Pridelava fižola v Sloveniji ima dolgo in bogato zgodovino, ki sega v 16. stoletje, ko so ga iz Amerike prinesli v Evropo. Zaradi svojih izjemnih prehranskih lastnosti - bogastvo beljakovin, ogljikovih hidratov ter esencialnih mineralov in vitaminov - je fižol nekoč veljal za »meso revnih«. Močna tradicija gojenja pri nas se odraža v ohranjenih številnih tradicionalnih tipih fižola, ki so se razvili ob geografski razgibanosti in močni samopreskrbi kmečkih gospodarstev.

Zgodovina in pomen fižola v Sloveniji
Dokazi iz predvojnega obdobja kažejo, da so nekatere slovenske sorte fižola, kot je bil ribniški, celo izvažali. Vendar pa intenzivne tržne pridelave, ki je danes prevladujoča drugod po svetu, v Sloveniji nikoli nismo imeli. V preteklosti smo sicer kratkotrajno gojili nizek stročji fižol za predelavo, ki ga je bilo mogoče spravljati s kombajni, vendar je bil ta način pridelave opuščen.
Možni razlogi za neuspeh poskusov večje tržne pridelave fižola v Sloveniji, tudi novejše, so povezani s pogoji za strojno spravilo. Za strojno pobiranje je nujno potreben povsem suh pridelek. V času dozorevanja zrnja, ki je običajno avgusta, pa so v Sloveniji pogosta padavinska obdobja. To je v nasprotju s stabilnejšim, suhim celinskim podnebjem v srednji Evropi, ob Sredozemlju in v Panonski nižini, kjer so glavne evropske pridelovalke fižola. Poleg tega lahko suha in vroča poletja povzročijo prenehanje cvetenja ali odpadanje cvetov, kar pomeni velik izpad pridelka.
Razlike med nizkimi in visokimi sortami fižola
Za strojno spravilo so primerne predvsem nizke sorte fižola za zrnje, pri katerih cveti celotna rastlina hkrati. V nasprotju s tem pa lahko v vročih poletjih nekaj pridelka pričakujemo pri visokih sortah, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma. Te sorte niso primerne za strojno obiranje, a so zaradi manj rizične postopne rasti skozi zgodovino prevladovale na slovenskih vrtovih.
Po besedah dr. Kristine Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) gre pri obeh tipih za isto vrsto, Phaseolus vulgaris (navadni fižol), le oblika rasti je različna. Nizki in visoki fižol se med seboj križata, pri nizkih sortah pa se lahko hitro pojavi kakšna visoka rastlina, saj je ta lastnost dominantna. Nizke sorte so skozi stoletja razvili s selekcijo in so bile zastopane tudi v tradicionalni pridelavi.
Prednosti in slabosti različnih oblik rasti
- Nizke sorte: Ne potrebujejo opore, so manj temperaturno zahtevne in jih lahko sadimo, ko ima zemlja že malce nad 10 °C. Cvetijo in dozorijo relativno enakomerno. Pri nizkih sortah, namenjenih za zrnje, je priporočljivo saditi zgodnejše sorte, ki dozorijo do sredine avgusta, s čimer se bolj zanesljivo izognemo mokremu vremenu.
- Visoke sorte: Potrebujejo oporo (prekle ali žičnice) in zorijo postopoma, od spodaj navzgor. Nekatere visoke sorte (npr. maslenci, ki jih pridelujemo za stroke) začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur (julija), prve stroke pa lahko obiramo šele avgusta. Ta lastnost kaže na njihov izvor iz južne Evrope, medtem ko bolj zgodaj cvetoče sorte izvirajo iz severnejših območij.

Slovenske sorte fižola in njihova vzdrževalna selekcija
V Sloveniji je na uradni listi priznanih sort naprodaj le seme 12 sort fižola. Med njimi so visoka sorta za stročje 'Maslenec rani', stara sorta 'Cipro', visoki fižol za zrnje z belim semenom 'Kiro' ter nizke sorte za zrnje 'Zorin', 'Češnjevec' in 'Prepeličar Tomačevski'.
Pri domačih sortah je ključna pravilna vzdrževalna selekcija. Žlahtnitelji (KIS, Semenarna in Amarant) morajo ohranjati predpisane lastnosti in kakovost semena ter izločati možnost okuženosti z virozami. Kmetijski inštitut Slovenije (KIS) je prav tako zagnal projekt žlahtnjenja domačih sort, ki bi bile bolj odporne na sušo in nekatere bolezni.
Glavni razlog, da iz zbranih vzorcev ni več novih sortnih selekcij, je odsotnost tržne pridelave domačega fižola. V genski banki KIS sicer hranijo kaljive vzorce več kot tisoč tradicionalnih tipov fižola, zbranih po vsej državi.
Nasveti za pridelovanje fižola
Če z gojenjem fižola še nimate izkušenj, je priporočljivo vprašati sosede, katere sorte jim najbolje uspevajo. Za stročji fižol se dobro obneseta sorti 'Ptujski maslenec' ali 'Beneško čudo', med nizkimi sortami pa ne zgrešite z 'Berggold'. Pred odločitvijo je treba razmisliti, ali boste gojili stroke ali zrnje.
Priprava na setev
- Kdaj sejemo: Fižola ne sejemo pred 1. majem. Letos je še posebej pomembno, da je zemlja ogreta vsaj na 10 °C, sicer lahko seme zgnije ali pa rastlina oslabi in postane dovzetna za bolezni.
- Lokacija in tla: Fižol sodi na tretjo ali četrto poljščino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem. Nizkemu fižolu lahko dodamo malo domačega komposta. Ker je metuljnica, s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka in obogati zemljo za naslednje posevke. Zato ga ob obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh.
- Namočitev semena: Pred setvijo seme čez noč namočite v toplo vodo ali kamilični čaj.
Setev in sajenje
- Nizki fižol: Sejemo v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov. Ker se grmički precej razrastejo, naj bo med vrstami od 50 do 70 cm presledka.
- Visoki fižol: Sejemo v kupčke, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin.

Nega med rastjo
Fižol bo kalil, če setev dobro zalijemo. Veliko vode bo potreboval v času cvetenja. Proti odpadanju cvetov v vročih dneh, zlasti pri nizkem fižolu, pomaga jutranje zalivanje, ki ohladi tla.
Fižol enkrat ogrnemo in ga plevemo; drugega večjega dela z njim običajno ni. V normalnih vrtnih tleh bi moral dobro uspevati.
Obiranje in shranjevanje
- Stročji fižol: Obiramo sproti, ko se razvijajo stroki, s čimer pripomoremo k boljšemu razvoju novih. Na vrtu lahko sproti obiramo tudi nizki fižol.
- Fižol za zrnje: Počakamo, da se stroki začnejo sušiti. Nato rastline porežemo in jih za kak teden damo na suh in zračen prostor. Pri pravih sortah za zrnje se stroki ne bi smeli odpirati. Ko so rastline suhe, jih lahko pohodimo in odberemo zrnje.
Fižol in podnebne spremembe
Nekatere novejše stročnice, kot so leča, čičerika in dolga vigna, so primerne za sonce in vročino. Ker imamo v zadnjih letih pogosto opravka s hudimi vročinskimi valovi, ki jih navadni fižol ne prenaša dobro, so te toploljubne stročnice dobrodošla popestritev. Vendar pa ne marajo veliko dežja, zato namakanje ni nujno potrebno, razen če jih sadimo v rastlinjak.
Bolezni in škodljivci fižola
Fižol, kot večina vrtnin, ni imun na pepelaste plesni. Med pogostimi boleznimi sta mastna fižolova pegavost (rdečkasto rjave pege na strokih, zelo občutljiv je 'Jeruzalemčan') in bakterioza (rjave mastne pege na strokih in listih, ki se pojavljajo v zadnjih letih). Proti bakterijam lahko nekoliko zavremo razvoj z uporabo bakrenih pripravkov.
Glavne prenašalke virusa so uši. Proti njim se lahko obranimo s sprotnim odstranjevanjem napadenih vršičkov. V primeru močnejšega napada odstranimo celo rastlino. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol. Rastlina, ki je bila napadena, ni primerna za semenitev.
Znan škodljivec je tudi hrošček fižolar. Njegov razvojni krog lahko prekinemo tako, da zrnje za kakih 10 dni damo v zamrzovalnik. Po tem ga hranimo na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku.
V vročih dneh se je pojavila drobna gosenica južna plodovrtka, ki napada tudi paradižnik. Proti njej in drugim gosenicam deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki nima incidence.
V suhem in vročem poletju se na spodnji strani listov lahko pojavijo pršice. Zanje so značilni drobni svetli znaki na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina.
Bacteria filmed 'hiding' from antibiotic
Druga vrsta fižola: Laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus)
Navadni fižol ima cvetove v odtenkih od bele do nežno vijoličaste. Na mnogih vrtovih, predvsem v Posočju, pa opažamo rdeče cvetočega, včasih v kombinaciji z belo. Gre za drugo vrsto, laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim fižolom ne križa. Ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. Medtem ko je navadni fižol samooprašni, laški fižol potrebuje za oprašitev nujno žuželke; sorte laškega fižola se med seboj zelo rade križajo.
Fižol kot ekološko gnojilo in izboljševalec tal
Stročnice, med katerimi je tudi fižol, uvrščamo med rastline, ki izboljšujejo zemljo. Na ekološkem vrtu bi morale predstavljati vsaj 25 % posevkov letno. Na koreninah stročnic živijo bakterije (rizobiji), ki vežejo dušik iz zraka v rastlinam dostopno obliko. Ta dušik se nato uporabi za rast rastline gostiteljice, nekaj pa ga ostane v tleh za naslednje posevke. Poleg tega imajo stročnice globoke in močne korenine, s katerimi razrahljajo zbito zemljo in izboljšujejo njeno strukturo.
Ko je pridelek pobran, rastlin stročnic ne izpulimo, temveč jih samo porežemo. Nadzemne dele damo na kompost, korenine pa še naprej rahljajo zemljo in njihove bakterije ostanejo v vrtnih tleh.
Bob in grah: zgodnji spomladanski posevki
Bob in grah sta stročnici, ki ju je nujno posejati do konca marca. Obe vrsti kalita veliko raje v hladni zemlji in bolje cvetita ter se oplodita, dokler je dan kratek in so noči še hladne. Ko se dan podaljša, se pojavi manj cvetov, na bobu se lahko pojavijo uši, na grahu pa pršice. Pred setvijo seme čez noč namočite v toplo vodo ali kamilični čaj.
Obe stročnici lahko vzgajate tudi preko sadik. V lončke premera 3 cm posejte po dve zrni, vzkalite na toplem, nato pa lončke postavite na sonce ali v neogrevan rastlinjak.
Bob - cenjen in vsestranski
Bob ne potrebuje gnojenja z organskimi gnojili, v tleh pa ne sme manjkati kalija. Sejemo ga v vrste na razdaljo 40 cm, v vrsti pa na 10 cm. Svetuje se pobiranje boba v voščeni zrelosti, podobno kot graha. Suho zrno lahko zmeljemo in dodajamo moki za kruh (do 15 %), s čimer dobimo bolj beljakovinsko bogato jed.
Po ljudskem izročilu naj bi bob odganjal voluharja. Sadimo ga lahko samostojno ali okoli gredic s krompirjem, pa tudi med vrstice krompirja.
Raznolikost fižola: izbira za vsak vrt
Fižol je prava zakladnica raznolikosti. Poznamo več vrst, med katerimi lahko izbirate glede na svoje želje in potrebe:
- Nizek fižol: Kompaktna možnost za manjše vrtove ali vzgojo v posodah. Večinoma gre za hitro rastoče sorte, ki zrastejo do višine 50 cm. Sadimo ga v vrste, približno 5 kg pridelka na 2 m².
- Visok fižol: Odličen za ozadje vrta, saj ponuja izjemno rast. Uporablja se za vzgojo na oporah, pergolah ali zaščitnih zavesah.
- Stročji fižol: Odlikujejo ga sočni stroki, primeren za sveže uživanje.
- Fižol za zrnje: Uporablja se za sušenje in shranjevanje.
Pri izbiri sorte je pomembno upoštevati, ali boste gojili stroke ali zrnje. Nekatere nizke sorte stročjega fižola dajejo izredno okusne stroke brez niti.
Nizki fižol za stročje kot živa meja
Nizka sorta turškega fižola 'Hestia' vam lahko služi tudi kot živa meja ali ograjica okoli gredic.
Posebnosti setve in vzgoje
Fižol potrebuje vlažna tla na polnem soncu. Dobro uspeva tudi na peščeno ilovnatih tleh. Na zelo peščenih ali izredno težkih glinastih tleh, kjer se zadržuje voda, slabše raste. Najboljša temperatura za sajenje in vzgojo navadnega fižola je med 16 in 30 °C, najnižja pa 12 °C.
Pri popenjavih sortah fižola okoli prekle ali druge opore posadimo nekaj semen fižolov 15 cm narazen. Če sadimo fižol v vrstah, naj bo razmik med semeni 60 cm. Pritlikave nizke sorte fižola sadimo 25 do 50 cm narazen.
Dobri sosedje fižola vključujejo koruzo, bučnice, solato, radič, kapusnice in krompir. Slabi sosedje pa so grah, bob, česen, čebula in por.
Fižola se nikoli ne seje ali sadi na isto mesto več let zaporedoma.
Pomembno dejstvo: Surovi zrel fižol je strupen.
Skrb za fižol med rastjo
Skozi celotno rastno dobo je pri fižolu potrebno redno vzdrževati stalno vlago, saj s tem omogočamo lep in enakomeren razvoj strokov. Če fižolu primanjkuje vode, začnejo cvetovi odpadati in stroki se ne razvijejo. Priporočljiva je zastirka za vrt, ki pomaga ohranjati tla vlažna.
Ko rastline fižola dosežejo višino 30 cm, je priporočljivo stebla osipati na približno 15 cm višine.
Pobiranje fižola
Pobiranje mladih strokov spodbuja rastlino, da cveti in ustvarja nove stroke, kar zagotavlja obilen pridelek med rastno dobo. Redno nabiranje mladih strok je ključno za nadaljnje cvetenje.
Če gojimo fižol za zrnje, pustimo stroke na rastlini, da zorijo. Ko stroki postanejo trdi in suhi, jih poberemo in posušimo na suhem mestu, preden jih shranimo za nadaljnjo uporabo ali kot seme za naslednjo sezono.
Zamrzovanje fižola lahko pripomore k preprečevanju nastajanja hroščka fižolarja.
Gnojenje in dognojevanje fižola
Dodatnega gnojenja običajno ni potrebno, saj fižol na koreninah premore bakterije, ki vežejo dušik iz zraka. Fižol namakamo predvsem do cvetenja in po njem.
Bolezni in škodljivci fižola: ekološke rešitve
Pri gojenju fižola se lahko soočamo s polži in listnimi ušmi, pa tudi z boleznimi, kot so fižolova rja, bela plesen in bakterijska plesen.
- Polži: Pojavljajo se v vlažnih pogojih in se hranijo z listi in stebli. Za nadzor se priporoča uporaba sredstva 'Polži STOP'.
- Črne listne uši: Majhne žuželke, ki se hranijo s rastlinskim sokom. Njihova prisotnost lahko povzroči rumenjenje in zvijanje listov. Uporabi se lahko naravno sredstvo 'Škodljivci STOP'.
- Bolezni: Med pogoste bolezni spadajo mastna fižolova pegavost, fižolova rja, bela plesen in bakterijska plesen. Za preventivo in zaščito rastlin lahko uporabimo ekološko sredstvo 'Bolezni STOP'.
Uporaba teh ekoloških sredstev zagotavlja učinkovito rešitev za zaščito rastlin pred škodljivci in boleznimi z minimalnim vplivom na okolje.

Fižol v medicini, kozmetiki in kulinariki
Fižolovi stroki niso le raznoliki po obliki in okusu, ampak tudi izjemno koristni za zdravje. So bogati s hranili, kot so vitamin K, C, B kompleks, mangan, baker, ter so odličen vir beljakovin in vlaknin. Uporaba strokov lahko pomaga znižati holesterol, uravnavati raven sladkorja v krvi, izboljšati prebavo, okrepiti kosti in nevtralizirati proste radikale.
Raznolikost uporabe stročnic
Medtem ko sta fižol in grah morda glavni zvezdi sveta stročnic, obstaja še veliko drugih sort. Azuki fižol, črna soja in mungo fižol obogatijo jedi z okusom in prinašajo koristi za zdravje. Leča in čičerika sta prav tako prilagodljivi kulturi, ki ju je enostavno vzgojiti.
Fižolovi stroki so različnih oblik in barv ter se razlikujejo po strukturi in dolžini. Lahko so srpasti, valjasti, sabljasti, pol ravni ali ravni. Število semen v stroku je odvisno od sorte in lahko znaša med 2 in 9.
Stročnice spadajo v družino metuljnic. Znanstvene raziskave kažejo, da imajo nekatere stročnice, kot so fižol in arašidi (ki sicer spadajo v skupino fižola in ne oreščkov), sposobnost vezave dušika iz zraka, kar jim omogoča ustvarjanje kakovostnih beljakovin z esencialnimi aminokislinami. Kombinacija grašice z žitaricami zagotavlja zadovoljivo biološko vrednost aminokislin, zaradi česar so najboljši vir rastlinskih beljakovin v prehrani.

