Soja (Glycine max) je stročnica, ki ima v prehrani ljudi dolgo tradicijo. Njeno zgodovinsko gojenje in uživanje sega v Azijo, že pred našim štetjem. V Evropi sicer nima tako dolge tradicije, vendar je njena uporaba v prehranski industriji dokaj razširjena. Soja za pridelavo ni zahtevna, saj uspeva tudi v tleh, ki so manj bogata s hranili, zaradi simbioze z bakterijami (Rhizobium japonicum in Bradyrhizobium japonicum), ki vežejo dušik. To omogoča gojenje soje praktično po vsem svetu, z izjemo Antarktike.
Soja kot ključni beljakovinski vir v krmi
Sojina zrna, kot živilo rastlinskega izvora, vsebujejo relativno veliko beljakovin, ki so po biološki vrednosti primerljiva z beljakovinami v jajcu in drugih živilih živalskega izvora. Poleg beljakovin je soja bogata tudi s kalcijem, železom, magnezijem in vlakninami. Ker je soja bogata z beljakovinami, jih za potrebe živilske in krmne industrije tudi izolirajo in uporabljajo kot sestavino pri izdelavi živil ter krme za izboljšanje prehranskih in tehnoloških lastnosti.
Množična uporaba soje izven Azije se je začela po letu 1910, ko so ugotovili, da je z njo mogoče na enem hektarju njive pridelati štirikrat več beljakovin kot s katero koli drugo poljščino. To je sojo postavilo kot odličen posel. Poleg tega je to oljnica, ki daje dober izkoristek pri olju - okoli 20 %, ostane pa razmaščena sojina moka, ki jo je mogoče uporabiti na različne načine. Najprej je postala odlična krma za živali, saj so tako dosegli hitrejšo rast prašičkov, pa tudi goveda, kar omogoča hitro pripravo živali za klavnico.
Pomen toplotne obdelave soje za krmo
Soje ne smemo uživati surove, saj vsebuje inhibitorje tripsina, kar lahko povzroči hujše prebavne težave. Toplotna obdelava povzroči razgradnjo tripsina, zrnje soje tako postane lažje prebavljivo. Stročnice, kamor sodi tudi soja, vsebujejo tudi večje količine fitinske kisline, ki v telesu zavira absorpcijo mineralov, zato je pomembno namakanje stročnic. S tem namreč količino fitinske kisline učinkovito zmanjšamo, dodatno pa do razgradnje pride tudi med kuhanjem. Soja vsebuje tudi kar nekaj ogljikovih hidratov, med drugim škrob, ki je v primeru, ko ni toplotno obdelan, težko prebavljiv. Surova soja je zelo nevarna in povzroča lahko celo vrsto težav; uživanje surove soje dalj časa lahko blokira delovanje ščitničnega hormona tiroksina.
V praksi kmetje poročajo, da govedo hranijo s senom, travno in koruzno silažo, dodajo pa jim še zmleto zrnje (koruza, tritikala, ječmen) in kuhano sojo. Pomembno je spremljati proizvodne rezultate, da se ugotovi, kaj v obroku primanjkuje.
Gensko spremenjena soja v živalski krmi
Povpraševanje po soji je veliko, zato se veliko truda vlaga v njeno žlahtnjenje. Pogosto žlahtnenje vključuje tudi metode genskega inženiringa, ki omogočajo pridelavo soje z večjimi donosi. Soja je trenutno najbolj razširjena gensko spremenjena rastlina na svetu.
V Sloveniji oziroma v EU je označevanje živil, ki vsebujejo ali so proizvedeni iz gensko spremenjenih organizmov (GSO), obvezno. Izdelki, ki so proizvedeni iz GSO, morajo biti posebej označeni z besedami »gensko spremenjen« oziroma »proizveden iz gensko spremenjenega (ime organizma)«. To velja tudi za sojo. Na trgu pa je na voljo tudi gensko nespremenjeno sojino zrnje in izdelki, ki običajno nosijo ekološki certifikat, saj pri ekološki pridelavi gojenje GSO ni dovoljeno.
Vpliv soje na rast in prirast govejih pitancev
Kuhana soja je pomemben del krme za goveje pitance, ki prispeva k njihovi rasti. Izkušnje kažejo, da je pri biku pomembna ješčnost, saj živali, ki so bolj ješče, hitreje rastejo. Merjenje obsega prsi bikcev lahko pomaga pri oceni teže in prirasta. Na primer, pri 5-mesečnem bikcu je bil ocenjen prirast mesa 820 g na dan, medtem ko je bil pri starejšem biku prirast 712 g na dan. To pomeni, da je mogoče z ustrezno prehrano in visoko ješčnostjo doseči znatne priraste teže, kar potrjujejo tudi podatki o pričakovani teži bika pri zakolu.