Dr. Eldar Magomedovič Gadžijev, rojen leta 1945 v Ljubljani, je izjemna osebnost slovenskega zdravstva, cenjen specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. Njegova kariera, ki se je raztezala od sprejema na specializacijo splošne kirurgije leta 1972 do upokojitve leta 2010, je pomembno zaznamovala slovensko medicino. Poleg izjemnega strokovnega dela se je uveljavil tudi kot predavatelj, urednik revije Isis, član Komisije za medicinsko etiko in pomemben akter pri ustanovitvi Medicinske fakultete v Mariboru.
Družinsko ozadje in odraščanje
Eldar Gadžijev nosi bogato družinsko zgodovino, ki sega daleč nazaj. Njegov oče, ruski vojaški kirurg Magomed Gadžijev, je bil med drugo svetovno vojno zajet s strani Nemcev, a je uspel pobegniti k partizanom v Brkine. Tam je ustanovil partizansko bolnišnico Zalesje in spoznal Marino Lenarčič, Eldarjevo mamo. Eldar M. Gadžijev se je rodil v Sloveniji in je bil spočet v partizanih. Po vojni se je oče vrnil v Rusijo, a je dedek, takratni župan občine Ljubljana Bežigrad-Šiška, preprečil, da bi Eldar z mamo odšel za njim. Eldar še danes hrani poročni list staršev, ki priča o globoki ljubezni med njima.
Odraščal je sam z mamo, ki je bila pogosto bolna, kar je v njem že zgodaj razvilo empatijo in občutek za pomoč. Pri devetnajstih letih se je odločil poiskati očeta Magomeda in uspel je preživeti dvajseti rojstni dan tako z očetom v Moskvi kot z mamo v Ljubljani. Od takrat je bil z očetom, polbrati in polsestrami v rednem stiku. Njegov priimek Gadžijev ima bogato zgodovino, ki sega do švedskega plemiča Jurija Šelja, ki je leta 1375 prišel k knezu Dmitriju Donskemu v Rusijo. Kasneje je eden izmed Nesterevih, Nesterev, ki je prišel na Kavkaz v Dagestan, prevzel islamsko vero, odšel na hadž v Meko in postal Hadži Nesterev, po katerem izhaja ime Gadžijevih.
Študij medicine in kirurška kariera
V družini Gadžijev je dolga tradicija, da prvorojenec postane zdravnik, in tudi Eldar je že kot otrok vedel, da bo to njegov poklic. Po maturi je dokončal študij medicine v Ljubljani, jeseni 1972 pa je bil sprejet na specializacijo iz kirurgije. Svojo kariero je začel v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, kjer je razvil hepatobiliarno kirurgijo.
Učitelji in sodelavci
Eldar M. Gadžijev je imel privilegij učiti se od izjemnih mentorjev. Njegovo kirurško izobraževanje na abdominalni kirurgiji v Kliničnem centru je vodil profesor Vladimir Žakelj, ki ga opisuje kot "velikega kirurga in humanista". Profesor Žakelj je bil tudi avtor knjige "Nenadna kirurška obolenja v trebuhu. Akutni abdomen", za katero je Gadžijev narisal nekaj skic. Profesor Žakelj je bil tudi prvi v Sloveniji, ki je uspešno odstranil del jeter - levi reženj.
Med pomembnimi sodelavci je bil tudi primarij Pavle Abramič, izjemen in natančen kirurg, ter primarijka Metka Uršič, ki je bila odlična diagnostičarka in kirurginja. Posebej je cenil pomoč in inštruktorje, saj so mu inštrumentarke, predvsem ob začetkih, nudile dragocene napotke in podporo pri prvih posegih, kar je pripomoglo k razvoju spoštljivega odnosa do vseh članov medicinskega tima.
Inovacije in mednarodno delovanje
Gadžijev je bil pionir na področju abdominalne, zlasti jetrne kirurgije, in je uvedel nove načine zdravljenja jetrnih tumorjev. Skupaj z internistko dr. Sašo Markovič je organiziral mednarodno jetrno šolo in s kolegom dr. Deanom Ravnikom izdal kirurški jetrni atlas pri Springer Verlagu. S profesorjem Ravnikom sta razvila inovativne korozijske preparate jeter, ki so omogočali podrobno proučevanje notranje jetrne anatomije, kar je bilo v tistem času prelomno.
Med delovanjem v Mariboru je bil mednarodno zelo aktiven kot član znanstvenega komiteja svetovne organizacije za hepatopankreatobilarno kirurgijo (HPB) in član terminološkega komiteja iste organizacije. Skupaj so izdelali in promovirali novo terminologijo jetrne anatomije in jetrnih operacij, imenovano Brisbane 2000. Leta 1993 so v Cankarjevem domu uspešno organizirali prvi Alpe-Adrija HPB-kongres. Kasneje sta z dr. Aleksandro Markovič organizirala prvo ljubljansko jetrno in HPB-šolo, ki je pomenila pomemben most prenosa znanja z zahoda na vzhod in je privabila številne strokovnjake svetovnega slovesa. Med tretjo šolo so leta 1995 izpeljali tudi prvo jetrno transplantacijo v Sloveniji.
Njegov in profesorja Ravnika Atlas uporabne notranje jetrne anatomije je izšel leta 1996 in je bil s strani profesorja Fentona Schaffnerja, enega najboljših hepatologov na svetu, označen kot "ne le znanstveno delo, ampak tudi umetniško delo".
Etika in humanost v medicini
Eldar Gadžijev je vselej poudarjal pomen etike in humanosti v medicini. Bil je dolgoletni glavni urednik revije Isis in član Komisije za medicinsko etiko, kjer je prispeval k razpravam o ključnih etičnih vprašanjih. Menil je, da mora biti zdravnik najprej dober človek, šele nato prvovrsten strokovnjak. V svojih razmišljanjih o sporočanju slabih novic je poudarjal potrebo po občutljivosti, sočutju in razumevanju, saj se je zavedal, da slaba novica lahko hudo vpliva na bolnikovo psihično in fizično počutje. Sam je bolniku vedno povedal resnico, a jo je ublažil z napovedjo možnega zdravljenja in iskanjem najboljših možnosti.
Priznaval je tudi, da se mora zdravnik upirati "kompleksu boga" in da je rezanje v človeka nasilno dejanje, ki pa ga mora spremljati občutek, da bo na koncu narejeno nekaj dobrega. Opozarjal je na nevarnost feminizacije poklica zdravnika, saj meni, da računalniška izbira študentov medicine zanemarja pomembne karakterne in človeške lastnosti, ki so ključne za dobrega zdravnika.
Življenje po upokojitvi in bolezen
Po upokojitvi leta 2010 se je Eldar Gadžijev posvetil svojim hobijem in razmislekom o življenju. Že od otroštva je slikar, čeprav o slikarstvu ni nikoli premišljeval kot o študijski izbiri. Njegove slike so bile pred leti razstavljene v avli ljubljanskega Kliničnega centra. Zanimalo ga je tudi zeliščarstvo in je kritičen do dominantne vloge farmacije, saj verjame v celosten pristop k zdravljenju. Svoje panteistično pojmovanje boga opisuje kot sopomenko za naravo, kozmos in sile sveta.
Že 13 let se bori z boleznijo plazmocitomom. O svoji bolezni piše zelo odkrito, kljub temu, da je bil včasih slab in nediscipliniran bolnik. Sprejel je bolezen in se z njo bori, hkrati pa razmišlja o širših resnicah življenja. Kritičen je do sistemske kemoterapije, ki uničuje celega človeka, in se zavzema za celosten pristop k zdravljenju. Verjame, da je življenje namenjeno polnemu življenju, ne trpljenju, kar ponazarja tudi z verzi Pabla Nerude.
V svoji poklicni avtobiografiji "Škarje, prosim", ki je izšla pri Beletrini, se ozira na svojo bogato kariero in ponuja iskrene vpoglede v svet kirurgije in medicine. Knjiga je nastala iz želje po opisovanju razumljivo in privlačno, hkrati pa ustvarja zaokroženo celoto njegovega poklicnega obdobja. Zanj je pisanje pomenilo aktivnost, ki je zahtevala brskanje po spominu in skrb za lepo slovenščino. Predgovor k knjigi je napisal priznani zdravnik dr. Alojz Ihan, ki poudarja Gadžijevo operativno odločnost in energijo pri izpeljavi življenjskih odločitev.
Danes, ko je tudi sam pacient, spoznava vso mogočno razsežnost življenja, kjer sta telo in duša eno. Zaveda se, da ljudje potrebujejo čas, pogled, razumevanje in toplo besedo, kar je pogosto zanemarjeno v osiromašenem odnosu med zdravniki in pacienti. Njegova življenjska pot je zgovorno pričevanje o predanosti, humanosti in iskanju globljega smisla v medicini in življenju.