Morski psi: Skrivnostni vladarji oceanov in njihova vloga v kulinariki

Uvod v svet morskih psov

Morski psi (znanstveno ime Selachii) so skupina rib hrustančnic, ki jih uvrščamo v podrazred Elasmobranchii, kamor spadajo tudi skati. Zaznamuje jih endoskelet brez reber, luske z zobci, pet do sedem škržnih rež na vsaki strani ter prsne plavuti, ki niso zraščene z glavo. Sodobni morski psi so razvrščeni v oddelek Selachii in so sestrska skupina raž in skatov (Batomorphi). Obstaja okoli 520 različnih vrst, ki so razdeljene v 9 rodov. Morski psi so razširjeni po vseh vodnih biomih na Zemlji.

Besedna zveza 'morski pes' se je v slovenščini v pisnih virih pojavila v sredini 20. stoletja in je verjetno izposojenka hrvaške besede 'morski pas'. Slednji naj bi kot kalk izviral iz italijanskega 'pescecane'. Pomenska motivacija za poimenovanje teh živali temelji na zobovju morskega psa in psa.

Anatomija in edinstvene lastnosti

Skelet in koža

Morski psi se od ostalih rib razlikujejo po skeletu, ki je, kot pri ražah, skatih in ostalih hrustančnicah, iz hrustanca. Koža morskih psov je pokrita z luskami, ki imajo zobce, medtem ko imajo ribe luske gladke.

Zobovje in ugrizna sila

Morskim psom zobje rastejo vse življenje in se menjujejo vsakih 8 do 15 dni. Oblike zob so različne, kar je odvisno od vrste hrane, ki jo pes uživa. Trdota zob je enaka trdoti jekla. Večje žrtve pes ne pregrizne, temveč prereže z gibi glave levo in desno. Zobje nekaterih vrst psov so po robovih nazobčani tako, da z lahkoto prerežejo tudi najdebelejšo kožo. Največja sila ugriza je bila izmerjena pri morskemu psu vrste dusky, dolgem 2 m, in znaša 60 kg na konico zoba, kar znaša 3 tone na cm². Popolnoma točne meritve še niso uspeli opraviti.

Hitrost in gibanje

Morski pes plava s povprečno hitrostjo okrog 3 km/uro, vendar pri napadu zelo pospeši in takrat lahko doseže veliko večjo hitrost, npr. mako preko 95 km/uro, vendar le za kratek čas. Njegovi pospeški pa se lahko merijo s pospeški zelo hitrega športnega avtomobila (15 m/s²).

Velikost in življenjska doba

Morski psi so različnih velikosti. Največji med njimi je kitovec, ki se hrani s planktonom in je dolg kar 16-18 m. Največji ujeti morski kitovec je bil dolg 13 m in je tehtal 15 ton. Najmanjši morski pes meri 15 cm in tehta le 28 gramov. Povprečna življenjska doba morskega psa je okoli 35 let, čeprav ena vrsta psov živi 70 do 100 let.

Izjemna čutila morskih psov

Voh

Voh imajo izredno razvit, saj lahko vonjajo deset milijonkrat razredčene snovi, na razdaljo preko 400 m. Celo določijo lahko, v katero nosnico je prišel močnejši vonj in s tem tudi smer, v kateri je njegov izvor. Razdalja med nosnicama, ki ju ima pes kladvenica na koncih glave, je lahko več kot meter. S pomočjo posebnih kanalov na glavi doseže, da teče voda z vonjem v nosnici. Kladvenice so zato pogosto med prvimi morskimi psi, ki pridejo do ladje, ko se čez krov mečejo deli rib.

Vid

Oči morskega psa so izredno sposobne, saj lahko vidijo tako na blizu kot na daleč, beli morski pes pa lahko prilagodi oči tako, da vidi ostro tudi nad morsko gladino. Psi razlikujejo barve in si znajo zapomniti obliko predmeta za dolgo časa. Oči morskega psa imajo to posebnost, da lahko vidi tudi v slabi svetlobi, saj ima najboljši sistem za ojačitev svetlobe med živalmi na Zemlji. V očeh ima na tisoče večkotnih ploščic, pokritih s snovjo, ki deluje podobno kot posrebritev zrcala in ima visok odboj svetlobe. Njihove oči se zato svetijo podobno kot mačkine. Pri vrstah morskih psov, ki živijo blizu morske površine, so ploščice povezane z vrečkami črnega pigmenta, ki se pri močni svetlobi razporedi po ploščici in tako zmanjša odboj svetlobe.

Pobočnica in elektroreceptorji

Pobočnica morskega psa se razteza na obeh bokih živali in poteka od oči do vrha repne plavuti. Sestavljena je iz množice celic s tankimi nitkami, vse skupaj pa je nameščeno v porah kože in pokrito s sluzjo. Vsako telo, ki se premika v vodi, povzroči valovanje, ki se širi skozi vodo. Ko to valovanje doseže bočni organ morskega psa, ta lahko z veliko natančnostjo določi izvor valovanja oz. ribo ali človeka, ki plava. Valovanje je odvisno od velikosti ribe in od njenega stanja.

Glava morskega psa je pokrita s številnimi porami, ki vsebujejo elektroreceptorje. S tem organom morski pes zazna še tako zelo šibko električno polje, ki ga proizvajajo živa bitja, še posebej takrat, ko se krčijo mišice (npr. pri plavanju). Na ta način najde tudi žrtev, ki je skrita in je z očmi ne vidi. Ta organ lahko služi tudi za orientacijo, saj pes med plavanjem oddaja električne valove, ki so različni, odvisni od smeri plavanja glede na zemeljsko magnetno polje.

Razmnoževanje in skrivnosti rojstva

Splošne značilnosti razmnoževanja

Samice morskega psa nosijo jajca v ovojnici, kjer se mladiči razvijejo in nato rodijo živi. V maternici se lahko embrionalni morski psi hranijo z neoplojenimi jajčeci zaradi beljakovin. Matere nudijo dodatno hrano odraščajočim mladičem morskega psa z ‘mlekom’, ki se izloča v maternici.

Zgodovinsko odkritje novorojenega velikega belega morskega psa

Veliki beli morski psi spadajo med najbolj znane živali na svetu. Mladiček ali novorojenček te pasme je bil do nedavnega še nikoli viden v divjini. Ustvarjalec in režiser filmov o divjih živalih Carlos Gauna in doktorski študent biologije Phillip Sternes sta sredi julija lani blizu Santa Barbare na osrednji obali Kalifornije opazila in posnela nekaj vznemirljivega. Posnetek iz Gaunove kamere drona je pokazal mladiča morskega psa, ki ni bil podoben ničemur, kar so videli do zdaj.

Veliki beli morski psi so običajno zgoraj sivi, spodaj pa beli. Toda ta približno 150 centimetrov dolg morski pes je bil čisto bel. Raziskovalci so ugotovili, da se bela plast odvaja s telesa med plavanjem. Domnevajo, da je šlo za novorojenega belega morskega psa, ki je odvrgel svojo embrionalno plast, sestavljeno iz 'intrauterinega mleka'. Vsa opažanja so bila dokumentirana v reviji Environmental Biology of Fishes.

Kje se beli morski psi rodijo, je eden od svetih gralov znanosti o morskih psih, saj nihče do sedaj ni mogel natančno določiti lokacije rojstva niti ni videl živega novorojenega mladiča. Čeprav avtorji prispevka priznavajo, da je možno, da bi bil beli ovoj kožna bolezen, dvojec ne verjame, da je temu tako, saj takšno stanje pri teh morskih psih še nikoli niso poročali.

Dejstvom, da gre za novorojenčka, pomagajo tudi opazovanja brejih samic na tej specifični lokaciji v prejšnjih letih in tednih pred posnetkom. Gauna je posnel tri zelo velike morske pse, ki so bile videti breje prav na tej lokaciji le nekaj dni poprej. Na ta dan se je eden od njih potopil in kmalu zatem se je nato pojavil ta popolnoma beli morski pes. Opaženi mladič je bil tanke, kratke in zaobljene oblike, kar kaže, da je bil verjetno star nekaj ur, morda največ en dan.

Lokacija ob obali Kalifornije že več let velja za morebitno območje rojstva velikih belih morskih psov. To, da je bil ta mladič posnet tako blizu obale - približno 300 metrov od plaže - je pomembno, saj lahko njegova starost kaže, da je bil verjetno skoten v plitvih vodah. Veliki beli morski psi so uvrščeni med mednarodno ogrožene vrste, zato so potrebne nadaljnje raziskave za potrditev teh voda kot gojišča, kar bi omogočilo zakonodajno zaščito.

Prazgodovinski velikan: Megalodon

Prazgodovinski predniki morskih psov so plavali v svetovnih oceanih že pred milijoni let. Do sedaj je izumrl morski pes Megalodon, ki je živel pred 5 do 25 milijoni let. Dokaz za njegov obstoj so le velikanski zobje, ker je imel okostje iz hrustanca, ki dokaj hitro razpade. Njegove zobe so našli v Avstraliji, Afriki, Ameriki in v Evropi. Stari Grki in Rimljani so mislili, da ti zobje pripadajo zmajem ali velikanskim kačam, uporabljali pa so jih kot orodje za rezanje.

Zobje megalodona so bili dolgi do 20 cm, v dolžino je meril okoli 25-31 m, repna plavut je bila visoka preko 4 m, hrbtna pa 2 m. Tehtal je do 100 ton. Iz zob, ki so jih našli na različnih krajih, so sestavili čeljusti, ki so bile široke 2 m in visoke 3 m. Megalodon je največji plenilec, znan do sedaj, ki je kdaj koli živel na Zemlji. Vzrok za njegovo izumrtje še ni točno znan.

Morski psi v interakciji s človekom in varstvo

Letno je na svetu manj kot sto napadov na človeka, od teh je približno 5 usodnih. Ne pozabite, da so morski psi običajno miroljubna bitja in običajno nismo na njihovem jedilniku. Vendar moramo vedno spoštovati ta ogromna, močna in nepredvidljiva bitja. Priporočljivo je, da v vodo vstopite le z usposobljenim strokovnjakom, ko so v bližini morski psi.

Najbolj prilagojen morski pes je morski bik (bull shark), saj lahko živi tako v slani kot v sladki vodi.

Prepoznavne vrste morskih psov za potapljače

Potapljači in ljubitelji vode uživajo v vznemirjenju ob pogledu na morske pse. Srečanja z morskimi psi je treba vedno obravnavati odgovorno, z dobro podkovanimi vodniki in organizatorji potovanj na lokaciji, hkrati pa ohranjati spoštovanje do teh inteligentnih in fascinantnih živali. Spodaj so predstavljene nekatere zanimive vrste morskih psov, ki jih potapljači pogosto srečujejo:

Priprava filejev morskega psa: Nasveti in recepti

Ključni nasveti za predpripravo in odpravo specifičnega okusa

Meso morskega psa ima lahko specifičen okus, včasih grenak ali z vonjem po amoniaku, kar je odvisno od čiščenja in vrste. Zato je pomembna pravilna predpriprava.

• Namakanje v mleku: Mnogi svetujejo, da se filete morskega psa pred pripravo namoči za vsaj pol ure v hladno mleko, da se odstrani morebiten grenak priokus. Nekateri celo dodajo česen, peteršilj, lovor in olivno olje za mehkejše in boljše meso. Vendar obstajajo tudi mnenja, da namakanje v mleku meso naredi preveč "pacasto" in neužitno.
• Limona in olje: Druga možnost je, da se meso malce pokaplja z limono in olivnim oljem, kar naj bi utrdilo meso in preprečilo razpadanje med pečenjem, hkrati pa pripomoglo k svežemu okusu.
• Takojšnje čiščenje: Ključnega pomena je, da se morskega psa čim prej po ulovu sleče in očisti drobovine. Ribiči poudarjajo, da takojšnje in temeljito čiščenje prepreči nastanek neprijetnega vonja po amoniaku, zaradi česar je meso veliko okusnejše.

Recepti za pripravo filejev

Enostavno ocvrto ali pečeno

Fileje morskega psa posolite in specite na segretem olju. Na vsaki strani jih pecite približno 3 minute. Pečene fileje poberite iz ponve in shranite na krožniku. Na isti maščobi lahko podušite na kocke narezano zelenjavo (krompir, česen, čebula, paprika), začinite s soljo, poprom in peteršiljem ter nanjo položite pečene fileje. Drugi pa morskega psa le pomokajo in ocvrejo na olju ali pa ga spečejo na žar plošči. Priporoča se, da se meso ne cvre predolgo, saj kot vsaka druga riba hitro postane suho in izgubi vrednost.

Marinirano s čebulo in papriko

Kose morskega psa marinirajte nekaj ur v olivnem olju, ki mu dodate lovor, rožmarin, origano, poper in feferone. Meso nato dobro odcedite in ga na malo maščobe opecite. Shranite ga na toplem, na isti maščobi pa nato prepražite sesekljano čebulo in malo česna. Dodajte paradižnik, zrezano papriko, vino, sol in poper. Dušite in po potrebi zalijte z malo vode. Po petnajstih minutah dajte v omako še opečenega morskega psa in pustite vse skupaj na majhnem ognju še deset minut.

Z zelišči in vinom

Na olivnem olju pražite dva cela stroka česna (na zmernem ognju, da ne porjavi in postane grenek). Odstranite ju, na olju pa potem opecite morskega psa, da je z obeh strani lepo rjav. Ko ogenj ugasnete, potresite po ribi sesekljan zelen peteršilj. Za zelenjavno prilogo lahko uporabite paradižnik, artičoke, olive, kapre, zeleno, čebulo in česen.

Priprava bakala iz morskega psa (Kanjolina)

Morskega psa je mogoče pripraviti tudi kot bakala. Posušene filete, lokalno znane kot "kanjolin", je mogoče soliti in sušiti podobno kot polenovko. Po pripovedovanju ribičev naj bi bakala iz kanjolina presegal okus tradicionalne polenovke.

Bakala in bianco (na belo) iz morskega psa

Sestavine:

• Sušeni fileti morskega psa (npr. 0,5-0,8 kg)
• 1 krompir v velikosti pesti (po želji)
• Olivno olje (domače, po potrebi zmešano s sončničnim)
• Sol, poper
• Česen

Postopek:

1. Pol dneva prej namočite sušene filete morskega psa v hladno vodo.
2. Nato jih dajte kuhat skupaj z neolupljenim krompirjem. Ko je krompir kuhan, je tudi morski pes kuhan.
3. Odcedite vodo in s pomočjo vilice dodajajte meso v leseno posodo, vmes odstranjujte morebitne kosti. V posodo dodajte tudi olupljen krompir.
4. Delajte hitro, da se riba ne ohladi preveč. Še na toplo ribo in krompir dodajte poper, sol, nasekljan česen in olje.
5. Pomešajte in začnite udarjati (tolči) z lesenim tolkačem. Med udarjanjem postopoma dodajajte olje, vmes poskušajte in po potrebi dodajajte še ostale sestavine. Pol kile suhega mesa lahko popije približno liter olja.
6. Ves postopek tolčenja traja okrog ure. Jed je narejena, ko se bakala več ne lepi in odstopa od posode.

Nekateri za pripravo uporabljajo multipraktik, vendar je tolčen bakala z roko cenjen zaradi bolj vlaknaste strukture. Za najboljši okus se priporoča domače olivno olje. Postrežemo s svežim kruhom in malvazijo.

Razprava o okusu morskega psa

Mnenja o okusu morskega psa so deljena. Nekateri ga uvrščajo med slabše morske ribe, drugi pa trdijo, da je izjemno okusen, še posebej, če je bil takoj po ulovu pravilno očiščen. Ribiči poudarjajo, da sveže ulovljen in očiščen morski pes nima nobenega okusa po amoniaku, zaradi česar je zelo cenjen. Pomembno je torej poreklo in način obdelave mesa. Morski pes ni nikoli veljal za izrazito specialiteto, vendar je s pravilno pripravo lahko zelo okusna jed.

tags: #file #morskega #psa

• kako pripraviti domačo paradižnikovo omako
• Recepti za breskove pite
• iskanje lastne poti do sreče
• Kostanjeva moka v slovenski kulinariki
• Recepti za stoletni kruh