Zgodovina Jugoslavije je tesno povezana z razvojem njene vojske, Jugoslovanske ljudske armade (JLA), in motorizacijo, ki je vplivala na življenje državljanov. JLA je bila pomembna sila v regiji, medtem ko so avtomobili, kot je legendarni Zastava "Fićo", motorizirali družbo in postali del kulturne identitete.
Jugoslovanska ljudska armada (JLA): Zgodovina, struktura in oprema
Jugoslovanska ljudska armada (JLA), s kratico JLA (srbohrvaško: Jugoslovenska narodna armija, s kratico JNA), je bila vojaška oborožena sila Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Njen nastanek sega v konec druge svetovne vojne, ko je bila marca 1945 ustanovljena s preoblikovanjem partizanskih enot v redno vojsko. Sprva se je imenovala Jugoslovanska armada, leta 1951 pa se je ob desetletnici svojega obstoja preimenovala v Jugoslovansko ljudsko armado. Vrhovni poveljnik generalštaba je bil Josip Broz Tito, po njegovi smrti pa so to funkcijo prevzeli predsedniki predsedstva SFRJ.
Zgodovina in razvoj JLA
Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč, ki je vključevala orožje, inštruktorje in pomoč pri vzpostavitvi vojaške industrije. Po informbiroju leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s Sovjetsko zvezo, se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo in Turčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike s Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora.
Dogodki, kot sta madžarska vstaja oktobra 1956 in Praška pomlad leta 1968, so pokazali slabosti JLA in spodbudili delno preoblikovanje vojske. V strahu pred zunanjim napadom je bil leta 1968 oblikovan koncept Teritorialne obrambe (TO) v vsaki od republik, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti in je imela nalogo lokalnega upora.
Struktura in vojaška obveznost
JLA je bila oblikovana na klasičen vojaški način s tremi glavnimi rodovi: kopensko vojsko, mornarico in letalstvom. Organizirana je bila v pet vojaških območij, ta pa so bila razdeljena še na posamezna okrožja, zadolžena za vodenje registra nabornikov, vpoklica ter administracijo vojaških objektov. Več kot polovico vojske so predstavljali naborniki, ki so vojaški rok sprva služili dve leti, po letu 1964 pa je bil ta skrajšan na 18 mesecev. Služenje vojaškega roka je v večini primerov potekalo daleč od stalnega kraja prebivanja nabornika, s čimer so dosegli večetnično vojsko in preprečili morebitno narodno pripadnost posameznih enot. Leta 1990, dve leti pred razpadom, je vojska skoraj končala reorganizacijo, v kateri je iz starega sistema divizij prešla na moderni sistem brigad.
Vojaška obveznost je veljala za vse moške med 18. in 27. letom (rok se je lahko podaljšal tudi do 30. leta). Sprva je vojaški rok trajal dve leti, izjema sta bili letalstvo in tankovske enote, kjer je trajal tri leta, ter mornarica, kjer je trajal celo štiri leta. Leta 1955 so bile v zakonu o obrambi uvedene manjše spremembe, ki so nabornikom z dokončano srednjo šolo skrajšale vojaški rok na 18 mesecev, tistim z višješolsko izobrazbo pa na eno leto po šoli za rezervne častnike.
Jezik poveljevanja v vojski je bil srbohrvaški, čeprav so se v državi uradno uporabljali vsi jeziki jugoslovanskih narodov. Ena od posebnosti v JLA je bila, da so vse do ukinitve leta 1992 uporabljali naziv "drugar" (tovariš), katerega uporabo je komunistični režim po 2. svetovni vojni vpeljal v celotno takratno jugoslovansko družbo.
Kopenska vojska (KoV)
Kopenska vojska (KoV - Kopnena vojska) je bila najbolj številčna oborožena veja v JLA. Leta 1991 je imela 165.000 pripadnikov, od katerih je bilo kar 90.000 nabornikov. Za primer vojne pa je imela pripravljenih več kot milijon rezervistov. Kopenska vojska je bila razdeljena na pehoto, oklepno mehanizirane sile, topništvo, protiletalsko obrambo, veziste, inženirce ter enote za radiološko in kemično obrambo. Pod kopensko vojsko je spadala tudi obalna obramba.
Oborožitev Kopenske vojske
Oborožitev kopenske vojske se je skozi posamezna obdobja spreminjala. Kmalu po drugi svetovni vojni je prevladovalo zaseženo nemško in rusko orožje. V prvi polovici petdesetih let pa tudi orožje zahodnega izvora, kot so letala in tanki. Ko je Jugoslavija v letih po drugi svetovni vojni na noge postavila lastno industrijo, je večino nižje in srednje tehnološkega orožja izdelovala tudi sama.
- Pehotna oborožitev: Zadnjih deset let obstoja JLA so prevladovale večinoma avtomatske puške M70, M76, M77 ter strojnice M84 in M72.
- Oklepne sile: Uporabljale so 1.614 tankov T-54, T-55, 73 tankov T-72 in 443 tankov M-84. Večina tankov je bila zastarelih, izstopali so le tanki M-84, ki so bili po licenci izdelani sovjetski tanki T-72. Armada je imela v rezervi tudi večje število obupno zastarelih tankov T-34/85 in Sherman. Med oklepniki za prevoz pehote je bilo največ oklepnikov M-80, ki so bili kopija ruskih BMP. Veliko je bilo tudi starejših M-60.
- Topništvo: Imelo je okoli 1.000 kosov 122, 130, 152 in 155 mm topov. Veliko topov je bilo ameriškega izvora (npr. 105 in 155 mm havbica), preostali pa ruskega, izjema je bil le top M-65, izdelan v Jugoslaviji, in samohodni top M-7. Poleg topov je bilo v oborožitvi tudi več kot 8.000 minometov 82 in 120 mm ter okoli tisoč kosov raketnih sistemov M-63, M-77 in M-87.
- Protioklepne enote: Opremljene so bile s protitankovskimi topovi kalibra 75 mm, 90 mm in 100 mm (večinoma ruskega izvora). V enotah so se veliko uporabljali tudi netrzajni topovi kalibra 57 mm, 82 mm in 105 mm, ki so bili večinoma izdelani v Jugoslaviji.
Jugoslovansko vojaško letalstvo (JRV)
Jugoslovansko vojaško letalstvo (JRV - Jugoslavensko ratno vazduhoplovstvo) je imelo okoli 32.000 pripadnikov ter več kot 4.000 zunanjih izvajalcev. Njegove glavne naloge so bile transport, opazovanje, obramba pred zunanjimi sovražniki ter zračna podpora mornarici in kopenskim enotam, ter seveda šolanje novih kadrov tudi za tuje zračne sile.
Razvoj in oprema JRV
Na začetku svojega obstoja (1942 in po letu 1945) je jugoslovansko letalstvo v svoji oborožitvi imelo angleške (Supermarine Spitfire, Hawker Hurricanes), ruske (Yak-3, Yak-7, Yak-9, Ilyushin ll-2) in zaplenjene nemške (Messerschmitt Bf 109G, Junkers Ju 87 Štuka) letalske modele. Leta 1948 je spor s Sovjetsko zvezo prinesel posledice, saj je bilo vzdrževanje in zagotavljanje rezervnih delov sovjetskih letal problematično. Jugoslavija je zato začela razvijati lastna letala, med katerimi so bili Ikarus Aero 2, Ikarus 213 Vihor, Ikarus S-49 in prvo jugoslovansko reaktivno letalo Ikarus 451M.
V začetku petdesetih let so se po pomoč obrnili na zahod, predvsem ZDA, saj jugoslovanska industrija ni bila sposobna izdelovati vedno bolj sofisticiranih bojnih letal. Jugoslavija je tako dobila takrat že nekoliko zastarela zahodna letala (Havilland Mosquito, Republic F-47D Thunderbolt) in helikopterje (Westland Dragonfly). V začetku leta 1953 je prejela prva reaktivna ameriška letala, kot so Lockheed T-33A Shooting Star za šolanje, jurišna letala Republic F-84 Thunderjet, lovska North American F-86 Sabre ter 130 vseh vremenskih letal North American F-86D Sabre Dog, s čimer je bila Jugoslavija eden največjih operaterjev teh letal izven ZDA.
Po Stalinovi smrti so se odnosi med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ponovno otoplili, kar je omogočilo nabavo ruskega visokotehnološkega orožja. Sledila je nabava letal MiG-21 Fishbed, An-26 ter helikopterjev Mi-2, Mi-4 in Mi-8. Sredi osemdesetih let je jugoslovansko letalstvo sprejelo v uporabo najsodobnejše letalo tistega časa, MiG-29 Fulcrum, kot prva evropska država zunaj Sovjetske zveze. Piloti so bili razočarani nad rusko instrumentacijo, ki je zaostajala za mnogo starejšimi ameriškimi letali.
Jugoslovanska letalska industrija je bila močna in je razvila številna reaktivna bojna letala, kot so G-2 Galeb, G-4 Super Galeb, J-21 Jastreb in Soko J-22 Orao, ki so jih kupile tudi prijateljske države. Razvijali so tudi sodobni fly-by-wire domači večnamenski nadzvočni lovec z side-stick-om in steklenim kokpit-om: Novi Avion v sodelovanju s francoskim Dassault-tom in Safran-om, vendar do proizvodnje ni prišlo zaradi razpada države. Tovarna SOKO iz Mostarja je po francoski licenci izdelovala helikopterje Gazella.
Reaktivni trenažerji, kot so Lockheed T-33 Shooting Star, Soko G-2 Galeb, Soko G-4 Super Galeb, Soko NJ-21 Jastreb in Soko NJ-22 Orao, so Jugoslavijo naredili samozadostno na tem področju in so prejeli dobre mednarodne ocene. Jugoslovanski inštruktorji letenja so bili cenjeni povsod, kjer so delovali, zaradi svoje visoke adaptivnosti so izšolali kadete, ki jih druge letalske sile niso zmogle.
Od vseh letališč je izstopalo letališče Željava v bližini Bihača v Bosni, zgrajeno v gori, varno pred jedrskimi napadi, z edino vzletno stezo na prostem.
Leta 1962 je JRV uvedlo nov sistem označevanja letal za identifikacijo specifičnih tipov letal. Pred tem so bile pogosto uporabljene oznake ZDA. Glavna oznaka je bila sestavljena iz predpone, ki je označevala glavno vlogo letala, in dvomestne številke posameznega tipa, npr.: J-22. Poleg tega so bile uporabljene različne črke predpone in pripone za spreminjanje vloge, ki so označevale različice osnovne zasnove za trenerje, izvidnike itd.
Jugoslovanska vojna mornarica (JRM)
Jugoslovanska vojna mornarica (JRM - Jugoslavenska ratna mornarica) je bila oborožena sila, ki je bila primerljiva z drugimi vojnimi mornaricami evropskih pomorskih držav. Oborožena je bila s fregatami, korvetami, z raketnimi topnjačami, raznovrstnimi patruljnimi in torpednimi ladjami, z minolovci in s podmornicami. Poveljstvo mornarice je bilo nastanjeno v Splitu, pod njeno pristojnost je spadala vsa obala Jugoslavije. Pod orožjem je imela okoli 10.000 pripadnikov.
Razvoj in oprema JRM
Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska mornarica dolgo časa nazadovala. Na začetku svojega obstoja je bila opremljena s predelanimi ribiškimi barkami ter zaplenjenimi nemškimi in italijanskimi vojnimi ladjami. V petdesetih letih je kot vojaško pomoč dobila nekaj zastarelih zavezniških bojnih ladij (npr. posojeno korveto kraljeve vojne mornarice), ki pa so kmalu postale neuporabne. Da bi mornarica posodobila svoj arzenal, je v šestdesetih letih od Sovjetske zveze kupila raketne topnjače Osa-I in torpedne čolne razreda Sršen (Shershen). Kupljena je bila tudi licenca, tako da je bilo veliko torpednih čolnov izdelanih v jugoslovanskih ladjedelnicah.
Med letoma 1980 in 1982 sta bili mornarici dobavljeni fregati VPBR-31 Split in VPBR-32 Koper razreda Koni (izvor Sovjetska zveza), ki sta bili oboroženi z ladijskimi raketami P-15 Termit in 9K33 Osa. Mornarica se je lotila tudi izdelave podmornic, s čimer je Jugoslavija postala ena redkih držav na svetu, ki je bila sposobna izdelati operativno vojaško podmornico. Tekom petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let so bili izdelani naslednji razredi podmornic: Sutjeska, Heroj, Sava in Una (primerek z oznako P-913 hrani Vojaški muzej Pivka).
V ladjedelnicah je poleg podmornic potekala izdelava tudi patruljnih, raketnih in torpednih čolnov, kot so bili npr. razred Končar, Kobra in Kralj. Mornarica je imela tudi več minolovcev in polagalcev min, ter za prevoz pehote in vozil uporabljala večje število desantnih plovil razreda 501, 211 in 601. Najbolj znani ladji JRM sta bili Galeb in Jadran.
Glavna naloga jugoslovanske mornarice je bila patruljiranje ter preprečevanje sovražnikovega izkrcanja na obalah ter nadzorovanje strateško pomembne Otrantske ožine. Zaradi strateškega položaja sta bili pomembni tudi bazi na Visu in Lastovu.
Vloga JLA med osamosvajanjem Slovenije in njen zaton
JLA je temeljila na naborniškem in profesionalnem oficirskem kadru. Na začetku osemdesetih let, s prihodom političnih, nacionalnih in družbenih sprememb, je služenje vojaškega roka mnogim predstavljalo vedno večje breme. Njen zaton se je začel na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja zaradi družbenih sprememb ter gospodarske in politične krize. Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je zapečatila njeno usodo. Med dogodki osamosvajanja Slovenije, junija 1991, so se ljudje prebudili v vojno stanje. Slovensko vodstvo je slutilo, da osamosvojitve ne bo mogoče izvesti le za pogajalsko mizo, zato so predvideli tudi več načrtov ukrepanja. Vojašnice v Sloveniji so že od pomladi nadzorovali pripadniki TO-ja.
Do 26. junija je bilo vpoklicanih 20.000 pripadnikov TO-ja, odzvalo se jih je 16.000. Že 26. junija popoldne so južni del mejnega območja na Primorskem zasedle enote reškega korpusa. Zgodaj zjutraj 27. junija pa so se na pot odpravile tudi kolone JLA iz vojašnice na Vrhniki proti Brniku, iz Maribora proti Šentilju, iz Varaždina in Karlovca. Najprej so naleteli na nastavljene barikade. Taktika enot TO-ja in milice, ki so delovale usklajeno, je bila namreč najprej pasivno preprečevanje, da bi kolone dosegle cilje.
JLA je bila poslana na "mirnodobno nalogo", kar je bil način, kako je JLA reševala notranje spore v državi, kot na primer v 80. letih na Kosovu, ko so s tankovskimi enotami šli na ceste in ustrahovali ljudi. Enote na teren niso šle v bojni formaciji. Izvrševali so sklep Zveznega izvršnega sveta SFRJ-ja, da je treba izvajati predpise glede plačila carine in da se na meje pošlje ob JLA še carinike in zvezne miličnike. Vojaki JLA so bili pogosto zavajani, da so tuje enote napadle Jugoslavijo in da jo morajo braniti, kar dokazujejo številni videoposnetki. Osamosvojitev Slovenije je JLA dokončno zapečatila usodo.
Zastava "Fićo": Ikona Jugoslovanske motorizacije
Avtomobil Zastava "Fićo", ki je temeljil na Fiatu 600, je bil najpomembnejši avtomobil v zgodovini jugoslovanske avtomobilske industrije. Bil je prvi masovno proizveden avtomobil, ki je omogočil delavski in kmečki klasi spoznanje čarov posedovanja zasebnega avtomobila. Prav tako je bil to avtomobil, za čigar volanom je večina Jugoslovanov naučila voziti, in prvi, zaradi katerega so se začeli odpirati pooblaščeni (in drugi) servisi po vsej državi.
Zgodovina in razvoj Fiata 600
Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 je Evropa potrebovala mobilnost, tako za blago kot za ljudi. To je sprožilo dirko med proizvajalci za najboljši koncept mobilnosti za večino ljudi, ki si v povojnem obdobju niso mogli privoščiti avtomobila. Prvi odgovor so bili skuterji, ki so bili predstavljeni leta 1946 z Vespo, kasneje pa so se pojavili tudi mikro avtomobili, kot je ISO Isetta (1953).
Vendar pa so se sredi šestdesetih let tako skuterji kot mikro avtomobili umaknili pravim avtomobilom po dostopnih cenah, zahvaljujoč Fiatu 600, ki je redefiniral pojem avtomobila. Razvoj Fiata 600 se je začel leta 1950 s "Projektom 100", katerega cilj je bil vozilo težko okoli 450 kg, sposobno prevoza štirih ljudi in njihove prtljage s hitrostjo 85 km/h. Leta 1955, na Ženevskem sejmu 9. marca, je bila premiera Fiata 600. Ta avto, dolg 3,22 m in težak 560 kg, je poganjal motor prostornine 633 kubičnih centimetrov, ki je razvijal 21,5 KM pri 4.600 vrt/min. S štiristopenjskim menjalnikom je dosegel 95 km/h.
Fiat 600 je bil kasneje izboljšan v več serijah, vključno z modelom Fiat 600 D leta 1960 z motorjem 767 kubičnih centimetrov in 29 KM, ki je dosegel 110 km/h. Leta 1965 je bila predstavljena tretja serija Fiata 600 D, ki je imela tudi spremenjena vrata s tečaji na sprednjem blatniku (namesto tako imenovanih "samomorilskih vrat"). Proizvodnja Fiata 600 je bila ustavljena leta 1969, skupno je bilo izdelanih 2.695.197 primerkov, k čemur je treba dodati še licenčno proizvodnjo v Jugoslaviji (923.487 kosov), Španiji, Argentini, Nemčiji in Čilu, kar skupno presega 4,9 milijona vozil.
Zastava 600/750/850: Jugoslovanska verzija
Zavodi Crvena Zastava so leta 1955 začeli z montažo Fiata 600 po licenci. Sprva so deli "prihajali v škatlah in vrečah, ter so se ob pomoči italijanskih strokovnjakov sestavljali avtomobili", kar je služilo tudi za usposabljanje jugoslovanskih delavcev. Iz hale je avtomobil izhajal pod imenom Zastava 600. Leta 1957 so začeli vgrajevati domače dele, ki so pokrivali približno 16 % vrednosti avtomobila.
Leta 1960 je sledil razvoj originalnega modela in iz Kragujevca je prihajala Zastava 600 D. Leta 1961 je delež domačih delov na Zastavi 600 D dosegel 50 %. Leta 1962 se je odprla nova tovarna, projektirana za kapaciteto 82.000 vozil letno, kjer se je preselila celotna produkcija modela Zastava 600 D in začelo se je s popolnim osvajanjem proizvodnje.
Leta 1964 je Zastava prešla na samostojno pot, in ker je bila osvojena kompletna proizvodnja, se je spremenilo tudi ime. Ta "nacionalni avtomobil" je dobil oznako Zastava 750, ki je bil po vsem enak Zastavi 600 D. Leta 1965 je sledil prvi izvoz Zastave 750 v Grčijo.
Leta 1968 je prišlo do največje dizajnerske spremembe na modelu, saj so se začela vgrajevati "normalna vrata", tako da ni bilo več "kontrašev". Do leta 1971 je bilo narejenih okoli 200 sprememb, vključno s prečno nameščenim rezervoarjem za 31 litrov goriva, žarometi kot na Fiatu 850, kontaktno ključavnico na stebru volana in spremenjenimi odbijači. Zaradi številnih sprememb je vozilo dobilo novo ime: Zastava 750 M (modificirana).
Modelne različice Zastave "Fićo"
- Zastava 750 L (lux): Predstavljena leta 1971, z dodatki kot so pepelnik, polica pod instrumenti, instrumentna tabla obložena s plastiko in tapaciran strop. Mehansko je bila enaka Zastavi 750 M.
- Zastava 750 S (special): Predstavljena leta 1976, z večjo iglo karburatorja je iz motorja 767 kubičnih centimetrov razvijala 30 KM.
- Zastava 750 LC (luxe comfort) in Zastava 750 SC (special comfort): Predstavljeni leta 1979. LC model je imel odbijače z navpičnimi odbijači in nikljane pokrovčke koles, medtem ko je SC imel odbijače brez navpičnih odbijačev s črnim trakom, plastične pokrovčke koles z znakom Zastave in dodaten merilnik temperature hladilne tekočine.
- Zastava 750 LE in Zastava 750 SE: Predstavljena leta 1980 kot posodobitev prejšnjih modelov. Med izboljšavami so bili alternator namesto dinama, močnejša črpalka za hladilno tekočino in radialne pnevmatike.
- Zastava 850: Predstavljena leta 1980, opremljena z motorjem 847 kubičnih centimetrov in 32 KM. Ta "Fićo" je do 100 km/h pospešil v 25 sekundah in dosegel hitrost 125 km/h.
Leta 1985 je bila proizvodnja Zastave "Fićo" ustavljena. V Kragujevcu je bilo skupno proizvedenih 923.487 "Fićov", od tega jih je bilo 36.529 izvoženih v 15 držav. Nadimek "Fićo" izvira iz stripa "Kurir Fića" Milorada Dobrića, ki je v časopisu "Borba" v petdesetih letih prikazoval dogodivščine "malega, običajnega človeka", s čimer je avtomobil dobil ime po svoji dostopnosti in vsesplošni prisotnosti.
Zastava 750LE -Fićo za sva vremena
tags: #dzems #tovornjak #jugoslavija