Večnamenska poslovno-stanovanjska stavba, danes znana kot Velika kavarna, je pomemben del arhitekturne in kulturne dediščine Maribora. Stoji na desnem bregu Drave, na vogalu med Glavnim trgom in Starim mostom, na naslovih Glavni trg 1 in Dravska ulica 4. Z letom 2023 je minilo 110 let od njene slavnostne otvoritve, v tem obdobju pa je stavba doživela številne politične, družbene in gospodarske spremembe, ki so zaznamovale tudi njene preobrazbe. Zaradi svoje izjemne vloge v mestni zgodovini je bila pogosto obravnavana v literaturi, med drugim v prispevkih Jerneje Ferlež, ki izčrpno orisujejo njen kulturno-zgodovinski pomen.
Zgodovina in nastanek stavbe
Naročniki in poimenovanje
Začetek zgodbe poslovno-stanovanjskega objekta na Glavnem trgu je tesno povezan z intenzivno gradbeno dejavnostjo v Mariboru v letih pred prvo svetovno vojno, predvsem pa z gradnjo novega mostu čez reko Dravo med letoma 1909 in 1913. Brata industrialca Jožef in dr. Rudolf Franz, ki sta izhajala iz pomembne pekovske in mlinarske družine, sta v gradnji mostu prepoznala dobro poslovno priložnost. Leta 1912 sta kupila tri stavbe tik ob gradbišču novega mostu. Na izpraznjenih parcelah je bila predvidena nova poslovno-stanovanjska stavba, ki sta jo v spomin na leta 1907 preminulo mater poimenovala Theresienhof (Terezijin dvor).
Arhitekturni načrti in izzivi
Načrte za Theresienhof je zasnoval graški arhitekt Leo Czerny. Njegovo prvotno zamisel je zavrnilo Društvo za domovinsko varstvo Štajerske (Verein für Heimatsschutz in Steiermark), ker naj bi bogato okrašena fasada stavbe preveč izstopala in kvarila harmonično ubranost okolice. Društvo, ustanovljeno leta 1909, je namreč skrbelo za uveljavljanje nemške nacionalne ideologije v arhitekturi in si je prilastilo pravico odločati o primernosti arhitekturnih projektov. Sporna je bila načrtovana dekoracija, ki je bila prerazkošna in neustrezna za opečno gradnjo. Podali so tudi mnenje o barvi fasade, saj so nasprotovali hladnim tonom in predlagali temnejše tone za pritličje in prvo nadstropje kot v višjih delih.
Čeprav je društvo na lastno pest začelo iskati boljšo rešitev fasade, brata Franz nista bila enakega mnenja. Po Cernyjevih popravljenih načrtih, odobrenih julija 1912, je novogradnjo postavil mestni stavbenik Rudolf Kiffmann iz enega vodilnih mariborskih gradbenih podjetij Kiffmann. Slavnostna otvoritev večnamenske poslovne in stanovanjske stavbe je potekala septembra leta 1913.
Arhitekturne značilnosti in gradnja
Lega in nivoji
Stavba Velike kavarne stoji na izraziti vogalni legi tik ob vhodu na Glavni most. Zaradi neugodnega, proti reki močno nagnjenega terena je poslopje zgrajeno na dveh nivojih. Osrednji del je na nivoju Koroške ceste, ki vodi preko mostu, stranski pa v višini Dravske ceste ob nabrežju. Od tod do vrha mostu vodijo cikcakaste stopnice. Oba dela stavbe sta trinadstropna; osrednji je krit z razgibano mansardno streho, vrh stranskega pa prekriva ravna, ograjena terasa.
Zunanja podoba
Stavba je zasnovana v historističnem slogu s secesijskimi elementi. Osrednji, triosni del glavne fasade, obrnjene proti trgu, je poudarjen s čelom, balkonom in glavnim vhodom. Velika pravokotna okna (v prvem nadstropju so zgoraj zaobljena) so členjena z variacijo geometričnih dekorativnih shem. Fasado dinamizirajo tudi različni načini ometanja, preprosto členjeni parapeti in kovane ograje. Podobna zunanja členitev se nadaljuje na fasadah celotnega stavbnega volumna. Na vogalih ob Koroški cesti so robovi zgradbe v višini stanovanjskih nadstropij poudarjeni z zaobljenima konzolnima pomoloma, vzdolž prvega nadstropja pa se razteza balkon. Pritličje in prvo nadstropje stranskega dela sta členjena s plitvo rustiko v obliki vodoravnih črt. Notranja stopnišča so bila obdana z dekorativnimi secesijskimi ograjami, del opreme pa je zasnoval oblikovalec kovin Viljem Ulama iz Gradca.
Notranja razporeditev
Pritličje in prvo nadstropje glavnega dela sta bila namenjena poslovnim dejavnostim. V zgornjih dveh nadstropjih so bila urejena štiri stanovanja, na podstrešju pa so se nahajale sobe za osebje, pralnica in likalnica. Največ prostora je bilo namenjenega kavarniški in gostinski dejavnosti. Osrednja kavarniška dvorana s pogledom na Glavni trg se je nahajala v prvem nadstropju, ob njej pa so bile urejene še restavracija, biljardnica, igralnica in dve kavarniški verandi s pogledom na Dravo v stranskem delu.
Spremembe namembnosti in družbena vloga
"Cafe Theresienhof" - zbirališče in simbol
Pred prvo svetovno vojno je imenitna kavarna »Cafe Theresienhof« veljala za najmodernejšo na Štajerskem in je bila priljubljeno zbirališče predvsem nemško govorečega meščanstva ter simbol vplivne nemške skupnosti. Hkrati so pohvalili videz stavbe, ki je z velikimi okenskimi odprtinami minimaliziral stavbno lupino, in najmodernejšo opremo prostorov. V njej se ni popila le kava, prebral časopis ali pojedel obrok, ampak so v njej prirejali tudi plese, koncerte in najrazličnejše predstave.
Preimenovanje v "Veliko kavarno" in narodna trenja
Po prvi svetovni vojni so se razplamtela nacionalna trenja. Nemško poimenovanje stavbe je postalo sporno, zato so jo preimenovali v Veliko kavarno, čeprav se je v časnikih pojavljalo tudi ime Terezišče. Kavarna je kljub narodnim razprtijam ostala elitno družabno središče.
Obdobje po drugi svetovni vojni in podržavljenje
Druga svetovna vojna je stavbi prizanesla, vendar je povojni čas prinesel novo obdobje, saj je bila celotna lastnina družine Franz podržavljena. Leta 1948 so bili popolnoma adaptirani gostinski in trgovski prostori. Namesto bara v prvem nadstropju so uredili restavracijo, v pritličju pa sta se dva trgovska prostora združila v okrepčevalnico. Načrte za adaptacijo je izdelal Herbert Drofenik. Leta 1951 je bilo ustanovljeno samostojno gostinsko podjetje Velika kavarna, ki je nato neprekinjeno delovala pod različnimi najemniki do leta 1979.
Od kavarne do igralnice
Prostori so bili nato prazni do leta 1989, ko so v njih uredili igralnico (Casino Maribor), ki je v zgradbi delovala dvajset let. Takrat je bila notranjščina popolnoma preurejena, zaznamovala pa jo je zlata barva ter igralni avtomati in mize. Leta 2009 se finančno ni izšlo in začel se je stečajni postopek Casinoja Maribor.
Dokumentarni film o mariborskih izjemnih drevesih - Inovacije 2024
Sedanja uporaba in denacionalizacija
Po stečaju igralnice so osrednji prostori nekaj let samevali. Njihovo prvotno namembnost so (vsaj delno) vrnili z ustanovitvijo Salona uporabnih umetnosti, ki je deloval pod imenom Velika kavarna od leta 2012 in ponujal umetniške izdelke, literarne večere in predavanja. Namembnost ostalih prostorov se je v tem času spreminjala še pogosteje; v stavbi je imela svoje prostore vrsta prodajaln, lokalov s prehrano, nekaj časa pa je tu deloval tudi Radio Maribor.
Po skoraj treh desetletjih denacionalizacijskih postopkov je ena najbolj prepoznavnih mariborskih zgradb dobila novega lastnika. Stavba je pravnomočno pripadla denacionalizacijskemu upravičencu Rudigerju Thalmannu, vendar je pred dvema letoma umrl. Stavba na naslovu Glavni trg 1 je tako prešla v last njegove žene Izolde Thalmann. Izolda Thalmann je vdova Rudigerja Thalmanna, čigar mama Ilza Thalmann je bila hči Rudolfa Franza, enega izmed naročnikov stavbe. Nepremičnina je bila Ilzi Thalmann odvzena z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru 17. oktobra 1945.
Septembra 2020 je bila stavba predana Izoldi Thalmann. Odvetnik nove lastnice je glede prihodnjih načrtov redkobeseden, saj je odločitev treba dobro premisliti. Najemniki so izrazili zaskrbljenost glede prihodnosti, saj se nekateri bojijo, da zakonodaja glede neprofitne najemnine in odkupa stanovanj ne bi bila upoštevana. Leta 2020 so na Veliki kavarni potekala obsežnejša nujna gradbeno-sanacijska dela, saj je bila stavba na določenih delih izredno dotrajana, saj se v njo ni vlagalo zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov.
tags: #velika #kavarna #slascicarna #maribor