Slikanica Korenčkov palček avtorice Svetlane Makarovič, ki je prvič izšla leta 1992 pri založbi Mladika v Ljubljani in kasneje ponovno leta 2007 pri založbi Aleph, predstavlja eno izmed priljubljenih del slovenske mladinske literature. Pri Mladinski knjigi je izšel tudi ponatis slikanice z novimi ilustracijami Maje Kastelic, kar je bila poteza, po besedah urednice Irene Matko Lukan, obeležena ob 40-letnici slikanice Sapramiška. Sapramiška in Korenčkov palček sta namreč najboljša prijatelja, dokler njunega sožitja ne zmoti hud prepir, ki sproži celotno zgodbo.
Novi pogled na Korenčkovega palčka: Ilustracije Maje Kastelic
Ilustriranje Korenčkovega palčka je bilo za Majo Kastelic "prva resna ilustratorska služba". Misel na bogastvo do zdaj objavljenih slikanic Svetlane Makarovič jo je sprva bremenila, nato se je odločila, da bo Korenčkovega palčka naredila po svoje. Bilo ji je lepo delati ta minisvet svežih in toplih barv, je še povedala Kasteličeva. Njene ilustracije dodajajo svežo vizualno interpretacijo že znani zgodbi.
Osrednja zgodba in njen pomen
Zgodba pripoveduje o Korenčkovem palčku, ki s prijateljico Sapramiško živita na korenčkovi gredi. Na vrtni gredi sta živela, živita in bosta živela Korenčkov palček in siva Sapramiška, njegova najboljša prijateljica, in zmeraj sta se strašno dobro razumela. Vendar pa v jezi Korenčkov palček odloči, da bo šel po svetu. Korenček, kot ga Svetlana Makarovič nadalje v zgodbi imenuje, sam pogumno mahne v neznani svet, povod za to pa je bil spor s Sapramiško.
Korenček kot literarni lik sodobnega otroka
Korenčkov palček je literarni lik, ki predstavlja sodobnega otroka in skozi celotno zgodbo kaže vse lastnosti le-tega. Korenček pokaže svojo trmo in jezo in se sam junaško odpravi v širni svet, potem ko se s Sapramiško skregata. Kmalu podleže svoji naivnosti, saj je prepričan, da mu sončnice kažejo pravo smer. Kaže tudi navidezno junaškost, kot je značilno za otroke, ko kukavcu prepričljivo zatrdi, da se ga ni ustrašil, kljub temu da ga je očitno zelo strah. Tipični otroški strah se še bolj pokaže, ko se Korenček ustraši kače Jarmile in ko zvečer ne najde poti domov.
Sapramiška, kača Jarmila, kukavec in ostala bitja predstavljajo like odraslih ljudi, ki imajo le stransko vlogo in s svojimi dejanji in nasveti vplivajo na Korenčkovo potovanje. Njegova vloga prikazuje vsakdanje dogajanje sodobnega otroka, ki se prvič sreča s širnim svetom. Zgodba poteka v linearnem dogajanju.
Začetek poti: Prepir in samostojnost
Ponoči je Sapramiška odšla spat v svojo hiško, Korenček pa se je zleknil pod najgostejše korenjevo zelenje, kakšenkrat pa sta spala skupaj v Sapramiškini hiši ali pa v vrtu. Prepir med prijateljema je bil živahen:
»Oh, kje pa! Tvoj glas ni nič posebnega.«
»No, to si bom pa še bolj zapomnila. No, mogoče pa ti je bolj všeč to, da za mojo hiško vsako noč zorijo čarovni lešniki?«
»Ti, zdaj te imam pa zadosti! Kako si upaš reči, da moji lešniki niso nič posebnega? Moji čarovni lešniki, ki mi jih je podaril mišji strah? Zdaj, seveda, se ti ne zdijo nič posebnega, zdaj, ko si se napokal korenja, namesto da bi pojedel samo repek, kot sva se dogovorila, pa si pozabil na to, ker si navaden požeruh!«
»Ti, Sapramiška, ne vpij tako! Pa zakaj se z mano ne bi bilo mogoče prepirati, kaj misliš, da sem taka reva? Alo, prepirajva se, slišiš! Hočem, da se prepiraš z mano, in sicer takoj!«
»Ne, ne bom se, ne,« je bil palček užaljen. »Jaz kar grem!«
»Kar pojdi! Potem pa te tudi jaz ne maram, ne maram, ne maram! Kar pojdi!«
»In bom šel, ja, da veš,« se je zdaj čisto zares odločil Korenček. In Korenček je res obrnil Sapramiški hrbet in odšel, prvič v življenju je zapustil domačo korenjevo gredo in se napotil po mravljinčji stezi v širno polje. Sapramiška je nekaj časa gledala za njim, za hip se ji je zahotelo, da bi ga poklicala, pa kaj, ko so miške včasih tako trmaste! »Ne grem za njim. Ne grem pa ne grem pa ne grem.«
Korenčkova doživetja na poti
Korenček je bil sprva navdušen nad svojo samostojnostjo. »Živijo jaz,« je navdušeno zaklical. »Niti enkrat se nisem spotaknil! Preskočil sem že tisoč, milijonkrat tisoč krtin, in ena je višja od druge! Živijo jaz! Haha, to bi Sapramiška gledala, če bi me videla, bolj ko bi me videla, bolj bi me gledala, in bolj ko bi me gledala, bolj bi me videla! Ha!« Na lepem je obstal kot začaran. Pred njim se je vzdigoval cel gozd ogromnih sončnic, ki so se lahno zibale v jutranjem vetrcu in vsi njihovi cvetovi so bili obrnjeni v isto smer - proti vzhodu.
Korenček se je zanašal na sončnice kot kažipot: »Tele rože mi bodo za kažipot, če … če bi se mogoče … mogoče slučajno hotel še kdaj vrniti. Njihovi cvetovi so namreč obrnjeni naravnost v smer mojega domačega vrta.«
Srečanje z Jarmilo in potokom
Z drobnimi bosimi nožicami je cepetal po stezici in se neznansko čudil vsemu, kar je videl. Ko je pricepetal do potoka, nekaj časa kar do besede ni prišel, saj se mu je potok zdel kakor velika, deroča reka. V nevarnosti je zavreščal: »Blblblblbl, na pomoooč!« Na srečo se je tam okrog smukala belouška Jarmila in lovila muhe. Zdrknila je v vodo, se ovila okoli palčka in ga prinesla na breg. Korenček se je sprva prestrašil, a Jarmila ga je pomirila: »Drahi moj, jaz sem navadna belouška in nisem strupenjača. Navadna belouška Jarmila, sabadam sabadam.« Seveda je bil Korenček navdušen nad rešitvijo.
Kukavec in obisk pri Palčku Praprotniku
Nato je srečal kukavca, ki se mu je posmehoval zaradi strahu. Korenček je ponovno pokazal navidezno junaškost: »Nisem, ne, strahopeten, da boš vedel, čisto sam sem se odpravil po svetu in preskočil sem tisoč krtin, pol sveta sem prehodil, niti enkrat se nisem spotaknil, in tudi poti nisem zgrešil, živijo jaz!« Kukavec ga je nato povabil na obisk k Palčku Praprotniku. Skupaj sta obstala pred velikim, z mehkim mahom obraslim štorom, v katerem so bila polkrožna vrata in dvoje okenc. Tam sta spoznala Praprotnika in njegovo prijateljico Črnomiško.
Korenček jim je v zadregi priznal, da je skregan s Sapramiško. Med obiskom pa sta se tudi Praprotnik in Črnomiška glasno sporekla, kar je Korenček poskušal zaman umiriti. Šele kukavec ju je umiril z grožnjo, da bo vse razkukal, če ne nehata. Nazadnje so se dokaj mirno poslovili in kukavec je Korenčka varno pripeljal do potoka, kjer sta počakala Jarmilo.
Srečanje z Regico in Ščeperjem
Jarmila ga je ponovno prenesla čez potok. Korenček se je zopet zanašal na sončnice, a ni vedel, kako varljive so. Niti pojma ni imel o tem, da te rože obračajo svoje obraze zmeraj za soncem! Pot se mu je zdela čudna, dokler ni zašel v močvirje, kjer je srečal Regico. Korenčku je pošlo potrpljenje z njenim nenehnim razmišljanjem. K sreči je Korenček našel pot, ki ga je pripeljala spet k sončnicam. Pa ni bila prava, saj so se sončnice medtem spet nekoliko zasukale. Pot ga je nato pripeljala do votline, kjer je srečal neprijaznega Ščeperja, ki ga je odgnal: »Ni prostora! Ni prostora, že spet nekdo gre!« Ščeper je bil prepričan, da so vsi enaki in nobenemu več ne zaupa.
Strah in osamljenost
Korenčkov palček se je spet znašel pri sončnicah, izčrpan in žalosten. Dolgo je strmel v sončnice in spet verjel, da se je zmotil in ni dovolj natanko sledil smeri, kamor so gledale. In ker so se bile medtem spet zasukale, je ubožec tokrat zašel že tretjič. Prišel je do ceste, po kateri so z velikim hrupom in smradom švigali avtomobili. Nočilo se je, hladen veter je vel čez polje. Obupan je rotil sončnico: »Ti, lepa roža! Ti velika, krasna, dobra roža, pomagaj mi! Povej mi, kod se pride na mojo korenjevo gredo! Prosim, prosim te! Rotim te! He, me slišiš, roža? Imej malo srca zame! Pokaži mi pot domov!« Ker ni bilo odgovora, se je nesrečni Korenček z zadnjimi močmi splezal po steblu najbližje sončnice in se privil k njenemu cvetu.
Sapramiškino iskanje in spoznanje
Medtem pa je Sapramiška doma spoznala, kako pust in prazen je dan brez Korenčka. »Korenček, Korenček moj, kdo ve, kje si, kod hodiš? Kako pust je bil ta dan brez njega, tako tih, tako prazen in dolgočasen in brezbarven! In korenje ni imelo nobenega okusa … Pa ne, da je to tisto, čemur pravijo žalost? Pa ne, da ga pogrešam? O, jaz sem vsega kriva!« Odločila se je: »Poiskati ga moram! Moram, pa čeprav je že noč in lahko zaidem. Za prijateljstva je treba tudi kaj storiti, drugače je prijateljstvo prazna beseda.« Res je smuknila pod vrtno ograjo in se napotila po mravljinčji stezi v polje. Joj, kako jo je bilo strah! Ob vsakem šumu je kar zledenela od groze, ampak da bi se vrnila? Nikoli!
Tedaj pa je z nočnim vetrom pod zvezdami priplul mišji strah. »Hej, Sapramiška, kaj se pa to pravi?« »Korenčkovega palčka! I, tamle je, na sončnici spi in solze ima na licih,« je povedal mišji strah. »Alo, domov,« je zarohnel. »Pa brž! Že zdavnaj bi morala oba spati! Kam pa pridemo?! Si bosta že jutri vse povedala! Spat! Paglavca! Drobnjav poredna!« In tako se je avantura Korenčkovega palčka srečno končala, s pomočjo Sapramiške in mišjega strahu, ki ju je poslal domov.
