijo in Egiptom.
Sodobna Zgodovina in Politična Nestabilnost
Sirija, zibelka krščanstva, je postala ob širjenju islama na Bližnji vzhod eno od središč nove religije. Ustanovitev Sirije kot sodobne države je sledila stoletjem osmanske vladavine. Ključni datumi v njeni ustanovitvi vključujejo:
- Arabsko kraljestvo Sirije: 8. marec 1920
- Država Sirija pod francoskim mandatom: 1. december 1924
- Sirska republika: 14. maj 1930
- De jure neodvisnost: 24. oktober 1945
- De facto neodvisnost: 17. april 1946
Ob razpadu Otomanskega cesarstva po prvi svetovni vojni je Društvo narodov upravljanje ozemlja Sirije poverilo Franciji. Postala je največja arabska država, ki je nastala iz sirskih provinc pod nekdanjo osmansko oblastjo. Po osvoboditvi izpod oblasti Vichyjske Francije je država leta 1944 razglasila neodvisnost, čeprav so tuje sile ostale v državi do leta 1946. Sirija je bila ustanovna članica Organizacije združenih narodov.
Post-osamosvojitvena turbulentnost
Obdobje po osamosvojitvi je bilo burno, saj so državo med letoma 1949 in 1971 večkrat pretresli poskusi državnega udara. Leta 1958 je Sirija sklenila kratko zvezo z Egiptom, ki je bila prekinjena z državnim udarom leta 1961. Država se je na ustavnem referendumu preimenovala v Sirsko arabsko republiko. Z državnim udarom leta 1963, ki ga je izvedel vojaški odbor batistične stranke, je bil vzpostavljen enopartijski sistem, ki je med letoma 1963 in 2011 državo vodil v skladu z zakonom o izrednih razmerah, s čimer je praktično ukinil ustavno zaščito državljanov. Notranji boji za oblast znotraj batističnih frakcij so prinesli še dva državna udara leta 1966 in 1970, ki sta na koncu privedla do prevzema oblasti s strani Hafeza al Asada. Da bi utrdil oblast v svoji družini, je vzpostavil vladavino alavitske manjšine. Do zavzetja Damaska s strani uporniških sil je bila to edina država, v kateri so vladali neobatisti. Neobatistična vlada je bila totalitarna diktatura z obsežnim kultom osebnosti okoli družine Asad, deležna številnih kritik zaradi hude notranje represije in vojnih zločinov.
Leta 1967 je Sirija v arabsko-izraelski vojni izgubila Golansko planoto, ki jo je zasedel Izrael. Od leta 1976 so sirske enote nastanjene v Libanonu z namenom vzdrževanja miru. ZDA in nekatere druge zahodne sile Sirijo že dlje časa obtožujejo podpiranja terorizma. Sirija je leta 2004 postala cilj omejenih ameriških sankcij. 2. septembra 2004 je Varnostni svet sprejel resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1559, ki sta jo skupaj zasnovali Francija in ZDA, in je zahtevala umik vseh tujih sil iz Libanona. Po atentatu na nekdanjega libanonskega premiera Rafika Haririja je Sirija kmalu popustila pod silovitim mednarodnim pritiskom in do 26. aprila 2005 popolnoma umaknila iz Libanona.
Sirska Državljanska Vojna in Posledice
Od arabske pomladi leta 2011 je Sirija vpletena v večstransko državljansko vojno, v kateri sodelujejo različne države, kar je privedlo do begunske krize, saj je bilo iz države razseljenih več kot 6 milijonov beguncev. Razmere so se dodatno zaostrile z vdorom Islamske države na ozemlje Sirije in vmešanjem Rusije. V letih 2014-2015 je militantna skupina Islamska država (IS) zavzela številna sirska mesta, na kar so se odzvale Združene države, ki so sprožile mednarodno koalicijo (Combined Joint Task Force - Operation Inherent Resolve), ki je teritorialno porazila IS v Siriji.
Nato so se na sirskem ozemlju pojavile tri politične entitete - sirska začasna vlada, sirska vlada odrešitve in Rodžava -, ki so se uprle Asadovi vladavini. Ker je Sirija na indeksu nestabilnih držav za leto 2024 uvrščena na četrto najslabše mesto, je ena najnevarnejših držav za novinarje. Svoboda tiska je izredno omejena, država pa je na indeksu svobode tiska za leto 2024 uvrščena na 2. najslabše mesto. Je najbolj koruptivna država v regiji MENA (Bližnji vzhod in severna Afrika), na indeksu zaznave korupcije za leto 2023 pa je bila uvrščena na drugo najslabše mesto.
Demografija in Geografija
Sirija je država rodovitnih planot, visokih gora in puščav, kjer živijo različne etnične in verske skupine. Večina Sircev je semitskega porekla. Približno 89 % prebivalstva predstavljajo Arabci (80 % Siro-Arabci, 9 % Aramejci/Sirci), 9 % je Kurdov, med preostalima 2 % je največ Armencev in Turkmencev. 90 % prebivalstva pripada islamu, od tega je 74 % sunitov, preostalih 16 % so alaviti, druzi in ostale muslimanske sekte. Uradni in tudi najštevilčnejši jezik države je arabščina. Večina Kurdov na severovzhodu države govori kurdščino, med ostale materne jezike v državi sodijo še armenščina, aramejščina (sirščina), čerkeščina in narečja turških jezikov.
Damask: Večno Mesto Sirije
Damask, glavno in največje mesto Sirije, je mesto velikega kulturnega pomena. Že od nekdaj velja za eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu. Damask je bil sedež omajadskega kalifata in prestolnica province mameluškega sultanata v Egiptu.
Mesto se popotniku v spomin vtisne z intenzivnimi doživetji. Ena izmed največjih in najstarejših mošej na svetu, Velika damaščanska mošeja ali mošeja Omajadov, velja za četrto najsvetejše islamsko središče. Mošeja stoji na mestu, kjer je pred tem stala krščanska bazilika sv. Janeza Krstnika, ki tudi pri muslimanih zaseda pomembno mesto kot eden izmed prerokov. Poleg tega pa lokacija mošeje velja za kraj, kjer bo po islamskem izročilu poslednji dan sestopil Jezus (Issa).
Poleg mošeje se nahaja grobnica sultana Saladina (Salah Ad Din), znanega poveljnika muslimanov, ki se je v križarskih vojnah bojeval proti krščanskim nasprotnikom. V mošeji sta tudi dve pomembni romarski točki za sunitske in šiitske muslimane: kapela in svetišče sv. Janeza Krstnika, kjer je po izročilu shranjena njegova glava, ter prostor, kamor je omajadski kalif Jazid na ogled postavil glavo Mohamedovega vnuka Huseina Ibn Alija. Molitve vernikov, zbranih okoli obeh prostorov, so presunljive in predstavljajo mešanico ječanja, žalovanja, bolečine, a po drugi strani upanja ter goreče vere.
Mestne Znamenitosti in Utrip Damaska
Poleg omenjene mošeje pa Damask ponuja še mnogo več. Bazar, na katerem lahko za zelo sprejemljivo ceno kupite nož z damaščanskim jeklom in ogrlico iz beduinskega srebra ter modrega stekla, je vsekakor vreden nekaj porabljenih ur. Mestna arhitektura, ki z egipčanskim, perzijskim, grškim, rimskim, mongolskim in turškim pridihom priča o tem, kako zanimiv je bil Damask za mnoge civilizacije, ki so si ga želele pod svojo oblastjo. Množica ameriških starodobnikov je posledica prepovedi uvoza novih avtomobilov v Sirijo med letoma 1964 in 1994. Vreden truda je tudi vzpon na hrib nad Damaskom, ki človeka nagradi s fascinantnim pogledom na to več kot 1,7-milijonsko metropolo Bližnjega vzhoda.
Damask, Sirija in Jeruzalem leta 1938
Popotovanje po Siriji: Od Hame do Evfrata
Hama in Krak des Chevaliers
Med potovanjem po Siriji pot vodi tudi skozi Hamo, kjer je opaziti številne slike in plakate sedanjega predsednika Sirije Bašarja Al Asada ter njegovega pokojnega očeta Hafeza Al Asada, kar ustvarja občutek nadzora. Iz Hame pot nadaljevala proti mestu Homs, izhodiščni točki za obisk križarskega gradu Krak des Chevaliers ali "gradu vitezov", ki ga je sam Lawrence Arabski oklical za "morda najbolje ohranjen in občudovan grad na svetu". Star je nekaj manj kot 1.000 let in trenutno velja za najbolje ohranjen križarski grad na Bližnjem vzhodu. Raziskovanje gradu je prava avantura, saj se v debelih zidovih vijejo hodniki, ki se včasih nenadoma končajo z luknjo v zidu, pod katero je večmetrski preostanek zidu, ki se nadaljuje v strmo pobočje. Igra snopov sončne svetlobe in zatohel vonj mokrih sten ustvarjata pristen občutek starosti megalomanskega objekta.
V preteklosti je bil osrednji del gradu namenjen koncertom, glavne pešpoti pa so zapolnjevali prodajalci vodnih pip, rdečih klobukov in rokodelcev, ki so prikazovali tradicionalen proces tkanja preprog.
Palmira: Puščavska Nevesta
Dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Damaska, v osrčju sirske puščave, leži mesto Palmira. To pomembno oskrbovalno mesto za karavane, ki so potovale med sredozemskim morjem in Mezopotamijo, pozneje pa del svilene poti, je danes tudi dom beduinov. Ruševine Palmire, z drugim imenom puščavska nevesta, se ob nebu brez oblačka izpostavljajo v idiličnih rumeno-rjavih do oranžnih odtenkih, kar upraviči njen sloves.
Deir ez Zur ob Evfratu
Zadnja postaja popotovanja je lahko tudi mesto Deir ez Zur na vzhodu Sirije ob mezopotamski reki Evfrat. Čeprav mesto morda nima omembe vrednih lepot in znamenitosti, je želja po bližini iraške meje in reke Evfrat lahko dovolj, da pritegne popotnike. Kljub slabšim pogojem nastanitve in pomanjkanju turistične infrastrukture, vožnja proti Turčiji ob reki Evfrat poplača obisk tega mesta in razkrije lepote bolj zelenega in poljedelskega dela Sirije, ki ga reka Evfrat bogati.
Sirska Gostoljubnost in Prihodnost
Sirija bo vedno ostala na spisku tistih držav, ki nosijo opombo »se vrnem«. Pred začetkom državljanske vojne je bila Sirija varna ali enako varna kot evropske države, njeni prebivalci pa so znani po dobronamernosti in odprtosti. Izrek »ahlan wa sahlan« (dobrodošlica v arabščini) je bilo slišati za skoraj vsakim vogalom, potovanje po državi pa je bilo enostavno in poceni. Tistim, ki so jo uvrstili med »države na osi zla«, so ji naredili krivico, tistim, ki pa so jo obiskali, pa v resnici uslugo, saj so bili popotniki tam redki in so doživeli pristno izkušnjo.
Žal se je v Siriji pred leti zgodilo tisto, kar se je kuhalo že nekaj časa. Sirija je v tej godlji ostala sama, in dogajanje na ulicah mest, po katerih so se pred leti brezskrbno sprehajali nasmejani in srečni ljudje, je boleče spremljati. Diplomatsko besedičenje samooklicanih »reševalcev sirskega vprašanja« ni prineslo rešitev, saj se je država znašla v kompleksni situaciji, ki jo je še poglobila mednarodna intervencija.