Izraz "Beseda je meso postala", ki je globoko zasidran v krščanski teologiji, opisuje osrednjo skrivnost učlovečenja. Ta fraza, ki izvira iz Janezovega evangelija, nosi večplastne pomene, tako v svojem bibličnem kontekstu kot v širši, idiomatski rabi, ki presega zgolj verski pomen. Njen izvorni latinski ekvivalent je "Verbum caro factum est", kar poudarja njeno antično in univerzalno veljavo.
Izvor in globok pomen biblične resnice
Korenine izraza segajo v Prolog Janezovega evangelija (Jn 1,1-14), ki predstavlja enega najpomembnejših teoloških besedil. Evangelist Janez piše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela."
Ta Beseda, ki je bila vir vsega in vir življenja, je imela vlogo luči, ki pa je svet ni spoznal. Janez Krstnik je pričeval o tej luči, vendar ni bil on sam luč, temveč pričevalec, ki naj bi po njem vsi sprejeli vero. Ključna točka evangelija, ki daje frazi njeno moč, je naslednja: "In Beseda je meso postala in se naselila med nami." S tem je božanska Beseda dobila človeško obliko, postala dostopna in vidna, polna milosti in resnice. Tako kot pravi evangelist Janez: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil."
Razkritje Boga skozi Jezusa Kristusa
Jezus Kristus je predstavljen kot dokončni razodevalec živega Boga. Janez Evangelist se je posebej ukvarjal s to resnico, da je namreč Jezus Kristus najvišji razodevalec živega Boga in »mesto«, kjer prihajamo z njim v stik. Njegova pričevanja nam pomagajo, da iz iskanja živega Boga ustvarimo več kot le navadno »iskanje«, temveč živo »izkustvo« njega.
"Jaz in Oče sva eno" (Jn 10,30)
Ta izjava je ena najbolj s skrivnostjo nabitih v vsej Novi zavezi in poudarja, da Jezus Kristus ni samo razodevalec živega Boga, temveč je on sam živi Bog. Razodevalec in razodetje sta torej ista oseba. Cerkev je na podlagi te izjave razvila razmislek, ki je privedel do polne in izrecne vere v trinitarično dogmo. Ko Jezus uporablja števnik v srednjem spolu (hen grško in unum latinsko), očetje upravičeno sklepajo, da sta Oče in Sin (in Sveti Duh) ene in iste narave, nista pa ena sama oseba.
"Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6)
Ta trditev zastavlja pomembna vprašanja v kontekstu medverskega dialoga. Kristus je dal svoje življenje v odkupnino in iz ljubezni do vseh ljudi, kar poudarja vsesplošnost njegove ponudbe odrešenja. "Ko bom povzdignjen z zemlje (na križ!), bom vse pritegnil k sebi" (Jn 12,23). To nakazuje, da ima Kristusova smrt in vstajenje moč, da spremeni položaj celotnega človeštva pred Bogom.
Božja ponižnost in skritost
Sveto pismo razkriva Božjo ponižnost in skritost: "Ti si skriti Bog, Bog Izraelov, odrešenik" (Iz 45,15). Bog se ne podpiše na vsako stvar, temveč prepusti stvarjeninam, da ga same odkrijejo. Enako velja za odrešenje; Boga bolj skrbi, da bodo vsi ljudje rešeni, kot pa da bi vsi vedeli, kdo je njihov odrešenik. Sveto pismo nas zagotavlja: "Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna" (Apd 10,34-35).
Vloga Svetega Duha
V Svetem Duhu Jezus še naprej razodeva Očeta, saj je Sveti Duh Duh Vstalega, ki nadaljuje in udejanja delo zemeljskega Jezusa. "Duh je, ki daje življenje, meso ne koristi nič" (Jn 6,63). Sveti Duh daje življenje ideji o Bogu in njegovemu iskanju, saj človeški razum, zaznamovan z grehom, sam ne zadošča. Sveti Duh je pravo "življenjsko okolje" (Sitz im Leben), v katerem se rojeva in razvija sleherna pristna krščanska teologija. Je nevidni prostor, v katerem se Bog sam pojavi kot živa in dejavna resničnost.
Veliki razpon med Bogom in človekom se zmanjša in nepričakovani blisk svetlobe se zgodi samo znotraj posebnega »magnetnega polja«, ki ga vzpostavlja Duh živega Boga. Ta v človekovi globini išče stanje milosti, ki vodi do »razsvetljenja« in spoznanja Božjega obstoja. Milijoni kristjanov našega časa so doživeli močno izkustvo novih binkošti, ko je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega, in Jezus je zanje postal živa oseba.
Simbolika božičnih jaslic in Besede
Današnji evangelij, ki govori o Besedi, ki naleti na gluha ušesa in je kakor luč, ki je tema ni sprejela, se pogosto odraža v simboliki. Letošnje jaslice v duhu evangelija prikazujejo, kako beseda vstopa na ta svet skozi tri simbole:
- Sejalec in tančica, ki pokriva zvočnik in skupaj z lučkami ustvarja zvezdo repatico, kar nas sprašuje o globini zavedanja vrednosti besede.
- Ambon, ki ga objemajo jaslice, in kip Sv. Vincencija Pavelskega, kar predstavlja oznanjevanje Božje besede, še posebej Svetega pisma.
- Oltar in štalica pod oltarjem, kjer po evharistiji in po rojstvu božjega Sina med nami Beseda postaja meso.
Ti trije simboli predstavljajo korake stopanja božje besede med nas in izzivajo k razmisleku o tem, kje smo sami glede besede z veliko ali malo začetnico. V življenju pogosto naletimo na preslišano besedo - ignoranco in prezir. Ko beseda postane težka, se umikamo, vse pa prikrijemo z maskami uglajenega napuha.
Idiomatski pomen izraza "Beseda je meso postala"
Izraz "Beseda je meso postala" se ne omejuje zgolj na teološki kontekst. V slovenskem jeziku se uporablja tudi kot rek, ki opisuje situacijo, v kateri pogovor nepričakovano, nenačrtovano, spontano privede do dejanja, uresničitve česa, ali odločitve glede česa. Variacije vključujejo "In beseda je meso postala" ali "Besede so postale meso".
Primer Antoina de Saint-Exupéryja
Pomembnost te fraze je lepo ponazorjena v zgodbi o pisatelju Antoineu de Saint-Exupéryju. Ko so ga prijatelji poskušali prepričati, naj med drugo svetovno vojno ostane pisatelj namesto vojnega pilota, je odvrnil: "Če se ne bom uprl s svojim življenjem, ne bom sposoben pisanja. Beseda mora postati meso." S tem je poudaril, da besede in ideje, četudi plemenite, same po sebi ne zadostujejo; morajo se utelešiti v dejanjih. Saint-Exupéry bi lahko napisal veliko knjig o domoljubju, a njegovo dejanje - njegovo izginotje med izvidniškim poletom leta 1944 - govori glasneje kot vse, kar je napisal.
V širšem smislu je torej "meso nečesa" metafora za najpomembnejši, bistveni del nečesa. Podobno kot v angleščini frazem "the meat of it" (npr. "The meat of the novel lies in its powerful exploration of human emotions") poudarja jedro, bistvo. Beseda, naj bo resnice ali laži, gradi ali ruši, zdravi ali rani, obuja ali ubija. Od nas je odvisno, ali bomo v svojih odnosih ustvarili prostor za besedo, ki prinaša življenje in luč, besedo, ki je vedno od Boga.
