Sladkorna pesa (Beta vulgaris subsp. vulgaris) je kmetijska rastlina z visoko vsebnostjo saharoze v korenu, zaradi česar se komercialno goji za pridobivanje sladkorja. Skupaj z rdečo peso in blitvo spada v podvrsto običajne pese. Najbližja divja sorodnica sladkorne pese je primorska pesa (Beta vulgaris subsp. maritima).
Značilnosti in pridelava sladkorne pese
Sladkorna pesa je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti v zemlji oblikuje zadebeljen koren, v katerem nalaga sladkor, pridobljen s fotosintezo. Povprečna teža korena je med 0,5 in 1 kg. V drugem letu rastlina razvije cvetno steblo in seme. Mesnati koren rastline je stožčaste oblike in vsebuje okoli 75 % vode, okoli 20 % sladkorja in okoli 5 % pulpe. Iz ravne krone požene pritlehna listna rozeta.
Sladkorna pesa je glede izbire tal precej zahtevna rastlina. Zanjo je primerna globoka, dobro strukturna, odcedna podlaga z vsebnostjo humusa med 3 in 5 % in pH vrednostjo med 6 in 7. Iz sladkorne pese pridobijo med 12 in 21 % sladkorja na skupno maso, odvisno od kultivarja in rastnih pogojev. Pulpa korena, ki jo sestavljajo celuloza, hemiceluloza, lignin ter pektin, se uporablja za živalsko krmo. Sladkorna pesa je razširjena samo v zmerno toplem pasu.
Bolezni in škodljivci
Sindrom Basses Richesses (SBR)
Strokovne službe so v začetku julija 2025 obvestile Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) o problematiki bolezni sindrom ''basses richesses'' (SBR) na sladkorni pesi. Bolezen, ki jo povzroča kombinacija fitoplazme in bakterije, v Sloveniji še ni bila potrjena, so jo pa potrdili na sladkorni pesi v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Slovaškem in na Hrvaškem. O znatnem porastu okužb v zadnjih letih poročajo zlasti iz Nemčije.
Glavni prenašalec bolezni je škržatek Pentastiridius leporinus, splošno znan kot stekleni krilati škržat. Zaradi tega se je UVHVVR s strokovnjaki za varstvo rastlin dogovorila o spremljanju prenašalca na območju pridelave sladkorne pese v vzhodni Sloveniji, da bi preverili njegovo navzočnost. Pobudo za to so dali v Ormožu, kjer zadruga Kooperativa Kristal že nekaj let organizira pridelavo in spravilo sladkorne pese v Sloveniji.
Dosedanji rezultati spremljanj v vzhodni Sloveniji, ki so se sklenili konec avgusta, niso potrdili navzočnosti škržatka, kar je potrdila tudi Metka Barbarič, specialistka za poljedelstvo in ekološko kmetovanje pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota. Kljub temu pa je vpliv bolezni na pridelavo sladkorne pese, kjer so jo opazili najprej, tako v Sloveniji kot v Evropi zelo močan. Sladkorna pesa, ki je lani imela zelo nizke vsebnosti sladkorja, je zaradi tega dosegala tudi nizko ceno. UVHVVR se s strokovnjaki za varstvo rastlin dogovarja tudi za odvzem uradnih vzorcev sladkorne pese s simptomi SBR, ki bodo poslani v laboratorijsko analizo v uradni laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo. Na podlagi ugotovitev spremljanj in laboratorijskih analiz bo uprava nato načrtovala nadaljnje aktivnosti v zvezi s problematiko SBR.
Posledice SBR in ukrepi
Težava pri sladkorni pesi je slaba vsebnost sladkorja, saj bolezen povzroči upad sladkorja v korenu, pojavi se gniloba ali pa pesa postane gumijasta. Pridelek sladkorne pese, ki je zaradi okužbe prizadet oziroma ima manj sladkorja v korenu, se ne more uporabljati v prehrani za ljudi in ga ti niti ne zaužijejo. Takšna sladkorna pesa je lahko namenjena le za krmo. Sindrom slabe vsebnosti sladkorja pa ne prizadene le sladkorne pese, ampak povzroča škodo tudi na krompirju, čebuli in žitih.
Ličinke škržatka, ki povzročajo bolezen, živijo v zemlji, odrasle živali pa se hranijo na rastlinah. Neposredni nadzor nad ličinkami zato ni mogoč. Zdravljenje z insekticidi lahko zmanjša širjenje žuželk na rastline, vendar je učinkovitost omejena. Med rešitvami so lahko večletni kolobarji, saj se tako prekine življenjski slog škržatka. Tu je še obdelava tal, da se uničijo ličinke škržatka, pa izbira posevkov, kjer se škržatek ne razvija, ter iskanje sort, ki so odpornejše proti okužbi.
Sladkorna pesa v Sloveniji: Zgodovina in prihodnost
Zgodovina Tovarne sladkorja Ormož
Tovarna sladkorja Ormož je imela izjemen pomen za gospodarski, ekonomski in družbeni razvoj ter položaj Ormoža in širšega okolja. Gradili so jo od konca leta 1977 do konca leta 1979, uradno pa je obratovala 27 let - od januarja 1980 do januarja 2007. Nastala je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Temeljni kamen so postavili konec leta 1977, in že januarja 1980 je Slovenija dobila prvi sladkor iz domače sladkorne pese, ki so jo predelali v ormoški tovarni.
Zmogljivost tovarne je bila 4000 ton sladkorja dnevno. Letno so predelali 320 tisoč ton korenov pese in pridobili 42 tisoč ton belega kristalnega sladkorja. Poleg sladkorja so pridelali še 12.800 ton melase, 12.800 ton suhih pesnih rezancev ter 20.000 ton suhega karbonskega mulja. Sladkorno peso so pridelovali v devetih takratnih občinah severovzhodne Slovenije ter hrvaških občinah Čakovec in Varaždin. Za kakovost je bila odločilna priprava tal. Leta 1977 so podpisali pogodbo z avstrijsko tovarno sladkorja v Tullnu o sodelovanju pri tehnologiji pridelave sladkorne pese ter uvajanju pedološkega laboratorija za analize tal. Ustanovljena je bila tudi Poslovna skupnost za sladkor. Tovarna je nabavila vso potrebno kmetijsko mehanizacijo za delo na 5000 hektarjih, kar so kasneje prenesli v lastništvo zadrug in kmetijskih kombinatov.
Izguba proizvodnje in posledice
Z vstopom Slovenije v EU leta 2004 jih je zajel kvotni sistem, pod pritiskom Svetovne trgovinske organizacije pa se je nato zgodila še sladkorna reforma, ki je omejila pridelavo sladkorja. Junija 2006 so lastniki tovarne sprejeli odločitev o ukinitvi proizvodnje sladkorja v Ormožu, januarja 2007 pa je slovenska vlada potrdila program prestrukturiranja.
Z zaprtjem tovarne v Ormožu je brez dela ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov. Za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno pa so izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Ko so tuji lastniki odločili za zaprtje tovarne, so iz naslova prestrukturiranja iz evropskih skladov prejeli 38,3 milijona evrov. Od teh so 3,9 milijona dobili kot odškodnino pridelovalci, 8,2 milijona pa je šlo za odpravnine zaposlenim. Preostali denar so dobili tuji lastniki. Slovenski kmetijski prostor je izgubil eno najdobičkonosnejših kultur, od zaprtja pa država ni imela nobene koristi. Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je sladkorna pesa začela vračati na njive v severovzhodni Sloveniji.
Ponovna oživitev sladkorne industrije
Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, ki ji je Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije zaupalo pripravo »Študije izvedljivosti projekta o ponovni oživitvi sladkorne industrije v Sloveniji«, je študijo predstavila. Na predstavitvi so bili prisotni predstavniki različnih institucij, kot so Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica - zbornica kmetijskih in živilskih podjetij ter Zadružna zveza Slovenije. Predstavniki Ministrstva so izrazili zadovoljstvo z rezultati in poudarili podporo ideji o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese.
Na podlagi izdelanih analiz so raziskovalci zaključili, da bi bilo mogoče doseči potrebnih 16.000 hektarjev sladkorne pese za načrtovano tovarno. V Sloveniji bi bilo možno peso pridelovati na več kot 13 tisoč hektarjih, z vključitvijo Hrvaške, Madžarske in Avstrije pa bi lahko dosegli površine čez 16 tisoč hektarjev, in to za petletni kolobar. Ker v Sloveniji letno v povprečju porabimo 73.000 ton sladkorja, poraba pa se povečuje, so ocenili, da bi za oskrbo domačega trga zadoščala tovarna s kapaciteto 100.000 ton. Pri izračunih so upoštevali 15 % digestijo, povprečni pridelek 50 ton na hektar in da bi tovarna stala na lokaciji, kjer je že bila, kar pomeni uporabo obstoječe infrastrukture.
Ena od variant vključuje proizvodnjo bioetanola, s čimer bi bili izkoriščeni stranski produkti tovarne sladkorja. Za prvo varianto, kjer bi se glede na opremo lahko predelalo 7.500 ton pese na kampanjo in 28.030 ton melase na dan, so predvideli strošek 136 milijonov evrov. Strošek zaposlenih v tovarni bi znašal približno 1,5 milijona evrov letno, celotni obratovalni stroški pa bi letno znašali 50 milijonov evrov. Preliminarni izračuni so pokazali, da se lastna cena pese giblje pri predvidenih parametrih med 28 in 31 evrov na tono, odvisno od uporabljene tehnike pridelave. Končna cena sladkorja bi lahko bila med 562,32 in 592,43 evrov za tono. Pripravljalci študije navajajo, da so pri kalkulaciji še precejšnje rezerve, kar 10 evrov pri ceni za tono pese. Za izgradnjo tovarne z vso potrebno mehanizacijo bi po študiji bilo potrebnih 136 milijonov evrov, v kolikor bi tovarna stala na isti lokaciji v Ormožu kot je bila pred leti. Prvi pogoj pa je zagotovitev potrebne količine pese. V to smer bodo tudi tekle naslednje aktivnosti Združenja.
Trenutno stanje pridelave
V Sloveniji se sladkorna pesa prideluje na nekaj več kot 38 hektarjih, od tega je 21 hektarjev namenjenih za prodajo tovarni sladkorja za predelavo, preostali del pa za lovske družine. Letos se je za pridelavo sladkorne pese za tovarno sladkorja odločilo šest pridelovalcev, približno toliko jih prideluje peso za lovske družine. Ormoška zadruga ima tudi letos sklenjeno pogodbo s Hrvaško industrijo sladkorja (Hrvatska industrija šečera), zato so tudi letošnji pogoji odkupa enaki kot prejšnja leta. Po letu 2017, ko je v EU prenehala veljati sladkorna reforma, se je sladkorna pesa začela vračati na njive v severovzhodni Sloveniji. Lani so jo zasadili že na 163 hektarjih. Pridelovalci, združeni v Kooperativo Kristal, prodajajo sladkorno peso hrvaškemu podjetju Viro Virovitica, ki je kupilo pretežni del ormoške tovarne. Kampanja je potekala tekoče in brez omembe vrednih težav, jesensko spravilo te poljščine ocenjuje mag. Vladimir Hunjadi, strokovni sodelavec zadruge. Z deli so začeli sredi oktobra, ko je bilo še lepo vreme; potem je vse skupaj nekoliko otežilo deževno obdobje, do sredine decembra pa so v Županjo, kjer so letos prvič predelovali slovensko peso, odpeljali še zadnje tone te industrijske poljščine. Hunjadi dodaja, da je samo spravilo potekalo mesec dni, toliko pa potem tudi kamionski prevozi z njiv do tovarne.
»Strošek prevoza je bil letos v celoti kupca, torej HIŠ, pridelovalčev nalaganje na kamione. To se mi zdi sprejemljivo,« je bil zadovoljen Hunjadi. Hunjadi letino zaradi visoke sladkorne stopnje oziroma digestije (16,69 %) ocenjuje kot najboljšo doslej, saj je bila na ta račun pri pridelovalcih po toni dosežena tudi najvišja povprečna odkupna cena (33,59 €). Pri mejni digestiji 16 % je odkupna cena tone pese lani znašala 32 evrov in eksponentno z višjo vsebnostjo sladkorja v njej raste. Slabo vreme je bilo razlog, da je bila lanska kampanja v znamenju visokih primesi. Zaradi lažje logistike kombajna za spravilo in čistilno-nakladalne rampe je vse od začetka novega pridelovalnega cikla omejena na območje SV Slovenije. Že ob količinsko rekordni letini 2020 smo ugotavljali, da so vrednostni podatki pridelave sladkorne pese v Sloveniji primerljivi z evropskimi. To velja tudi za lani. Gumilarjevi iz Markišavcev so pridelovalci sladkorne pese že iz časov obratovanja Tovarne sladkorja Ormož. Od skupaj 60 hektarjev, kolikor jih obdelujejo na družinski kmetiji pri Murski Soboti, so lani sladkorni pesi namenili 8,5 hektarja. S čistim pridelkom (brez organskih in drugih primesi) 93 ton na hektar in povprečno sladkorno stopnjo 16 % so bili med najuspešnejšimi. Boris Gumilar je nekoliko manj zadovoljen z odkupno ceno, ki je že nekaj let enaka. »Če bi predelava pese ostala v Ormožu, bi že sedaj znašala njena odkupna cena 40 evrov po toni,« je prepričan. Transport pese kot volumenskega pridelka na dolge razdalje ni ekonomičen.
Hrvati ne želijo skokovitega povečanja pridelovalnih površin, niti v Sloveniji ne. S tem bi jim težave povzročila logistika in bi se jim porušila sicer v vseh sladkornih tovarnah dobro načrtovana dinamika predelave. 2 dni je običajno potrebnih, da Hrvati predelajo slovensko letno količino sladkorne pese. Čeprav se trenutno pridelava na okrog 150 hektarjih uvršča med butično, je nekaj deset pridelovalcev z doseženim dohodkom tudi po zadnji kampanji zadovoljnih. Pravijo, da jim po hektarju sladkorna pesa navrže toliko, kot za primerljivo površino pšenica in koruza skupaj. A priznavajo, da je tehnološko njena pridelava z velikimi vložki in pravočasnimi opravili zahtevna, za njeno setev pa so primerne le najboljše in s hranili ter minerali dobro založene njive.
Dr. Terezija Štefančič in njen prispevek
Dr. Terezija Štefančič je bila v Tovarni sladkorja Ormož vodja surovinskega oddelka, njen pokojni mož, Vinko Štefančič, pa direktor tovarne vse do upokojitve leta 1996. Terezija Štefančič je avtorica knjige Sladkorna pesa, ki je leta 1998 izšla pri založbi Kmečki glas. Po diplomi na ljubljanski Agronomski fakulteti je magisterij opravila v Zagrebu, doktorirala pa v Novem Sadu, saj so imeli na tamkajšnji univerzi največ izkušenj s sladkorno peso. Je živa enciklopedija vseh naporov, načrtov, zmag in tudi padcev ter izgubljenih bitk, povezanih s tovarno. V Knjižnici Ormož si je bilo mogoče ogledati priložnostno razstavo gradiva iz zasebnega arhiva dr. Terezije Štefančič in Vladimirja Hunjadija o Tovarni sladkorja Ormož, ki se jo je postavilo na ogled ob pogovoru z nekdanjo vodjo surovinskega oddelka tovarne in avtorico knjige Sladkorna pesa, dr. Terezijo Štefančič.
Uvoz sladkorja in vpliv na gospodarstvo
Iz podatkov državne statistike (Statistični urad Republike Slovenije, SURS) se je pri nas v zadnjih dveh desetletjih (od leta 2000) poraba sladkorja precej zmanjšala (za nekaj več kot 13.000 ton). »Odkar smo leta 2006 zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, nimamo več lastne proizvodnje sladkorja in ga moramo v celoti uvažati,« poudarja Hunjadi. Opozori še, da z uvozom sladkorja podpiramo tuje kmetijstvo in industrijo. »Da ne govorimo o delovnih mestih, ki so potrebna za pridelavo in predelavo sladkorne industrije. Tako je bilo, ko je bila predelava sladkorne pese še v Ormožu. Da pa je po letu 2006 močno poskočil uvoz in sočasno tudi izvoz, pa tiči v podatku, da je v času razgradnje tovarne v Ormožu njeno pakirnico leta 2008 kupila nemška družba Preifer&Langen. Ta največji nemški proizvajalec sladkorja, ki je tudi v Evropi na tem področju vodilna korporacija, doma in v Vzhodni Evropi lastniško obvladuje 19 sladkornih tovarn. Te so leta 2019 iz pese proizvedle 1,8 milijona ton sladkih kristalov. Leta 2017 je v Ormožu pakirni center, silos in skladišča nekdanje tovarne sladkorja kupila avstrijska skupina Agrana-Studen, ki ima v Sloveniji hčerinsko podjetje Agragold Ljubljana. Iz Ormoža dobavljala sladkor tudi po zahodnem Balkanu.
Melasa: Stranski proizvod in njene koristi
Kot stranski proizvod pridobivanja sladkorja iz sladkornega trsa nastaja melasa. Njeno uživanje priporočajo pri zdravljenju anemije oziroma pomanjkanja železa in številnih drugih bolezenskih težavah. Njena uporaba je priporočljiva za boljšo prebavo, saj deluje odvajalno. Ugodno vpliva tudi na srčno-žilni sistem in znižuje krvni tlak, ter je v pomoč pri premagovanju stresa. Melasa je lepljiva in na prvi pogled spominja na kostanjev med, ter se lahko uporablja podobno kot med. Veliko jo uporabljajo v prehrambni industriji. V špansko govorečih deželah melasi pravijo tudi med sladkornega trsa. Nekoč je bilo v okolici španske obale Costa del Sol veliko nasadov sladkornega trsa in tovarn sladkorja, od katerih danes deluje le še ena, in sicer v Frigiliani.