Uvod: Simbol Tropov in Vsestranska Uporabnost
Ko pomislimo na tropske plaže, modro morje in rajske počitnice, se nam pred očmi skoraj vedno pojavi kokosova palma. Kokosova palma (Cocos nucifera), članica družine arekovk (Arecaceae), je ena najbolj simboličnih in znanih palm na svetu. Ni le simbol eksotičnega raja, temveč tudi ena najbolj zanimivih, uporabnih in hvaležnih rastlin, ki je spremljala evolucijo in razvoj številnih civilizacij.
Botanična klasifikacija in izvor
Z botaničnega vidika kokosov oreh sploh ni oreh, temveč sodi med koščičaste plodove, med katere na primer uvrščamo tudi mandelj. Natančen izvor kokosove palme je predmet razprav, teorije pa njen izvor postavljajo v indo-pacifiško regijo, s posebno koncentracijo v jugovzhodni Aziji in na območju med delto Gangesa in Melanezijo. Danes jo najdemo povsod v tropskem pasu - od Indije in Filipinov pa vse do Karibov in Pacifika. Domnevno izvira iz otočij v jugozahodnem Tihem oceanu in najbolje uspeva na peščenih ali celo zasoljenih tleh v bližini morske obale.
Splošne značilnosti
Kokosove palme so nepogrešljivi del tropskih plaž, ki zrastejo do 30 metrov v višino, dosežejo celo višje registre. Njena tanka, rahlo ukrivljena debla pogosto nosijo krošnjo dolgih, pernatih listov, ki lahko merijo tudi do 6 metrov. Njeno deblo je neporejeno in valjasto.
Anatomija Kokosove Palme
Deblo
Deblo kokosove palme, imenovano tudi pecelj, je rjave ali svetlo rjave barve, prožno in trpežno, premer pa se giblje med 20 in 30 centimetri, čeprav lahko pri starejših primerkih preseže 50 cm. Tudi deblo je zasnovano tako, da je upogljivo. Odebeljena osnova in zunanji predel sta bistveno stabilnejša od vrha in notranjosti debla. Palmovi listi rastejo iz najvišjega vrha debla v obliki spirale in največkrat v smeri urinega kazalca.
Listi
Na vrhovih iz okroglega šopa raste od 30 do 40 mogočnih listov, ki v dolžino merijo do pet metrov in tehtajo od 10 do 15 kilogramov. Listi so pernati ali dlanasti, dolgi med 2 in 6 metri (nekatere sorte dosežejo do 7 metrov). Ozki odseki enega samega palmovega lista so gibljivo povezani z osnovo listne ploskve. V prvem letu so postavljeni navzgor, v drugem vodoravno in v tretjem visijo navzdol, nato odpadejo, za njimi pa na deblu ostanejo brazde. Gibljivost znotraj palmovih listov pomeni neprecenljive prednosti pri močnih tropskih vetrovih. Vode željna kokosova palma lahko tako odseke položi enega na drugega, da se zaščiti pred prevelikim izhlapevanjem.
Korenine
Korenine so fascikulatne, dolge in tanke, z veliko sposobnostjo prilagajanja slanim, peščenim tlom in obalnemu okolju.
Cvetenje in Plodnost
Razvoj socvetja
Kokosova palma začne cveteti med petim in sedmim letom starosti. Iz zalistja nato vse leto rastejo socvetja, rumene veje z do 40 ženskimi cvetovi na osnovi in več kot 10.000 moškimi cvetovi proti vrhu. Socvetja se pojavljajo na dnu listov, v razvejanih latah, dolgih do 1 meter.
Moški in ženski cvetovi
Kokosova palma je enodomna rastlina, torej v istem socvetju proizvaja tako moške kot ženske cvetove. Moški cvetovi se odprejo približno dva tedna pred ženskimi, kar onemogoči samooprašitev.
Oprašitev
Pelod razpršijo veter in različni insekti.
Razvoj in zorenje kokosovega oreha
Iz ženskih cvetov po oprašitvi nastanejo kokosovi orehi, katerih različne razvojne stadije lahko opazujemo sočasno s cvetovi, kar je značilno za tropske dežele. Obdobja, v katerih drevo cveti in obrodi, pri mnogih tropskih drevesih niso vezana na letne čase, saj se pri njih očitno vse dogaja istočasno. Kokosov oreh popolnoma dozori približno v enem letu. Cveti in obrodi plodove skozi vse leto, cikli zorenja pa segajo od 9 do 13 mesecev. Od cvetenja do končne kalitve kokosovega oreha včasih traja tudi do 2 leti in pol. Naenkrat lahko obrodi 75 orehov, ki so veliki kot otroška glava in tehtajo do 3 kilograme.
Zmožnost širjenja
Čeprav kokosov oreh nima ravno nezanemarljive teže, lahko plava in se na ta način razširja. Plovnost orehu omogočata vlaknasto kokosovo meso, ki vsebuje tudi zrak, in neprepustno zaprta votlinica v jedru. Kokosova palma je popolnoma prilagojena obalnemu življenju in oceanski razpršitvi, saj njeno seme (kokos) ima debelo, vlaknato in neprepustno lupino, ki mu omogoča, da plava na dolge razdalje in prenese slanost vode, kar omogoča naravno kolonizacijo novih obal in otokov. Ko sadeži padejo v morje, jih naplavi na nova obrežja, kjer se zasidrajo in vzklijejo. Kal požene iz ene od treh kalilnih odprtin v jedru.
Kokosov Oreh: Več kot le sadež
Botanično poimenovanje
Plod, kokos, velja za največje seme v rastlinskem svetu, premera od 20 do 30 cm in lahko tehta od 1,5 do 2,5 kg (pri določenih sortah obstajajo večji zapisi). Kokosovo seme je drugo največje na svetu, ki ga prekaša le Coco de Mer (Lodoicea maldivica) in ima tri značilne kalitvene luknje. Seme s hranilnim tkivom, užitnim belim kokosovim mesom z rjavo kožo, obdaja olesenelo peščišče, rjava kokosova lupina.
Sestava in teža
Kokosovo meso vsebuje 35 % maščobe in elemente kot kalij, fosfor, baker, železo, cink in selen v sledovih. Celuloza ali kopra je bogata z maščobami (60-70 %), ogljikovimi hidrati, vlakninami in beljakovinami.
Različni deli in njihova uporaba
Kokosovo meso (kopra)
Iz posušenega kokosovega mesa, ki se imenuje tudi kopra, lahko pridobivamo kokosovo moko ali kokosovo olje. V industriji se ta moka uporablja za kosmiče. To jedro, s katerega sta že odstranjena vlaknasto, neužitno meso in trda lupina, nato prodajajo v trgovinah.
Kokosova voda
Mladi palmovi poganjki, palmovi srčki (palmovi vršički), belo kokosovo meso in tudi voda kokosovih orehov so priljubljena živila. V deželah, kjer pridobivajo kokosove orehe, so ulične stojnice s še nezrelimi, zelenimi kokosovimi orehi, ki jih ponujajo kot pijačo, nekaj običajnega. Od šest do sedem tednov stare sadeže še zelene strejo z mačeto, da pridobijo sladko, skoraj brezbarvno kokosovo vodo. Voda je sterilna, tako rekoč nemastna in vsebuje enako izotonično vrednost kot kri. Zato so jo v nujnih primerih tradicionalno uporabljali kot infuzijsko raztopino. Kokosova voda je osvežilna izotonična pijača z nizko vsebnostjo kalorij, a bogata z minerali, kot so kalij, magnezij in natrij. Rastlina je tudi vir vitamina B, vitamina E, železa, cinka, selena in bakra.
Kokosovo mleko
Kokosovega mleka, ki je pomembna sestavina azijske kuhinje, ne smemo zamenjevati s kokosovo vodo. Kokosovo mleko je namreč sok, iztisnjen iz mešanice svežega nastrganega kokosovega mesa in vode.
Palmov nektar in derivati
Iz kokosove palme pridobivajo še eno vrsto tekočine: palmov nektar, bogat z vitaminom B, ki se izloča predvsem pri socvetjih. Če nektar prevrejo, nastane palmovo vino, če ga zgostijo, pridobijo palmov med ali palmov sladkor, če pa ga prevrejo skupaj z riževo drozgo, nastane arak.
Lupina in vlakna
Rjava kokosova lupina se pogosto predeluje v raznovrstne predmete. Domačini uporabljajo rastlino za prekrivanje hiš, pletenje klobukov in košar.
Uporaba in Ekonomski Pomen
Kulinarična uporaba
Iz svežega mesa iztisnejo kokosovo maščobo. Kokosovo olje se strdi že pri sobni temperaturi, zato ga pogosto imenujejo tudi kokosova mast ali kokosovo maslo. Ker ga lahko segrejemo na zelo visoko temperaturo, je primerno tudi kot olje za pečenje ali cvrtje. Konec 19. stoletja je dr. Heinrich Schlinck (1840-1909), lastnik rafinerije za tehnična rastlinska olja, razvil postopek za pridobivanje kokosove masti in je leta 1887 poslal na trg izdelek z imenom „Mannheimer Cocosnussbutter“. Združenje kmetov je v kokosovi masti videlo resnega tekmeca svojemu maslu, zato je Schlinck svoj izdelek od leta 1892 dalje prodajal pod zaščiteno blagovno znamko Palmin, ime katere je izpeljal iz besede „palma“. Nova mast se je zelo dobro prodajala, saj je konec 19. stoletja zapolnila vrzel v oskrbovanju z mastjo, ki je primanjkovalo. V primerjavi z maslom ima kokosova mast dejansko prehransko fiziološke prednosti. Čeprav temelji na nasičenih maščobnih kislinah, so to predvsem srednjeverižne kisline kot lavrinska kislina, ki jih naš prebavni sistem najbolje izrabi.
Kozmetika in zdravilstvo
Kokosova mast ni uporabna le v kuhinji, temveč jo najdemo tudi v milih, zdravilih in kozmetičnih izdelkih. Stabilizira sestavne dele recepture, zaradi česar postane koža prožna. Kokosovo olje le počasi prodira skozi plasti kože in tako daje občutek žametne kože, zato je zelo primerno tudi kot masažno olje. Kokosovemu olju pripisujejo tudi lastnosti absorbiranja UV-žarkov, vendar so te lastnosti skoraj neznatne, zato samo olje ne zadostuje kot zaščita proti soncu. V terapevtske namene se kokosovo olje uporablja pri zatiranju uši, zato ga vsebuje veliko šamponov proti ušem. Kot učinkovita sestavina je kokosovo olje prisotno tudi v nekaterih sredstvih proti komarjem in klopom. Korenine se uporabljajo v zdravilstvu in za naravna barvila. V kozmetiki Dr. Hauschka je kokosovo olje del negovalne osnove v pomirjevalni maski, Melisini dnevni kremi, Regenerativni kremi za vrat in dekolte kot tudi v Korektorjih in Tekočih podlagah 01 do 05. Pri tem se uporablja naravno bio kokosovo olje iz šrilanških nasadov, ki ima tako certifikat združenja Naturland kot tudi pravične trgovine fair-for-life. Olje je iztisnjeno iz popolnoma zrelih sadežev in ni prečiščeno, beljeno ali odišavljeno, tako obdrži svoj prijetni vonj in okus. Glavni poudarek gojenja v malem kmetijskem obsegu je na blagostanju ljudi tako v družbenem kot gospodarskem smislu, kar potrjuje certifikat fair-for-life.
Druga industrijska uporaba
Odpadli listi in odpadki lupin s 35 palm na primer že zadostujejo za enoletno preskrbo petčlanske indijske družine s kurivom.
Primerjava s palmovim oljem
Kokosovega olja ne smemo zamenjevati s palmovim oljem, ki ga pridobivajo iz oljne palme (Elaeis guineensis), za gojenje katere po vsem svetu krčijo ogromne površine tropskih gozdov. Pridelovanje kokosove palme nasprotno večinoma poteka v majhnem obsegu in zaradi vsestranske uporabnosti rastline nudi pridelovalcem dobro osnovo za preživetje. V mešanih kulturah dajejo velika drevesa drugim rastlinam senco.
Gojenje Kokosove Palme
Pogoji za rast v naravnem okolju
Kokosova palma je najpomembnejša kulturna rastlina v tropskem pasu. Dočaka lahko tudi do 100 let, najbolj pa obrodi med 10 in 50 letom. Rast in preživetje kokosove palme zahteva visoka raven slanosti in rahla, vlažna tla.
Gojenje kot sobna rastlina
Za notranjo gojitev se uporabljajo mlade kokosove palme, ki zrastejo iz kokosovega oreha. Čeprav kokosove palme naravno rastejo ob obalah, kjer je toplo in sončno vse leto, lahko ob pravilni negi uspevajo tudi v notranjih prostorih. Vendar pa je njena življenjska doba v notranjih prostorih običajno krajša kot v naravi - pogosto 5-10 let.
Svetloba in temperatura
Kokosova palma obožuje sonce, zato jo je priporočljivo postaviti na najsvetlejše mesto v stanovanju, ob južno ali zahodno okno. Najraje ima zelo svetel prostor z malo direktne svetlobe, vendar uspeva tudi v temnejših kotičkih. Kot prava tropska dama ljubi toploto, idealna temperatura je med 20 in 30 °C, najnižja temperatura, ki jo prenese, je 10 °C. Tudi pozimi morata biti temperatura in vlažnost precej visoki. Poleti je lahko na prostem na polsenčni svetlobi, vendar potrebuje veliko sonca, toplote in vlage.
Zalivanje in vlaga
Zalivanje je odvisno od vrste rastline, večinoma pa je potrebno pogosto zalivanje, ko je zgornja plast zemlje suha. Zemlja naj bo ves čas rahlo vlažna, nikoli pa premočena, zato rastline ne zalivajte, dokler se zemlja ne izsuši. Najbolje je uporabljati mehko, postano vodo sobne temperature. Načeloma bo v poletnem času rastlino potrebno zalivati vsaj še enkrat več kot v zimskem času. Od maja do septembra je treba palmo obilno zalivati, brez utapljanja rastline. Oktobra se lahko količina vode nekoliko zmanjša. Potrebuje ves čas navlažen substrat, vendar ne smete zaliti korenin. Potrebuje pa veliko vlage, zato če z razpršilnikom poškropite obe strani lista, se bo vlaga v prostoru povečala. Uspeva v povprečni zračni vlažnosti, na higrometru naj bo stopnja vlažnosti med 3 in 4.
Substrat in gnojenje
Potrebuje zračno in dobro odcedno zemljo. Rastlino posadite v zračen, odceden substrat z dodatkom peska ali kokosovih vlaken, idealna zemlja je Kokohum. Najraje ima zemljo za tropske rastline, ki poleg črne šote vsebuje še perlit, lubje, kokosovo šoto in oglje. Zato je zračna in ne zadržuje preveč vlage. Palme obožujejo naravna gnojila. Med rastno sezono ji priskrbite hranila enkrat na dva meseca. Jeseni in pozimi ne potrebuje gnojenja. Ob uporabi neustreznega gnojila ali odsotnosti gnojenja hitro pride do pomanjkanja kalija, kar se pokaže s hitrim odmiranjem starejših listov.
Presajanje
Če želite palmo obdržati več let, jo je treba vsaki dve leti presaditi. Pri presajanju poskrbite, da bo polovica oreha vedno štrlela iz zemlje, da boste imeli dovolj prostora za korenine v lončku. Najuspešnejša možnost za vzgojo kokosove palme je nakup že kaljenega kokosa, na primer v vrtnem centru. Kokos z majhno sadiko posadite v zemljo Kokohum. Druga možnost je nakup kokosa in odstranitev zunanjih vlaken oreha. Očiščen oreh prelijte z vročo vodo in polovico kokosa namočite v toplo vodo. Kokos postavite na toplo mesto. Po približno dveh mesecih in z malo sreče, bo rastlina vzklila. Zdaj lahko kokos posadite v zemljo, pri čemer se prepričajte, da je samo spodnja polovica oreha posajena v zemljo.
Prazgodovina in tveganja
Sicer pa se ni povsem nenevarno sprehajati pod kokosovimi palmami. Kokosovi orehi po vsem svetu vsako leto ubijejo 150 ljudi. Eden od vzrokov za padajoče sadeže je tudi palmov tat (Birgus latro). Ta rak samotarec, ki mu pravijo tudi kokosov rak, na lovu za hrano spleza na kokosove palme in z močnimi kleščami stre lupino, da bi prišel do kokosovega mesa. Pri tem lahko z dreves padejo tudi celi sadeži.
Kulturni Pomen in Mitologija
Imena in simbolika
Kokosova palma je bistveni del kulturne identitete in folklora številnih narodov. V Indiji mu pravijo drevo, ki nudi vse, kar rabimo za življenje, v Mezopotaniji drevo tisočih rab, na Filipinih pa drevo življenja, saj skoraj vsak njen del pride prav. V hindujski kulturi je simbol čistosti in rodovitnosti, v Indiji pa je kokosov oreh pogosto daritev ob verskih obredih. Na tropskih otokih pa še danes velja za simbol gostoljubja in obilja. V sodobnem svetu jo povezujemo z zdravim življenjskim slogom. V Venezueli je simbolno drevo zvezne države Zulia. Na Filipinih in v Polineziji je njena prisotnost povezana z miti o izvoru in duhovnimi praksami.
Miti in legende
Filipinska zgodba pripoveduje o bogu Bathali in kačjem bogu Ulilangu. Ko je Bathala ubil kačjega boga, ga je zažgal in pepel zakopal. Po smrti krilatega boga Galanga, Bathalovega prijatelja, je Galang prosil prijatelja, naj zakoplje njegovo truplo na kraj, kjer je zakopal pepel kačjega boga. Iz tega dvojnega groba je pognalo ogromno drevo z dolgimi listi in okroglimi sadeži - kokosova palma. Bathala je to razumel kot združitev obeh bogov, saj je imelo deblo obliko kačjega boga Ulilanga, palmovi listi v obliki peres so ga spominjali na peruti prijatelja Galanga, v kokosovih orehih pa se mu je zdelo, da je prepoznal Galangov obraz. To je razumel kot znamenje in je končno začel s stvarjenjem na Zemlji, ustvaril rastline, živali in človeka, ki se je lahko ves čas preživljal s kokosovo palmo, drevesom življenja.
Neka druga filipinska zgodba pripoveduje o sultanski hčerki Putri, ki se je zaljubila v vrtnarja palače Wata-Mama. Ko je bil Wata-Mama, ki se je izkazal za kraljeviča, ubit in obglavljen s strani ljubosumnega tekmeca, je na kraju, kamor so pokopali njegovo glavo, zrasla kokosova palma. Ta je segla do okna žalostne Putri in ji s kokosovimi orehi kukala skozi okno.
Etimologija imena
Znanstveno ime Cocos izvira iz španske besede „coco“ (slo. lobanja ali glava), kar je povsem primerna oznaka za kokosov oreh. Drugi del imena, nucifera, je sestavljen iz latinskih besed „nux“ (slo. oreh) in „ferre“ (slo. nositi), kar torej skupaj pomeni „tisti, ki nosi orehe“. Ime "coco" izvira od portugalskih mornarjev, ki so ga na svojem prvem potovanju v Indijo zaradi njegovega videza povezali s pošastjo "Côco" iz portugalske ljudske pripovedi.