Statistični podatki kažejo, da največ odpadne hrane v Sloveniji pridelamo gospodinjstva. Lani smo tako denimo kar 47 % od dobrih 150 tisoč ton vse hrane, ki je pristala v smeteh, zavrgli v domačih kuhinjah. To je sicer 12 % manj kot leto poprej, a glede na to, da vse več ljudi živi pod pragom revščine, še vedno mnogo preveč.
Sicer se vse bolj zavedamo pomena premišljenega ravnanja s hrano in smo začeli v vsakodnevno rutino uvajati prakse, s katerimi nam uspeva, da manj živil pristane v smeteh. A določene navade je nekoliko težje spremeniti oziroma prilagoditi v korist trajnostnega razvoja družbe. Tako denimo pogosto še vedno nakupujemo na zalogo, namesto da bi pregledali, česa nam dejansko zmanjkuje in si pripravili nakupovalni seznam. Poleg tega se po nakupih še vedno pogosto odpravimo lačni in ker so lačne tudi oči, domov prinesemo preveč hrane. S tem sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi teh živil postavili na polico in jih z naslednjimi nakupi potisnili v ozadje, kjer ostanejo osamljena in pozabljena.
Ločevanje med oznakama "Uporabno do" in "Uporabno najmanj do"
Prav zato je smiselno, da redno pregledujemo in čistimo hladilnik ter kuhinjske police, na katerih imamo shranjeno hrano. A pozor, to ne pomeni, da je treba zavreči vse, kar je nekaj tednov ali le nekaj dni starejše od napisanega datuma na embalaži. Treba je namreč ločiti med oznakama 'Uporabno do', ki pomeni, da je živilo varno za uporabo do navedenega datuma, in 'Uporabno najmanj do', s katero se označuje datum, do katerega je izdelek pričakovane kakovosti. To pomeni, da so živilski izdelki s tako oznako tudi po datumu, navedenem na oznaki, še vedno lahko varni za uporabo, če so bili pravilno hranjeni in so senzorično neoporečni, le da jim začneta upadati svežina ter kakovost.
Ker je na domala vseh pakiranih živilih, ki jih kupimo v trgovini, na embalaži naveden rok trajanja, oziroma rok uporabnosti, so se pri HOFERju v želji po zmanjšanju odpadne hrane odločili ozaveščati o pomenu teh oznak. Poleg nasvetov o skrbnem ravnanju s hrano na svoji spletni strani so izbrane izdelke lastnih blagovnih znamk z rokom uporabnosti 'Uporabno najmanj do' opremili z logotipom Je rok potekel? Pogosto uporabno dlje. Na ta način opominjajo, da ti izdelki pogosto niso za v smeti, če so bili zaprti, pravilno hranjeni in imajo ustrezen videz, vonj in okus. Kupce na ta način želijo spodbuditi, da izdelke s to oznako preverijo, preden jih zavržejo.
Odgovorno ravnanje s hrano
Za odgovorno ravnanje s hrano smo zadolženi vsi. HOFER z optimiziranim sistemom naročanja in dovršenim logističnim sistemom skrbi za čim manj odpadne hrane v svojih trgovinah. HOFER je edini večji trgovec v Sloveniji, ki hrano donira iz vseh svojih 92 trgovin. Po Sloveniji, od 2023, pa poleg sadja, zelenjave ter kruha in pekovskih izdelkov donirajo tudi hlajene in zamrznjene izdelke ter jajca. Pri tem je v izjemno pomoč več kot 600 prostovoljcev iz okoli 30 socialnih organizacij, ki sodelujejo pri zbiranju in razdeljevanju teh izdelkov. V zahvalo za njihova nesebična prizadevanja HOFER letos sodelujočim socialnim organizacijam ob svetovnem dnevu hrane podarja donacijo v višini 18.400 EUR za kritje stroškov transporta.
V Sloveniji se od leta 2014 lahko prodajajo tudi živila s pretečenim datumom minimalne trajnosti. Rok uporabnosti določi proizvajalec, tisti, ki živilo pakira ali prodajalec. In za proizvajalce hrane so roki trajanja pogosto zaščita znamke in ne preprečevanje varnostnih tveganj. Prav zato so pomembne iniciative, za kakršno se je odločil HOFER, ki kupce z logotipom Je rok potekel? Pogosto uporabno dlje. na izdelkih HOFERjevih lastnih blagovnih znamk z rokom uporabnosti 'Uporabno najmanj do' opominja na to, da ti izdelki kljub preteku datuma na embalaži niso za v smeti, če so zaprti, pravilno hranjeni in imajo ustrezen videz, vonj in okus.
Kako dolgo so dejansko uporabni mlečni izdelki, meso in konzervirana hrana?
Ob tem je pomembno, da pomen zapisa o uporabnosti prenesemo v prakso tudi v domači kuhinji. V prvi vrsti je pomembno pravilno shranjevanje in osnovno poznavanje živil, izjemnega pomena pa je seveda tudi razumevanje samega datuma na embalaži. V nadaljevanju najdete podatke, koliko časa po poteku navedenega roka načeloma lahko še uporabite živila, seveda pa jih pred uporabo obvezno preverite. V primeru dvoma jih vseeno raje zavrzite. Najbolj rizična so vsekakor živila, za katera je splošno znano, da so hitro pokvarljiva. Gre predvsem za sveže izdelke, kot so mleko, skuta, jajca, jogurt, sir ali majoneza ter meso in mesni izdelki.
Uporabnost mlečnih izdelkov:
- Mleko: Užitno še teden dni po roku uporabe, če je embalaža zaprta in ga hranimo pri ustrezni temperaturi.
- Skuta: Do dveh tednov po pretečenem roku.
- Jogurt: Lahko mirno pojeste tudi teden dni po tem, ko mu je že pretekel rok uporabe, če ga boste le hranili v hladilniku.
Uporabnost mesnih izdelkov:
- Perutnina: V hladilniku zdrži do pet dni.
- Meso v kosih: Lahko hranite na hladnem od pet do šest dni.
- Izdelki iz mletega mesa: Do dva dni.
- Divjačina: Do dveh tednov.
- Ribe in morski sadeži: Pazite, da jih ne zadržujete v hladilniku več kot tri dni.
- Meso v zamrzovalniku: Od šest mesecev do enega leta.
Uporabnost drugih živil:
- Jajca: V hladilniku zdržijo od tri do pet tednov.
- Majoneza (neodprta): V hladilniku lahko zdrži še mesec dni po pretečenem roku.
- Konzervirana hrana, riž in testenine: Za razliko od svežih proizvodov užitni še kar nekaj časa po pretečenem roku.
Kako poskrbeti, da ne pozabimo na nakupljena živila?
Prav tako je pomembno, da smo že v trgovini pozorni na roke uporabnosti. Če vemo, da kupljenih živil ne bomo potrebovali takoj, raje izberimo take z daljšim datumom uporabe. Prav tako je treba tudi doma v hladilniku in kuhinjskih omarah redno pregledovati datume na embalaži. Izdelke, ki jim prej poteče rok uporabnosti, je vedno pametno shraniti v ospredje, da nam padejo v oči vsakokrat, ko odpremo vrata hladilnika ali kuhinjske omare.
Spremembe v označevanju živil in prodaji
Slovenija je uvedla spremenjeno prakso označevanja živil (Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil - Ur.l.RS, št. 36/2014), kar pomeni, da se lahko prodajajo tudi živila, ki imajo pretečen datum minimalne trajnosti. Vlada pričakuje, da bo s tem omogočena delitev viškov hrane socialno ogroženim in da bodo humanitarne organizacije lažje dobile in upravljale presežke hrane, s čimer bomo srednjeročno zmanjšali količino zavržene hrane. Izpostavljena je bila tudi koristnost socialnih trgovin, ki so v tujini v osnovi namenjene zbiranju odvečne hrane in njenega posredovanja tistim, ki jo potrebujejo. Socialne trgovine tako koristijo vsem; trgovcem in proizvajalcem, ki neprodanega blaga ne zavržejo, socialno najšibkejšim potrošnikom in tudi državi pri lajšanju socialnih stisk.
Stališča glede uveljavitve obravnavanega pravilnika pa so tudi drugačna. Humanitarne organizacije sprejemajo »novo« prakso glede označevanja živil precej zadržano: prevzem in dostava presežkov bosta morebiti nekoliko lažja, vprašanje pa je, koliko bodo trgovci še zainteresirani za njihovo doniranje, če bodo živila odslej lahko ponujali tudi po preteku roka. In to za zdaj neomejeno dolgo, kar vzbuja dvom o kakovosti živil. Do kdaj bodo živila res še varna za uživanje, bo moral po novem skrbeti trgovec, ki bo živila prodajal. Sicer gre za izdelke, kot so riž, testenine, zdrob, polenta, kava, suhi fižol, marmelada, olje, sokovi…, ki niso hitro pokvarljivi.
Stališče Zveze potrošnikov Slovenije je: »Namen spremembe pravilnika je opredeljen kot potrebno dejanje za pomoč socialnim trgovinam in dobrodelnim organizacijam, s spremembo pa so dejansko omogočili trgovini prodajo neprodanih zalog prehrambnih izdelkov, po tistem, ko jim je pretekel rok minimalne trajnosti. Tak način prodaje pomeni ne le zmanjševanje kakovosti izdelkov na prodajnih policah, ampak tudi dodatna možna tveganja za zdravje kupcev, ker zdaj z nobenim predpisom ni več urejeno, koliko časa so tovrstni prehrambni izdelki še lahko v prodaji.«
Kako druge članice EU gledajo na spremenjeno prakso označevanja živil?
Podobno uredbo, kot je obravnavani pravilnik, druge države članice EU uveljavljajo decembra 2014. Pripravljenost in odnos do prodaje hrane s pretečenim rokom minimalne trajnosti se v državah članicah zelo razlikujeta. Dejstvo je, da v zvezi s tem vidijo težave predvsem države, ki so se pridružile Uniji v kasnejših razširitvah in so imele v prejšnjih časih precej rigidne preskriptivne zakonodaje in jim je relativna ohlapnost in nedefiniranost obravnavanih EU predpisov precej tuja.
- Švedska: Takšna prodaja že dolgo poteka, v zvezi s tem nimajo nikakršnih težav. Živil s pretečenim rokom minimalne trajnosti v trgovinah niti ni potrebno namestiti na posebne prodajne police, kakršen je predpis pri nas.
- Irska: Tudi na Irskem takšna živila prodajajo že dolgo.
- Nemčija: Spodbujajo, da se tovrstna hrana preseli v socialne trgovine.
- Avstrija: Takšna živila je možno kupiti le v posebnih »socialnih« trgovinah - pri tem gre za spodbujanje socialnega podjetništva. Zaposleni v socialni trgovini je usposobljen tudi oceniti primernost prehranskega izdelka s pretečeno minimalno trajnostjo - vizualno pregleda embalažo, izdelek odpre in opravi organoleptični/senzorični pregled živila. Oceni videz, vonj in okus živila ter presodi o njegovi primernosti za uporabo.
Kdo je odgovoren za varno hrano?
Odgovornost med deležniki je deljena (Shared Responsibility):
- Nosilci živilskih dejavnosti: So primarno odgovorni. Zagotavljanje varne hrane zahteva celostni pristop skozi celotno živilsko verigo, kar pomeni, da mora vsak nosilec živilske dejavnosti v katerem koli njenem delu zagotoviti, da varnost hrane ni ogrožena. V tem smislu morajo nosilci živilskih dejavnosti v okviru notranjega nadzora, za katerega so odgovorni, izvajati programe dobre higienske prakse in postopke, ki temeljijo na načelih sistema HACCP v skladu z Uredbo (ES) 852/2004 o higieni živil. Nosilci humanitarnih organizacij in socialnih ustanov ter trgovin so pri svojih postopkih s hrano zavezanci omenjene uredbe.
- Država: Svojo soodgovornost izkazuje z izvajanjem uradnega nadzora s strani pristojnih organov v sestavi posameznih ministrstev, ki pri nosilcih živilskih dejavnosti preverjajo skladnost z živilsko zakonodajo.
- Potrošniki: Smo pomemben zadnji člen v živilski verigi, ki zagotavljamo varno hrano ter preprečujemo bolezni, ki se z njo lahko prenašajo. Potrošniki imamo glede zagotavljanja varne hrane mnoge odgovornosti - jo kupujemo, shranjujemo, obdelujemo, pripravljamo ter nudimo tako drugim kot sebi. Zavedati se moramo varnostnih zahtev in lastnosti posameznih vrst živil. Postopki rokovanja z živili v domačem okolju lahko vplivajo na preživetje in razmnoževanje patogenih mikroorganizmov, kakor tudi na navzkrižno onesnaženje drugih živil.
Kljub zaupanju v učinkovit sistem varnosti živil se je treba zavedati, da bolezni, ki se prenašajo s hrano, predstavljajo pomemben in naraščajoč javnozdravstveni ter ekonomski problem v mnogih deželah.
Nasveti za pripravo popolne polente
Čeprav se polenta na prvi pogled zdi ena izmed najbolj preprostih jedi, ki jih lahko pripravimo v domači kuhinji, je resnica pogosto precej drugačna. Mnogi se soočajo s grudicami, ki pokvarijo teksturo, preveč suho in zbito maso ali pa pomanjkanjem tistega pravega, bogatega okusa, ki ga poznamo iz dobrih restavracij. Polenta je v svojem bistvu preprosta mešanica koruznega zdroba in vode, vendar se čarovnija skriva v detajlih: vrsti zdroba, razmerju tekočine, temperaturi kuhanja in tehniki mešanja. Da bi dosegli tisto žametno, tekočo in kremasto strukturo, ki se kar topi v ustih, moramo razumeti nekaj osnovnih pravil, ki ločijo povprečno prilogo od vrhunske kulinarične izkušnje.
Izbira pravega zdroba
Prvi korak do vrhunske polente se zgodi že v trgovini. Na policah boste najpogosteje našli dve vrsti: instant polento in klasični koruzni zdrob (ki ni toplotno predobdelan). Instant polenta je bila predhodno že delno kuhana in nato posušena, kar omogoča hitro rehidracijo. Vendar ta proces pogosto odvzame globino okusa koruze. Če želite resnično kremast rezultat, posezite po klasičnem koruznem zdrobu.
Klasični koruzni zdrob (Bramata):
Daje bolj rustikalno teksturo, kjer se čutijo posamezna zrna.
Pravilno razmerje tekočine
Najpogostejša napaka pri kuhanju polente je uporaba premajhne količine tekočine. Na embalažah pogosto piše razmerje 1:3 (en del polente na tri dele vode), kar pa skoraj vedno rezultira v trdi, zbiti gmot, ki se hitro strdi, takoj ko jo odstavite s štedilnika. Za bolj kremast rezultat priporočamo razmerje vsaj 1:4 ali celo 1:5.
Vrsta tekočine
Poleg količine je pomembna tudi vrsta tekočine. Mešanica vode in mleka: Če polovico vode zamenjate z mlekom, bo polenta postala neverjetno bogata in sladkasta.
Tehnika mešanja
Trenutek, ko zdrob stresemo v vodo, je ključen. Če zdrob stresemo prehitro, se škrobna zrnca zlepijo skupaj in ustvarijo trdovratne grudice, ki jih kasneje niti z divjim mešanjem ne moremo popolnoma razbiti.
Metoda počasnega vsuvanja zdroba:
Vodo (ali drugo tekočino) zavrite in jo nato dobro solite. Ko voda vre, zmanjšajte ogenj, da voda le rahlo brbota. Z eno roko počasi sipajte zdrob v tankem curku (kot dež), z drugo roko pa neprestano mešajte z metlico.
Metoda hladne vode:
Druga, manj znana metoda za popolnoma gladko polento, pa je metoda hladne vode. Zdrob zmešate s hladno vodo v loncu, preden ga postavite na štedilnik. Med segrevanjem nenehno mešate. Ker se škrob segreva počasi skupaj z vodo, je možnost nastanka grudic praktično ničelna.
Ko je ves zdrob vmešan in se masa začne gostiti, lahko metlico zamenjate za leseno kuhalnico z dolgim ročajem. Zakaj leseno? Ker je nežna do dna posode in dovolj močna za mešanje goste mase.
Temperatura kuhanja in čas
Temperatura kuhanja mora biti nizka. Klasični koruzni zdrob potrebuje čas, da se škrob popolnoma hidrira in zrna zmehčajo. Kuhajte jo vsaj 40 do 50 minut. Čeprav se bo morda zdela kuhana že po 20 minutah, bo daljše kuhanje razvilo boljši okus in preprečilo tisti neprijeten “peskast” občutek v ustih. Med kuhanjem jo redno mešajte, da se ne prime dna posode, vendar ni potrebno, da mešate neprekinjeno celo uro.
Zaključni postopek: Mantecatura
Tisto, kar loči povprečno domačo polento od tiste v vrhunski restavraciji, je zaključni korak, ki mu v italijanski kuhinji pravijo mantecatura. To je postopek vmešavanja maščobe v kuhano jed, da postane kremasta in sijoča. Ko je polenta kuhana, jo odstavite z ognja. Po dodajanju maščobe (masla, naribanega parmezana ali kvalitetnega oljčnega olja) lonec pokrijte in pustite počivati 2 do 3 minute, nato pa še zadnjič energično premešajte.
Reševanje težav s polento
Grenkoba: Grenkoba je običajno posledica zažganega zdroba ali pa starega koruznega zdroba, ki je žarek. Uporabite posodo z debelim dnom (litoželezna posoda ali posoda iz nerjavečega jekla z večplastnim dnom).
Soljenje: Vodo vedno solite na začetku, preden vsujete zdrob. Tako se bo sol enakomerno vpila v zrna med kuhanjem.
Maščoba: Namesto masla in sira uporabite večjo količino kvalitetnega oljčnega olja.
Uporaba ostankov polente
Kljub najboljšemu receptu se pogosto zgodi, da skuhamo preveč polente. Na srečo je ohlajena in strjena polenta odlična osnova za popolnoma nove jedi, ki so pogosto še bolj priljubljene kot originalna kremasta različica.
Pečena ali ocvrta polenta
Ko je polenta še vroča in tekoča, jo prelijte v pravokoten pekač, ki ste ga prej splaknili z mrzlo vodo ali namazali z oljem. Naslednji dan lahko to čvrsto maso narežete na poljubne oblike.
- Polentni "krompirček": Narežite jo na palčke in jih ocvrite v vročem olju, da dobite hrustljav zunaj in mehak znotraj "polentni krompirček".
- Pečena polenta: Rezine premažite z oljčnim oljem in jih popečete na žar ponvi, dokler ne dobijo lepih črt.
Polenta kot osnova za druge jedi
Tako pečena polenta je odlična podlaga za obložene kruhke (bruskete) - nanjo lahko naložite dušene gobe, paradižnikovo salso ali rezino pršuta.
