Srednjeveška prehrana je bila na splošno zdrava in jo danes opisujemo kot "organsko". Hrana je bila pripravljena v velikih kuhinjah, pogosto v ločeni stavbi, da bi zmanjšali nevarnost požara. Iz kuhinje so vodili hodniki do posebnih sob za shranjevanje in konzerviranje hrane.
Splošne značilnosti prehrane plemičev
Plemiči so jedli podobno hrano kot kmetje, vendar z nekaterimi razlikami. Jedilnik je vključeval žita, zelenjavo, ribe in druge morske sadeže ter veliko mesa in kruha.
Glavne sestavine plemiške mize
- Najbolj aktualna je bila prosena in ovsena kaša, zelenjava in sir.
- Pojedli so veliko različnega mesa (fazani, pavi, labodi, divjačina, govedina, svinjina). Meso so kuhali ali pekli in mu dodajali tople ali mrzle močno začinjene omake.
- Mlečni izdelki so bili priljubljeni.
- Sadje je bilo manj priljubljeno, saj so bili plodovi sadnih dreves pogosto manjši in manj sladki kot moderne sorte.
- Sladkarije in sladice so bile vedno priljubljene.
- Zelišča in začimbe so se obširno uporabljale.
Pravila in omejitve
Obroki so se vršili po nekaterih osnovnih pravilih, ki so jih vzpostavili. Prehrano je urejala tudi cerkev, ki je prepovedovala uživanje določenih živil v različnih obdobjih leta.
Primeri grajskega življenja in prehranjevanja na Slovenskem
Prehrana kmetskega prebivalstva in stik z graščinami
Dohodki od graščine se niso kopičili kakor drugim, ker blago srce ni dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate. Ob slabih letinah niso zahtevali nikakršne desetine, ob boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami hoteli.
Prehrana kmetov se od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne ni bistveno spremenila. Plačevali so jih s pridelki ali uslugami. Večina tega, kar so jedli, je zraslo na njihovih kmetijah. Večina živil se je dalo predelati, da ostankov pravzaprav ni bilo. Delovna doba je bila odvisna od velikosti kmetije in seveda tudi števila družinskih članov.
Vsakodnevni obroki kmetov
Kmetje so jedli pržganko, polento in mleko. Za zajtrk so največkrat jedli mleko in kruh. Tudi kruh se je razlikoval - kjer so bili največji reveži, so imeli povsem črn, ajdov kruh. Zajtrk je bil kruh, kakšno jabolko, suhe kuhane hruške s kruhom. Kosilo je bil velikokrat krompir, goveja juha pa je bila bolj ob nedeljah. Za kosilo so jedli zrezke s krompirjem, nasploh pa preproste kmečke jedi. Večinoma je bila to majhna količina mesa, včasih celo brez mesa. Ponekod so jedli krompirjevo juho, kot samostojno jed s kruhom ali s praženim krompirjem. Mesa je bilo tudi ob nedeljah zelo malo. Za večerjo so jedli še krompir in solato.
Izboljšana hrana je bila bolj izjema kot pravilo in so jo imeli tisto, kar so revnejši ob nedeljah. Težji delavci so imeli boljšo hrano. Gospodinjstvo je imelo zabeljene žgance. Varčnost s hrano je bila splošna kvaliteta. Mesec dni niso kupovali mesa, porazdelili so jo na celo leto. Jedli so iz sklede, okoli katere je gospodinja razporedila žlice. Med jedjo so se običajno pogovarjali o delu in govorili so lahko tudi otroci. Dogovarjali so se o delu. Varčnost s hrano je bila splošna kvaliteta. Nad hrano, ki je je bilo vedno premalo, so se pritoževali. Da bi se lahko do sitega najedli, so morali biti jedci kar iznajdljivi. Suha drva, s katerimi so kurili, so prinesli v črno kuhinjo. Gospodinja je skuhala krompir in ga je stresla kar v skledo. Največji kos mesa je vedno dobil gospodar. Jedli so ob določeni uri - razen, če ni bilo kaj posebnega.
Kuhinje in pripomočki
Zato so bile zelo pomembne tudi navade urejanja domov - predvsem kuhinj. Starejši krajan se ne spomni, da bi pri njih doma kdaj imeli črno kuhinjo. Hišo je že takoj preuredil in naredil belo kuhinjo. Kmalu po drugi svetovni vojni jih skorajda ni bilo več. Kuhinja ni imela kakšnega posebnega imena in so ji rekli enostavno »črna kuhna«. Glavna posoda je bila »koza« - posoda na treh nogah, z ročajem in podstavkom. Takšne posode so imeli tudi tesači v gozdovih. V kuhinji je bila tudi peč, v njej so kuhali manjše stvari, imenovala pa se je »koza z repom«. V kuhinji so bile tudi »repe«, kjer je gospodinja imela lonce. Za kuhanje in cvrtje je izbrala takšno posodo, v kateri je lažje mešala. Za cvrtje oz. zabelo je uporabljala manjše kozice. Ponekod so imeli železno posodo, pa glineno oz. »prsteno«, vendar so v prsteni tudi kuhali. Pripomočki za pripravo mesa, ki so jih uporabljali, so se nahajali nad pečjo. Na Slivni so imeli takšne pripomočke do velike noči. Ponekod pa so te posode popravljali krošnjarji, ki so se po določenem časovnem obdobju oglasili pri hiši in popravili gospodinji vse lonce. Gospodinje so si same izdelovale glineno oz. rjavo glineno posodo. Ponekod takšne posode ni bilo in so vso kupili. Sklede so bile največkrat iz kamna, nekateri pa so bili tudi leseni. Lesene sklede so hranili v posebnih lesenih lesah. Hranili so jih v veži, če v izbi oz. nasprotnem kotu je bila velika miza, nad katero je bil v kotu bogec. Pri rezanju kruha so bili pozorni na to, kam je obrnjen načeti del hlebca. Gospodinja je hlebec, predno ga je načela, pokrižala. Hranili so ga v izbi oziroma v hiši.
Živinoreja in mesni izdelki
Živinoreja je bila ključna za samooskrbnost kmečkega gospodarstva. Krave so imeli vse do konca druge svetovne vojne. Meso so potrebovali samo ob nedeljah in ob večjih praznikih. Kupovali so ga pri mesarju v mesnici. Koz niso imeli in tudi kozjega mesa niso kupovali. Ovce so imeli šele po drugi svetovni vojni, prej ne. Običajno so imeli okoli 20 kokoši. Bili pa so varčni tudi pri uporabi tega mesa in jajc, prodajali so jih za nekaj denarja. Klali so v zimskem času, in to na sezono dva do tri prašiče. Klanje so opravljali mesarji, ki so hodili po hišah, kamor so jih povabili, marsikje pa je klal kar gospodar sam. Znani so bili klavci z imeni »Škunder«, »Kotar«, »Žbal«, »Čevelj«, »Kotnk«. Ko je bil prašič zaklan, je bil pripravljen za dajanje iz kože. Najprej so odstranili ščetine. Potem so iz njega izdelali kožnate klobase ali »šoblne«. Ženske so potem čreva oprale, mesar pa je naprej razrezal prašiča. Odstranil je »špeh« in kožo, potem je ločil špeh in kožo, nato je razkosal meso, da se je hladilo. Ko je bilo to narejeno, so začeli izdelovati mesne izdelke: pečenice in kranjske klobase. Iz krvi so pripravili krvavice, ki so jih delali iz ješprenja, krvi in iz glavine, ki jo je bilo treba skuhati in iz toliko špeha, da so maso za krvavice zabelili. Ponekod je bila ena od sestavin tudi koža. Začimba je bila kumina oziroma »kimna«.
Meso so shranjevali v čebrih, da se je »razsolilo«, potem so ga nesli pa sušit v »rauhkamro«. Nazadnje, zvečer, so zmleli špeh. Takrat maščobe niso kupovali, ker ni bilo dovolj denarja. Maščobo so morali porazdeliti, da je je bilo dovolj za celo leto. Po klanju so jedli jetrca ali pečeno svinjsko meso ter krompir in solato, začinjeno s soljo. Jedli so tudi pečenice. Klavec je vedno jedel z domačimi - enako hrano kot vsi ostali. Kolinam so dodajali veliko mero dobre volje, ki je dandanes manjka. Ključnih pripomočkov za izdelavo mesnih izdelkov ni bilo prav veliko. Druge kmetije so obdarili s kolinami in ta navada je ostala vse do danes, pričakujoč, da se jim bo enakomerno povrnilo. Mlatilnice in mlatilne naprave za mletje mesa in kože je prinesel klavec s seboj. Po drugi svetovni vojni so imeli gospodarji te mašine tudi sami. Meso so morali odrezati, da so kose mesa lahko lepo oblikovali. Meso je sicer hitro pokvarljivo živilo, zato so morali paziti, da se ni prej pokvarilo. To je bilo odvisno predvsem od vremena, ko so bile koline. Potem so nekaj časa jedli nasoljeno meso »iz salamurce«, kjer so v tem namakali meso. Kadar je bilo vreme toplejše, je bilo meso treba obračati. Meso so tudi prekajali in v tistem času ga je bilo možno po delih rezati in kuhati, kar je bilo zelo dobro. Prekajeno meso so zavijali in dajali v žito, da niso zraven prišle živali. Včasih so meso, ko je bilo že dimljeno, obešali kar v črnih kuhinjah.
Mlečni izdelki in maščobe
Samooskrbnost si je zagotavljala z vzrejo prašičev, poleg mesa tudi z maščobo. Maščobo so si zagotavljali tudi z mlekom, ki so ga dobili z rejo krav. Do 20. stoletja mleka niso prodajali, prodajali so le maslo. Občasno so prodajali smetano in sladkor, vendar teh izdelkov običajno niso prodajali. Maslo so uporabljali namazane na kruh. Te izdelke so občasno zamenjevali. Starejši krajani se spomnijo, da so svoj radio Kosmaj zamenjali za lonec masti. Smetano so topili. Mleko so prelili v glinene latvice in jih postavili v pečico, da je maščoba priplavala na površje in gospodinje so jo posnele. Smetano so prelili v lonec in potem toliko časa žvrkljali, da se je naredil »puter«. Tega je potem gospodinja scvrla in je dobila maslo. V spominu vaščanov Slivne jedi iz skute ni bilo veliko, saj se ne spomnijo, da bi skuto delali sami doma. Olja, pridobljena s stiskanjem iz orehov, buč, sončničnega in lanenega semena ali maka, na Slivni niso pridobivali. Olje so kupovali ali zamenjevali v trgovini.
Žita in mlevski izdelki
Na Slivni so gojili več vrst žita: pšenico, rž, ješprenj (mešanico rži in ječmena), oves, ajdo in koruzo. Žito so uporabili kasneje - poleg otrobov - tudi za vzrejo prašičev. Ješprenj so uporabljali največ za žgance, včasih pa tudi za kruh. Pšenična moka in druge moke so se uporabljale za kruh in polento, ki je bila ena najbolj priljubljenih jedi na tem območju. Žitarice so gojili v gozdovih. Pšenična moka se je uporabljala za kruh. Uporabljali pa so jo tudi za kuho in za pečenje. Iz nje so pripravljali župo, ali kislo juho, potem pa je gospodinja prinesla na mizo še »knedlne« in solato, včasih pa namesto solate tudi kompot. Glavna jed je bil močnik. Moka je bila pridobljena iz domačih žit. Včasih so uporabljali belo moko, ali pa vsaj najmanj črno, najboljše, kar so imeli. Ker je bil kruh redkejši, je kruh ostajal dlje časa svež. Kruh so pekli enkrat na teden ali po potrebi. Z žitom so zelo varčevali in ga uporabljali za živino. Včasih so ga še enkrat prepekli. Gospodinja je na mizi, ki je pod pokrovom skrivala izdolben, kotanjast prostor, zamesila kruh. Oblikovala je hlebce, jih dala v peč in jih spekla. Za božič so pripravili potico. Sladke potice niso poznali.
Zelenjava in sadje
Prehrana je bila kalorična, zabeljene močnate jedi in prekajeno meso. Veliko so uporabljali zelenjave in stročnic, predvsem k nedeljskim kosilom v času, ko jih je bilo na vrtovih veliko. Gojili so največ gomoljaste zelenjave, zelja in stročnic. Krompir so uporabljali v najrazličnejših oblikah, pripravljali so tudi pečen krompir in krompir v oblicah. Gospodinje so iz njega delale tudi različne juhe in enolončnice. Stročnice so jedli kot samostojno jed ali pa kuhane v omaki, predvsem pozimi. Vrtno zelenjavo so pokrili, da je vse do spomladi ostala sveža. Pomembna zelenjava je bilo zelje, ki so ga uživali ob jedeh s prekajenim mesom. Iz njega so pripravljali enolončnico in ga ponudili - tako kot kislo zelje - zraven najrazličnejših jedi, kot so žganci ali polenta. Uporabljali so tudi dišavnice in zdravilna zelišča. Vedno je bila kamilica, ki so jo sušili za čaj. Rožmarin so uporabljali za omake in juhe, gospodinje pa so z njo rade začinile tudi omako, ki so jo naredile iz kumar. Melisa je bila zdravilo za najrazličnejše težave z želodcem. Šentjanževko so sušili za čaje. Sveže trpotčeve liste so polagali na gnojne rane, kar je povzročilo, da se je gnoj hitreje nabiral in rane so se prej pozdravile.
Poleg gojenega sadja so nabirali tudi borovnice. Sadje so sušili v manjših količinah, za sproti - na posebnih lesah v črni kuhinji. Posušeno sadje so hranili na policah in so ga pozimi prebirali. Posušeno sadje so zavili in spravili v žito. Kompotov niso vlagali, vkuhali so veliko. Velikokrat so sladkor nadomestili z medom. Niso gojili večjih količin sladkorja. Njihovo gospodarstvo tedaj ni bilo več samooskrbno.
Pijače
Iz sadja so kuhali žganje. Tega so - če je bila letina dobra - skuhali kar veliko. Iz zdrobljenih oz. stolčenih jabolk so stisnili mošt, ki so mu rekli »tokuc«. Jabolk za stiskanje niso več tolkli, ampak so jih zmleli za mošt, ki so ga shranili v sodih. Tropine, ki so ostale po prešanju, so namočili in prekuhali v žganje. Najbolj kvalitetna so bila jabolčna žganja. Kis so delali namreč samo iz jabolk. Ponekod so kuhali tudi žganje iz borovnic, ki jih niso prodajali. Žganje so uporabljali pri težavah in tudi kot zdravilo proti driski. Čaj so pripravljali brez sladkorja. Voda in žganje sta bili glavni pijači.