Zimski vrt predstavlja most med notranjim in zunanjim prostorom, deluje kot dnevna soba, ki diha, in kot rastlinjak obenem. Imeti zimski vrt pomeni pridobiti več kot le dodaten prostor - to je investicija v kakovost bivanja. Je neposreden stik z naravo tudi v času, ko zunaj vladajo nizke temperature, veter ali dež. Zimski vrt je tudi idealno prizorišče za prezimovanje lončnic, hortenzij, orhidej, tropskih fikusov in drugih rastlin, ki v našem podnebju sicer ne bi prezimile.
Dobro načrtovan lahko deluje kot naravni regulator temperature. Pozimi deluje kot steklenjak, saj steklene površine sprejemajo sončne žarke, notranji materiali toploto akumulirajo, nato pa jo postopno oddajajo v notranjost hiše. Po drugi strani poleti zimski vrt deluje kot blažilnik toplote - če ima dobro prezračevanje in senčenje, preprečuje, da bi se notranjost hiše pregrevala. Torej ne dovoli, da bi vročina iz zunanjosti neposredno prodirala v notranje prostore. Takšna pridobitev poveča tudi estetsko vrednost hiše, naredi jo bolj čustveno bogato: zimski vrt ni le funkcionalen, temveč tudi očarljiv ambient. In ne nazadnje, daje nam priložnost, da vrtnarimo vse leto - ne glede na zunanjo sezono.
Načrtovanje in postavitev zimskega vrta
Pri zasnovi zimskega vrta je zelo pomemben izbor pravilne lege in orientacije. Idealno je, da je zimski vrt obrnjen proti jugu ali jugovzhodu, saj tako prejmemo največ sončne energije in toplote v zimskem času, ko je sonce nizko. Pri tem je treba upoštevati, da bo poleti zaradi številnih sončnih žarkov temperatura v zimskem vrtu močno narasla. Na mikroklimo zimskega vrta bodo vplivale tudi rastline v okolici, streha naše hiše in senca sosednjih objektov. Zidovi hiše nudijo zavetje in prenašajo toploto, ki jo absorbirajo čez dan, strehe lahko zasenčujejo, sosednje drevesa pa vplivajo na svetlobo.
Ko se odločimo za izvedbo, je eden od glavnih izzivov izbor zanesljivega ponudnika konstrukcije zimskega vrta. Pomembno je, da ima izkušnje z izoliranimi zasteklitvami in zvočno toplotno regulacijo ter da uporablja kakovostne in vzdržljive materiale. Razumeti in upoštevati mora tudi statiko, povezavo z obstoječo streho in temeljem, urediti mora odvodnjavanje in poskrbeti za zanesljivo tesnjenje. Dober ponudnik bo izračunal toplotne izgube in svetlobni izkoristek ter predlagal optimalno debelino stekla, plinska polnila (npr. argona) in druge materiale, ki zagotavljajo optimalno toplotno in zvočno izolacijo.
Stroški take konstrukcije, sploh če smo pri načrtovanju in izvedbi zelo natančni, zagotovo niso nizki, zato je pametno pridobiti več ponudb, nato pa oceniti razmerje med investicijo in dodano vrednostjo. Zimski vrt pogosto pomeni dodatno površino in spremembo fasade, zato je treba preveriti lokalne prostorske akte in gradbene predpise občine. Ko tako »nadgradimo« svojo hišo, to spremeni površino in obliko, vpliva na mejne razdalje do sosedov, vpliva tudi na komunalno ureditev in odvodnjavanje. Vsekakor ne gre le za »verando«, ob kateri lahko prezremo potrebne postopke.
Zimski vrt je lahko samostojna konstrukcija - kot ločen objekt z lastnim temeljem in streho, ki stoji v bližini hiše ali na vrtu. Povezava s hišo je lahko tudi steklena pregrada ali hodnik. Najpogosteje se sicer pri nas odločamo za zimski vrt, ki se kot zastekljena dodatna soba razširja zunaj sten naše hiše. Prehod je neposreden, kot bi stopali v novo sobo ali na verando.
Najbolj tipičen material za izvedbo konstrukcije je visoko izolacijski aluminij ali les. Ob tem je pomembno, da okvirji ustvarjajo čim manj toplotnih mostov. Alternativa steklu so polikarbonatne plošče. Te so lažje od stekla, cenejše, bolj odporne proti toči, a imajo slabšo optično jasnost. Cilj naj bo, da se zelenje znotraj in zunaj steklenih površin zlije v eno.
Ogrevanje, prezračevanje in tla v zimskem vrtu
Da bo zimski vrt služil svojemu namenu in nam bo v njem prijetno tudi v najhladnejših dnevih leta, moramo poskrbeti za ogrevanje. Če je izvedba dovolj kakovostna, morda zadostuje že pasivno ogrevanje, ko uporabljeni materiali zbirajo in hranijo toploto sončnega sevanja. Idealna rešitev je talno ogrevanje, saj toplota iz tal enakomerno dviga zrak in omogoča mehkejšo toploto, brez hladnih območij ob steklih. Ogrevamo seveda lahko s pomočjo klasičnih radiatorjev, ki jih namestimo na notranjo steno ali pod steklene stene. Njihova največja pomanjkljivost je, da ne zagotavljajo enakomerne toplote. Kaj pa kamin ali peč na drva? Misel na to je nadvse romantična, saj ogenj v zimskem vrtu ustvari intimno vzdušje, prinaša mehko žarčenje in občutek ognjega središča prostora. A pozor: pri namestitvi kamina je treba skrbno načrtovati dimnik, zračno dovajanje za izgorevanje, varnostne razdalje do steklenih sten, zaščito tal in pravilno distribucijo toplote.
Med največje izzive zimskega vrta spada kondenzacija vlage, zaradi katere je steklo vlažno, razvijejo se lahko tudi plesni. Ker so stekla neprodušna, v zimskem vrtu pa imamo navadno veliko rastlin, ki jih tudi redno zalivamo, je logično, da se zrak hitro nasiči z vlago. Zato je nujno načrtovati sistem prezračevanja ali rekuperacije. Avtomatski strešni otvori, okna z vgradnjo prezračevalnih rešetk ali sistem avtomatskega prezračevanja z odzračevanjem je skoraj obvezen. Dobro je razmisliti tudi o odvajanju suhega zraka v času, ko rastlinam višja zračna vlaga koristi. To je navadno pozimi, ko zaradi ogrevanja zrak postane presuh za potrebe rastlin.
Kar zadeva tla, moramo poskrbeti za ustrezno drenažo, saj rastline ne marajo stalno vlažnih korenin. Če je konstrukcija zimskega vrta dovolj trdna, lahko del prostora namenimo tudi dvignjenim gredam ali vgrajenim koritom z zemljo - še zlasti če je pod njimi naravna podlaga in ne betonska plošča. Tak način zasaditve je idealen za večje rastline, kot so grmovnice, citrusi in rastline z močnim koreninskim sistemom, ki potrebujejo več zemlje. V nekaterih, bolj naprednih izvedbah zimskih vrtov se lahko del prostora uredi kot visoka greda - z bogato plastjo kakovostne zemlje, organskega materiala in drobnih mikroorganizmov, ki skrbijo za naravno toploto in rodovitnost.
Izbira rastlin za zimski vrt
Zdaj pa k zelenemu srcu zimskovrtne sobe - rastlinam. Pri njihovi izbiri moramo upoštevati svetlobne razmere, temperaturna nihanja, zračno vlažnost in namembnost prostora. Priporočljivo je, da izberemo vrste z enakimi rastnimi pogoji, da se med seboj ne bodo borile. Najpogosteje jih gojimo v okrasnih loncih. To je prenosljiva rešitev, ki omogoča preprosto menjavo in nego rastlin.
Marsikdo si s pomočjo rastlin zimski vrt uredi po določeni tematiki. Nadvse priljubljen v Sloveniji je sredozemski stil. V tem duhu ustvarimo »verando«, ki spominja na uživanje v mediteranskih počitnicah. Najprimernejše rastline za tak ambient so citrusi (limone, mandarine), oleandri, sivka in agave. Nekateri dodajo še figo ali oljko, lončnice pa pogosto dopolnjujejo grmički rožmarina in žajblja.
Pravi ljubitelji zelenja bodo verjetno želeli ustvariti domačo džunglo. Za ta namen izberemo bolj eksotične rastline z velikimi listi - palme, monstere, filodendrone, orhideje, bromelije, praproti … Pomembno je upoštevati, da te rastline potrebujejo višjo zračno vlažnost in rahlo filtrirano svetlobo.
Med nami so seveda tudi veliki ljubitelji kaktusov in sukulent, ki si lahko zimski vrt uredijo kot mini puščavsko kompozicijo. Osnova pa je, da vas toplota ne moti preveč in da prostora ne boste pretirano senčili, čeprav vam bo poleti vroče. Primerne rastline za to tematiko so kaktusi, agave, aloje, euforbije … Poleg veliko svetlobe je nujno, da tem rastlinam zagotovimo najboljšo drenažo. Da ne bo preveč puščavsko, jih delno lahko kombiniramo z mediteranskimi grmički.
Morda bo kdo pomislil, da bi v zimskem vrtu vzgajal tudi zelenjavo in sadje. Načeloma je to mogoče, je pa največja težava kratek dan pozimi. Čeprav imajo rastline dovolj toplote, jim za uspešno tvorbo plodov pogosto zmanjka svetlobe. Sobne luči jim pri tem ne pomagajo kaj dosti, če pa je naš cilj imeti svoj sobni »gartlc«, jim lahko pomagamo s posebnimi, rastlinam prilagojenimi svetilkami. Na ta način pridobimo lepo kombinacijo estetike in funkcionalnosti.
Nega rastlin v zimskem vrtu
Čeprav je zimski vrt z rastlinami neponovljiv ambient, zahteva redno nego, pozornost in prilagajanje. Kolikor je mogoče, redno spremljamo mikroklimo, da lahko pravočasno poskrbimo za zračenje, gretje ali hlajenje. Pozimi smo še posebej pozorni na močne nočne padce temperatur. Kadar zimskega vrta ponoči ne ogrevamo in je zunaj zelo mrzlo, včasih tudi dobra izolacija ne more ohranjati za rastline dovolj visokih temperatur.
Tako kot smo že omenili pri gojenju zelenjave, rastlinam pozimi kljub udobnemu okolju ne moremo zagotoviti zanje najbolj ključnega elementa - svetlobe. Ker so dnevi kratki, rastline stopijo v fazo mirovanja, zato jih tudi, če je v prostoru toplo, zalivamo manj. Pazimo, da voda ne stoji v lončku ali podstavku, saj v tem primeru hitro lahko pride do gnitja korenin.
Pomembno je redno obrezovanje, saj s tem ohranjamo želeno obliko rastlin in predvsem zagotavljamo zadostno zračnost. Redno odstranjujemo uvelo ali odmrlo listje, gosto zelenje pa redčimo, da lahko svetloba prodre tudi v globje sloje. Rastline, ki so nagnjene k hitri rasti, bo treba redno presajati.
Kar zadeva bolezni in škodljivce, velja opozorilo, da je treba vse, tudi ekološke insekticide, uporabljati z veliko previdnostjo. Ne pozabimo še na eno stvar: redno čiščenje stekel. Ta se hitro umažejo, in še preden se dobro zavemo, nastane sloj umazanije, ki omejuje svetlobo.
Shranjevanje vrtnin
Prezimne sorte radiča, kot so Verona, Tržaški solatnik in Treviški, nimajo težav s skladiščenjem na domačem vrtu in lahko prezimijo na prostem. Na vrtu lahko pustimo tudi prezimne sorte pora (Elefant, Carentan, nekateri hibridi).
Pred zimo je dobro na peteršilju in pastinaku odstraniti posušeno listje, saj očiščene vrtnine bolje preživijo zimo. Na našem vrtu že več let uspešno prezimi brstični in listnati ohrovt, saj se listi brstičnega ohrovta pozimi povesijo in varujejo brste pred mrazom, snegom in zatekanjem vode.
Zimska solata, ki smo jo sejali jeseni, najbolje prezimi, če ima pred hujšim mrazom razvitih 4 do 6 listov. Zimski portulak raste tudi v decembru in januarju, ko druge vrtnine ne rastejo.
Na vrtu lahko ostanejo tudi peteršilj, zelena, hren, črni koren, česen, čebula, drobnjak in topinambur. Prezimijo tudi sorte korenčka (Nantes, Flaker), ki ste jih sejali konec avgusta ali v začetku septembra, če gredice nismo preveč gnojili s kompostom ali drugimi organskimi gnojili. Na našem vrtu smo opazili, da dobro prezimijo samo manjši koreni korenčka.
Zelje ostane na vrtu vse do novega leta, glavnati ohrovt je še bolj trpežen od zelja in zdrži na gredi še dolgo v zimo, včasih lahko celo prezimi. Kitajsko zelje na našem vrtu pospravimo v začetku decembra, pri čemer spremljamo dolgoročno napoved vremena, da nas ne presenetijo daljše temperature pod lediščem.
Glavnati ohrovt, zelje in kitajski kapus lahko preselimo tudi v zimski rastlinjak. Poletne setve črne redkve pobiramo v oktobru in novembru. V ustrezno hladnih in vlažnih shrambah jo lahko hranimo do pomladi. Repa raste še pri temperaturi, ki je blizu ledišča, zato jo pobiramo v novembru.
Vse omenjene korenovke lahko skladiščimo v toplih gredah, zasipnicah ali pesku v kleteh.
Presaditev vrtnin v rastlinjak ali toplo gredo
Rastline lahko presadimo v rastlinjak z manjšo koreninsko grudo, kar delamo na sončen in suh dan. Prezimne radiče v rastlinjak preselimo zaradi divjadi (srne), ki enostavno obožujejo to vrtnino. V primeru, da na vrtu nimate rastlinjaka, lahko presadite rastline tudi v toplo gredo. Toplo gredo pokrijemo z okni ali pleksi steklom ter zaščitimo s slamo, koruznico ali smrečjem.
Vrtičkarji pogosto zavijejo vrtnine v časopisni papir in jih s koreninami navzgor obesijo v hladen, vlažen prostor. Ta način skladiščenja je pogost pri zelju in glavnatem ohrovtu, vendar le, če nimamo rastlinjaka ali tople grede.
Na vrtu se rastline slabše skladiščijo, če jih preveč gnojimo z dušikom, ki je glavna sestavina vseh organskih gnojil.
Shranjevanje radiča
Radič, grenka zelenjava iz družine cikorij, ima hrustljave liste z izrazito grenkobo. Okus, tekstura in barva radiča se s pečenjem, praženjem ali drugo termično obdelavo spremenijo.
Ko izbiramo primerno glavo radiča, pazimo, da je ta še vedno dovolj čvrsta, listi pa so hrustljavi in sveži, brez madežev ali rjavih delov. Izogibamo se zelo velikim glavam, saj so lahko žilave in pretirano grenke.
Radič hranimo v preluknjani plastični vrečki v hladilniku do 1 teden. Preluknjana vrečka omogoča uhajanje plina etilena, kar pomaga ohraniti solato dalj časa svežo. Če ste radič že prerezali na pol, nikar ne odstranite stržena.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki radiča
Radič vsebuje minerale, kot so fosfor, železo, kalij, kalcij, ter vitamine C, A in K. Grenak in nekoliko trpek okus radiču daje naravna grenčina, imenovana intibin. Ta se nahaja v belih žilah in je kljub nekoliko neprijetnemu okusu za naše telo izjemno zdravilna, saj spodbuja prebavo, pomaga pri boljšem delovanju jeter ter znižuje delež sladkorja v krvi. Z njo lažje hujšamo, poleg tega pa naj bi delovala pomlajevalno.
Gojenje radiča
Dolgo časa je bil radič omejen na gojenje v bolj sončnih predelih Italije, saj je za razliko od preostalih solatnic precej občutljiv na nizke temperature. Sčasoma smo z žlahtnjenjem uspeli pridelati tudi vrste, ki lahko rastejo v hladnejših podnebjih. Radič vzgajamo s pomočjo sadik. Zgodnje sorte sadimo v juniju, pozne sorte pa proti koncu poletja, v avgustu ali septembru. Nekatere zgodnje sorte lahko sadimo že spomladi.
Radič je najbolje gojiti na sončnem do delno senčnem mestu, vendar se je treba izogibati opoldanskemu vročemu soncu. Za uspešno pridelovanje radiča je treba upoštevati nekaj osnovnih pravil: poskrbeti moramo za vlažna tla, redno odstranjevati plevel, ki solati jemlje hranilne snovi, ter ji zagotoviti dovolj sonca. Tla naj imajo sposobnost zadrževanja vlage, so bogata s hranili in rahlo kislega pH-ja.
Izogibamo se sajenju poleg paprike, peteršilja in endivije, medtem ko se bo ob paradižniku, čebuli, baziliki, korenju ali fižolu radič počutil odlično.
Vpliv kmetijstva na okolje in zdravje
Med gospodarskimi panogami je, poleg prometa in industrije, kmetijstvo največji onesnaževalec okolja. Kmetijstvo - predvsem intenzivno konvencionalno, ki je tudi najbolj razširjeno, namreč porabi veliko energije (fosilna goriva), vode (predelava, reja živali), uporabljajo se tudi velike količine lahko topnih mineralnih gnojil in kemično sintetičnih sredstev - fitofarmacevtskih sredstev ali pesticidov (herbicidov, fungicidov, insekticidov).
Tak način kmetovanja onesnažuje predvsem tla in vodo, saj se mineralna gnojila in kemična sredstva izpirajo iz tal v podtalnico, kopičijo pa se tudi v rastlinah, torej v krmi in hrani za živali in človeka. Velik problem, ki ga predstavlja kmetijstvo, je tudi sekanje ali krčenje deževnih gozdov (deforestracija) za namene pridobivanja novih kmetijskih površin.
Skrb za okolje, dobrobit živali in osveščenost potrošnikov so pripeljali do večjega zanimanja za kakovostno in varno hrano tudi med potrošniki. V splošnem velja, da je na ekološki način pridelana hrana kakovostnejša, vsebuje več vitaminov in mineralov, hkrati pa so negativne posledice na okolje v primerjavi z ostalimi načini pridelave manjše.
Fitofarmacevtska sredstva so sredstva, ki delujejo na določen ciljni organizem. Delimo jih na herbicide (delovanje na rastline - pleveli), insekticide (delovanje na insekte/žuželke - škodljivci) in fungicide (delovanje na glive - bolezni rastlin).
Ekološko kmetijstvo
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opravljajo organizacije - certifikacijski organi, ki jih imenuje ministrstvo. Kot ponazarja spodnja shema, morajo vsi vključeni v oskrbno verigo z ekološkimi živili (poleg pridelovalcev in predelovalcev še upravljavci skladišč, trgovci, uvozniki in posredniki) pri svojem delu upoštevati tako splošno zakonodajo kot tudi zakonodajo, ki velja za ekološko kmetijstvo na ozemlju celotne Evropske unije (EU) in v Sloveniji.
Uradno ime, ki velja v Sloveniji za pridelavo in predelavo živil po omenjeni zakonodaji, je ekološko kmetijstvo. Tako se tudi na ta način proizvedena živila uradno imenujejo ekološka (okrajšano eko) živila, sme pa se uporabljati tudi izraz biološko (okrajšano bio). Tako se sme namesto z eko živila poimenovati s predpono bio, npr. bio moka, bio sok, bio čokolada, bio mleko.
Še vedno najdemo predvsem na uvoženih živilih. Tak je npr. (Bt), vgradili pa so ga v genom koruze. koruzno veščo. Tako je t. i. Le na soncu, zraku, travi...
Preverjanje skladnosti v pridelavi in predelavi živil z EKO zakonodajo (nadzor) opravljajo pooblaščene inštitucije, ki jim pravimo certifikacijski organi (CO). Ti delujejo neodvisno, nepristransko in strokovno, vsi CO v EU morajo namreč delovati po standardu SIST EN ISO/IEC 17065:2012. Prav tako je dogovorjeno (EU zakonodaja), da imajo vsi certifikacijski organi v EU svoje šifre.
Živilo postane eko, šele ko uspešno preide obdobje preusmeritve. Pridelujemo krmo (2 leti). Zunanjih površini, ki lužijo kot izpust). Krmo in semenski material. Čistil prav tako ne živila iz lova in ribolova. Svojih nacionalnih pravilih. Ekoloških živil v trgovinah ne spremlja certifikat. So deklaracije tiste, ki dajejo potrošniku potrebne informacije o živilu. Kmetijske pridelave ali reje) - so torej kmetijske sestavine. Sadje, sladkor, kvas …). Vseh kmetijskih sestavin iz nadzorovane ekološke pridelave/predelave. Ekološke pridelave, je potrebno te ustrezno označiti. Tako, da sestavinam dodamo pridevnik ekološki: npr. ekološki sladkor, ekološka jajca, ekološka slanina ipd. Individualno označevati. Odtisnjeno oznako. Številka (0-3), ki označuje način reje kokoši nesnic.
