Jezusova pot v puščavo in soočenje s skušnjavo
Duh je odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu ob Jordanu, zaradi katerega se je razodela Sveta Trojica. Sveti Duh je vodil Jezusa štirideset dni po puščavi, kjer se je postil štirideset dni in štirideset noči. Ko so se ti dnevi končali, je postal lačen. Sveto pismo tudi piše, zakaj ga je Duh odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Lk 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim stvarstvom, da, celo nad demonskimi silami.
Dolžina Jezusovega posta se verjetno simbolično navezuje na 40-letno romanje Izraela po puščavi in 40-dnevni Mojzesov post na Sinaju. Obdobje štiridesetih dni je zelo simbolično, saj simbolno povzema 40 let hoje izraelskega ljudstva iz Egipta v obljubljeno deželo. Spomin nanj je krščanski 40-dnevni predvelikonočni post. Puščava je na eni strani prostor tišine in bližine z Bogom, na drugi strani pa prostor skušnjav. Postni čas nas vodi v skušnjave, kjer se soočamo s konflikti samih s seboj, saj odkrivamo, kako težka je prava pot do človečnosti in do Boga.
Izziv skušnjavca: "Če si Božji Sin..."
Hudič (gr. diábolos) je v grškem prevodu Stare zaveze prevedek hebrejske besede satán, kar pomeni ‘nasprotnik’. Po poznojudovskem pojmovanju duhovnega sveta je hudič poglavar zlih duhov, »demonov«, tj. duhovnih zlih bitij, ki povzročajo vsakršno zlo in ljudi zavajajo v neposlušnost Bogu. Matej zanj vedno uporablja besedo ‘diabolos’, kar je “zapeljivec, ta, ki vse pomeša, vse postavi na glavo”. Pomeša sveto z uživaštvom, dobro s slabim. Matej razume Jezusove skušnjave kot preizkušnje njegovega sinovstva. Satan ga nagovori z besedami: »Če si Božji Sin …«
Besedna zveza »če si Božji Sin« je ključnega pomena. Hudič nikoli ne vpraša: »ali si Božji Sin?«, saj je dejansko vedel, da je Jezus Božji Sin. Veznik »če« pušča stvari odprte in predvsem vzbuja dvom. Hudič je namreč želel Jezusu vzbuditi dvom, da je zares Božji Sin. Skušal ga je siliti, da bi mu z dejanji dokazal, da je zares Božji Sin. Jezus tega ni storil, ker je vedel, da zlasti hudiču ni dolžan ničesar dokazovati. Jezus ni bil dolžan nikomur ničesar dokazovati.
Izraz Božji Sin je v Stari zavezi naziv angelov, izvoljenega ljudstva in vernih Izraelcev; označeval je posebno povezanost z Bogom, ki so je deležni njegovi izvoljenci in poslanci. V Novi zavezi pa srečamo izraz v dveh temeljnih pomenih: včasih razkriva Jezusovo »mesijansko« vlogo, drugič pa skrivnost njegove bitne zedinjenosti z Bogom Očetom, ki se je začela v polnosti razkrivati šele v velikonočni in binkoštni izkušnji Cerkve. Pri tej skušnjavi je izraz verjetno uporabljen v »mesijanskem« pomenu: satan prepozna Jezusa kot »Mesija« - in vendar ostaja Jezus satanu v prepadni skrivnosti svoje osebe še vedno skrit.
Prva skušnjava: Spremeniti kamne v kruh
Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo ustvarilo precejšnjo potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem", trenutku se ga je lotil skušnjavec: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh« (Lk 4,3). Za nekoga, ki je stradal štirideset dni in štirideset noči, je to zagotovo utegnila biti zelo mamljiva ideja, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti. Kamnov v puščavi pa je toliko, da bi bilo zanj samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet in tako postal v očeh ljudi pomemben, kar je še ena privlačna ideja.
Pri tej prvi skušnjavi gre za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani. Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem normalno. Toda če bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha, toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu.
Hudičeva prevara, ki jo doživljamo v vsakdanjem življenju, je tudi v tem, da nam tisto, kar je slabo, prikaže kot navidezno dobro. Kruh je hranljiv, kamen ni, je pa lahko na videz “posnetek” kruha. Ostati zgolj na nivoju telesnih potreb bi pomenilo, da postanemo lahka tarča hudiča. Ta skušnjava, da skušamo napraviti zase vse koristno, uporabno, je tipična. Vse nam mora služiti, vse stvari bi radi spreminjali. To se ne nanaša samo na hrano, temveč tudi na naše odnose in celo na sveto. V naši družbi obstaja zahteva, da nam mora vse služiti, četudi sveto.
Jezusov odgovor in nauk o resnični hrani
To je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni svojih božanskih zmožnosti nikoli uporabljal za lastno korist. Celo na križu ne, ko se mu je množica posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43). S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja in čudežev je pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).
Jezus v svojem odgovoru pokaže na pravi temelj, iz katerega živimo, na Božjo besedo, ki nas resnično hrani. te besede si ne moremo lastiti, ampak nas le nagovarja, da bi jo poslušali. Ne hrani nas resnično to, kar uživamo, ampak to, kar nam je podarjeno od Boga. Božja beseda lahko nahrani našo najglobljo lakoto. Jedi nas nasitijo, ne nahranijo pa lakote naše duše. Skušavec je celo med svetopisemske besede podtaknil svoje nečiste namene. Jezusa je skušal z Božjo besedo, s sveto besedo, ki pa je v njegovih ustih izgubila svetost in postala zapeljevanje.
Jezus prestane skušnjavo, ne pusti se ločiti od svoje navezanosti na Očeta. Njegova pot je bila pot, ki mu jo je namenil Oče. To pot je tudi dokončal. Jezus je imel zmago nad smrtjo, zato se mu ni treba ničesar bati.
Prvo srečanje Biblične šole Evangelii gaudium X (2025/26)
Širši kontekst skušnjav in pomen za vernike
Matej nam pokaže, da Jezus ni bil skušan le na začetku svojega delovanja, ampak vse svoje življenje do smrti na križu. Tudi mi prestajamo skušnjave vse do zadnje ure. Tam, kjer smo skušani, kjer smo ogroženi v svoji človečnosti, tam nam je Bog blizu. Prav v našo skušnjavo, ko nas skuša življenje, nam Bog pošlje svoje angele, da nam služijo, da v nas vzpodbujajo življenje, ki si ga je za nas zamislil Bog. Spominjajo nas na to, da smo resnično Božji otroci. Jezus v vseh treh primerih skušnjav zavrne hudiča z besedami iz Svetega pisma. Če se ne hranimo z Božjo besedo, če ostajamo zgolj na ravni tega sveta, potem je nemogoče prepoznati hudičeve zanke. Naš najgloblji smisel najdemo v Bogu, ne pa v imetju, časti in moči.