Sodobna družba je prepletena z mediji, ki so postali tako vsesplošni in globoko zakoreninjeni v družbeno, kulturno, ekonomsko in politično tkivo, da se zdi življenje pred revolucijo digitalnih medijev kot oddaljene sanje, zgodba iz drugega časa in kraja.
Kolekcija "The Media of Memory" raziskuje presek medijskih in spominskih praks v dobi mediatiziranih družb. Uredniki in avtorji so prepoznali potrebo po združitvi različnih glasov v slovenskem študiju spomina in medijev, da bi celovito obravnavali regijo, ki je pogosto marginalizirana v sodobni historiografiji, antropologiji in kulturnih študijah, pa tudi redko zastopana na večplastnem, metodološko in konceptualno močnem področju mednarodnih študij spomina.
Raziskave se osredotočajo na številne primere iz dvajsetega stoletja slovenske preteklosti, da bi se ukvarjale z dinamičnimi (re)interpretacijami preteklosti in včasih nestabilno uporabo medijev danes. Pri tem avtorji izhajajo iz pogojev in lokacij sodobne postsocialistične Slovenije, ki je bila nekoč del socialistične Jugoslavije.
Razpad socialistične države je narekoval rekalibracijo vrednostnega sistema in ponovno določitev relevantnosti nekoč pomembnih družbeno-političnih in zgodovinskih tem. Razpad Jugoslavije kot mnemonični dogodek ni vsilil le časovne meje, temveč tudi ideološko.
V članku so zbrani različni pristopi in tematike, ki so združeni v interesu razumevanja večplastnih procesov, praks in dinamike mediatizacije slovenske zgodovine v drugi polovici dvajsetega in zgodnjem enaindvajsetem stoletju.
Demokracija kot svoboda duha in izzivi pluralizma
Miro Cerar (PF UL) v Dnevniku, 16. januarja 2013, piše o demokraciji kot pogoju svobode duha. Opozarja, da demokratičen način mišljenja ni blizu človekovi naravi, ki je prej nagnjena k nad- in podrejanju, pristranosti in netoleranci. Demokracija je po Cerarju pogojena z določeno stopnjo znanosti in s kulturo strpnosti. Za večino ljudi je pluralizem mnenj, političnih programov, strank, ideologij, religij in filozofskih prepričanj »napor in razočaranje«, a hkrati tudi »najustreznejši kompromis« na političnem področju. Na nekaterih drugih področjih, kot so ekonomija, šolstvo, znanost in šport, demokratični principi niso vedno uspešni.
Cerar poudarja, da je demokracija najustreznejši sistem, ker bolj kot drugi politični sistemi omogoča svobodo duha, svobodno filozofsko, religiozno ali kakršnokoli drugo prepričanje in izražanje. Z zagotavljanjem človekovih pravic in svoboščin omogoča posamezniku pravno varstvo in svobodo izbire. V totalitarnem sistemu izbiro ideologije in nazora opravi diktator. Po Cerarju je »tudi v Sloveniji ena najhujših pregreh zatiranje svobode in kulture duha«. Prevelika nestrpnost in nekultura nekaterih lahko umažeta to možnost izbire in vodita v razkrajanje duha.
Cerar kritično opisuje »skorajda popolno ideološko razklanost političnega prostora, pretvarjanje sleherne javne kritike in pravne obsodbe v teorijo zarote, primitivizem v javnem izražanju ter /…/ sovraštvo in prezir do drugače mislečih«, kar po njegovem mnenju razkraja vse dobro, kar vsebuje mišljenjski pluralizem. Poudarja, da dokler se v javnih razpravah ne bomo znali strpno in kulturno izražati ter prisluhniti drug drugemu z večjo mero intelektualne in emocionalne strpnosti, empatije in samokritičnosti, nam »vse poznavanje /…/ klasikov, filozofov, znanstvenikov, teologov in drugih umov ne bo prav nič pomagalo«.
Predlogi za spremembo volilnega sistema
Emil Milan Pintar, filozof in sociolog, v Delu, 16. januarja 2012, predstavlja ugotovitve in predloge Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) glede volitev poslancev v Državni zbor (DZ). Sedanji volilni sistem po njihovem mnenju ne zagotavlja enakomerne zastopanosti po območjih, ne omogoča odločilnega vpliva ljudi na liste kandidatov in izvolitev posameznih poslancev, omogoča premoč političnih strank, ki usmerjajo poslance pri glasovanju, in je DZ pretežno domena moških.
ZDUS predlaga naslednje rešitve:
- Slovenija naj se razdeli na 44 volilnih okrajev, v vsakem bi neposredno izvolili enega poslanca.
- Drugih 44 poslancev bi izvolili glede na odstotke glasov za stranke (najmanj 4%).
- Kandidati bi morali bivati v okraju vsaj eno leto.
- Volivec bi imel dva glasova: s prvim bi volil »svojega poslanca«, z drugim pa eno stranko z listo kandidatov.
Beg možganov in zanemarjanje znanosti
Anja Hreščak v Dnevniku, 16. januarja 2013, piše o begu možganov iz Slovenije. Že pred časom je J. Lenarčič (IJS) opozoril, da se na inštitutu doktorji znanosti - 400 jih bo ostalo brez službe - »že lep čas po hodnikih pogovarjajo, kam iz Slovenije bi šli«. Enako velja za 16.000 diplomantov na zavodu za zaposlovanje, ki so naveličani pošiljanja prošenj.
Študentske organizacije in sindikati so začeli organizirati seminarje in predavanja z naslovom »kako v tujino?« ali »Tujina vabi«, saj ugotavljajo, da se je »presenetljivo veliko mladih začelo zanimati za možnost dela in študija v tujini«. Hreščak ironično ugotavlja, da vlada s potezami, kot so ukinjanje študentskega s.p., zadrževanje študentskega kampusa v Ljubljani zgolj na papirju in pomanjkanje denarja za mlade raziskovalce na inštitutih, samo spodbuja ta trend. Po njenem mnenju »vse poti tako ali tako vodijo v tujino«.
Oblastniki imajo po mnenju avtorice zaničljiv odnos do raziskovalcev, ki so ugotovili, da samo s povečanjem števila zaposlenih doktorjev znanosti pojasnimo več kot 1% slovenskega BDP v zadnjih 30 letih. Jadran Lenarčič, direktor IJS, v Delu, 17. januarja 2013, meni, da smo »razočarana in pregreta družba«, brez koordinatnega sistema, metrike in smeri. Opozarja, da smo »ujeti v pohlepu, preobjedenosti, objestnosti, oportunizmu, trmoglavosti«, in imamo malo prostora za reševanje težav, ki »niso nastale po krivdi poštenih ljudi, delavcev, študentov, poštenih podjetnikov ali znanstvenikov, tudi ne poštenih politikov«.
Lenarčič meni, da je ljudski glas z ulic signal upanja in želje ljudi, da se trudijo in žrtvujejo za skupno dobro. Poudarja, da je treba skorumpirane odstraniti in jim preprečiti, da pridejo na položaje. Slovenski narod se je od nekdaj hranil s kulturo, umetnostjo, znanostjo, zdaj pa se v zvezi s krizo ne govori o raziskovanju in razvoju. Po njegovem mnenju temeljno vprašanje ni v tem, »kako prestavljati denar iz enega v drug žep, temveč kako ustvarjati nova znanja in ideje in kako jih umestiti v gospodarski in družbeni razvoj«.
Za to je potrebno partnerstvo med znanstveniki in gospodarstvom. Lenarčič ugotavlja, da so lani na IJS dobili 5,5 milijona evrov manj, krčenje pa se bo nadaljevalo v letih 2013 in 2014. To bo imelo hude posledice pri mlajših raziskovalcih in pri tehnoloških raziskavah. »Da bi rešili sedanjost, nespametno uničujemo prihodnost - tudi potomcem!« Takšno drastično krčenje spodkopava temelje razvoja. Lenarčič si želi, da bi državni voditelji v težki situaciji premogli dovolj vizije in smelosti, da ne bi zapravili priložnosti mlajšim, saj bodo sicer mladi »odšli - za vedno. In potem bo vse ostalo brez vrednosti - slabe banke /…/ in reforme in ustavne spremembe in transparenti.«
Socialna stiska in izguba upanja
Anita Ogulin, Slovenka leta po izboru Nedeljca (7D), v Dnevniku, 11. januarja 2013, opozarja na vse večjo socialno stisko. »Dnevno se srečujemo z vse več ljudmi, ki so ostali brez elektrike, kurjave in vode.« Med ljudmi, ki iščejo pomoč pri ZPM Moste v Ljubljani, je »vedno več teh, ki govorijo o tem, da bi se umaknili iz življenja /…/ in vzeli s seboj tudi otroke«. Ogulinova se sprašuje, ali res potrebujemo tragedije, da bi se kdo zganil, in spomni na optimizem osamosvajanja, pričakovanje dobrega in obljubljene možnosti razvoja za vse.
Vprašanje organizatorjev demonstracij
Miran Lesjak v svoji glosi v Dnevniku, 16. januarja 2013, piše o vprašanju organizatorjev demonstracij. Policija je domnevala, da so M. Hanžek (TRS), Uroš Lubej, vojni veterani in sindikat Sviz zagrešili prekršek s pozivanjem na neprijavljene demonstracije 21. decembra 2012. Lesjak opozarja, da so bile zadnje prijavljene demonstracije (17. novembra lani) organizirane s strani štirih sindikalnih central, a k udeležbi je pozival vsakdo, ki se mu je to zahotelo: civilnodružbene skupine, Sviz in posamezniki; reklamirali so jih na novinarskih konferencah, po internetu ali v medijih.
Po policijski logiki bi bile sindikalne zahteve in parole, ki so jih ljudje vzklikali, last vseh, ne le sindikatov. Podobno bi morali račune za stroške demonstracij plačati vsi, ki so pozivali k udeležbi. »Še več, če bi na tistih demonstracijah poletele kakšne kocke ali bi se drobile založbe, bi bili /…/ za nastalo škodo odgovorni vsi /…/ in ne le tisti, ki so zborovanje priglasili.«
Lesjak kritično ugotavlja, da je Hanžek z objavo članka s pozivom na demonstracije 21. decembra storil prekršek, ker je izkoristil ustavno pravico do svobode govora. Kljub temu meni, da policija ni neumna, »le izvaja raziskavo, s katero želi dognati, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da 2 milijona delcev, ki so zaprti v velikem trkalniku, pridobi na masi, njihova energija nesluteno naraste, družba pa se spremeni«. S kaznijo želi prisiliti, da Hanžek, Lubej, vojni veterani in Sviz pomagajo poiskati »božji delec, osnovni gradnik demonstracij. Upati je, da bo raziskava čim prej dala kakšne rezultate, sicer bodo morali policisti študirati sociologijo, to je pa huda znanost.«
Preobrat Dimitrija Rupla
V Dnevniku, 16. januarja 2013, neznani avtorji navajajo misli Dimitrija Rupla, publicista, profesorja in politika, o Janezu Janši. Ruplovo spreobrnjenje v kritični pogled na Janšo je zaznamovano z izjavami, kot so: »Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike.« Rupl poudarja, da sta sodelovala v najbolj napetih in najvažnejših časih, ko je šlo za postavljanje in mednarodno priznanje države, skupaj sta ustanavljala stranke in odbore ter preživljala neutemeljene napade na vlado in njeno moderno, evropsko politiko. Kljub temu kritično dodaja: »Z metodo, ki jo je uporabila KPK, je mogoče pribiti na križ t.k.r. vsakogar. Z ljudmi, kot je J. Janša, se tako ne dela!«
Intimna zgodovina človeštva in vpliv spomina
Theodore Zeldin, filozof, sociolog in zgodovinar, v svoji knjigi »Intimna zgodovina človeštva« (prev. A. Kovač, Štud. zal., Lj. 2012) piše: »Kaj menimo o drugih ljudeh in kaj vidimo, ko se pogledamo v ogledalo, je odvisno od tega, kaj o svetu vemo, kaj verjamemo, da je mogoče, kakšne spomine imamo, in od tega ali smo zvesti preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti.«
Zeldin poudarja, da na našo sposobnost premagovanja ovir našega obstoja nič ne vpliva bolj kot kontekst, v katerem jih vidimo. Več kot je kontekstov, med katerimi lahko izbiramo, manj se težave zdijo neizogibne in nepremostljive. Dejstvo, da je svet postal bolj zapleten kot kadarkoli prej, lahko pomeni, da je zdaj težje najti izhod iz naših dilem, vendar resnica je, da bolj kot je svet zapleten, več je razpok, skozi katere se lahko splazimo. Zeldin sam išče vrzeli, ki jih ljudje niso opazili, in sledi, ki so jih spregledali.
V preteklosti so ljudje, ko niso vedeli, kaj hočejo, ko so izgubili občutek za smer in se je zdelo, da vse razpada, olajšanje večinoma našli tako, da so spremenili fokus svojega pogleda, preusmerili svojo pozornost. Tekom zgodovine so ljudje vedno znova menjali naočnike, skozi katere so opazovali svet in same sebe. Avtor opozarja na pomen srečevanja z novimi ljudmi, tujci, s katerimi nas »družijo skupni občutki« in zanimanje za iste stvari. Ljudje imajo veliko skupnega. »Večina misli se spogleduje z mislimi drugih, živih ali mrtvih. /…/ Dandanes nam upanje ohranja predvsem možnost, da bomo srečali nove ljudi.«
Kljub novim težnjam večino tega, kar ljudje počnejo, obvladujejo stari vzorci mišljenja. Politika in ekonomija sta pred trdovratnostjo zakoreninjenih mentalitet nemočni. Mentalitet se ne da spremeniti z odredbo, ker temeljijo na spominih, te pa je skoraj nemogoče ubiti. Vendar pa je mogoče skupaj s svojimi obzorji razširiti tudi svoje spomine, in ko se to zgodi, se verjetnost, da bo tvoje življenje vedno ista pesem in da boš ponavljal stare napake, zmanjša.
Vprašanje, kaj početi s preveč informacijami, je velika uganka našega časa. Zeldin kot rešitev predlaga, da pogledamo najprej skozi mikroskop in izberemo podrobnosti, ki življenje osvetlijo v tistih vidikih, ki se ljudi najbolj dotaknejo, pa tudi skozi teleskop, da lahko iz velike oddaljenosti gledamo velike probleme. Avtor na koncu vsakega poglavja doda predloge za branje, vire in knjige, po katerih lahko potuje bralčeva domišljija. Prednost daje novejšim knjigam, da nakaže izjemno bogastvo sodobnih raziskav in intelektualno živahnost našega časa.
Stavka na Univerzi v Ljubljani
Koordinacija sindikatov na UL je 18. januarja 2013 obvestila zaposlene, da so »za 23. januar 2013 napovedali stavko in se s tem pridružili splošni stavki javnega sektorja«. To je bil prvič, da so vsi sindikati na univerzi sodelovali z namenom, da se vsem omogoči osnovna demokratična pravica izražanja o stavki. Preverjanje podpore stavki so izvedli na skoraj vseh organizacijskih enotah, na večini fakultet pa je stavkovno napoved podprla absolutna večina vseh zaposlenih, povsod pa velika večina tistih, ki so se o stavki opredelili. Stavka poteka na ravni univerze, pravico do stavke in sodelovanja pri stavkovnih dejavnostih pa ima vsak zaposleni na univerzi ne glede na članstvo v sindikatih in izide fakultetnih glasovanj. Prav tako ima vsak zaposleni pravico, da se stavki ne pridruži, o obliki in obsegu stavke pa se zaposleni odločajo avtonomno.
Sindikati so organizirali kratek shod ob 11.20 pred sedežem univerze, kjer je nagovoril tudi rektor UL, ob 12.05 pa so zaposlene povabili na skupni shod sindikatov javnega sektorja na križišču med Prešernovo in Gregorčičevo cesto. Pozvali so k pridružitvi prizadevanjem za kakovostno in splošno dostopno visokošolsko izobraževanje ter za ustrezno vrednotenje dela na univerzi. Pismo so podpisali K. Cvetko Vah (VSS - Sindikat UL), M. Gams (SVIZ, Konferenca vis. šolstva in znanosti), B. Hribar (VIR), M. Marinčič (Visokošolski sindikat Slovenije (VSS)) in T. Janez Posedi, organizator bližajoče se stavke.
Kritika javno-zasebnega partnerstva
B. Mekina v Mladini, 11. januarja 2013, povzema besede Janeza Posedija, vodje koordinacije stavkovnih odborov. Posedi, veterinar in vodja laboratorija za parazite na Inštitutu za mikrobiologijo VF UL ter vodja sindikalne konfederacije Pergam, pravi, da sindikati med drugim nasprotujejo graditvi »nekakšnega javno-zasebnega partnerstva, oz. upoštevanju zasebnega interesa na račun javnega sektorja«. Spominja se, da so konec 90-ih let privatizirali veterinarske ambulante, sedaj pa podobno delajo na drugih področjih, npr. v obliki koncesij. Negativne posledice so znane, saj v Veliki Britaniji in Nemčiji »z javno-zasebnimi partnerstvi niso dobili boljših storitev ampak zgolj dražje«.
Posedi meni, da bo ta vlada »iz tujine pobrala čisto vse slabe prakse, ki so mogoče. Ker se želi znebiti motečega javnega sektorja. Vsega, kjer ima javnost neko vlogo.«