Kruh že tisočletja spada med osnovne življenjske dobrine in je simbol življenja. Je božji dar v pravem pomenu besede, saj brez žita in kruha ne bi bilo človeštva. Hkrati je simbol topline doma in družinske ljubezni. Tudi ko govorimo o delu za preživetje, pravimo, da delamo za vsakdanji kruh.
Kruh v zgodovini in njegovi preneseni pomeni
Kruh je potrjeno star več kot sedem tisoč let, a so ga zagotovo pekli že veliko prej. Zibelka kruha je bila v nekdanji žitnici sveta - ob reki Nil v Egiptu. Stari Rimljani so za mletje žita uporabljali samo mlinske kamne. Vedeli so, da žito izgubi biološko vrednost, če se med mletjem segreje. To so vedela tudi afriška plemena, Berberi, Arabci, azijska ljudstva in celo indijanska plemena. Vedeli so tudi, da moka postane žarka, medtem ko je mogoče žitno zrnje razmeroma enostavno hraniti dolgo časa.
O tem, da »kruh« pomeni več kakor le materialno osnovo za vzdrževanje telesa, pričajo tudi pregovori: »Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja« ali »Iz te moke ne bo kruha« ali kadar za delodajalca rečemo, da nam »reže kruh«. Ti izrazi kažejo, da gre pri kruhu vedno za odnose, ki gradijo naš materialni, osebni in duhovni vidik življenja.
Duhovni pomen kruha in vloga hvaležnosti
Beseda kruh spada tudi med najpogostejše besede, ki so zapisane v Svetem pismu. Posebej visoko mesto ima pri Jezusovi zadnji večerji, ko svojim učencem razdeli kruh. Kruh v tem kontekstu predstavlja vse, kar človek potrebuje za svoje življenje. Zelo znan evangeljski odlomek, ko Jezus nasiti pet tisoč mož, govori o pomnožitvi kruha. Ob tem se čudimo in navdušujemo nad Jezusovo vsemogočnostjo. Pri našem čudenju navadno spregledamo eno stvar: Jezus je namreč pred tem čudežem vzel hlebe v roke in se zanje zahvalil Očetu.
Na podlagi hvaležnosti Očetu je lahko nasitil večtisočglavo množico s prvotnimi petimi hlebi kruha in dvema ribama. Njegova hvaležnost Očetu je tako prinesla upanje za množice. Če bi življenje in vse, kar je povezano z njim, jemal kot samo po sebi umevno, potem človeštvo še danes ne bi bilo odrešeno. V tesni povezavi s hvaležnostjo je namreč tudi podreditev Očetovi volji.
V zahodnem svetu, kjer živimo v preobilju, se nam zdi samoumevno, da smo vsak dan siti. Posledica samoumevnosti je nezadovoljnost in pritoževanje. Kakovost življenja se ne meri v sorazmerju med tem, kar imamo, in tem, kar si želimo imeti. Kakovost življenja se meri izključno v hvaležnosti za to, kar imamo v danem trenutku. Vse, kar prejemamo, je izključno Božji dar, zato je naša bistvena naloga zahvaljevati se za vse, kar prihaja od Boga. Če nam uspe zahvalo prenesti na višji nivo, to je na darovanje na oltarju evharistične daritve, potem iz naše srčne hvaležnosti postane Kristusovo telo. Sprejeti Kristusovo telo pa pomeni sprejeti odrešenje.
Že pred nekaj desetletji so bili otroci srečni, če so dobili kakšno jabolko ali ob posebnih priložnostih celo čokolado, in ob tem izrazili iskreno hvaležnost. Danes imajo otroci vsega dovolj in še preveč, vendar ob tem ne čutijo hvaležnosti, ampak je tudi za njih vse samo po sebi umevno. Zato se ne smemo čuditi, da ljudem vse bolj postaja tuja sveta maša, kjer je v samem bistvu zahvala. Sama beseda evharistija pomeni »zahvala«.
"Daj nam danes naš vsakdanji kruh": Globina molitve Očenaš
Včasih se prošnja za vsakdanji kruh v molitvi Očenaš zdi nesmiselna, predvsem kadar sedimo za pogrnjeno mizo ali kadar siti počivamo v topli dnevni sobi. Zakaj jo torej vseeno molimo? Ker pri tej prošnji ne gre le za hrano; v njej Boga prosimo za to, kar potrebujemo za vsakdanje življenje. K temu sodi hrana, pa tudi varno okolje in življenjsko pomemben občutek, da smo ljubljeni in sprejeti. Vse to je lahko del te dva tisoč let stare prošnje.
Poleg tega s temi besedami Boga priznamo za svojega skrbnika. Bog je tisti, ki nas blagoslavlja in obdaruje. Če imamo vtis, da nam kaj manjka, se lahko z zaupanjem obrnemo nanj in ga neposredno nagovorimo. Ta prošnja je tudi opomin: ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega. Molitev nam pomaga spoznati, da lahko tudi mi kaj prispevamo, kadar gre za blagostanje ljudi okoli nas.
Interpretacija sv. Avguština o prošnji za kruh
Sv. Avguštin, največji latinski cerkveni oče, je svojim katehumenom razlagal Očenaš. Prošnja »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« je moč razumeti v preprostem pomenu, naj prosimo za vsakdanji živež, da bi ga imeli v obilju - če že ne v obilju, pa vsaj, da nam ga ne bi zmanjkalo. »Vsakdanji« se nanaša na čas, dokler še rečemo »danes«. Vsakodnevno živimo, vsakodnevno vstajamo, vsakodnevno se hranimo, vsakodnevno doživljamo lakoto - zato prosimo, naj nam da kruh za vsak dan. Naše življenjske potrebščine so namreč hrana in pijača, oblačilo za odevalo in streha. Ničesar več naj si človek ne želi, saj apostol pravi: »Ničesar nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.«
Če se torej to, kar govorimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, nanaša na vsakdanji živež, se ne čudimo, da se z omembo kruha razumejo tudi druge potrebne stvari. Kakor takrat, ko je Jožef povabil svoje brate: »Ti možje bodo danes z menoj jedli kruh.« V besedi kruh se razume tudi ostalo. Tako tudi, ko molimo za vsakdanji kruh, prosimo za vse, kar je potrebno za naše telo na zemlji. Gospod Jezus pa pravi, da se prošnja »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« lahko čisto pravilno razume tudi kot evharistijo, vsakdanjo hrano. Verniki namreč vedo, kaj prejemajo, in dobro za njih je, da prejemajo vsakdanji kruh, ki je v tem življenju potreben. Zase prosijo, da bi postali dobri, da bi vztrajali v dobroti, veri in krepostnem življenju. Tega želijo, za to molijo, da ne bi bili odstranjeni od tega kruha, četudi ne bi vedno zmogli vztrajati v krepostnem življenju. Tudi Božja beseda, ki je vsak dan razložena za vas, celo na neki način razlomljena, je vsakdanji kruh. Kakor za tistim kruhom strada trebuh, za tem strada duh.
Odpuščanje dolgov v Očenašu
V molitvi izrekamo tudi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Kdo namreč tu živi v telesu in je brez dolgov? Kdor želi, da imajo besede »Odpusti nam naše dolge« učinek, mora iskreno reči: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Če se drugega dela ali ne izreče ali se ga izreče hlinjeno, prvi del nima smisla. Tudi vi, verniki, ki poslušate to molitev, iz srca odpustite vse, karkoli imate zoper drugega - tam odpustite, kjer Bog vidi!
Včasih namreč človek odpusti z besedo, ohrani pa zamero v srcu, z besedo odpusti zaradi ljudi, a v srcu ohrani zamero, ker se ne boji Božjega pogleda. Docela odpustite vse, kar ste pridržali do teh dni, vsaj v teh dneh odpustite. Sonce ne sme zaiti nad vašo jezo, čeprav so nad njo prišla že številna sonca. Naj preide enkrat tudi vaša jeza, ko zdaj praznujemo dneve velikega sonca, tistega sonca, o katerem Sveto pismo pravi: »Vzšlo vam bo sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih.«
Širši pomen blagostanja in duhovne skrbi
Besede »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« izražajo Božjo voljo, da bi bili vsi ljudje siti. Jezus nas ne uči moliti samo za »svoj«, temveč tudi za »naš« vsakdanji kruh. Ta dolžnost bi se morala odražati tudi v naših prizadevanjih za pravico, mir in ohranitev narave. Ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega.
Po podatkih Združenih narodov naj bi na svetu zaradi lakote vsak dan umrlo približno 24.000 ljudi. Podatki kažejo, da je leta 2018 približno 820 milijonov ljudi imelo premalo hrane. Tudi blizu nas, morda celo v naši soseski, živijo ljudje v stiski, ki ne vedo, ali bodo lahko plačali naslednji obrok. Odvisni so od naše pomoči, od kuhinj za brezdomce in od drugih, ki nudijo pomoč. To nas spominja, da »naš vsakdanji kruh« vključuje tudi dobroto, naklonjenost, pomoč in solidarnost.
Božje kraljestvo in človekovo kraljestvo
Teolog Rudolf Bohren je nekoč dejal: »Če besede 'Pridi tvoje kraljestvo' molimo na pravilen način, smo naredili več kakor vsi atomski fiziki tega sveta. Če jih molimo, imamo več moči kakor vsi diktatorji in voditelji sveta. To je res, če jih ne izgovarjamo kar tako, ampak si resnično želimo njihove izpolnitve.« S tem namreč vnaprej prosimo, naj mine »moje kraljestvo« - moje človeško, sebično kraljestvo. Vsakdo ima svoje kraljestvo, pa naj bo veliko ali majhno, svoj življenjski prostor, v katerem vlada in kjer je mogočen. Ko pride Božje kraljestvo, se naše osebno kraljestvo konča. Nastopi novo, Božje kraljestvo, ki poruši sebične stene našega kraljestva.
Hrana za duha in studenec Žive vode
Vsaj toliko kot za zemeljsko hrano je pomembno prositi tudi za duhovno hrano. Človek naj ne živi samo od kruha (Luka, 4,4). Potreba po duhovni hrani je v svetu vse bolj očitna. Božja beseda ne pade kar sama v usta. Treba jo je znati pravilno »jesti« in obenem tudi dobro »prežvečiti«. Vsak njen košček nas nagovarja, tistemu dnevu primerno. Potrebno je imeti le potrpljenje - počasi se daleč pride. Iščite in boste našli! (Matej 7,7).
Prisluhni Božji besedi | Avdio Sveto pismo
Tako kot velja za zemeljsko hrano, je tudi pri duhovni potrebno imeti pravilen ritem prehranjevanja. Zakonci v tempu vsakdanjega življenja hitro (duhovno) zlakotnijo. Hvala Bogu je dano iti večkrat na leto na zakonske/družinske duhovne vaje. Zakaj bi živeli v (duhovni) podhranjenosti oz. jedli le drobtinice iz gospodarjeve mize (Luka 16,21), če nas On vabi na gostijo z izbornimi jedili? (Izaija, 25,6)
Človek je živa duša (1 Mojzes 2,7). Ko poskrbimo za telo in duha, poskrbimo za našo dušo. Veselje v duši nam daje veselje nad življenjem. Potrebno je skrbeti, da naš »dušni« rezervoar ni nikoli prazen, da iz njega vedno teče Živa voda. Dušo lahko hranimo na več načinov, na primer tudi v naravi, v hribih. Tam se duša res lahko odpre Stvarniku. Narava izostri številne čute: čut za lepoto, za hvaležnost, za vztrajnost. Z jutranjim soncem ožarjeni vršaci ali pa prekrasen razgled na vrhove, ki se dvigajo iznad megle - to so trenutki, ko duša zapoje, ko začutimo Božji dotik v vsem, kar nas obdaja. In iz takšnih trenutkov potem lahko črpamo potrebno energijo tam doli, v dolini.
Sprejeti Jezusa, ki je »kruh življenja«, pomeni tudi, da sami postanemo »kruh« za svojega bližnjega in mu pomagamo oblikovati življenje. Takšen človek bo že na tem svetu doživel vzdušje nebeškega kraljestva. Ljubezen do družine in bližnjih se kaže tudi v deljenju Božje ljubezni, o kateri piše Sveto pismo. Ko so se Izraelci pripravljali, da prečkajo Jordan in vstopijo v obljubljeno deželo, jih je Bog poučil: »Vtisnite si te moje besede v srce in v dušo … Učite jih svoje sinove tako, da jim jih govorite, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš!« (5 Mz 11,18-19). Ko oznanjamo njegovo resnico in dobroto, lahko zaupamo, da lahko njegova ljubezen premaga vsako razdaljo.
Pomen »vsakdanjega kruha«: Od materialne potrebe do duhovne hvaležnosti
Kruh že tisočletja spada med osnovne življenjske dobrine in je simbol življenja. Je božji dar v pravem pomenu besede, saj brez žita in kruha ne bi bilo človeštva. Hkrati je simbol topline doma in družinske ljubezni. Tudi ko govorimo o delu za preživetje, pravimo, da delamo za vsakdanji kruh.
Kruh v zgodovini in njegovi preneseni pomeni
Kruh je potrjeno star več kot sedem tisoč let, a so ga zagotovo pekli že veliko prej. Zibelka kruha je bila v nekdanji žitnici sveta - ob reki Nil v Egiptu. Stari Rimljani so za mletje žita uporabljali samo mlinske kamne. Vedeli so, da žito izgubi biološko vrednost, če se med mletjem segreje. To so vedela tudi afriška plemena, Berberi, Arabci, azijska ljudstva in celo indijanska plemena. Vedeli so tudi, da moka postane žarka, medtem ko je mogoče žitno zrnje razmeroma enostavno hraniti dolgo časa.
O tem, da »kruh« pomeni več kakor le materialno osnovo za vzdrževanje telesa, pričajo tudi pregovori: »Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja« ali »Iz te moke ne bo kruha« ali kadar za delodajalca rečemo, da nam »reže kruh«. Ti izrazi kažejo, da gre pri kruhu vedno za odnose, ki gradijo naš materialni, osebni in duhovni vidik življenja.
Duhovni pomen kruha in vloga hvaležnosti
Beseda kruh spada tudi med najpogostejše besede, ki so zapisane v Svetem pismu. Posebej visoko mesto ima pri Jezusovi zadnji večerji, ko svojim učencem razdeli kruh. Kruh v tem kontekstu predstavlja vse, kar človek potrebuje za svoje življenje. Zelo znan evangeljski odlomek, ko Jezus nasiti pet tisoč mož, govori o pomnožitvi kruha. Ob tem se čudimo in navdušujemo nad Jezusovo vsemogočnostjo. Pri našem čudenju navadno spregledamo eno stvar: Jezus je namreč pred tem čudežem vzel hlebe v roke in se zanje zahvalil Očetu.
Na podlagi hvaležnosti Očetu je lahko nasitil večtisočglavo množico s prvotnimi petimi hlebi kruha in dvema ribama. Njegova hvaležnost Očetu je tako prinesla upanje za množice. Če bi življenje in vse, kar je povezano z njim, jemal kot samo po sebi umevno, potem človeštvo še danes ne bi bilo odrešeno. V tesni povezavi s hvaležnostjo je namreč tudi podreditev Očetovi volji.
V zahodnem svetu, kjer živimo v preobilju, se nam zdi samoumevno, da smo vsak dan siti. Posledica samoumevnosti je nezadovoljnost in pritoževanje. Kakovost življenja se ne meri v sorazmerju med tem, kar imamo, in tem, kar si želimo imeti. Kakovost življenja se meri izključno v hvaležnosti za to, kar imamo v danem trenutku. Vse, kar prejemamo, je izključno Božji dar, zato je naša bistvena naloga zahvaljevati se za vse, kar prihaja od Boga. Če nam uspe zahvalo prenesti na višji nivo, to je na darovanje na oltarju evharistične daritve, potem iz naše srčne hvaležnosti postane Kristusovo telo. Sprejeti Kristusovo telo pa pomeni sprejeti odrešenje.
Že pred nekaj desetletji so bili otroci srečni, če so dobili kakšno jabolko ali ob posebnih priložnostih celo čokolado, in ob tem izrazili iskreno hvaležnost. Danes imajo otroci vsega dovolj in še preveč, vendar ob tem ne čutijo hvaležnosti, ampak je tudi za njih vse samo po sebi umevno. Zato se ne smemo čuditi, da ljudjem vse bolj postaja tuja sveta maša, kjer je v samem bistvu zahvala. Sama beseda evharistija pomeni »zahvala«.
"Daj nam danes naš vsakdanji kruh": Globina molitve Očenaš
Včasih se prošnja za vsakdanji kruh v molitvi Očenaš zdi nesmiselna, predvsem kadar sedimo za pogrnjeno mizo ali kadar siti počivamo v topli dnevni sobi. Zakaj jo torej vseeno molimo? Ker pri tej prošnji ne gre le za hrano; v njej Boga prosimo za to, kar potrebujemo za vsakdanje življenje. K temu sodi hrana, pa tudi varno okolje in življenjsko pomemben občutek, da smo ljubljeni in sprejeti. Vse to je lahko del te dva tisoč let stare prošnje.
Poleg tega s temi besedami Boga priznamo za svojega skrbnika. Bog je tisti, ki nas blagoslavlja in obdaruje. Če imamo vtis, da nam kaj manjka, se lahko z zaupanjem obrnemo nanj in ga neposredno nagovorimo. Ta prošnja je tudi opomin: ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega. Molitev nam pomaga spoznati, da lahko tudi mi kaj prispevamo, kadar gre za blagostanje ljudi okoli nas.
Interpretacija sv. Avguština o prošnji za kruh
Sv. Avguštin, največji latinski cerkveni oče, je svojim katehumenom razlagal Očenaš. Prošnja »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« je moč razumeti v preprostem pomenu, naj prosimo za vsakdanji živež, da bi ga imeli v obilju - če že ne v obilju, pa vsaj, da bi nam ga ne zmanjkalo. »Vsakdanji« se nanaša na čas, dokler še rečemo »danes«. Vsakodnevno živimo, vsakodnevno vstajamo, vsakodnevno se hranimo, vsakodnevno doživljamo lakoto - zato prosimo, naj nam da kruh za vsak dan. Naše življenjske potrebščine so namreč hrana in pijača, oblačilo za odevalo in streha. Ničesar več naj si človek ne želi, saj apostol pravi: »Ničesar nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko.«
Če se torej to, kar govorimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, nanaša na vsakdanji živež, se ne čudimo, da se z omembo kruha razumejo tudi druge potrebne stvari. Kakor takrat, ko je Jožef povabil svoje brate: »Ti možje bodo danes z menoj jedli kruh.« V besedi kruh se razume tudi ostalo. Tako tudi, ko molimo za vsakdanji kruh, prosimo za vse, kar je potrebno za naše telo na zemlji. Gospod Jezus pa pravi, da se prošnja »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« lahko čisto pravilno razume tudi kot evharistijo, vsakdanjo hrano. Verniki namreč vedo, kaj prejemajo, in dobro za njih je, da prejemajo vsakdanji kruh, ki je v tem življenju potreben. Zase prosijo, da bi postali dobri, da bi vztrajali v dobroti, veri in krepostnem življenju. Tega želijo, za to molijo, da ne bi bili odstranjeni od tega kruha, četudi ne bi vedno zmogli vztrajati v krepostnem življenju. Tudi Božja beseda, ki je vsak dan razložena za vas, celo na neki način razlomljena, je vsakdanji kruh. Kakor za tistim kruhom strada trebuh, za tem strada duh.
Odpuščanje dolgov v Očenašu
V molitvi izrekamo tudi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Kdo namreč tu živi v telesu in je brez dolgov? Kdor želi, da imajo besede »Odpusti nam naše dolge« učinek, mora iskreno reči: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Če se drugega dela ali ne izreče ali se ga izreče hlinjeno, prvi del nima smisla. Tudi vi, verniki, ki poslušate to molitev, iz srca odpustite vse, karkoli imate zoper drugega - tam odpustite, kjer Bog vidi!
Včasih namreč človek odpusti z besedo, ohrani pa zamero v srcu, z besedo odpusti zaradi ljudi, a v srcu ohrani zamero, ker se ne boji Božjega pogleda. Docela odpustite vse, kar ste pridržali do teh dni, vsaj v teh dneh odpustite. Sonce ne sme zaiti nad vašo jezo, čeprav so nad njo prišla že številna sonca. Naj preide enkrat tudi vaša jeza, ko zdaj praznujemo dneve velikega sonca, tistega sonca, o katerem Sveto pismo pravi: »Vzšlo vam bo sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih.«
Širši pomen blagostanja in duhovne skrbi
Besede »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« izražajo Božjo voljo, da bi bili vsi ljudje siti. Jezus nas ne uči moliti samo za »svoj«, temveč tudi za »naš« vsakdanji kruh. Ta dolžnost bi se morala odražati tudi v naših prizadevanjih za pravico, mir in ohranitev narave. Ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega.
Po podatkih Združenih narodov naj bi na svetu zaradi lakote vsak dan umrlo približno 24.000 ljudi. Podatki kažejo, da je leta 2018 približno 820 milijonov ljudi imelo premalo hrane. Tudi blizu nas, morda celo v naši soseski, živijo ljudje v stiski, ki ne vedo, ali bodo lahko plačali naslednji obrok. Odvisni so od naše pomoči, od kuhinj za brezdomce in od drugih, ki nudijo pomoč. To nas spominja, da »naš vsakdanji kruh« vključuje tudi dobroto, naklonjenost, pomoč in solidarnost.
Božje kraljestvo in človekovo kraljestvo
Teolog Rudolf Bohren je nekoč dejal: »Če besede 'Pridi tvoje kraljestvo' molimo na pravilen način, smo naredili več kakor vsi atomski fiziki tega sveta. Če jih molimo, imamo več moči kakor vsi diktatorji in voditelji sveta. To je res, če jih ne izgovarjamo kar tako, ampak si resnično želimo njihove izpolnitve.« S tem namreč vnaprej prosimo, naj mine »moje kraljestvo« - moje človeško, sebično kraljestvo. Vsakdo ima svoje kraljestvo, pa naj bo veliko ali majhno, svoj življenjski prostor, v katerem vlada in kjer je mogočen. Ko pride Božje kraljestvo, se naše osebno kraljestvo konča. Nastopi novo, Božje kraljestvo, ki poruši sebične stene našega kraljestva.
Hrana za duha in studenec Žive vode
Vsaj toliko kot za zemeljsko hrano je pomembno prositi tudi za duhovno hrano. Človek naj ne živi samo od kruha (Luka, 4,4). Potreba po duhovni hrani je v svetu vse bolj očitna. Božja beseda ne pade kar sama v usta. Treba jo je znati pravilno »jesti« in obenem tudi dobro »prežvečiti«. Vsak njen košček nas nagovarja, tistemu dnevu primerno. Potrebno je imeti le potrpljenje - počasi se daleč pride. Iščite in boste našli! (Matej 7,7).
Prisluhni Božji besedi | Avdio Sveto pismo
Tako kot velja za zemeljsko hrano, je tudi pri duhovni potrebno imeti pravilen ritem prehranjevanja. Zakonci v tempu vsakdanjega življenja hitro (duhovno) zlakotijo. Hvala Bogu je dano iti večkrat na leto na zakonske/družinske duhovne vaje. Zakaj bi živeli v (duhovni) podhranjenosti oz. jedli le drobtinice iz gospodarjeve mize (Luka 16,21), če nas On vabi na gostijo z izbornimi jedili? (Izaija, 25,6)
Človek je živa duša (1 Mojzes 2,7). Ko poskrbimo za telo in duha, poskrbimo za našo dušo. Veselje v duši nam daje veselje nad življenjem. Potrebno je skrbeti, da naš »dušni« rezervoar ni nikoli prazen, da iz njega vedno teče Živa voda. Dušo lahko hranimo na več načinov, na primer tudi v naravi, v hribih. Tam se duša res lahko odpre Stvarniku. Narava izostri številne čute: čut za lepoto, za hvaležnost, za vztrajnost. Z jutranjim soncem ožarjeni vršaci ali pa prekrasen razgled na vrhove, ki se dvigajo iznad megle - to so trenutki, ko duša zapoje, ko začutimo Božji dotik v vsem, kar nas obdaja. In iz takšnih trenutkov potem lahko črpamo potrebno energijo tam doli, v dolini.
Sprejeti Jezusa, ki je »kruh življenja«, pomeni tudi, da sami postanemo »kruh« za svojega bližnjega in mu pomagamo oblikovati življenje. Takšen človek bo že na tem svetu doživel vzdušje nebeškega kraljestva. Ljubezen do družine in bližnjih se kaže tudi v deljenju Božje ljubezni, o kateri piše Sveto pismo. Ko so se Izraelci pripravljali, da prečkajo Jordan in vstopijo v obljubljeno deželo, jih je Bog poučil: »Vtisnite si te moje besede v srce in v dušo … Učite jih svoje sinove tako, da jim jih govorite, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš!« (5 Mz 11,18-19). Ko oznanjamo njegovo resnico in dobroto, lahko zaupamo, da lahko njegova ljubezen premaga vsako razdaljo.