Poletni dan je bil poln smeha in šalov med brati in sestro Marjeto in Vasilijem, ki so se skupaj s Srečkom odpravili na pot. Vasilij se je poigraval z Marjetino prtljago, ki je bila polna čokolade in dodatnih puloverjev, medtem ko je Marjeta Vasiliju podtaknila paštete v nahrbtnik. Kljub prepiranjem so se podali na pot, saj so bili taborniki in niso želeli zgrešiti cilja. Srečko jih je spodbujal, da naj nadaljujejo, saj so bili že pozni. Pot se je vlekla in vzpenjala, grmovje je postajalo vse bolj gosto, dokler niso prispeli na območje Jazbečevih jam. Vasilij je opozoril na skrivnostnost in vlažnost gozda, medtem ko je Marjeta skoraj padla ob prepletenih koreninah, a jo je brat rešil.
Ko so se končno bližali vrhu, jih je presenetil nenaden dogodek. Zrak je postal zadušljiv, zaslišali so vranji krik, pogledali so navzgor in njihov naslednji korak je bil v prazno. Padali so, odbijali so se od sten, zaustavljali so se na ozkih policah, dokler jih ni vse tri skupaj vrglo na dno črnega, neznanega prostora.
Marjeta je zajokala in se spraševala, kaj se je zgodilo in kje so. V popolni temi je zasvetil žarek baterije, ki je osvetlil Srečka, ki se je zagozdil nad Marjetino glavo. Potegnili so ga k sebi, ga položili na raven del in mu podložili glavo. Srečko je potožil o boleči roki. Vasilij je ugotovil, da so v rudniku Maljek, za katerega Marjeta ni nikoli slišala. Splezati ven je bila težka naloga, saj je bilo potrebno premagati deset do petnajst metrov globine po zlizani skali brez oprijemov. Vasilij je poskusil, a neuspešno.
Ko so ugotovili, da ne morejo sami ven, so se domislili klica na pomoč, a presenečenje je sledilo - mobilni telefon je bil izgubljen med padcem. Marjeta je zajokala, saj je želela domov, a jo je Vasilij miril, naj ohrani mirne živce in se zbere. Spomnila se je, da je vzela vodo, čeprav je Vasilij sprva menil, da je ni potrebovala. Pregledali so svojo prtljago: Marjetin oranžni nahrbtnik je bil v redu, Vasilijev nahrbtnik pa je bil malo strgan, a še vedno uporaben. Srečkov nahrbtnik je bil pogrešan. Vasilij je opozoril, da je potrebno varčevati z vodo. Marjeta je nato izbrskala majhno uro, ki jo je nekoč imela.
Vasilij je predlagal, da jo je potrebno imobilizirati in je začel iskati primerno opornico. V kotu so opazili nekaj belega, kar se je izkazalo za živalske kosti, verjetno žrtve istega padca.
Medtem ko so otroci doživljali svojo nočno moro, je vodja mladinskega tabora Štefan poklical gospo Milko, da bi se pozanimala o Srečku in Marjeti, ki ju še ni bilo v taboru. Gospa Milka je bila prestrašena, saj sta bila otroka že doma. Njeni skrbi so se povečale, ko je izvedela, da tudi Andrejev Vasilij ni prispel v tabor. Misli so ji divje drvele po glavi: so zašli, se izgubili, ali se je zgodila prometna nesreča ali celo ugrabitev? Jože jo je miril, a Milka je bila prepričana, da se je nekaj zgodilo. Ko je Andrej, oče Vasilija, prišel domov, je bil pretresen ob novici, da otrok še niso našli, in je celo pomislil na možnost ugrabitve.
Srečko je postal lačen, zato so mu dali žemljico in pašteto. Vasilij in Marjeta sta se odločila poiskati izhod, medtem ko je Srečko ostal kot zveza z baterijo. Srečko je prosil, da ne bi ostal sam, saj se je počutil grozno.
Rov se je razdelil v dva kraka, izbrala sta desnega, kjer so iz stropa viseli kapniki iz svinčeve in bakrove rude. Nenadoma je nekaj vzfrfotalo in se zagnalo nad njiju - netopirji. Nato sta se znašla pred novim razcepom, kjer sta se ponovno odločila za desnega, saj je Vasilij po izračunih menil, da bi tam morala biti povezava z drugimi rovi, vključno s savskim rovom.
Marjeta je pomislila na svoje starše in na to, da morda ne bosta nikoli našla izhoda. Vasilij jo je skušal potolažiti, čeprav je tudi njega zvijalo od strahu. Rov je postajal vse ožji in nižji, kot stransko črevo. Marjeta je potožila, da je žejen, in prosila, da bi pila, sicer ne gre naprej. Srečko se je oglasil in tudi on je žejen. Vasilij je opozoril, da morajo varčevati z vodo.
Nenadoma se je rov končal in morali so nazaj. Poskusila sta z leve strani, a po polurnem plezanju sta se znašla pred novim razcepom v večji rov s tremi manjšimi rovi. Marjeta je predlagala, da se vrneta k Srečku, a rov, po katerem sta se vračala, je bil povsem drugačen, kar je pomenilo, da sta se zmotila. Marjeta je postala histerična in jokala, ker je želela k Srečku.
Medtem je policijska patrulja preiskovala območje, vendar brez uspeha. Po pogovoru z mnogimi ljudmi in obiskanih vaseh niso dobili nobenih informacij o pogrešanih. Ko so iz tabora javili, da jih še vedno ni, so se odločili za reševalno akcijo.
Jože in Milka sta bila obupani, Andrej pa je skrbel za varnost otrok in je pomislil na možnost ugrabitve. Milka je izrazila svoje nezadovoljstvo nad Jožetovim odnosom do otrok.
Srečko je ponovno postal žejen. Odprli so nahrbtnik, poiskali žemljico in jo razdelili na tri dele, ter priložili še pašteto. Vasilij je zaprl stekleničko z vodo, saj so jo še krvavo potrebovali. Odločil se je, da bosta z Marjeto iskala izhod, Srečko pa bo ostal kot zveza z baterijo, a naj je ne prižiga, če ni nujno.
Rov se je razširil v majhno dvoranico, kjer se je rudna žila prelamljala v več smereh, kar je omogočalo kopanje z enega mesta. Vasilij je pojasnil, kako so rudarji sledili rudni žili. Ponovno so se premaknili, Vasilij si je svetil s baterijo, Srečko in Marjeta pa sta bolj tipala kot hodila. Prestopala sta čez odpadni material in stokala.
Vasilij se je ustavil in opazil vpadnik, po katerem so se rudarji spuščali na nižja obzorja. Marjeta se je uprla, da ne gre dol, a Vasilij je pojasnil, da drugače ne bo šlo. Problem je nastal, ko je moral dol tudi sam. S pomočjo pasu in baterije se je previdno spustil, a je nato izpustil in padel. Srečko in Marjeta sta kričala za njim.
Gospa Milka in Jože sta vdrla k gospe Vandi, ki naj bi jima lahko pomagala. Pojasnila sta jima, da njuna otroka nista prispela v tabor, in da ju zelo skrbi. Gospa Vanda je z nihalom nad fotografijami in zemljevidom poskušala najti otroke, a je le potrdila, da so na določenem območju, vendar ne more določiti točne lokacije ali objekta. Nihalo je kazalo, da so živi, a obrazov ni mogla locirati.
Jože je prepoznal območje kot Maljek, opuščen rudnik, kar je gospo Vando pretreslo. Svetovala jima je, naj se obrnejo na jamske reševalce.
Ko so ugotovili, da je zmanjkalo nitke, je Srečko postal negotov, saj so se bali, da se bodo spet izgubili. Vasilij je predlagal, da si vsak zapomni del poti. Ko so se premikali, je Marjeta postala žejna in prosila za pitje, drugače ne gre naprej. Srečko se je oglasil in tudi on bi pil. Prisluhnili so in ugotovili, da so v glavnem rovu.
Iz večjega rova se je levo odcepil manjši rov, ki pa se je po nekaj metrih končal. Vasilij je udaril po steni, da je votlo zadonelo, in posumil, da je rov zazidan. Našel je kamen in začel udarjati po steni. Srečko in Marjeta sta se primaknila.
Vasilij je ugotovil, da gre za redko in dragoceno knjigo. Pojasnil je, da so savski rov obnovili po vojni in da je morda prišlo do zrušenja. Predlagal je, da bi poskusili s prikopnim rovom, saj obstajajo možnosti povezave z Drugim in Marijinim rovom.
Milka, Jože in Andrej so se utrujeni ozirali v poraščen hrib, si grizli nohte in hodili sem in tja. Milka je izrazila svojo skrb, dokler ne vidi otrok.
Komandir je ukazal, naj vzamejo vrvi in lestve ter začnejo pregledovati teren na desnem bregu potoka, saj se mu je zdelo, da bi lahko prišlo do izdanka. Sonce je predrlo oblake. Komandir je premišljeval o zračniku, temni odprtini.
Ljudje z jase so se primaknili bliže in izrazili upanje, da bodo otroke našli. Policija je obvestila sosednje postaje in izvedla izredno kontrolo prometa.
Po dobri uri je vrv znova zatrzala. Prikazala se je drobna lučka, za njo pa še druge. Vprašali so, kje so otroci. Odgovorili so, da so se spustili po zračniku, ki je globok dobrih dvajset metrov.
Besedilo se nato preusmeri k receptu za torto v obliki kopača, kjer avtor opisuje pripravo biskvitov, dodajanje čokolade in drugih sestavin, ter oblikovanje mase. Omenja tudi uporabo barv in drugih pripomočkov za okrasitev.
Nadaljevanje besedila se osredotoča na zgodovinske dogodke po drugi svetovni vojni, umik četnikov in domobrancev, begunska taborišča v Italiji ter dogajanje na Koroškem. Opisuje podrobnosti o koloni vozil z generalom Rupnikom, premestitvi civilistov, spopadih, zajetjih in usodi beguncev.
Nato sledi pričevanje gospe Elizabete Lize Grom Pleničar o njenem umiku iz Slovenije in zaporniški dobi na Koroškem. Opisuje potovanje, srečanje z nemško vojsko, prihod v Kranj in nato do Ljubelja, kjer so jo ustavili partizani.
V zadnjem delu besedila se ponovno vrne k otrokom, ki so se znašli v rudniku. Opisuje iskanje izhoda, odkrivanje različnih rovov, pomanjkanje vode in izčrpanost. Na koncu se omenja, da so jih reševalci našli, ko so se spustili po zračniku.