Pri pestri izbiri zelenjadnic, ki jih želimo vzgajati v vrtu, nam lahko prav kmalu začne primanjkovati prostora. K sreči so nekatere tako visoke, plazeče ali ovijajoče se, da jih lahko z oporo dvignemo v zrak. Čeprav so nekatere rastline primerne za plezanje, bi mnoge med njimi dobro uspevale tudi brez opore. Vendar ima postavljanje opore določene prednosti: rastline tako dvignemo od tal, kjer je veliko vlage, ki je vrtninam največji sovražnik, v zraku pa jih veter tudi hitreje osuši. Dvignjene ob opore, imajo zelenjadnice več prostora, zato njihove liste in plodove doseže več sončnih žarkov in več hrane ostane za rastlino.
Z uporabo podpore bo naš pridelek večji, plodovi ne bodo umazani, ker bodo imeli dovolj prostora za lep razvoj, pa bo tudi njihova oblika lepša. Z malo ustvarjalnosti in osnovnimi materiali si lahko na vrtu postavite trpežne in učinkovite opore za vsako rastlino. S tem ne le prihranite denar, ampak tudi podprete rastline za boljši pridelek.
Katere zelenjavne rastline potrebujejo oporo?
Kot vzpenjavo zelenjavo najpogosteje vzgajamo visok fižol, paradižnik in v zadnjem času še kumarice. Višjo oporo potrebuje visok grah, nizek pa bo bolj zdrav, če ga podpremo z dračjem. V zaščitenih prostorih ponudimo oporo papriki, pogosto še jajčevcem. Na prostem lahko na opori gojimo novozelandsko špinačo in vrežaste buče, s komposta ali na ograji pa včasih vidimo viseti celo lubenice in melone. Z oporo laže obvladujemo tudi trajne rastline, predvsem šparglje in rabarbaro.
Vrste opor in njihova uporaba
Tradicionalne in naravne opore
V zelenjavnem vrtu najpogosteje uporabljamo lesene prekle, beton ali kovino. Najpogosteje uporabljamo lesene prekle, beton ali kovino. Klasična opora na vrtovih je še vedno lesen kol. Najpogosteje so koli leskovi, na Koroškem pa se tradicionalno uporabljajo smrekove sušice oz. vrhove. Tudi navadno dračje je lahko opora, odlično je za grah. Angleži so iz dračja spletli čudovite opore tudi za druge plezajoče rastline, predvsem okrasne trajnice, ki se sicer na gredici preveč razrastejo.
Nekoč so kot oporo za visok fižol uporabili kar koruzo. Ta pa ni služila zgolj za količek, saj se koruza in fižol odlično prenašata in dopolnjujeta. Podobno lahko poskusimo tudi danes, a namesto navadne koruze posadimo sladko. S koruzo se lepo ujamejo tudi kumarice in buče. Ob fižolu uspešno raste koruza in sončnica, okoli katere se velikokrat tudi ovije. Poleg posadimo tudi bučo, ki se plazi spodaj. Pridelek buč bo sicer manjši (zaradi manj svetlobe), a z listi odlično senči tla fižolu.
Moderne in trajne opore
Na kovinskih količkih, ki jih dobimo v trgovinah, se zadržuje manj škodljivih organizmov, zato zadostuje, da jih spomladi dobro očistimo, njihova slaba lastnost pa je, da se ne usklajujejo s filozofijo ekološkega vrta. Zelo pogosto uporabljamo tudi fiksne, betonske stebriče, med katere vpnemo žico.
Zelo zanimivo oporo, ki se lepo poda v prav vsak vrt, lahko naredimo tudi iz navadne mreže za beton. Večje loke postavimo samostojno in podnje posadimo cvetlice, zelišča, solato in kapusnice, manjše loke pa postavimo kot ograjo okoli vrta. Pletiva in mrežice so tudi pogosta izbira.
Specifike opore za visoki fižol
Visoki fižol za rast potrebuje oporo za ovijanje, ki mora biti visoka najmanj 2 metra, višja kot je, višje bo zrasel, tudi do 3 metre in višje. Opora je lahko tudi v obliki vrvic, ki so spuščene z napete žice, kar je bolj pogosto na njivah.
Priprava gredice in sajenje
Ker je visoki fižol bolj toploljubna rastlina, ga sejemo, ko preneha nevarnost slan, v prvi polovici maja. Oporo po gredi razporedimo tako, da je med koli 80 cm razmaka. Na širši gredi jih razporedimo v 2 vrstah, zamaknjeno v cikcak vzorcu. Za pripravo lukenj, v katere potisnemo kole, si pomagamo z železno palico, ki jo zabijamo v tla. Okoli vsake opore izkopljemo sadilno luknjo premera 10 cm, globoko 2 cm (v kompost malo globlje). Luknja naj bo od opore oddaljena največ 20 cm.
Oporo zabijemo v tla pred sajenjem rastlin, saj se tako izognemo poškodbam korenin rastlin, ki se v pripravljeni zemlji hitro razvijajo. V primeru dvignjenih gred z zaščitno mrežo spodaj so opore na zunanji strani okvirja gred. Luknjo zalijemo in v vsako posejemo 6 do 8 semen fižola (ob vrvici med 4 do 6 semen). Pokrivanje grede z vrtno kopreno zaradi opore ni praktično. Če pa kole postavimo naknadno, je lahko v maju celotna greda pokrita s kopreno.
Vzgoja in oskrba visokega fižola
Preden meseca maja na gredo posejemo visoki fižol, jo izkoristimo za spomladansko solato. Septembra za pobrano rastlino sejemo še špinačo, motovilec ali rukolo. Če nam na določenem kupčku vzklije manj kot 6 semen, ga hitro dosejemo. Okoli mladih rastlin redno odstranjujemo plevel in skrbimo za vlažna tla.
Fižol poleg visoke zračne vlage potrebuje tudi obilo vlage v tleh. Seme fižola že ob kalitvi vsrka precej vode, zato je za hiter in enakomeren vznik ključna zadostna vlažnost tal, ki jih zastremo z listjem ali s slamo. Tudi rastoča buča dobro dodatno zasenči tla, da se ne pregrejejo in s tem zmanjšamo izhlapevanje.
Vitice fižola hitro najdejo oporo. Če je rastlina preveč oddaljena od opore, ji pri začetnem ovijanju pomagamo. Imejmo v mislih, da se ovija desnosučno in ga obvezno tako tudi ovijemo. Levosučno se fižola ne ovija.
Kolobarjenje z visokim fižolom
Če kot oporo uporabljamo žičnico, naj bo ta vsaj dvakrat daljša kot potrebujemo opore za visok fižol. Razdelimo jo na tri dele in posadimo fižol, ki mu naslednje leto sledijo kumarice, njim paradižnik, njemu pa spet fižol.
Fižol obešamo na vrvico, posajeno v tla. Ob paradižniku v tla zabijemo majhen količek, nanj privežemo in napnemo vrvico, okoli nje pa ovijemo paradižnik. Za kumare med betonske stebre napnemo mrežo, da bomo vanje vpeli vreže rastlin. Ob vznožje fižola lahko sadimo kapusnice, solatnice, šetraj in timijan. Tudi ob paradižniku bo solata lepo uspevala, v jeseni pa še špinača in motovilec. H kumaram sadimo predvsem baziliko, lahko pa tudi solato. Po spravilu pridelka posejemo še nekaj za čez zimo, na primer motovilec, zimsko solato, špinačo ali pa kakšno žito - pšenico ali ječmen, ki ju spomladi podkopljemo kot rastline za zeleno gnojenje. Tako, skupaj z zimskimi posevki, dosežemo dovolj pester in pisan kolobar.
Težave in rešitve pri vzgoji visokega fižola
Tako kot pri nizkem, imamo tudi pri visokem fižolu vrsto različnih izzivov. Semena fižola, posajena direktno na vrt, teknejo bramorju, na mladih rastlinah lahko opazimo tudi polže. Kaleča semena nam lahko poškodujejo ličinke fižolove koreninske muhe. Seme uničijo ali pa so kalčki objedeni, kar lahko preprečimo s kopreno v mesecu maju. Kasneje, ko rastlina že zraste, ličinka več ne predstavlja težav. Na listih se lahko pojavijo črne uši. Za preganjanje škodljivcev tu in tam posadimo tudi kakšno smrdljivko - tagetes.
V času vročega poletja in sušnih dni lahko fižolu odpadajo cvetovi. Z zalivanjem situacijo ublažimo, a mora priti do spremembe v ozračju, saj fižolu za rast prija visoka zračna vlažnost.
Spravilo in shranjevanje pridelka
Visoki stročji fižol pobiramo od konca junija do septembra. Nabiramo mlade in sveže stroke, ki še niso nitkasti. Najmanjše stroke pobiramo od velikosti 8 cm naprej. Stročji fižol vedno obiramo na dan za cvet ali pogojno za plod, saj s tem izjemno spodbudimo cvetenje in povečamo pridelek. S postopnim pobiranjem imamo tako stročji fižol na voljo več tednov. Sorte, ki niso nitaste, lahko nabiramo vse do septembra, potem postopoma izgubijo svojo mehkobo ter svežino, postajajo tanjši in se začnejo sušiti.
Če gojimo visoki fižol za zrna, na rastlini pustimo stroke dokler se ne posušijo. Ko suhega zrnja več ne moremo prebosti z nohtom, je primerno za pobiranje. Ko poberemo zadnji pridelek, nadzemni del porežemo (ne pulimo iz zemlje), da korenine ostanejo v tleh. Zaradi sposobnosti vezave dušika iz ozračja s pomočjo simbiotskih bakterij na koreninah predstavljajo bogat vir dušika za vrtna tla in zelenjavo, ki bo prevzela gredo.
Shranjujemo ga enako kot nizki fižol. Klasično se viške stročjega fižola shranjuje s kisom v kozarce. Mlada (sveža) zrna se odlično shranijo, če jih zamrznemo, zrela in suha pa shranimo v kozarce. Med skladiščenjem suhega fižola je možno, da ga napade hrošček fižolarja - njegove ličinke, ki se prehranjujejo v notranjosti zrn. Njihovo prisotnost opazimo, saj so zrna polna drobnih luknjic. Danes je zelo pogosto, da zamrznemo tudi suh fižol. Zamrznjena zrna še vedno odlično kalijo, če jih bomo uporabili za seme naslednjo sezono. Sortnost semen ohranjamo tako, da na isti gredi sejemo oziroma cveti istočasno zgolj ena sorta.
Ravnanje in čiščenje opor
Opore so prenašalci različnih glivic, jajčec ali celo ličink škodljivcev, zato jih pred ali po uporabi vedno primerno očistimo. Mraz žal ne zadošča, zato ni dovolj, če leseno oporo pustimo zunaj. Lesene palice in kole kljub temu pustimo v vrtu, saj tu prezimijo tudi koristni organizmi, kot so pikapolonice in tenčičarice. Pomagamo tudi ježem, žabam in kačam, ki si v kupih iz opor najdejo prezimovališče.
Kole spomladi dobro skrtačimo in umijemo. Če imamo posebne naprave, VAP-e, s katerimi se umivajo motorji avtomobilov, za razkuževanje izkoristimo kar te, a potrebujemo take, ki delajo paro - vročo vodo. Če teh naprav nimamo, si pripravimo vrelo vodo in z njo prelijemo opore. Pri tem smo zelo previdni, da se ne opečemo. Če je možno, na podoben način vsaj vsako drugo leto očistimo tudi betonske stebre.