So dnevi, ko me obkrožajo prijatelji s krasnimi nasveti, kako na primer čimbolj učinkovito izrabiti pozitivne učinke chia semen in kako sočiti mlado ječmenovo travo. Takrat se pri meni vrti drug film. Takrat mi pred očmi ponavadi plešejo vitki pomfritki. V trenutkih, ko z menoj delite, kako ste si zajtrk fino z majonezo podmazali in kakšne krasne krvavice ste jedli v nedeljo, nastopijo moji trenutki kreposti.
Ta vnos je bil objavljen v kategoriji Neuvrščeni. Nekateri se ukvarjajo 'na polno' z delavnicami, kuhanju posvečajo bistven del življenja. Vesela sem, kadar mi poveste, da kuhate po mojih receptih in, da so dobri.
Nominacija in priznanje
Priznam, da sem bila januarja, ko so me iz projekta Skupaj za zdravje človeka in narave kontaktirali in obvestili, da je moj mali blog nominiran med 12 najboljših prehranskih blogov v Sloveniji, zeloooo presenečena. Potrebovala sem nekaj dni, da sem sprejela odločitev za sodelovanje v tej lepi akciji. Doslej sem blog pisala anonimno; javna priznanja, tekmovanja, reklamiranja in podobno mi niso bila potrebna ne za preživetje, ne za krepitev samozavesti. Danes mi resnično ni žal.
Včeraj je bila na sejmu Altermed razglasitev najboljših. Med samimi skoraj profesionalnimi kuharji sem zasedla 5. mesto, kar mi je v veliko čast in spodbudo za naprej. Dekleta iz projekta Skupaj za zdravje človeka in narave so izpeljale res krasno akcijo, povezale številne akterje in naredile krasen dogodek.
Kolikokrat sem dejala, da verjamem, da vse, kar daješ, dobiš nazaj. Morda ne danes, morda ne jutri, morda ne tako in ne od tistega, od kogar pričakuješ.
Oseba za blogom: Mateja Vidgaj Zalokar
1. Kdo je oseba, ki stoji za blogom?
Za blogom stoji pravzaprav vsa moja družina; naši recepti, vsakdanji trenutki in ustvarjalne zamisli. Zapisujem jih jaz, Mateja Vidgaj Zalokar, žena, mama treh otrok, po poklicu socialna pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z otroki in mladino. Zadnjih deset let sem tudi kmetica, animatorka otroških zabav v naravi, ljubiteljica preprostih stvari, ustvarjanja, otroškega smeha, živali in Zemlje. Obožujem preproste recepte, ki se mi porajajo med vožnjo domov, uživam med kuhanjem, družinski člani pa vsako mojo kuharsko stvaritev neprizanesljivo ocenijo.
2. Kaj za vas pomeni zdrava prehrana?
Zdrava prehrana je zame, kolikor se da, domača, lokalna, sezonska, sveža, neškropljena in nepregnojena, neprocesirana, pripravljena z veseljem. Prav zaradi želje po zdravi prehrani in zdravem odraščanju otrok smo kupili zemljo in zasadili svoje njivice. Največ mi pomeni hrana, ki jo pridelamo sami, in tista, ki jo naberemo v gozdu ali na travniku. Zdrava prehrana je celovit pojem, ki vključuje tudi spoštljiv odnos do hrane in pozitivno vzdušje ob uživanju jedi.
Predvsem je to rastlinska, sezonska, neškropljena, sveže pripravljena hrana, brez barvil, sladil, ojačevalcev okusa, konzervansov in gensko spremenjenih organizmov. Splača se poiskati lokalne vire hrane ali pa narediti vrt in si tako veliko zdrave hrane pridelati s svojimi rokami. Tudi divje rastline so dragocen vir zdravja, že zato, ker smo zunaj, kadar jih nabiramo, in seveda zaradi vsebnosti rudnin, mineralov in vitaminov. Ne smemo zanemariti pomena sveže, nekuhane, žive hrane, ki jo skušamo vključiti v svoj jedilnik. Sadje, solate, sadni in predvsem zelenjavni sokovi in smutiji so okusna zakladnica zdravja. Najpomembnejša pri vsem pa je zmernost.
3. Zakaj ste se odločili pisati blog, oziroma kaj za vas pomeni pisanje bloga?
Blog sem začela pisati zato, ker sem med brskanjem po drugih blogih našla ogromno ustvarjalnih idej, nesebično podeljeno znanje in misli. Zdi se mi logično, da tudi svoje znanje in izkušnje delim naprej, da vračam, kar prejmem. Ustvarjanje bloga me izredno veseli; rada fotografiram, pišem in imam rada lepo slovensko besedo.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da je decembra minilo pet let, odkar pišem blog. Najprej sem prebirala druge bloge in se čudila, koliko idej in znanja imajo ljudje in kako so nekateri pripravljeni svoje znanje nesebično deliti. Ogromno lepih zamisli in rešitev sem izpeljala s pomočjo teh ljudi. V nekem trenutku se mi je zazdelo prav, da začnem vračati, kar dobivam, da delim naprej svoje znanje. Potem sem povprašala blogerke, ki sem jih brala, kako se ustvari blog; punce so pomagale in vse je šlo zelo hitro.
Blog sem vsa ta leta pisala inkognito, pod imenom Keltika, nisem želela izpostavljati naše male kmetije. Zdaj so me izzvali bralci in sem sprejela izziv. Na blogu tako nisem neposredno omenjala dejavnosti, ki sicer potekajo pri nas. Predvsem se družimo z otroki.
Vaš blog je zelo poseben, neke vrste družinski dnevnik. Res je. Čeprav blog sploh ni bil mišljen kot družinski dnevnik, je skozi moje pisanje postajal vse bolj to.
Kmetija Kastelic: Tradicija in kakovost
Na Dolenjskih gričih v okolici Mirne peči se raztezajo površine družinske ekološke kmetije Kastelic, ki ima bogato tradicijo. Praded danes mladega prevzemnika, Jake Kastelica, se je ukvarjal z vinogradništvom, dedek in oče pa sta trud vlagala v pridelavo mleka. V sadovnjakih kmetije Kastelic rastejo jablane različnih sort, iz katerih pridelujejo odlične domače jabolčne sokove, sušena ekološka jabolka v obliki čipsa in krhljev ter cenjeni jabolčni kis.
Ponujajo le izdelke, za katere lahko na kmetiji poskrbijo za pridelavo in predelavo po najvišjih standardih, brez sklepanja kompromisov pri kakovosti. Brez vzreje živali na kmetiji Kasteličevih ne gre. Pomembna je tudi zato, da si za ekološko pridelavo zagotovijo dobro gnojilo.
Pomen praznikov in stari običaji
November je mesec, ki se približuje zimi. Sonce v tem mesecu upada, zahaja, dan se močno krajša. Tako sonce je navdalo naše prednike z žalostjo, strahom; prinašalo naj bi rušenje, uničevanje, življenjsko nevarnost. 31. oktober je bil začetek keltskega novega leta, začetek mraza, pomanjkanja in teme. Imenoval se je Samhain (sam-fuin pomeni konec poletja) in je tesno povezan z našim 1. novembrom. To je bil čas, ko so se na zemljo vračali demoni in podzemni bogovi. Vsega tega se je bilo treba obvarovati.
Začele so se priprave na vstop v zimo, najtrše obdobje starih poljedelskih ljudstev in narodov. V tem času so vladali v indoevropskem svetu od pradavnine naprej strahovi, duhovi in smrt. Kasneje je pri Angležih ob sprejetju krščanstva postal ta dan znameniti anglosaksonski Hallowe'en (skrajšano iz All Hallow Even, 'večer vseh svetih'). Na ta dan so pri Keltih praznovale tudi vile, ki so nad praznikom tudi ves čas držale roko. Za žive je bil ta čas zelo nevaren, ker so vile ali škratje ugrabljali ljudi, pa tudi čarovnice so letele naokrog in jih je bilo treba pomiriti.
V angleško govorečih deželah še danes na predvečer Hallowe'ena hodijo ljudje naokrog "strašit" preoblečeni v duhove; veliko bučo izdolbejo in vanjo zarežejo oči, nos, usta, potem pa si jo posadijo na glavo in se ovijejo v belo rjuho.
Krščanski pogled in slovenske navade
Cerkev se je odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh svetnikov in mučencev skupaj, tako da ne bi ostal nihče brez čaščenja. Datum 1. november ni bil izbran naključno; to je pogansko obdobje demonov in mrtvecev, ki jih lahko ukrotijo le vsi svetniki skupaj. Od 14. stoletja naprej so se na ta dan ljudje oblekli v črnino in odšli na pokopališče.
Stara vera, razširjena po vsej Evropi, je bila, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše. Zelo značilna je bila pogostitev vernih duš, ki je bila v navadi skoraj povsod po Slovenskem. Pripravili so jim pijačo, da so jo prišle popiti, in hrano. V prejšnjih časih ljudi ni motilo, ko so našli zjutraj jed in pijačo nedotaknjeno. Živo so verjeli, da so bili mrtvi v gosteh, ne da bi se dotaknili teh darov.
Splošna slovenska navada je bila tudi, da so o vseh svetih gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki so nosili po različnih krajih različna imena. S Svitom sva kozarčka spremenila v svečnik.
Sodoben odnos do praznika mrtvih
Danes na praznik Vseh svetih (dan mrtvih) ne mislimo toliko na tiste, ki jih je cerkev razglasila za svetnike, ampak na vse naše bližnje, ki jih ni več med nami, oziroma so med nami na drugačen način. Odnos do mrtvih je na slovenskem izredno živ, tradicionalen in najbrž nima primerjave nikjer na svetu.
Vendar pa opažam, da je zadnje čase v večjih slovenskih mestih (ne na podeželju) vse popačeno, vse pomešano. Zdi se mi, kot da ljudje sploh več ne vedo, zakaj praznujejo kar praznujejo, kaj je namen teh praznikov. Sama imam vse bližnje - umrle sorodnike in prijatelje, pokopane na ljubljanskih Žalah. Že nekaj let se zavestno izogibam obiska grobov ravno na 1. november, saj je prizor, ki ga vidiš, prej podoben kakšnemu zabaviščnemu parku s sladko peno in kokicami, kot pa čaščenju in posvetitvi umrlih. Nočem biti do nikogar krivična, saj se zavedam, da je tam tudi veliko ljudi, ki so se prišli poklonit svojim umrlim bližnjim, jim prižgati svečko. Zavedam se tudi, da vsak praznuje po svoje in prav je tako.
Sama rajši na praznični dan doma prižgem svečo in se v mislih spomnim na umrle; za obiske grobov je pa med letom veliko priložnosti. S potrošniško usmerjenimi večernimi zabavami čarovnic, duhov ni prav nič drugače. Zdi se mi, da z vsem tem neka tradicija, neki običaji naših prednikov izgubljajo pomen.
Čudovit način za ohranjanje starih običajev je predstavila Keltika v eni od prejšnjih objav. Saj pravzaprav ni važno, kako in kaj praznuješ, samo da veš, kaj praznuješ. Kajti namen praznikov je ravno to, da dodaš košček sebe. In zakaj se ne bi šla čarovnij po svoje? :)
Zaklade iz izdolbenih buč sem začarala v darilca, da se bo drugo leto čarovnija rasti nadaljevala naprej. Za odganjanje zlih duhov, mraza in teme sem letos kot "prava čarovnica" :) raje pobrskala za prav posebnimi knjigami. Knjigami, ki so začrtale slovensko pisanje, slovenski knjižni jezik: Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, pa prevod Biblije Jurija Dalmatina ter Zimske urice, prvega pravopisa Adama Bohoriča.
Naj prazniki ne odidejo mimo vas, saj so tukaj z nekim namenom. Naj vas napolnijo, vas obogatijo.
Bloganje: Strast in deljenje znanja
Že kot majhna punčka sem rada brala in pisala. Z prihodom interneta pa tudi članke na netu. Potem sem odkrila bloge. Pišem o vsakdanjosti. O življenju. Preproste misli, ki se porajajo čez dan.
Seveda komentarji pobožajo ego, to se mi zdi čisto ok. Komentarji bralcev se mi zdijo pomembni, saj se z njimi pogovarjam, od njih se naučim kaj novega. Zdi se mi pomembno, da se lahko ljudje pogledajo v oči.
Sanjski blog? Uu, tole vprašanje me je pa resnično zaposlilo. Verjamem, da je treba imeti manj besed, pa več konkretnih izdelkov. Rada pregledujem bloge, kjer imam kar nekaj svojih najljubših. Encrat dnevno zagotovo pregledam, kaj objavljajo.
Blog je povezan tudi z dejavnostmi na kmetiji. Kaj ponujate obiskovalcem? Na blogu tako nisem neposredno omenjala dejavnosti, ki sicer potekajo pri nas. Predvsem se družimo z otroki.
O, v kuhinji smo pa vsi radi. Tudi kuhamo vsi, od najmlajše do največjega.
Res je, preprostost je moj slog na vseh področjih. Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu.
Družinsko življenje na (mali) kmetiji je na blogu videti idilično. Pravzaprav se mi zdi, da imamo povsem običajno, zelo, zelo vsakdanje življenje. Večinoma se nam nikamor ne mudi, veliko smo zunaj, cartamo živali, se družimo, pogovarjamo, delamo skupaj, se učimo drug od drugega, prepiramo, doživljamo veselje in žalost, nič posebnega.
Nepremagljive vadimo z otroki / NEPREMAGLJIVA
Moje jedi sporočajo, da je tisto, kar je za nas res dobro, skrito v povsem preprostih stvareh, da se da z nekaj volje iz še tako skromnih sestavin pričarati zmagovalno kombinacijo, pri tem pa ne mislim le na hrano.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo moje pisanje brez slovničnih napak in fotografije vse boljše.
Vir
- Ovsec, D.J. (1992). Velika knjiga o praznikih.
- Več avtorjev. (2004). Slovenski etnološki leksikon.
- Ilich, S. (2007). Po praznikih diši.