Kitajska listnata zelenjava je široka skupina azijskih križnic, ki je v zadnjih letih pridobila izjemno priljubljenost tudi v domačih kuhinjah in vrtovih. V vrtnarskih trgovinah jih pogosto najdemo pod splošnim imenom kitajska listnata zelenjava ali azijska mešanica za vok. Ta mešanica običajno vključuje vrste, kot so pak čoi ali pekinško zelje, mizuna ali japonska gorčica, vasabi (wasabina), tatsoi, mibuna in gorčica Red Giant.
Zaradi podobnih lastnosti in potreb po rasti lahko te zelenjadnice brez skrbi sejemo skupaj, v mešanem posevku. Vse vrste dobro prenašajo nizke temperature in izjemno hitro rastejo, kar omogoča setev tudi jeseni in zgodaj spomladi ter večkratne žetve. To odpira zanimive možnosti za načrtovanje zasaditvenega načrta za prihajajočo vrtno sezono, saj nam omogočajo svežo zelenjavo na krožniku tudi v hladnejših mesecih, ko je ponudba svežih vrtnin sicer omejena.
Gojenje kitajske listnate zelenjave
Azijska listnata zelenjava presenetljivo dobro uspeva v našem podnebju. Številne vrste imajo rade krajši dan in nekoliko nižje temperature, zato so primerne za zgodnje pomladanske ali jesenske setve. Rastejo hitro, pogosto omogočajo večkratno rez in ne zahtevajo posebnih vrtnarskih spretnosti. Za povrh so te rastline tudi vizualno zanimive in popestrijo izgled vsake gredice.
Setev in nega
Za setev izberemo sončno gredo, prst naj bo bogata s humusom, zato pred setvijo gredo pognojimo s kompostom. Sejemo lahko v vrstah ali počez. Po desetih dneh ali najpozneje dveh tednih bo seme vzklilo. Mlade liste začnemo rezati že po nekaj tednih in to počnemo vsaka dva tedna, saj se rastline izjemno hitro obraščajo. Če želimo, da razvijejo rozete, posevek razredčimo ali pa jo pustimo, da razvije glavice.
Urbani vrtnarji lahko azijsko listnato zelenjavo brez težav vzgojite tudi na terasah in balkonih, saj zelo lepo uspeva posejana v večje posode in korita. Pazimo, da se zemlja ne izsuši, saj so te rastline hvaležne za stalno vlažna tla, še posebej mlade rastline v času kalitve in sadike po sajenju.
Dobri in slabi sosedje
Pri setvi ne pozabimo na dobre in slabe sosede, ki vplivajo na rast in zdravje rastlin.
- Dobri sosedje: Zelo dobro se ji bo godilo v družbi špinače in motovilca, ki je prav tako zimska vrtnina. Rada ima tudi družbo čebule. Med zelišči ji je za soseda najbolje izbrati kamilice, dobro ji dene tudi prisotnost ognjiča.
- Slabi sosedje: Kot je pri vrtninah običajno, se ne razumejo s sorodniki, torej kitajske listnate zelenjave ne sejmo v soseščini z zeljem, ohrovtom, brokolijem, kolerabico, redkvico ter kitajskim kapusom. Azijska listnata zelenjava je sorodnik zelja, cvetače, brokolija, kitajskega zelja, brstičnega ohrovta in ostalih kapusnic, zato ga ne kombiniramo s kapusnicami in rastlinami iz botanične družine križnic. V jesenskem času jo lahko kombinirate s solato, če vrstice nekoliko razširite.
Vrste kitajske listnate zelenjave
Pak Choi (Pekinško zelje)
Pak čoi ali pekinško zelje je ena izmed zelju sorodnih zeljnic, že od nekdaj znana v kitajski kuhinji, priljubljenost pa si utira po vsem svetu. Lahko bi rekli, da je po rasti podoben kitajskemu kapusu, ima le nekoliko lepše liste žličaste oblike. Pecljati del lista, ki je pritrjen na stržen, je bele barve z belimi izrazitimi žilami, zgornji del lista pa se žličasto oblikuje. Listi so bleščeči, temno zeleni in zrel pak čoi doseže višino 15 do 20 cm.
Je milega okusa. Malce odebeljen stebelni del lista je sočen, neizrazitega okusa, zeleni del pa ima okus po kitajskem zelju, a je mehak in maslen. Po okusu je podoben stebelni zeleni in gorčici. Sezona za pak čoi je od oktobra do marca. V hladilniku ga lahko hranimo do pet dni, pri čemer so najboljše glavice velikosti dlani.
Gojenje Pak Choia
Pak čoi najlažje gojimo s pomočjo sadik, ki jih kupimo v vrtnariji. Na vrt ga presajamo od druge polovice avgusta do sredine septembra, saj nas nagradi s pridelkom že mesec in pol po presajanju. Pak čoi ne uhaja v cvet, če ga sadimo v drugi polovici poletja, ko se dan krajša. V setveno jamico damo dve semeni in slabšo sadiko odščipnemo v začetku rasti. Najbolje se počuti v dobro odcedni vrtni zemlji, bogati s humusom in gnojeni s kompostom.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci: s pozno setvijo se običajno izognemo bolhačem, ki naredijo največ škode v vročem poletju. V deževnem poletju ga lahko obiščejo polži. Pak čoi je običajno pripravljen za spravilo dobra dva meseca po setvi. Priporočamo, da izrezujete zunanje liste, ko so primerni za spravilo, saj tako spodbujate obraščanje in ga pobirate večkrat. Režemo lahko celo rastlino ali samo zunanje liste.
Tatsoi
Ta predstavnik zelene listnate zelenjave spada v družino kapusnic, po svoji obliki pa še najbolj spominja na motovilec. Da je križnica, pričajo njegovi značilni rumeni cvetovi s štirimi cvetnimi listi. Njegov okus malenkost spominja na sladki krompir, a je precej blažji, vsekakor pa zelo prijeten in sladkoben.
Najprimernejši čas za sejanje na gredice je sredi aprila in v oktobru. Pozneje spomladi ali bolj zgodaj jeseni ga raje ne sejemo, saj bo šel v cvet, ker bo takrat zanj že preveč dnevne svetlobe. Ne bojte se nizkih temperatur, saj jih dobro prenese, ne škodi pa mu tudi nekaj snega. Sejemo ga na razdaljo 30 cm med vrsticami in pazimo, da se zemlja ne izsuši. Če ga želimo vzgajati v rozetah, ga takrat, ko sadike dosežejo 10 cm, razredčimo, in sicer sadike presadimo na razdaljo od 10 do 15 cm. Če pa ga bomo uporabljali predvsem za solato in bomo liste rezali sproti, pa redčenje ni potrebno.
Mizuna (Japonska gorčica)
Tudi mizuno lahko vzgajamo bodisi v rozetah ali pa jo režemo kot berivko. Njen okus nekoliko spominja na kitajsko zelje, ima pa nazobčane ozke liste, ki so podobni rukoli. Je zelo bogata z vitamini in minerali, lepo pa tudi okrasi jedi. Našli jo boste tudi pod imenom japonska gorčica, a nima pekočega okusa. Mnogi jo gojijo tudi za mikrozelenjavo.
Tudi mizuno je najbolje sejati zgodaj spomladi in pozno jeseni, listi bodo primerni za rezanje že po 20 dneh. Za rozete lahko sadike vzgojimo doma na okenski polici, na gredice pa jih presadimo, ko bodo stare štiri tedne. Pri tem moramo biti previdni, da ne poškodujemo korenin, saj je mizuna občutljiva za poškodbe korenin. Razdalja med sadikami naj bo vsaj 15 cm, pazimo pa, da je zemlja ves čas dovolj vlažna, a ne sme biti namočena.
Mibuna
Bližnja sorodnica mizune je mibuna, katere okus je nekoliko bolj podoben gorčici. Njeni listi niso nazobčani, so pa tako kot pri mizuni dolgi in vitki. Mibuno sejemo na gredice takoj, ko so tla spomladi dovolj suha, ali jeseni tik pred prvimi zmrzalmi. Najbolje uspeva v delni senci, potrebuje pa bogata in dobro odcedna tla. Najpogosteje se uporablja za sprotno rezanje; ker je visoko produktivna, pa lahko pozimi opravimo celo do pet žetev na eni rastlini. Režemo jo, ko listi dosežejo od 8 do 10 cm.
Seveda lahko tudi mibuno pustimo, da razvije večje liste in tvori rozete z bogatim zelenjem - v tem primeru mlade rastlinice redčimo in presadimo na razdaljo vsaj 30 cm. Mibuna tolerira nekoliko višje temperature, a je v tem primeru še toliko bolj pomembno, da je zemlja ves čas dovolj vlažna. Ob pomanjkanju vode njeni listi grenijo, poleg tega pa tudi veliko hitreje zacveti.
Gorčica Red Giant
Kot pove že ime te azijske listnate zelenjave, so njeni široki listi rdečkaste barve in rahlo nakodrani. Po okusu spominjajo na gorčico in hren, a so blažji, le nekoliko pikantni. Starejši in večji kot so listi, bolj pikanten in bolj izrazit okus po gorčici imajo. V hladnem vremenu listi postanejo še bolj rdečkasti in so na gredicah dekorativen dodatek.
Red Giant na gredicah uspeva tudi v toplejšem delu leta, a je takrat priporočljivo rastline senčiti, predvsem pa morajo biti tla ves čas dovolj vlažna. Najboljše pa je tudi to azijsko pripadnico sejati zgodaj spladi in pozno jeseni.
Vasabina
Če vam je všeč značilen, precej pekoč in malenkost hrenu podoben okus japonske začimbe vasabi, je vsekakor prav, da v svoj zasaditveni načrt vključite tudi vasabino. Njegovi čipkasti listi so prav tako pekoči in imajo podoben okus, kot ga ima japonski hren vasabi. Tudi vasabino sejemo zgodaj spomladi in v pozni jeseni, nato pa ga pobiramo vso zimo.
Kailaan (Kitajski brokoli)
Drugo ime za to rastlino je kitajski brokoli, to pa zato, ker ima okus, ki je brokoliju podoben, morda je malenkost bolj grenak. Iz osrednjega mesnatega stebla izraščajo ploščati sijoči modrozeleni listi. Iz središča poženejo majhni cvetoči poganjki. Uživamo vse dele rastline, tudi cvetoče poganjke (obiramo jih, preden zacvetijo). Rastlino uživamo surovo ali pa jo pokuhamo in postrežemo kot prilogo.
Kailaan zraste do 50 cm visoko, različne sorte pa se razlikujejo po videzu. Višje temperature mu ne škodijo, mraz celo oplemeniti njegov okus, zaščititi pa ga moramo pred močnejšim vetrom. Sejati začnemo takoj, ko mine nevarnost najhujše pozebe. Pobiramo mlade rastline in v tem primeru jih sadimo okoli 15 cm narazen. Če pa želimo pobirati odrasle rastline, jih sadimo vsaj 30 cm narazen. Pri odraslih rastlinah lahko sproti režemo cvetna stebla, iz njih pa se bodo potem razvila stranska stebla, ki jih bomo lahko ponovno nabrali.
Uporaba kitajske listnate zelenjave v kulinariki
Kitajska listnata zelenjava je izjemno uporabna v kuhinji. V zimskem času nam še kako prav pride kaj svežega na krožniku, saj jedem daje posebno svežino. Užitna je cela rastlina, stebelca in listi. Listi so sočni in hrustljavi, prijetnega rahlo pikantnega okusa, stebelca pa zelo sočna in hrustljava.
3 klasične kitajske zelenjave - kako jih kupiti in kuhati
Načini priprave
Azijci jo tradicionalno dodajajo jedem iz voka, zato jo lahko podobno pripravimo tudi mi. Mlade liste dodajamo v solate, večje in starejše iz rozete pa lahko popečemo, jih grizljamo z nekaj kapljicami oljčnega olja, lahko jih popečemo skupaj s česnom in čebulo, pripravimo kot špinačo ali kot kremno juho. Mizuno uporabljamo svežo v solatah ali pa jo skuhamo na različne načine. Mibuno najpogosteje uporabljamo za sprotno rezanje. Namenia liste lahko pokuhamo kot špinačo in uporabimo za nadvse okusno in hranilno prilogo. Kailaan uživamo surov ali pa ga pokuhamo in postrežemo kot prilogo.
Termična obdelava naj bo kratka: na hitro podušimo, popražimo v voku, dodajamo v enolončnice in priloge, da ohrani svojo hrustljavost, barvo in okus. Pak čoi se po okusu zelo dobro dopolnjuje z ingverjem in česnom, zaveznikoma imunskega sistema. Primer slovenske jedi s pak čoiom bi bile prerezane glavice, podušene, posoljene in zabeljene z na maslu opraženimi drobtinami, zaradi česar se ga je prijelo tudi ime "jesenski beluši". V azijski kuhinji ga pogosto najdemo v kombinaciji s testeninami, šitakami, sezamom in papriko, ali pa v okusni Pak čoi juhi z riževimi rezanci, ingverjem in česnom.
Sveži listi in stebla so zelo primerni tudi za fermentacijo, s čimer še povečamo razpoložljivost hranil. Pomembno je vedeti, da azijska listnata zelenjava spada v rod križnic (Brassica) in kot vse križnice vsebuje snov goitrogen, ki lahko moti delovanje ščitnice oz. absorpcijo joda. Zato naj tisti, ki imajo motnje v delovanju ščitnice, uživajo križnice občasno in raje rahlo podušene kot surove.
