Kljub obsežnemu arheološkemu in zgodovinskemu gradivu, ki obravnava srednjeveško Panonijo, Dalmacijo in slovenske dežele, ostaja temeljno delo za razumevanje jezikovnega razvoja Miklošičeva primerjalna slovnica. V prvem delu, ki se osredotoča na glasoslovje, avtor sistematično analizira razvoj in spreminjanje glasnikov v sorodnih slovanskih in evropskih jezikih.
Sistem samoglasnikov in njihova klasifikacija
V prvem poglavju so obravnavani samoglasniki, pri čemer avtor izpostavlja različne stopnje njihovega razvoja. Med ključnimi ugotovitvami je razlika med tenkim in debelim glasom i, ter razvoj ostalih samoglasnikov:
- Samoglasnik o: Deli se na prosti in nosni o. V slovenskem jeziku se pogosto pojavlja v besedah, kot so kosa, moč, noga, oko.
- Samoglasnik e: Miklošič podrobno obravnava pomlajeni trdi in mehki e ter visoki e (v njegovem zapisu označen z ě), ki izhaja iz staroslovenskega jat.
Razvoj in spremembe v ajevski vrsti
Trije glavni glasniki ajevske vrste so e, o, a. Njihov razvoj je tesno povezan z naglasom in vplivi sosednjih glasov. Avtor poudarja, da se je prvotni glas jat (ě) skozi čas cepil, kar je privedlo do različnih narečnih izgovorov (ekavci, ijekavci, ikavci).
| Glasnik | Razvojna stopnja | Značilnost |
|---|---|---|
| e | 1. stopnja | neoslabljeni prosti e (jestъ) |
| o | 2. stopnja | neoslabljeni prosti o (onъ) |
| a | 3. stopnja | enak sanskrtskemu a |
Vpliv naglasa in struktura zlogov
Glasoslovna analiza kaže, da je bil naglas odločilen dejavnik pri slabljenju ali ohranjanju samoglasnikov. V nekaterih primerih se je e oslabil v jer (ъ), kar je vplivalo na razvoj besed v različnih slovanskih jezikih. Posebno pozornost zasluži razvoj skupkov, kot sta *tert in *tort, ki v slovenskem jeziku razvijata značilne slogotvorne oblike (npr. trditi, grlo).
Raziskovanje vplivov latinskega, grškega in sanskrtskega jezika na slovansko glasoslovje omogoča globlje razumevanje korenske strukture besed. Analiza besed, kot so dati, brat, jaz ali stati, potrjuje tesno povezanost med slovanskimi in drugimi indoevropskimi jeziki, kar je Miklošič v svojem delu iz leta 1881 natančno utemeljil.