Pravni postopki, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predstavljajo specifičen izziv pri presoji dovoljenosti revizije. To vprašanje se navezuje na razlago in uporabo prehodnih določb ZPP, zlasti 498. in 499. člena, ter na ustavnopravna načela prepovedi retroaktivnosti in varstva pridobljenih pravic.
Ustavnost prehodne določbe 498. člena ZPP
Vprašanje ustavnosti prehodne določbe prvega odstavka 498. člena ZPP je bilo že predmet presoje Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Tožena stranka je v enem izmed primerov menila, da je odločitev o zavrženju revizije neustavna, saj naj bi določala razmerja za nazaj, ko jih pravdna stranka ni mogla spremeniti niti na novo ovrednotiti. V času začetka pravdnega postopka bi znesek, ki je bil vtoževan s strani tožeče stranke, dopuščal vložitev revizije zoper odločitev sodišča druge stopnje, vendar pa tožena stranka ni odgovorna za delo sodišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi U-I-21/2002 zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 498. člena ZPP.
Sodišče je ocenilo, da uporaba prvega odstavka 498. člena ZPP glede vprašanja dopustnosti revizije v postopkih, v katerih je bila tožba vložena še v času veljavnosti ZPP 1977, ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakonov in s prepovedjo posega v pridobljene pravice ter pravice do enakega varstva pravic v postopku. Pravdna stranka namreč ne pridobi pravice do revizije z vložitvijo tožbe, ampak nastane pravica do revizije šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje, saj lahko stranka revizijo pod pogojem, da ima pravni interes, vloži le zoper takšno sodno odločbo.
Uporaba ZPP glede dovoljenosti revizije
Primer, obravnavan v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 446/2003 z dne 15.01.2004, ponazarja to problematiko. Mandatna tožba je bila vložena dne 22.7.1994, torej v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977). Po uveljavitvi novega ZPP se je pravdni postopek nadaljeval po njegovih določbah, glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena ZPP. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 4.10.2000, to je v času veljavnosti novega ZPP. Zato je bilo tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije treba uporabiti določbe tega zakona.
Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru je znašala navedena vrednost 820.181,30 SIT, kar je bilo pod zakonsko določenim pragom. Posledično je prvostopenjsko sodišče nedovoljeno revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP), drugostopenjsko sodišče pa je pravilno potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Struktura sodnega sistema: Hitri tečaj Vlada in politika št. 19
Vpliv novele ZPP-E na pravočasnost tožbe, vložene na nepristojno sodišče
Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), ki je stopila v veljavo 14. marca 2017 in se pričela uporabljati 14. septembra 2017, je prinesla spremembe v 112. členu zakona, ki obravnava pravočasnost pri sodišču vloženih vlog. Vrhovno sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cp 1224/2021 z dne 26.10.2021 obravnavalo primer zastaranja terjatve, kjer je bila tožba vložena na nepristojno sodišče.
Ločitev med tožbo in drugimi vlogami
Novi deveti in deseti odstavek 112. člena ZPP-E ločujeta med situacijama, ko gre za vložitev tožbe in za vložitev vloge, ki ni tožba:
- Vloge, ki niso tožbe: Glede slednjih velja strožja ureditev. Vloga, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka za njeno vložitev, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, se šteje za pravočasno le, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ki je odvetnik oziroma ima opravljen pravniški državni izpit, ali očitni pomoti vložnika (deseti odstavek 112. člena ZPP).
- Tožbe: Deveti odstavek istega člena ZPP je v primeru tožbe omilil negativne učinke njene vložitve pred nepristojnim sodiščem. Tožba, ki je sicer pravočasno vložena pri nepristojnem sodišču, pa prispe k pristojnemu sodišču šele po poteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe ali zastaralnega roka, se šteje za pravočasno.
Razlogi za spremembo (ratio legis)
Razlog zakonodajalca za takšno ureditev je odprava golega formalizma, ki je onemogočal sodišču vsebinsko odločanje o zadevi. Ugotovitev pristojnega sodišča ni vedno enostavna, zato se lahko zgodi, da stranka, čeprav jo zastopa odvetnik, tožbo vloži pri nepristojnem sodišču. Cilj je bil preprečiti, da bi bila stranka zaradi zmote o pristojnosti sodišča prikrajšana glede poteka zastaralnih in prekluzivnih rokov. Drugačna je situacija pri vlogah, ki niso tožba, saj je v takih primerih že znano pristojno sodišče in opravilna številka zadeve.
V obravnavani zadevi je bila tožba vložena na nepristojno sodišče še pred iztekom zastaralnega roka, zato je bila priznana kot pravočasna. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prezrlo določbo devetega odstavka 112. člena ZPP, kar je privedlo do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje.
Obvezno zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in prehodne določbe
ZPP je uvedel obvezno zastopanje strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kamor spada tudi obnova postopka. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v obnovitvenem postopku opravlja pravdna dejanja - torej tudi vloži predlog za obnovo postopka - samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja le takrat, ko ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Če je predlog za obnovo postopka vložen po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ga sodišče kot nedovoljenega zavrže (prvi odstavek 91. člena ZPP).
Uvedba obveznega zastopanja je novost, zato je treba upoštevati tudi prehodne določbe zakona. Po prvem odstavku 499. člena ZPP se določbe o obveznem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP) ne uporabljajo v tistih postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo zakona - torej pred 14.7.1999. V teh primerih stranka lahko vloži predlog za obnovo postopka tudi sama ali po pooblaščencu, ki ni odvetnik. Zakon veže izjemo od uporabe določb o obveznem zastopanju na trenutek vložitve tožbe, neodvisno od tega, ali je bilo, kdaj in kako na podlagi te tožbe že odločeno.
Vrhovno sodišče je v primeru, ko je bila tožba vložena 28.4.1992, potrdilo, da tožnica lahko vloži predlog za obnovo postopka po pooblaščencu, ki ni odvetnik, saj določbe tretjega odstavka 86. člena ni mogoče uporabiti. Zavrženje tožbe s sklicevanjem na to določbo ZPP, brez upoštevanja določbe prvega odstavka 499. člena ZPP, je predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.