Umetniška svoboda pod drobnogledom
Objava fotografije letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, Simone Semenič, na kateri je noseča s simboli, ki so v javnosti vzbudili polemike, je v zadnjih dneh pritegnila veliko pozornosti in razburila del javnosti. Pod spletno objavo so se namreč hitro pojavili tudi komentarji sovražnega govora, žaljivi zapisi, ki posegajo na osebno raven umetnice, in celo spletna obračunavanja med komentatorji.
Fotografija, ki izvira iz performansa Simone Semenič pred devetimi leti, je sprožila burne odzive, zaradi katerih so nekatere komentarje celo izbrisali. Ada Cajnko iz založbe Beletrina je pojasnila, da so bili komentarji žaljivi in so posegali na osebno raven umetnice.
Pravna in družbena percepcija umetniške svobode
V luči teh dogodkov je pomembno poudariti, da ustava v 59. členu govori o svobodi umetniškega ustvarjanja in izražanja. Ustavni pravnik Andraž Teršek je ob tem poudaril, da takšen odziv na umetniško delo "ne sodi niti v strogo policijsko ali vojaško diktaturo". Teršek je takšno prijavo zoper umetnico označil za "popolni in čisti idiotizem", pri čemer je dodal, da gre za pravno nepismenost in da je leta 2018 iz tega delati temo "res neumno".
Glavni urednik in direktor založbe Beletrina, Mitja Čander, je izrazil presenečenje nad "tako količino gneva, ki se pojavi ob razmeroma benigni stvari, vzeti iz konteksta umetniškega dela". Razočaran je nad količino jeze med Slovenci, ki se verjetno ne bi pojavila, če bi bila prizadeta druga, neimenovana stran. Tovrstni odzivi po njegovem mnenju odražajo stanje v družbi, v kateri ne znamo "sproščeno živeti in v tem smislu tako dojemati sami sebi". Čander se sprašuje: "Bomo začeli preganjati ljudi, ker v polju umetnosti izražajo svobodna stališča in se lahko z njimi tudi igrajo?" Pri tem poudarja pomen svobodnega duha in dodaja, da je distanca do sebe pomembna tako na osebni kot na družbeni in nacionalni ravni.
Kritični pogled na svobodo govora in umetniško izražanje
Umetnik Arjan Pregl je opozoril na paradoks v naši družbi, kjer je posameznikom mirno dopuščeno zanikanje holokavsta ali hujskanje proti beguncem in homoseksualcem, medtem ko ob umetniškem delu, kjer je zastava uporabljena kot rekvizit, "popolnoma izgubijo glavo". Pregl meni, da se ti ljudje naenkrat odpovejo svojemu prepričanju o svobodi govora in bi umetnico najraje zaprli. Težava je po njegovem v tem, da se v umetniškem delu prepoznajo v ogledalu, ki jim ga ta kaže, kar jih šokira.
Vizualna umetnica Samira Kentrić je ob pogledu na fotografijo Simone Semenič sprva pomislila: "O, kako fina ideja. Spustimo novo noter (v državo) in hkrati tudi ven (iz telesa)!" Ob tem je dodala, da avtorici le lahko čestitamo, kadar umetniški ideji uspe prebuditi tako intenzivne odzive.
Osebna izbira izraza: "dramatesa" namesto "dramatičarka"
V kontekstu ustvarjalnega procesa Simone Semenič je zanimiva tudi njena osebna izbira besednega izraza. Ko je bila vprašana, zakaj ji je izraz "dramatesa" ljubši od "dramatičarke", je pojasnila, da je beseda "dramatičarka" okorna, groba in težko izgovorljiva, medtem ko "dramatesa" deluje bolj "visokostno", kot "baronesa" ali "poetesa". Ta izraz ji je ljubši, ker je lažje izgovorljiv, nosi s sabo "pravljičnost in tudi to žlahtnost", je bolj "seksi", kot se je izrazila. Po njenem mnenju ta izraz bolje odraža njeno delo kot pa "dramatičarka", saj socialni položaj ni dvorski, ampak je delo tisto, ki ga opravlja.
Finančno preživetje in bolezen kot del ustvarjanja
Glede finančnega vidika ustvarjanja je Simona Semenič iskreno spregovorila o težavah s preživetjem. Kljub nagradi Prešernovega sklada se zaveda, da od svojega dela ne more v celoti preživeti, če želi svojim otrokom privoščiti dodatne dejavnosti ali družinske počitnice. Omenila je, da je imela dve "mrtvi sezoni", ko ni bilo uprizorjeno nobeno njeno besedilo, kar se pozna na njenem finančnem položaju. Do nagrade je živela od avansov za besedila, ki jih je morala še napisati. Priznava, da kljub naročilom ne more pisati dovolj hitro, da bi samo s pisanjem dram zaslužila dovolj za celo leto, zato "krpa s tem pa onim" in sprejema praktično vsako ponujeno delo.
Velik problem pri njenem ustvarjanju predstavlja tudi kronična bolezen. Semenič poudarja, da bolezen ni nekaj ločenega od nje, temveč je del nje in imanentna njenemu ustvarjanju. Ob tem se sprašuje, ali bi sploh pisala, če ne bi imela epilepsije.
Nevladni sektor kot "vlečni osel svobodomiselnosti"
Simona Semenič je ob prevzemu nagrade izpostavila pomen nevladnega sektorja, ki ga je označila za "vlečnega osla svobodomiselnosti, odprtosti, iskanja boljših poti, boljše prihodnosti". Meni, da se institucije brez "konkurence" v nevladnem sektorju vse bolj pogrezajo v samozadostnost in povprečje. Nevladni sektor namreč vlaga veliko energije v izobraževanje, raziskovanje in mednarodna povezovanja, kar bogati celoten kulturni prostor.
Institucionalno gledališče in kritika družbenih tem
Glede na svoje dojemanje sveta je Simona Semenič kritična do institucionalnega gledališča. Menijo, da so politično angažirane in aktualne teme v njem pogosto predstavljene na način, ki se ji zdi oddaljen in s katerim se ne more poistovetiti. Vse se ji zdi "preveč obrušeno, noben oster rob ne ostane", zaradi česar predstava "nikjer ne zaboli" in jo pušča hladno.
Govor o domoljubju in osebni zahvali
Na podelitvi nagrade Prešernovega sklada je Simona Semenič v svojem govoru sprva nameravala govoriti o domoljubju, ki ga ne vzbujata dva nova metra slovenskega morja ali priznanje slovenskega benda v tujini. Vendar pa je "domoljubni pogrom" proti umetnici po njeni podelitvi nagrade spremenil prvotni osnutek govora. Svojo zahvalo je posvetila bivši učiteljici slovenščine, sošolcem iz osnovne šole, sosedom, prijateljem, znancem in družini, ki so ji izrazili podporo in ponos ob njenih dosežkih. Poudarila je, da piše zaradi njih in zanje, da je to, kar je, tudi zaradi njih in da so njeni uspehi posledica podpore teh ljudi. Na koncu je poudarila, da je na prvem mestu življenje, človek, in da bo zaradi njih še naprej pisala in verjela v to, da je umetnost poleg izobrazbe najpomembnejša na poti v boljši jutri.
Feministični aktivizem: holivudski val in kvote
Glede novega, holivudskega vala feminizma, Simona Semenič ni dovolj seznanjena, da bi podala mnenje. Zdi se ji sicer prav, da se na to opozarja in da svoj glas dvignejo tudi zvezdnice, vendar pa se boji, da včasih takšen aktivizem naredi več škode kot koristi. Kar zadeva stanje v Sloveniji, je bila sprva kritična do kvot, a so jo feministke prepričale, da so kvote morda potrebne za začetek, da se "stvar pač porine naprej na čisto mehaničen način".
Ustvarjalni opus Simone Semenič
Simona Semenič je vsestranska gledališka ustvarjalka, ki ni le dramatičarka, temveč tudi dramaturginja, performerka, režiserka in gonilna sila pri vzpostavljanju produkcijskih pogojev za kontinuiran razvoj slovenske dramske pisave. Je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus v letih 2016-2018, nagrade Modra ptica in Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ ter treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si, 24ur in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije. Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov in uprizorjena ter objavljena v številnih državah po svetu.
Semeničeva je avtorica ali soustvarjalka številnih performativnih del, kot so 9 lahkih komadov (2007), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013), Drugič (2014), Do zadnjega (2018) in Lepa kot slika (2020). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih doma in v tujini.
Poleg ustvarjanja se je Simona Semenič aktivno ukvarjala tudi z vodenjem različnih organizacij in iniciativ. Vodila je iniciativo PreGlej (2005-2013), društvo Gledališče Glej (2007-2010) in Kulturno društvo Integrali (od 2006). Izkušnje ima tudi z vodenjem delavnic dramskega pisanja doma in v tujini.
Ključna dela in uprizoritve
- Besedila: 5fantkov.si, 24ur, Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije, 1981, To jabolko, zlato, Rabljena roba, Potem že tečem, Ti si čudež, Lepe Vide lepo gorijo.
- Romani: Skrivno društvo KRVZ, Can You Hear Me?, Me slišiš?
- Performativna dela: Jaz, žrtev., Še me dej, Drugič, Do zadnjega, Lepa kot slika.
- Predstave: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj.
Simona Semenič je s svojo ustvarjalnostjo, drznostjo in odprtostjo pustila pomemben pečat v slovenskem in mednarodnem gledališkem prostoru. Njena dela pogosto prevprašujejo družbene tabuje, kritično obravnavajo aktualne teme in izzivajo ustaljene percepcije, s čimer spodbujajo pomembne razprave o umetnosti, svobodi in družbi.