Rojstvo legende: Cesar Franc Jožef I. in kranjska klobasa v Naklem
Ena izmed najbolj znanih zgodb o izvoru imena kranjske klobase je povezana s prihodom avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916). Kot je zapisal Janez Bogataj v knjigi Mojstrovine s kranjsko klobaso, naj bi se cesar nekoč peljal s kočijo z Dunaja proti Trstu. Na dolgi poti je postal lačen in kočijažu ukazal ustaviti pred gostilno Marinšek v Naklem pri Kranju. Cesar je potožil gostilničarju, da je lačen, ta pa mu je odgovoril, da v kuhinji nimajo drugega kot "enih navadnih klobas".
Druga različica legende govori, da se je cesar Franc Jožef I. s spremstvom ustavil pred gostilno Pr' Kovač v Naklem. Tam je cesar prvič jedel kranjsko klobaso, ki ima od takrat v jedilnici gostišča častno mesto. Lastnik restavracije mu je povedal, da nima drugega kot navadne klobase. Cesar je naročil klobaso, ki so mu jo takoj postregli. Medtem ko je lastnik nervozno čakal, je Franc Jožef I. poskusil prvi grižljaj in zadovoljno vzkliknil: "To ni navadna klobasa; to je kranjska klobasa!"
Gostilničar je, ko je zaslišal in zagledal prihod gosposke kočije, pritekel pred adjutanta in presenečen in malo zbegan vprašal: "Se klanjam, počaščen smo, da ste se pr nas ustavl'. Eee ... eee ... eh, zzz z vsmo spoštovanem, ampak prou zdele v kuhn nimamo druzga pripravlenga kukr enih navadnih klobas." Nadaljevanje zgodbe o cesarjevem navdušenju nad kranjsko klobaso je znano; gostilničarka je adjutantu diskretno dala še dve klobasi za na pot. Ko pa je zagledala rdeč madež od politega vina na prtu, je vzhičeno dejala: "A s vidu, flek ud cesarja! Tala prt bo pa za spumin, tega nkol več ne uperem!"
Oživitev dogajanja v Naklem
V Naklem so obudili dogajanje iz te znane ljudske pripovedi o prihodu cesarja Franca Jožefa I. na "štacjon" ob 29. juniju ob 19.45. Cesarjev adjutant je ljudi zaprosil tišine, cesar je z njegovo pomočjo stopil iz vagona, se nagnil k adjutantu in ga povprašal: "Prosim, povejte mi, v kateri kraj smo prišli? Bomo šli v gostilno?" Nato jih je kočija popeljala do gostišča.
Pred samim okušanjem kranjske klobase v Gostišču Pr' Kovač, kjer to specialiteto prav tako dobro poznajo in cenijo, si je "cesar" pri lokomotivi v Naklem ogledal razstavo motivov s kranjsko klobaso, ki so svoje mesto našli na slikarskem platnu, na panjskih končnicah in celo v klekljani čipki. Klobasa ni bila namenjena samo "cesarju", z njo so postregli tudi obiskovalcem prireditve.
Prireditev so organizirali Konjeniško društvo Naklo, Kulturno-umetniško društvo (KUD) LIK Naklo, Gostišče Pr' Kovač in Loške mesnine. V vlogi cesarja je nastopil Jože Mohorič, kot adjutant Zdravko Cankar, gostilničarja je upodobil Janez Legat, gostilničarko pa Metoda Šmigoc. Povezovalka programa je bila Alojzija Murn, harmonikar Gašper Voglar, kočijaž Tone Pavlin, kolesar Tine Marinšek, kolesarka Ana Marinšek, železničar Simon Črnilec in fotograf Damijan Janežič.
Idejo za razstavo v vagonu je dal predsednik Konjeniškega društva Naklo Zdravko Cankar in k sodelovanju povabil KUD LIK Naklo. Predsednica KUD LIK Naklo Alojzija Murn je pripravila scenarij, režijo, kostumografijo in masko za igrani prizor s cesarjem in klobaso, koncept izvedbe in lokacijo pa je dopolnil Cankar. Pri scenografiji je Cankarju pomagal Jože Mohorič, prireditev pa je posnel dr. Drago Papler.
Zgodovinski razvoj imena in prve omembe kranjske klobase
Resničnost legende in prve omembe
Kljub mikavnosti zgodbe o izvoru imena, je znano, da legenda o cesarju Francu Jožefu I., ki je poimenoval kranjsko klobaso, ni resnična. Prva omemba kranjske klobase sega v leto 1849, v čas, preden je cesar Franc Jožef I. obiskal Kranjsko. Takrat cesar še ni bil na Kranjskem in ni dokumentirano, da bi cesar Franc Jožef I. med svojim obiskom Gorenjske v Naklem jedel kranjsko klobaso.
Prvi pisni zapis o kranjski klobasi sega v leto 1849 in se je pojavil v ljubljanskem časopisu z naslovom "Volitve za Frankobrod (Frankfurt)". Pri nacionalizmu ne štejejo dejstva, ampak predvsem čustva; ni pomembno to, kar je, ampak to, kar občutimo.
Ime in Levstikove dileme
Izvor imena "kranjska klobasa" ni popolnoma jasen. Kranjska je med vsemi deželami cesarstva veljala za najbolj slovensko. Ena od hipotez je, da so klobaso poimenovali Nemci, da bi jo prepoznali kot klobaso, ki prihaja s Kranjske. S tem se postavlja vprašanje, kako bi torej lahko bila simbol slovenskega naroda, če pa so ji ime dali Nemci?
Znamenitemu slovenskemu pisatelju Franu Levstiku se je zdelo samo ime sporno. Malokatera beseda ga je tako jezila kakor kranjska klobasa, ki se je po njegovem pisanju popolnoma udomačila za nemški "Krainer Wurst". Zarohnel je: "Kaj prtene, jetrne in krvave klobase niso tudi kranjske klobase? 'Krainer Wurst' se pravi m e s e n a klobasa. Zapomni si!" Vendar so Slovenci povsem pozabili na Levstikovo jezo, kar najbrž potrjuje misel Ernesta Renana, da "bistvo naroda je ravno v tem, da imajo vsi posamezniki mnogokaj skupnega (npr. kranjsko klobaso), kakor tudi v tem, da so vsi mnogokaj pozabili."
Prvi recepti
Najstarejši recept za kranjsko klobaso je iz leta 1896. Zabeležila ga je Katharina Prato, ko je potovala po Avstrijskem cesarstvu, in ga objavila v svoji kuharski knjigi Süddeutsche Küche. Zato mnogi proizvajalci kranjskih klobas na svojih etiketah ponosno pišejo "od leta 1896". Prvi recept v slovenščini se je pojavil šele leta 1912 v 6. izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek.
Kranjska klobasa kot nosilec slovenske narodne zavesti
Kranjska klobasa s svojo značilno aromo po začinjeni in prekajeni svinjini igra pomembno vlogo pri oblikovanju in razvoju slovenske narodne zavesti že od leta 1848, pomladi narodov. V tem času si je gibanje Zedinjena Slovenija prizadevalo za združitev različnih slovensko govorečih pokrajin Avstro-Ogrske v enotno kraljevino pod vladavino Habsburžanov ter se borilo za enakopravnost Slovencev in slovenskega jezika v javnosti. Avstrijski interesi so bili tudi interesi kranjske klobase.
Kljub nekaterim glasnim kritikam je kranjska klobasa v prvih letih državotvornosti postala tipično slovenska. V spominih na romanje v Rim je zabeleženo, kako so se popotniki bali za svoje kranjske klobase, plečeta in smodke med preiskavo v Pontebi, zato so jih spravili iz svojih culic v žepe, ki so bili menda revizije prosti.
Kranjska klobasa je preživela Avstro-Ogrsko in ostala priljubljena skozi burna leta Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Vendar je čas socializma bil manj prijazen do kranjske klobase, saj je ta "velevažen faktor našega narodnega prestiža" dobil status cenene, tradicionalne jedi iz časov, ki so jih hoteli pozabiti. Popotniška novinarka je leta 1968 komentirala pomanjkljivost slovenske turistične ponudbe, saj so ji v večini restavracij, ki jih je obiskala, najprej ponudili kranjske klobase in šnicle, kar je objavila v članku z naslovom »Ne omenjajte mi klobas in zrezkov.«
Poudarek ni bil na kakovosti, temveč količini, saj je železniška restavracija v Zidanem Mostu v celotni turistični sezoni prodala toliko kranjskih klobas, da bi veriga iz njih bila dolga več kot 14 km. Svinjino so pogosto mešali z govedino in dodajali več maščobe, kot je bilo potrebno.
Če je kranjska klobasa v Sloveniji preživljala težke čase, v tujini ni bilo tako. Izseljeni Slovenci so jo ponesli s seboj v svet, kjer je med Slovenci in njihovimi potomci v ZDA po drugi svetovni vojni postala preprosto "slovenska klobasa". V Clevelandu ji je posvečen letni festival (Polka Hall of Fame Slovenian Sausage Festival). Med nemško govorečimi je poznana pod imenom Krainer Wurst, medtem ko ji slovenska diaspora v Avstraliji pravi Kransky.
Kranjska klobasa je nedvomno že zelo dolgo in zelo pogosto v slovenskem nacionalnem imaginariju. Moč zamišljene kranjske klobase se ne skriva samo v ponavljajočem se nagovarjanju, ampak predvsem v njenem nenehnem udejanjanju. Je konstitutivna za slovenski narod, ne le označevalec, simbol ali metafora.
Renesansa in globalni dosegi kranjske klobase v novem tisočletju
Sčasoma se je kranjska klobasa vrnila v svojo domovino. Samostojna Slovenija in novo tisočletje sta ji namenila novo rojstvo. V letu 2004 so jo obeležili s prvim Praznikom kranjske klobase, dobila je svojo zaščito in institucijo - GIZ Kranjska klobasa. Zanjo so bile napisane in oblikovane knjige, ki so prejele nagrade doma in po svetu.
Kranjska klobasa je v novem tisočletju dosegla tudi podvige, kamor še noben Slovenec ni bil. 10. decembra 2006 so jo na krovu Discoveryja odpeljali v vesolje iz vesoljskega centra Kennedy na Cape Canaveralu. Z 28318 km/h je dosegla tudi rekord kot najhitrejša kranjska klobasa v zgodovini! V vesolju so jo imeli do božiča, ko so jo zaužili člani Mednarodne vesoljske postaje. Za ta dosežek je zaslužna Sunita Williams, astronavtka slovenskega rodu po materi Bonnie (Zalokar) Pandya. Bill Ažman, lastnik mesnice v Euclidu v Clevelandu, se spominja, kako je Bonnie poslala pismo z željo, da bi njeni hčerki, astronavtki Sunit, poslali klobase v vesolje kot božično darilo, saj so jih astronavti zelo vzljubili in pojedli vse.
Delno zaslužno za preporod kranjske klobase v Sloveniji je bilo leta 2008 ustanovljeno Združenje kranjske klobase GIZ Kranjska klobasa. Predvsem zaradi njihovega truda je bila kranjska klobasa januarja 2015 vpisana v register zaščitenih geografskih označb kot dvajseti slovenski proizvod, registriran pri Evropski komisiji, in enajsti z zaščiteno geografsko označbo. Za to je bilo potrebnih več let pogajanj. Avstrijce je skrbelo, da bi s podelitvijo zaščitenega statusa slovenskemu izdelku Avstrijcem prepovedali prodajo svoje Osterkrainer, Käsekrainer, Schweinskrainer in drugih različic kranjske klobase.
Dosežen je bil kompromis, da lahko Avstrijci še vedno uporabljajo ta imena, le Slovenija pa sme prodajati kranjsko klobaso ali krainer wurst in jo prevajati v druge jezike. Z registrom je bila določena tudi velikost kranjske klobase; morala je biti med 12 in 14 cm, kar je razveljavilo Guinnessov rekord za največjo kranjsko klobaso na svetu. Tako imenovana kranjska klobasa Gulliver je imela premer večji od kolesa jumbo jeta; vsaka polovica je bila dolga 3,44 m in je tehtala skupaj 520 kg. Danes zaščita obleče Kranjsko klobaso v veliko začetnico.
Preporod kranjske klobase se odraža tudi v številnih novih načinih postrežbe, na primer v Kranjskem bureku. Ta priljubljena jed, ki je sicer relativni novinec na slovenski gastronomski sceni, je v novi izvedbi nadomestila standardni nadev iz sira ali mesa z nadevom iz kranjske klobase, kislega zelja in skute. Slovensko "kolonizacijo" kranjskega bureka še dodatno zakoliči slovenska zastavica, zapičena v ta izdelek.
Kranjska klobasa je več kot hitra prehrana - leta 2011 je izšla monografija dr. Janeza Bogataja z naslovom Mojstrovine s kranjsko klobaso, v kateri so predstavljeni recepti, kot je karamelizirana kranjska klobasa s svežim figovim sladoledom.
Cesar Franc Jožef I.: Zgodovinski obisk Gorenjske in njegova priljubljenost
Cesar Franc Jožef I., ki je vladal od leta 1848 do leta 1916, je bil prava ikona takratne monarhije. Ker je vladal kar 68 let, je bil za številne Gorenjce edini vladar v času njihovega življenja, zato so njegov obisk sprejeli z navdušenjem, slovesno in častitljivo. Priljubljenosti Franca Jožefa I. so bile posvečene tudi razstave, ki so prikazovale njegovo pomembno vlogo v zgodovini in njegovo priljubljenost med prebivalstvom. Predmetov, ki bi bili neposredne priče cesarjevega obiska, sicer ni veliko, zato pa je toliko več pisnih virov, saj je bil cesarjev obisk v tedanjem časopisu zelo dobro dokumentiran.
Njegovi obiski, kot je bil tisti na Kranjskem, so bili del širših potovanj ob pomembnih obletnicah, na primer ob 600-letnici habsburške vladavine na Štajerskem in Kranjskem. Cesar je obisk Kranjske začel v Ljubljani, kjer se je zadržal pet dni, na Gorenjskem pa se je mudil 16. in 17. julija. Enako priljubljena je bila med ljudmi njegova žena Elizabeta Bavarska, bolj poznana kot Sisi.
Iz Ljubljane je najprej z odprto kočijo pripotoval v Cerklje in Šenčur, od tam pa v Kranj. Nato se je z dvornim vlakom odpeljal v Lesce in potem s kočijo v Begunje, kjer si je ogledal takratno žensko kaznilnico. Zadnji dan obiska si je prihranil za Bled. Po večerji so ga s čolnom odpeljali na otok in mu priredili razsvetljavo z lučkami in kresovi po vsej obali jezera.
Franc Jožef I. je bil v priljubljenosti med Slovenci daleč pred drugimi habsburškimi vladarji. Že pred cesarjevim obiskom je bil v časopisih objavljen natančen spored, ki se ga je kljub vremenskim nevšečnostim natančno držal. Za marsikoga je bila to edina priložnost, da so vladarja videli v živo. To je bil dogodek, ki je ostal v ljudskem spominu predvsem pri kmečkem prebivalstvu še dolgo po tem, ko ni bilo več ne cesarja in ne avstro-ogrske monarhije.
K priljubljenosti Franca Jožefa je prispevala tudi vzgoja v šolah, cerkvah in društvih ter propaganda v časopisih. Eden izmed pomembnejših projektov, uresničenih v času njegovega vladanja, je bilo dokončanje južne železnice in obnova Ljubljane po velikem potresu leta 1895. Kritike so tedaj letele predvsem na račun reševanja nacionalnih vprašanj.
Na razstavah je na ogled tudi edini spomin na cesarjev obisk na Gorenjskem, in sicer marmorna spominska plošča, ki je bila vgrajena v steno cerkve v Cerkljah. Večino gradiva za razstave pogosto posodijo iz zasebnih zbirk, kot je Vojaški muzej Tabor Lokev Srečka Rožeta.
Klobasarna: Sodobna zgodba o kranjski klobasi in podjetništvu
Leta 2013 je v Ljubljani odprla svoja vrata prva restavracija s kranjsko klobaso, imenovana Klobasarna. Ta lokal na Ciril-Metodovem trgu ponuja klasično kranjsko klobaso s hrenom in gorčico ter sodobnejše jedi, kot so štruklji s kranjsko klobaso ali klobasa v joti in šmarnogorskem ričetu, ki so prav tako jedi, značilne za tukajšnje kraje.
Ustanovitelj Klobasarne, Stanislav Logar - Stanč, nekdanji urar, se je odločil za podjetniško pot v kulinariki. Po zaprtju urarne mu je kanilo, da bi poskusil s slovensko hrano, in pomislil je na kranjsko klobaso. Na družinskem izboru so izbrali Arvajevo kranjsko klobaso, ki jo v Klobasarni postrežejo z žemljo in Etino gorčico.
Stanč opozarja, da je najpomembneje, kako klobaso skuhamo. Delo je precej preprosto: položimo jo v posodo z vrelo vodo in pustimo pet, šest minut v pokriti posodi, saj je najpomembneje, da je ne razkuhamo. Stančeva pot je zgodba o uspehu, delu in volji. Dokazal je, da lahko uspešno vodiš podjetje tudi s povsem preprosto idejo, le uresničiti jo je treba. Ljubljanska Klobasarna je tako zgodba o resni poslovni viziji in spretnem podjetniku, ki zna prisluhniti drugemu človeku, pa naj bo to gost ali pa sosed.
Klobasarja in Klobasarno lahko srečamo na raznih dogodkih po Ljubljani in celo na jadralskih regatah. Stanč, ki nikoli ni končal fakultete za strojništvo, si je najbolj zapomnil besede očeta urarja, da uspeh prinaša le trdo delo. Priučil se je za urarja, ko pa tega posla ni bilo več, se je priučil za klobasarja. Njegov uspeh temelji na preprostosti, kar je, kot sam pravi, velika umetnost, saj je preprosto življenje in preprosta je kuhinja. Takšni ljudje imajo od življenja največ in ga znajo tudi najbolj uživati.