Emilija Pavlič, priljubljena primorska kuharica, je znana predvsem kot neustrašna borka za zdravo prehrano otrok in avtorica kuharic, v katerih se skriva zakladnica dobrot, kot so jih pripravljale že naše babice. Pogovor z njo je vedno poln modrosti in drobnih nasvetov. Emilija Pavlič je z vso skrbnostjo in ljubeznijo do otrok v knjigi zbrala in zapisala svoja opažanja in praktične izkušnje pri prehrani otrok. Kot pravi Emilija Pavlič, je kuhinja njen atelje - je kuharica in ne pogrevalka hrane.
Emilijina filozofija kuhanja in prehrane
Emilija Pavlič poudarja, da je pomembno, da se ne segrevate olja, da ne zažgete hiše in da se nikogar ne bojite. Narediti jed pomeni narediti zgodbo in zadovoljstvo, da zmoreš. Kuhajte doma, iz živil s hladnim začetkom priprave. Verjame, da mora biti hrana za otroke pripravljena iz svežih živil, ne iz zamrznjenih, ker to ni hrana. Emilija Pavlič, po poklicu kuharica, svoje jedilnike in recepte zbira v knjigi "Za otroke kuhajmo zdravo". Ponuja jih vsem, ki se s tem področjem ukvarjajo, torej vsem vodjem kuhinj v vrtcih in šolah, zlasti pa staršem, ki morajo pripravljati zdravo in uravnoteženo prehrano svojim otrokom. Kuhinja Emilije Pavlič temelji predvsem na mediteranski kuhinji, ki velja danes za eno najbolj zdravih kuhinj v Evropi.
Pomen zdrave otroške prehrane
Sodobna medicina vse bolj opozarja, da je razvoj mnogih bolezni pogojen s prehrano, ker je nezdrava, je jemo preveč in imamo nezdrave prehranske navade. Emilija Pavlič opaža, da danes otroci v primerjavi z njenim otroštvom jedo le 15 odstotkov hrane, ki jim koristi, ki je narejena iz sezonskih živil in lokalno pridelana ter pravilno skuhana. To pomeni brez strojev, naprav, mikserjev, mikrovalovk, da ne govorim o indukcijskih štedilnikih.
Največja napaka pri tem, da otroci res ne jedo zdrave hrane, ni samo ta, da jim je starši ne bi hoteli pripraviti, ampak da je otroci tudi nočejo. Po njenih izkušnjah ima najbolj škodljiv vpliv čokolada in kakav. To je droga, ki je otroci ne smejo. Že v vrtcu dobijo mlečni riž s kakavom. Za kavo vemo, da je otroci ne smejo piti, ampak pri čokoladi začnejo prezgodaj. Emilija opozarja, da kakavovec vsebuje poživilo teobromin. Če otroku damo čokolado z manjšim delom kakava, pa dobi več maščob in sladkorja, otrok zato postane nemiren in hiperaktiven.
Otroci ne smejo uživati nič poživil. Potem pa krivimo otroke, da so nemirni, da odgovarjajo staršem, da ne želijo jesti fižolčka in podobno. Otroci niso krivi, to krivdo si moramo naložiti in priznati odrasli, ki smo pričeli kupovati takšno hrano, ki več let stoji na policah in ki ni hrana za otroke. Če bi bilo to tako kot nekoč, samo za novo leto in večje praznike, bi še šlo, da pa otroke hranimo samo, da nekaj dobijo, pa se vrne kot bumerang - otrok ne je, postane nemiren, agresivnejši.
Jedilnike v vrtcih in šolah bi morali izračunati dnevno in potem tudi vsak dan staršem predstaviti, katera hranila je otrok dobil, da bi se znali doma pripraviti na večerjo. Prva stvar, ki bi jo morali odstraniti z jedilnikov, so sladice. Še posebej poleti, saj je takrat sadje, ki je na razpolago v izobilju in ima vitamine. Če poleti vsak dan kupimo banjico sladoleda, je to nesmiselno.
Tudi poleti moramo poskrbeti za uravnoteženo prehrano otrok, vsak dan iz šestih skupin živil po priporočilih iz prehranske piramide: sveže sadje in sveža zelenjava, jedi iz žit, meso ali ribe, jajca, mleko in mlečni izdelki, zdrave maščobe, voda, z malo mesa. Meso lahko nadomestimo s sezonskimi stročnicami, enkrat na teden z ribami. Tudi poleti otroci rastejo in se razvijajo, zato naj bo na mizi vsak dan pet kvalitetnih otroških obrokov.
Emilija Pavlič opozarja, da so jedi z žara, po katerih pogosto posegamo prav poleti, za otroke prepovedane. Razlogi so zažgana maščoba, preveč soli, popra in paprike; največkrat so jedi suhe in pretrde in otrok bo lačen. Za otroke je primerna kuhana hrana na žlico: ješprenjček, obara ... ali dušena na malo vode. Za otroke je treba skuhati obroke iz svežih živil. Ena glavna jed, npr. poletni ričet, košček kruha, kocke sira ali sveže sadje. Kdor je še lačen, naj si vzame dodatek. Manj bo ostankov hrane, manj stroškov za pripravo. Poleti morajo imeti otroci na vidnem mestu vedno vodo ali vodo z naravno limono, nikakor pa ne umetnih praškov, pobarvanih vod ali gaziranih pijač.
Pomen lokalne in ekološke hrane
Emilija Pavlič vedno znova izpostavi, kako pomembna je podpora lokalnim kmetom, ki pridelujejo sadje in zelenjavo, ki ima več vitaminov kot pridelki z drugega konca sveta. Kot poudarja, pa pri tem nikakor ne smemo pozabiti na naravo. Sama tako vse nakupi na lokalni tržnici, zaradi nje na cestah ni tovornjakov, ki dušijo naš planet: "Ohranjajmo lokalne pridelke, ki imajo več vitaminov in za katere ne potrebujemo transporta. Avokado in azijske začimbe z drugega konca sveta so namreč breme za naravo in narava ne zmore več."
Kot opaža, še vedno vse preveč hrane pristane v smeteh. Boli jo, ko vidi, da hrano, ki jo kmet tako težko pridela, mečemo stran. Svetuje, naj se izognemo odpadkom in raje pripravimo manj. Če smo še lačni, si lahko postrežemo s kakšnim kosom domačega kruha ali sadja za povrh. Pomembno je, da te darove narave tudi pravilno pripravimo, shranimo in nenazadnje tudi prinesemo do naših shramb.
Emilija poudarja, da je lokalna ekološka hrana zaradi načina pridelave in predelave v samem vrhu za človekovo zdravje in okolje prijazne hrane. Hrana, skuhana iz lokalno in ekološko pridelanih živil, je izjemnega pomena za splošno zdravje in dobro počutje na delovnem mestu. Naziv ekološkega obrata je tudi velika promocija za restavracijo, hotel, vrtec, šolo ali drugo ustanovo. Pomembno je, da se redno izvaja kontrola, ne le pri nakupu živil, ampak tudi pri pripravi jedi, da se zagotovi, da so te pripravljene v skladu z ekološkimi načeli. Iz lastnih izkušenj ve, da z nakupom svežih lokalnih ekoloških živil v sezoni ni nujno, da so obroki veliko dražji. Morda ceno dvigne le prispevek kuharice, saj zahteva več znanja in več ročnega dela pri pripravi ekološke hrane. Enako velja za javne zavode, vrtce, šole. Iz lastnih izkušenj na terenu opaža, da bi bili starši pripravljeni dodatno plačati, samo da bi njihovi otroci lahko uživali zdrave in uravnotežene obroke, še posebej iz lokalnih ekoloških sestavin.
Največja prednost uporabe lokalne ekološke hrane v kuhinji je podpora in preživetje lokalnih ekoloških kmetov, ki taka živila pridelujejo in predelujejo. S kuhanjem hrane iz osnovnih lokalnih ekoloških živil ohranjamo tudi poklic kuharice ali kuharja. Lokalna ekološka živila lahko v vsakdanjem življenju ogromno prispevajo k zdravim in kakovostnim obrokom, vendar je treba v to filozofijo verjeti. Emilija, kljub starosti, pravi, da je še vedno zdrava in lažje premaguje vsakdanji stres, ker se tako prehranjuje odkar pomni. Ker je njena hrana kakovostna, zdrži tudi večje napore.
Prepoznavanje in shranjevanje ekološke hrane
Emilija Pavlič, rojena na samooskrbni kmetiji, ima še danes velik vrt, zato zna prepoznati lokalne ekološke pridelke. Ve, kaj pomeni kmetovati na ekološki način, in zna to tudi ceniti. Česar ne pridelajo doma, kupi v lokalni ekološki trgovini, kjer zaupa živilom, ki so na voljo na ekološki polici. Izbere tudi, če je cena višja, ker se veseli, da bo spet jedla nekaj dobrega.
Bližina ekoloških kmetij je pomembna zato, ker kmeta spoznamo in mu potem tudi zaupamo, da je pošten in resen pridelovalec. Bližina je pomembna tudi zato, ker s tem prispevamo k zmanjševanju prometa na cestah, na morju, v zraku in tako dalje. Živila kupimo bolj sveža in kakovostna, ker so transportne poti krajše. Tudi embalaže je manj, velikokrat je tudi vračljiva. Emilija Pavlič se z lokalnimi ekološkimi živili oskrbuje v ekološki trgovini kmetijske zadruge Agrarija Koper.
Kot opozarja, je treba obrano zelenjavo in sadje takoj skriti v temo, pokriti in postaviti na hladno. Tak namreč ohranimo kakovost živila. Mnogi grešijo tudi zato, ker se ne zavedajo, kako težko je delo kmeta ali kmetice, mame ali očeta, ki to s trudom pridela, potem pa to oveni na mizi ali zgnije v shrambi. Ko zelenjavo kupimo, jo moramo takoj shraniti v temno in hladno shrambo ali jo vsaj pokriti z zelenim platnom, da jo vsaj malo zaščitimo pred svetlobo. Preveč truda je potrebnega, da nekaj posejemo, s trudom poberemo, z veseljem vlagamo, potem pa zaradi nevednosti kuhamo in jemo prazno slamo brez vitaminov.
- Svežo zelenjavo očistimo in hitro operemo v topli vodi, če jo damo kuhati; če jo bomo uporabili v solati, pa v mlačni.
- Oprano zelenjavo osušimo, damo v patentne vrečke za živila, temeljito iztisnemo zrak, zapremo in postavimo v hladilnik. Tako shranjena zelenjava (tudi gobe in kostanj) počaka nekaj dni.
- Morske ribe, mehkužce, školjke operemo v zelo mrzli z naravno morsko soljo osoljeni vodi. Dve steklenici vode naj bosta vedno v hladilniku.
- Zamrznjene ribe odtajamo v osoljeni vodi.
- Zamrzovalna skrinja ni dobra in je le za kratkotrajno zamrzovanje in ne za konzerviranje. Po enem mesecu shranjevanja rok uporabe živilom poteče. Industrija zamrzuje drugače - dodajajo dušik, aditive, konzervanse. Zato je treba vse takšne zamrznjene izdelke porabiti naenkrat in ne dajati odprtih vrečk nazaj v zamrzovalnik.
- Konzerviranje je to, da nekaj prekadiš, posušiš, daš v mast, sladkor, olje ali kis. Imamo šest načinov, kako smo nekoč shranjevali.
Pravilni načini priprave hrane
Emilija Pavlič opozarja, da ljudje preveč zanemarjajo način priprave hrane. V njenih knjigah so opisani štirje zdravi načini priprave hrane in nobeden od teh ni na vročem olju.
- Na sopari: Ko je kuhano, zabeliš. Za kuhanje zelenjave je to najboljši način. Olje in sol dodamo na koncu. Pri ekološkem načinu kuhanja namreč olja nikoli ne segrevamo vnaprej.
- Topla ponvica in mrzlo olje: Posoda ne sme biti teflonska. Hrano pocvremo. Če želiš speči ribe, meso ali zelenjavo, vedno segreješ ponev in v to vročo ponev deneš hladno olje.
- Zelenjava, kuhana na prstu vode: Nato zabeliš. Pri pripravi ekoloških obrokov z zelenjavo je pomembno, da uporabimo poseben pristop, kjer ne segrevamo olja neposredno, temveč najprej rahlo segrejemo ponev in nato dodamo olje. Za začetek zelenjavo operemo v topli vodi z dodatkom grobe soli, vendar je ne smemo namakati. Nato jo prenesemo v posodo, kjer dodamo približno prst ali dva vode. Ko voda večinoma izpari, vmešamo polovico kakovostne maščobe in kuhamo, dokler se zelenjava ne zmehča. Na koncu dodamo preostalo maščobo. Tako dosežemo, da je čebula sladkastega okusa. Če damo neoprano čebulo v vročo maščobo, postane grenka in maščoba je uničena.
- Mineštra: Vse daš skupaj in potem, ko je kuhano, zopet malo zabeliš.
V hladno posodo damo vse naenkrat, narezano ali naribano in v topli vodi oprano živilo, npr. čebulo, česen, meso, dodamo malo vode, olje, šele nato pristavimo. Krompir olupimo in sproti dajemo v toplo vodo. Narežemo ga poljubno in operemo v dveh vročih vodah, da odplaknemo škrob. Posušimo ga v prtičku, nato pa stresemo v suho, kakovostno kozico. Počakamo, da se krompirček malo osuši in segreje, šele nato na štiri prste krompirja natočimo za palec olja ali masti in močno zvišamo temperaturo. Pokrijemo s pokrovom z luknjico, skozi katero izhlapi odvečna para. Ko se peče, ga pustimo pri miru. To je zelo pomembno kuharsko načelo.
Če vročo jed zalijemo mrzlo tekočino, se "prestraši". Zrezek postane trd, prav tako tudi grah. Emilija Pavlič ne uporablja kokosove maščobe, ne palminega olja, temveč živila, ki jih pozna. Zdrava prehrana je zelo širok pojem, ampak ljudje preveč zanemarjajo način priprave hrane.
Dodatni nasveti za pripravo in sestavine
- Ne dodajamo kemičnih dodatkov, ne pecilnega praška, ne listnatega testa, ne zamrznjenih izdelkov, ki jih je treba pripravljati na vroče.
- Če sami naredimo potičko, jo lahko dajemo v mrzlo pečico in jemo več dni, industrijsko pripravljena peciva in kruhi pa so samo za en dan. Enako je z domačo pico, ki jo daste v mrzlo pečico.
- Pri solati ni nujno, da jo okisamo. Kuhane solate okisamo z limono, ne s kisom.
- Pri čebuli in česnu je zelo pomembno, da ju operemo in kuhamo kar med drugo zelenjavo, ne pa da jo pripravimo tako kot je zdaj popularno - da neoprano čebulo vržemo na vroče olje.
- Dnevni industrijski kruh je treba pojesti še isti dan ali najkasneje naslednji dan, sicer ni več varen in ga uživamo na lastno odgovornost. Enako je s pecivom, če ga spečemo iz zamrznjenega listnatega testa ali kupljenega vlečenega testa.
- Moko večkrat presejemo, solimo in prelijemo z vročo vodo ali mlekom, da jo segrejemo. Premešamo, dodamo maščobo, med in v prstu mlačne vode razmešan kvas brez vzhajanja. Vse skupaj zmešamo v redko testo. Pokrijemo ga in med vzhajanjem s kuhalnico večkrat obrnemo. Bolj ko ga obračamo, bolj se testo gosti in obenem rahlja. Na koncu dodamo toliko moke, da oblikujemo več manjših štručk. Damo v namazan pekač, pokrijemo s pokrovom in ko so na pol vzhajane, jih damo v hladno električno pečico in nastavimo temperaturo na 220 °C. Po približno 20 minutah, ko začne kruh rumeneti, temperaturo malo znižamo in pečemo še približno 20 minut.
- Če kvašenega testa, tudi sladkega, po eni uri ne utegnemo speči, ga dobro zapremo in damo v hladilnik, lahko tudi do 24 ur. Kruh bo še boljši, saj se testo na hladnem dobro nakvasi.
- Špinačo narežemo in damo v večjo posodo, prilijemo liter mrzle vode. Nepokrito pri visoki temperaturi kuhamo 5 minut.
- Fige: Odrežemo peclje, olupimo prav vse zelene dele in jih narežemo. Damo jih v hladno kozico, ki ni iz kovine, dodamo sladkor in počasi kuhamo približno 40 minut, da vlaga skoraj izhlapi. Marmelado vlijemo v vroče kozarce, dobro zapremo z vročimi pokrovčki in zložimo v globok pekač. Nalijemo za dva prsta vroče vode in pasteriziramo 20 minut pri 200 °C. Vroče kozarčke zložimo v prenosno hladilno skrinjo in pustimo dva dni, da se ohladijo.
- Polenta: Bistveno je, da pred kuhanjem na dno posode nanesemo kakovostno maščobo, da preprečimo prijemanje hrane. Polenta se je kuhala tako, da se je dno namazalo z maslom, zalilo z vodo, potem pa se je koruzni zdrob ali polentno moko, kot so ji včasih rekli, kuhalo v kotličku, s tem, da se je nikoli ni mešalo.
- Zdrob, sladkor, ščepec soli in moko na suho zamešamo in zmes presejemo. Pekač, ki ni iz teflona, namažemo z maslom in na tanko posujemo s polovico zmesi. Dodamo plast na kolobarje narezanih kakijev in potresemo z drugo polovico zmesi. Na vrhu naj bo plast kakijev. Vse skupaj prelijemo s stepenimi jajci in smetano, pokrijemo in damo v hladno pečico. Zmes zdroba, sladkorja in moke mora biti tanka, da jo preliv lahko prepoji.
- Juha z zdrobom: V hladno kozico damo olje, maslo, presejan zdrob in nariban korenček. Na blagi temperaturi malo pocvremo, odmaknemo, zalijemo z 2 litroma vroče vode, solimo in pokrito kuhamo pol ure. Stepemo jajci in parmezan in zmes vlivamo v juho.
Sama uporablja črne in emajlirane posode; ko gre kuhat, točno ve, katera posoda je za zelenjavo, za juhe, kar pripravlja na vodi - emajlirana. Če dela na maščobi, palačinke ali ribe, pa vzame črno posodo. Posoda je za zdravo kuhanje izjemno pomembna, mnogi otroci so tudi alergični na kovinsko posodo, razlika je tudi v okusu.
Sezonskost in tradicionalna živila
Emilija Pavlič poudarja pomen slovenske, jesenske, zimske hrane. Zdaj ne bo več barv, ne bo več paradižnika in melone, narava je vedno vedela, kaj nam koristi. Zdaj je sezona zelja, zdaj so kostanji, so jabolka, slive. Zdaj se je treba najesti jabolk in krompirja. Potem je tu polenta, ampak ne instant polenta. V njenih knjigah najdete priporočila, kaj jesti vsak mesec. Zima je skromna, do marca je kislo zelje, ki se ga kupi malo več, je repa, je suh fižol, ki ga je treba namakati v hladilniku. Fižol skuhamo, ga damo v majhne kozarčke, malo pokuhamo in imamo za dva, tri dni. Opaža, da ljudje sploh ne jedo več zimske hrane, čeprav imamo za zimo toliko živil, da ne potrebujemo skrinje - suhe gobe, koruzni žganci, ajda, prosena kaša.
Zbrala je še nekaj koristnih nasvetov, ki jih je dobro imeti v shrambi kuharskih modrosti: Artičoke, grah, bob in fižol ter junijsko sadje imajo nalogo, da pometejo nesnago po telesu. Poleti jejmo domače sadje, poleti se peciv ne peče in ne kupuje. Poletni in jesenski vitamini so dota za pozimi. Sadja in zelenjave ne smemo namakati.
Okusna jesenska jed je tudi kormorač ali komarček v kombinaciji s krompirjem. Priporoča še ribji golaž oziroma ribji brodet brez koščic, obogaten s sipami ter postrežen s pire krompirjem. Odlična izbira so tudi polpeti iz fižola ali čičerike, obogatene s staranim sirom in naribanimi mandlji. Za sladico si privoščite kakijevo pito ali pa se razvajajte z buhteljni.
Prihodnost ekološke hrane in vloga izobraževanja
Emilija Pavlič meni, da na področju certificirane ponudbe ekološke hrane v gastronomiji na slovenskih tleh obstaja še veliko prostora za izboljšave, še zlasti v obliki izobraževanja o ekološkem kuhanju. Največje in najhitrejše spremembe lahko naredi država, nato gostinske šole, ki vzgajajo in učijo mlade za kuharje oziroma kuharice. Ti mladi kuharji in kuharice bodo, ko bodo prišli na trg dela, kuhali ne samo v restavracijah in hotelih, ampak tudi v vrtcih, šolah, v domovih za ostarele in seveda v lastnem gospodinjstvu. Njenega prepričanja je, da gastronomija ni samo visoka kulinarika.
Ti izobraženi kuharji bodo lahko še z dodatnimi znanji organizirali praktične ekološko obarvane kuharske tečaje za mlade, študente, zaposlene odrasle, upokojence, invalide in ne nazadnje tudi goste. To je za obrate z ekološko kuhinjo velika dodana vrednost.
Kuhanje nekoč in danes: Izginjanje tradicije
Emilija Pavlič opozarja, da danes svet kuharije poganjajo kuharske oddaje, resničnostni šovi in družbena omrežja, pri čemer gre v večini primerov bolj kot za samo kuhanje za promocijo raznih kuhinjskih pripomočkov, od posod, mešalnikov do strojev za gnetenje testa in podobno. Sama kuha v raznih televizijskih in radijskih oddajah že petnajst let, vendar se danes drži za glavo, ko vidi, na kakšen način zdaj zapeljujejo gledalce v raznih kuharskih oddajah in šovih. Tradicionalna kuhinja je pravzaprav izginila iz dometa medijev, da ne govorimo o tem, da je večina jedi, ki se kuhajo na televiziji, skuhana na industrijski način, ker ljudje ne ločijo, kaj so živila in kaj so že narejeni prehranski izdelki.
Moti jo tudi to, da se v kuharskih oddajah uporablja palične mešalnike in druge pripomočke. Sama tega ne uporablja, ker se hrane ne muči in se je ne miksa s palčnim mešalnikom, ker to spremeni okus. Osnova domače kuhinje je ta, da se uporabljajo sezonske sestavine in da se hrana pripravlja na način, kot bi Italijani rekli soffritto, v Sloveniji pa temu po domače rečemo "tenstano" ali "dinstano". To pomeni, da se jedi, kot so juhe, enolončnice, omake, rižote, pripravljajo na oljčnem olju ali kakšnem drugem rastlinskem olju, masti ali maslu iz na drobno narezane osnove v obliki zelenjave, kot so čebula, česen, korenje, zelena. Pri tem je ključno to, da se nobene maščobe nikoli ne segreva, razen za miške in krofe, da se zelenjave in sadja ne namaka v vodi, da se ribe umivajo v slani vodi.
Osnova tovrstnega domačega načina kuhanja je ta, da se vedno uporabljata hladna maščoba in topla ponev. Drugi način kuhanja je na vodi, v Istri temu rečemo "na lešo", pri čemer je za kuhanje zelenjave najboljši način kuhanje nad soparo, olje in sol pa dodamo, ko je zelenjava že kuhana.
Emilijo Pavlič žalosti, da so za štedilnikom vodilno vlogo prevzeli moški, pa nikogar ne podi za štedilnik. Kot ženska čuti v kuhanju svoje poslanstvo, tako kot ga v tem, da je mati. Kuhanje je težko delo, čeprav na televiziji v številnih oddajah z zvezdniki marsikdaj ni videti tako. Marsikatera ženska danes reče, da nima časa za kuhanje, da to ni moderno, ampak tudi sama ne živi za luno. Štirideset let je bila na vodilnih položajih v kuhinji, imela je družino in še vedno jemlje kuhanje kot nekaj lepega. Tudi moderne ženske bi morale biti ponosne, da znajo kaj skuhati in da zgolj ne pogrevajo hrane.
Nekoč se je nedvomno jedlo bolj zdravo hrano, kar pomeni, da je bila hrana pripravljena iz svežih ali posušenih živil in postrežena isti dan, torej ni bila pogreta ali vzeta iz skrinje. Za večerjo se ni jedlo postane hrane, ki je ostala od kosila. Še manj naslednji dan. Danes nas vsi prepričujejo, da nimamo časa, da industrija lahko skuha namesto nas. Danes so res zelo redki celo tisti, ki njoke ali fuže še izdelujejo ročno, v svoji kuhinji. Prav tako bobiči marsikje niso vredni tega imena. Ne želi kritizirati, ampak rada bi samo, da se te jedi, s katerimi so rasle generacije, ohranijo res takšne, kot so se jedle nekoč. Testenine so bile vedno pri roki: eno jajce in deset dekagramov moke - in testenine so narejene. Preprosto in poceni.
Publikacije in prihodnji načrti
Jedilniki in recepti, zbrani v knjigi priročniku Emilije Pavlič temeljijo na tradicionalnem mediteranskem načinu prehranjevanja. Priročnik Emilije Pavlič je bil izbran na razpisu o sofinanciranju zdravstveno - vzgojnih gradiv za vzpodbujanje zdravih življenjskih navad v letu 1997. Več uporabnih, zdravih in slastnih nasvetov ter receptov pa najdete v Emilijinih knjigah "Mamica, nauči me kuhati" in "Za otroke kuhajmo zdravo". Lani je bil že sedmi ponatis knjige, ki je izšla tudi v digitalni obliki, na kar je izredno ponosna, sploh glede na to, da je vse financirala sama.