V upravnem postopku se lahko pojavijo situacije, ko stranka ali uradna oseba meni, da obstajajo razlogi za izločitev uradne osebe, ki vodi postopek. V takih primerih je pomembno poznati pravne postopke in pravna sredstva, ki so na voljo. Ta članek podrobneje obravnava vprašanja v zvezi z vloženo pritožbo na sklep o izločitvi uradne osebe, postopanje v primeru neustrezne vročitve sklepa vsem strankam in druga relevantna postopkovna vprašanja, ki izhajajo iz Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
Izločitev uradne osebe po ZUP
Skladno z 38. členom ZUP o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, odloči predstojnik organa s sklepom. Ta postopek je namenjen zagotavljanju nepristranskosti in zakonitosti upravnega postopka.
Pravica do pritožbe zoper sklep o izločitvi
39. člen ZUP določa, da je zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva stranke za izločitev, dovoljena pritožba. To pomeni, da stranka, katere zahteva za izločitev uradne osebe ni bila ugodena, lahko to odločitev izpodbija.
Pritožbeni organ
V primeru, ko je zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe dovoljena pritožba, se ta vloži pri pristojnem drugostopenjskem organu. Ta organ je običajno resorno ministrstvo. Na primer, če je upravna enota, ki je pristojna za izdajo gradbenega dovoljenja, odločala o izločitvi, je pritožbeni organ Ministrstvo za okolje in prostor.
Način vlaganja pritožbe
Pritožba se lahko vloži na več načinov:
- Pisno, priporočeno po pošti.
- Pisno, neposredno pri organu, ki je odločal na prvi stopnji.
- Ustno na zapisnik pri organu, ki je odločal na prvi stopnji.
Postopek v primeru nepristojnosti organa
Če stranka svojo zahtevo za izločitev uradne osebe pošlje organu, ki za odločanje o tem vprašanju ni pristojen, mora organ ravnati v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 65. člena ZUP. To pomeni, da mora organ takšno vlogo praviloma odstopiti pristojnemu organu.
Pravila o izločitvi na različnih stopnjah postopka
Pravila o izločitvi uradne osebe veljajo za uradne osebe na obeh stopnjah upravnega postopka, vključno s postopki z izrednimi pravnimi sredstvi.
Razlike med izločitvijo na pobudo uradne osebe in na pobudo stranke
Pomembno je razlikovati med primeri, ko uradna oseba sama meni, da obstajajo razlogi za izločitev, in ko takšno zahtevo poda stranka.
Izločitev na pobudo uradne osebe
Če uradna oseba meni, da so podane okoliščine iz 35. člena ZUP, ki bi lahko bile razlog za izločitev, mora takoj prenehati z nadaljnjim delom v postopku in to sporočiti predstojniku oziroma organu, ki je pristojen za odločanje o njeni izločitvi (36. člen ZUP).
Izločitev na pobudo stranke
V primeru, ko uradna oseba meni, da obstajajo druge okoliščine, ki sicer niso izrecno navedene v zakonu, vendar bi lahko vplivale na nepristransko odločanje, mora o tem obvestiti predstojnika ali pristojni organ. Vendar v tem primeru uradna oseba ne sme prenehati z delom (36. člen ZUP).
Ko pa zahteva izločitev uradne osebe stranka iz razlogov navedenih v 35. členu ZUP, uradna oseba do izdaje sklepa o zahtevi ne sme opravljati nobenih dejanj v postopku, razen nujnih ukrepov, ki se ne morejo odlagati (npr. ukrepi v javnem interesu po četrti točki prvega odstavka 144. člena ZUP) (glej 37. člen ZUP).
Stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti.
Možne posledice neutemeljene zahteve za izločitev
Zahteva za izločitev uradne osebe je lahko včasih posledica nagajivosti ali zavlačevanja postopka. V takih primerih je mogoče sankcioniranje v smislu denarnega kaznovanja (111. člen ZUP) ali stroškovne sankcije (113. člen ZUP). Kljub temu mora biti upravni organ pri takšnem ravnanju pazljiv, saj ni dopustno pod grožnjo sankcij omejevati pravic strank v postopku. Zato naj bo posledica neutemeljene zahteve za izločitev zgolj zavrnitev le-te.
Sklep o izločitvi in pritožba
V primeru ugoditve zahtevi za izločitev uradne osebe pritožba po naravi stvari ni predvidena, saj se s takšnim sklepom ne odloča o pravicah in obveznostih stranke. Zoper sklep, s katerim je uradna oseba izločena, torej v nobenem primeru ni pritožbe. V sklepu o izločitvi je treba določiti drugo uradno osebo, ki bo nadaljevala postopek.
Vedno pa je dovoljena pritožba zoper sklep, s katerim je bila strankina zahteva za izločitev zavrnjena, razen če gre za primer, ko pritožba zoper sklep ni dovoljena, ker ni dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki je sklep izdal (drugi odstavek 258. člena ZUP).
Prekinitev postopka
Upravni postopek o glavni stvari se ne prekine zaradi vložitve pritožbe zoper sklep o izločitvi. Velja splošno pravilo po petem odstavku 258. člena ZUP, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Razlogi za prekinitev postopka so taksativno navedeni v prvem odstavku 153. člena ZUP.
Primer neustrezne vročitve sklepa vsem strankam
V upravnem postopku, kjer nastopa več strank, je ključnega pomena pravilno vročanje procesnih aktov. Če ministrstvo zavrne zahtevo za izločitev uradne osebe s sklepom in ga vroči le stranki, ki je zahtevo vložila, ne pa tudi ostalim strankam postopka, to predstavlja procesno napako.
Vročitev vsem strankam
Če zakon ne določa drugače, veljajo procesna dejanja organa v upravnem postopku enako za vse osebe, ki jim je priznan položaj stranke (aktivne in pasivne stranke, sosporniki, stranski udeleženci, zastopniki - glej 42. člen ZUP in naslednje). Postopek, pri katerem se sklep o izločitvi ne vroči vsem strankam, je v nasprotju s temeljnim načelom ZUP o varstvu pravic strank in zaslišanja stranke (7. in 9. člen ZUP).
Posledice neustrezne vročitve
Če zahtevi za izločitev uradne osebe ni ugodeno, se mora o tem izdati obrazložen sklep, ki se vroči vsem osebam s pravnim interesom v zadevi. Vročitev je pogoj za nastanek pravnih posledic in omogoča izpodbijanje odločitve z dovoljenimi pravnimi sredstvi. Nepravilna vročitev predstavlja najmanj absolutno postopkovno napako - kršitev pravice do izjave (drugi odstavek 237. člena ZUP).
Obnova postopka in pravna sredstva zoper sklep o izločitvi
ZUP pri odločanju o izločitvi uradne osebe dopušča pritožbo zoper sklep le, če je zahteva za izločitev zavrnjena (39. člen ZUP). Vendar pa je treba upoštevati tudi 258. člen ZUP, katerega drugi odstavek določa, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če akt izda organ, ki izdaja dokončne odločbe. To velja za sklepe ministrstev, razen če področni zakon določi drugače.
Zoper zadevni sklep ZUP ne določa izrednih pravnih sredstev, saj se odločitev o izločitvi uradne osebe šteje za postransko postopkovno vprašanje, o katerem se izda procesni sklep. Zato obnova postopka po 260. členu ZUP zgolj glede sklepa o (ne)izločitvi uradne osebe ni dopustna.
Kljub temu, da zoper sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ni samostojnih pravnih sredstev, se takšne odločitve lahko izpodbijajo s pravnimi sredstvi zoper odločbo (ali sklep) o glavni stvari, ko bo ta izdana.
V primeru, ko pritožba zoper sklep ni dovoljena (npr. pri sklepih ministrstev), se lahko odločitev izpodbija s tožbo na upravno sodišče v roku 30 dni od vročitve odločbe ministrstva.
Priporočeno ravnanje organa
V primeru neustrezne vročitve sklepa o (ne)izločitvi uradne osebe mora organ:
- Vročiti obrazložen sklep vsem strankam v postopku, čeprav naknadno, a še pred izdajo odločbe o glavni stvari.
- Podrejeno, obrazložitev odločanja in odločitve o zahtevku stranke vključiti v obrazložitev odločbe o glavni stvari.
Akt o zavrženju vloge za izdajo potrdila
V primeru, ko upravni organ prejme vlogo, ki ni skladna s predpisi (npr. elektronska vloga brez digitalnega podpisa, če zakon to zahteva), jo lahko zavrže. Če stranka vloži pritožbo zoper sklep o zavrženju in organ naknadno ugotovi, da je bila vloga pravilno vložena, lahko izda nadomestno odločbo.
Potrdilo kot listina
Potrdilo samo po sebi ni konkretni upravni akt, saj se s potrdilom ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke. Je zgolj listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Pravni položaj stranke ostane nespremenjen.
Postopek ob zavrženju in pritožbi
Če je vloga za izdajo potrdila zavržena, stranka vloži pritožbo. Če se v pritožbenem postopku ugotovi, da je bil zahtevek upravičen, prvostopenjski organ izda nadomestno odločbo, s katero ugodi osnovnemu zahtevku in hkrati odpravi prejšnji sklep o zavrženju.
Vendar pa se pri izdajanju potrdil ne izdajajo odločbe v klasičnem smislu, saj se ne odloča o pravici, pravni koristi ali obveznosti strank. Novo izdano potrdilo ne predstavlja drugačne odločitve v isti zadevi, kot bi bila ob drugačni odločbi/sklepu glede na zavrženje.
Pritožba kot pravno sredstvo
Pritožba je pravno sredstvo zoper odločitve upravnih ali sodnih organov o pravicah ali obveznostih. Z njo stranka izraža nestrinjanje z vsebino izdane odločbe ali sklepa. Na vsakem sklepu ali odločbi je naveden pouk o pravnem sredstvu, ki vključuje rok za pritožbo, plačilo taks ter organ, pri katerem je treba vložiti pritožbo.
Vsebina pritožbe
Pritožba mora vsebovati:
- Navedbo, ali se sklep ali odločba izpodbija v celoti ali delno.
- Jasno navedbo, kaj se izpodbija.
- Argumentirane razloge za izpodbijanje vsebine sklepa ali odločbe.
Čeprav razlogi za pritožbo niso nujno zakonsko določeni, morajo biti upravičeni in smiselni. Argumenti morajo biti razumljivi in jasno razloženi.
Rok za vložitev pritožbe
Pritožba zoper odločbo se mora vložiti v časovnem roku, ki je običajno 15 dni od vročitve, razen če zakon določa drugačen rok. V času teka pritožbenega roka se odločba ne more izvršiti.
Pritožba zoper sklepe FURS in drugih organov
Pritožba zoper odločbo FURS (Finančna uprava Republike Slovenije) se običajno vloži, kadar zavezanec meni, da mu ni bil pravilno odmerjen davek. Rok za pritožbo je 15 dni od vročitve odločbe, z izjemami za inšpekcijske odločbe (30 dni) in sklepe o davčni izvršbi (8 dni).
Pritožba zoper odločbo upravne enote v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je možna v roku 8 dni od vročitve. Zoper odločbo o gradbenem dovoljenju, izdano s strani Ministrstva za okolje in prostor RS, je možen upravni spor. Zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je prav tako možna pritožba v roku 8 dni od vročitve sklepa.
Pritožba zoper sklep tržnega inšpektorata sicer ne zadrži izvršitve, razen če je to določeno s posebnim zakonom. Takšen sklep mora biti obrazložen in vsebovati pouk o pritožbi.
Pritožba zoper odločbo ali sklep centra za socialno delo se običajno poda v roku 15 dni od vročitve. O pritožbi odloča organ druge stopnje, ki je v tem primeru Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS.
Primer sodne prakse: Napačen pravni pouk
V primeru, ko je stranka vložila tožbo v roku, ki ga je določal pravni pouk v obvestilu o neizbiri, čeprav je ta rok bil daljši od zakonsko določenega, sodišče ne sme stranki škodovati zaradi napačnega pravnega pouka. Stranka se lahko zanese na pravni pouk, ki ga je prejela, in če je ravnala v skladu z njim, njena tožba ne sme biti zavržena kot prepozna. Napačen pravni pouk stranko zmede glede dolžine pritožbenega roka, česar ne sme trpeti.
