Brancin, znan tudi kot luben ali lubin, spada v skupino bele ribe. Njegovo življenjsko okolje je Jadransko morje, najpogosteje pa ga je mogoče opaziti v njegovem severnem delu. Brancin velja za eno najbolj elegantnih in cenjenih morskih rib, ki je med poznavalci poznana tudi po vzdevku zeleno-sivi morski vitez.
Splošne in morfološke značilnosti
Brancin ima izduženo vretenasto telo, pokrito z drobnimi luskami, le na začetku hrbta tik nad glavo je nekoliko dvignjeno. Znanstveno ime Dicentrarchus je dobil po značilni dvojni hrbtni plavuti. Nekako v sredini škržnega poklopca ima nazaj štrleč trn. Prva hrbtna plavut je pahljačasta in je sestavljena iz devetih bodičastih plavutnic, druga plavut je mehka, razen prve plavutne koščice, ki se končuje z bodico. Repna plavut je razcepljena. Predrepna plavut ima tir, trebušni plavuti pa eno bodico. Na koncu škržnega poklopca ima temno pego in dve bodici.
Po hrbtu je kovinsko sive oziroma svinčeno sive barve, po bokih nekoliko svetlejše, večinoma sivo srebrne barve z rjavkastim oziroma zelenkastim odtenkom. Trebuh je srebrno bele barve. Mladi brancini imajo po telesu črne pikice. Obarvanost hrbta je odvisna od velikosti in življenjskega okolja posamezne ribe. Amriški brancin je po hrbtu temne barve, boki in trebuh pa so srebrno bele barve. Največja dolžina, ki jo brancin lahko doseže, je en meter, teža pa do 14 kilogramov, medtem ko povprečen primerek tehta okoli pol kilograma. Največji brancin, zabeležen v športnih rekordih, je imel en meter in težo 10 kg. V trgovini bi se riba s šestimi kilogrami štela za XXL.
Življenjski prostor in razširjenost
Brancin je zelo prilagodljiva riba, ki je ne moti razlika v slanosti morja, zaradi česar se pogosto zadržuje v somornici, najdemo pa ga lahko celo v izlivih rek. Rad se zadržuje v brakični vodi, zato je pogost ob podmorskih izvirih sladke vode ali ob izlivih rek, kot je tudi pogosto v Piranskem zalivu.
Naseljuje predvsem globine do 20 metrov in zelo redko gre v večje globine ali plitvine. Ustrezajo mu vse vrste dna, najpogosteje pa se giblje ob obalnem robu. V naravi se brancin zadržuje predvsem na obalah s peščenim in obraslim dnom, čeprav ga najdemo tudi do globine 100 metrov. Večinoma živi v manjših jatah (od 2 do 3 osebke) ali posamezno, videti pa ga je mogoče ob pristaniščih, naseljenih krajih ter ob rečnih izlivih.
Brancin živi v skoraj vseh evropskih morjih, pa tudi v vzhodnem Atlantiku (od Norveške do Senegala). Zelo pogost je v vseh morjih Sredozemlja ter v Črnem morju. Lahko ga najdemo ob vseh evropskih obalah od Norveške in Baltika do Črnega morja, pa tudi ob zahodnih obalah Afrike, vendar nikjer drugje na svetu, čeprav je ameriški prugasti brancin (striped bass) njegov bližnji sorodnik. Amriški brancin ima najraje brakični pas, lahko pa živi v sladki in slani vodi. Komercialno ga lovijo v spodnjih velikih jezerih in v zalivu Chesapeake.
Ekologija in prehrana
Brancin (Dicentrarchus labrax) je v naravi ropar, ki se prehranjuje predvsem z manjšimi ribami, pa tudi raki in drobnimi nevretenčarji. Evropski brancin je predvsem nočni lovec, hrani se z drobnimi ribami, poliheti, glavonožci in raki.
Genetska raznolikost
Obstajata dve genetsko različni populaciji divjega evropskega brancina. Prva se nahaja v severovzhodnem Atlantskem oceanu, druga pa v zahodnem Sredozemnem morju. Populaciji sta ločeni z razmeroma ozko razdaljo v regiji, znani kot oceanografska fronta Almeria-Oran, ki se nahaja vzhodno od španskega mesta Almeria. Točen razlog za to ločitev ni znan, saj sama geografska razdelitev ne bi smela predstavljati pomanjkanja pretoka genov med obema populacijama. "Odrastanje" evropskega brancina lahko traja tudi do 3 mesece, med katerimi ne more dobro plavati, in že majhna količina vodnega toka lahko prenese nekatere osebke med obema regijama. Evropski brancin je bil prvič opisan leta 1758 s strani švedskega zoologa Carla Linnaeusa v njegovem delu Systema Naturae, kjer ga je poimenoval Perca labrax.
Gospodarski pomen in ribolov
Brancin je gospodarsko pomembna vrsta. V gastronomiji spada med ribe prvega razreda, zato se za njegov lov uporabljajo številne metode: udičarski alati, kot so parangal, panula in tunja, posebne stoječe mreže, lebdeča koča, podvodna puška, vrše in drugo. Brancin je zelo radoveden in je zato pogosta tarča podvodnih lovcev. V Jadranu največ brancinov ulove v istrskem področju. Lovijo ga vse leto, največ pa jeseni.
Ohranjanje in trajnostni ribolov
Trenutno je primarni plenilec evropskega brancina komercialni ribič. Zaradi njegove priljubljenosti med ribiči so morale številne države omejiti količino te ulovljene in zaužite ribe. V Združenem kraljestvu glavni napori za ohranjanje omejujejo velikost ribe, število, ki se lahko ulovi v enem dnevu, in sezono, v kateri je ribolov dovoljen. Italijani, zainteresirani za zaščito te vrste, so jo podvrgli intenzivnemu vzrejnemu programu za povečanje številčnosti.
Gastronomija in zdravstvene koristi
Meso brancina spada v najvišji kakovostni razred, saj je mehko in odličnega okusa. Meso je okusno in je surovo rožnate barve, kuhano pa postane povsem belo. Meso evropskega brancina je pomalo rožnato, ko je surovo, in obdelano neprozorno belo. Meso fine teksture, je pahuljasto in nemasno, slatkastega in blagega okusa.
Ker ima brancin razmeroma nizek delež maščobe, ga je najbolje kuhati na pari, peči ali pirjati, saj takšna priprava neguje delikaten okus. Brancin je definitivno ena izmed najbolj popularnih vrst rib tako v preostali Evropi kot tudi na Hrvaškem. Predivan okus in fina tekstura v kombinaciji z mediteranskimi začimbami nam nudijo divno delikateso, ki bo zadovoljila vsako brbončico, bogata nutritivna vrednost pa ga čini zelo zdravim izborom za naš organizam. Zaradi vsega tega nas ne čudi njegova popularnost.
Zdravstvene koristi
Konzumacija brancina izboljšuje funkcijo možganov, zmanjšuje tveganje za depresijo in zaradi svoje kombinacije maščobnih kislin, aminokislin in minerala selena popravlja razpoloženje ter izboljšuje vid. Selen je del sistema encimov, ki sodelujejo pri obrambi in zaščiti organizma pred oksidativnim stresom ter je nujno potreben za proizvodnjo in regulacijo hormonov ščitnice.
Gojeni brancin in blagovna znamka "Fonda piranski brancin"
V poskusu povečanja proizvodnje te vrste, ne da bi pri tem povzročili njeno izumrtje, so številne evropske države začele gojiti ribe. Gojenje brancina je priljubljeno v Španiji, na Hrvaškem, v Grčiji in drugih evropskih državah. Brancin je gospodarsko pomembna vrsta, saj ga gojijo v številnih ribogojnicah po celem svetu, tako v bazenih na kopnem kot tudi v lebdečih bazenih v ribogojnicah na sredi morja.
Gojeni brancini živijo v bistveno bolj kontroliranih pogojih kot tisti, ki živijo v naravi. Zato njihovo meso pogosto vsebuje bistveno manj onesnaževalcev. Brancini v naravi in tudi v ribogojnicah rastejo počasi; do povprečne velikosti 300-400 gramov potrebujejo, odvisno od ribogojnice, od 2 do 5 let. Uzgojena riba se ne goji do največje velikosti, saj vse ribe z zorejo postanejo manj učinkovite pri pretvarjanju hrane v mišice.
Ribogojnica Fonda
Gojenega brancina (Dicentrarchus Labrax, atlantski sev) je v Piranski zaliv leta 2003 pripeljala lokalna družina Fonda, ki upravlja ribogojnico Fonda. Z registracijo blagovne znamke "Fonda piranski brancin", ki ji je dodala svoje družinsko ime, riba ni le simbolično sprejeta v Piranski zaliv, temveč je izgubila tudi svojo anonimnost. Piranski brancin Fonda predstavlja tudi prvo lokalno teritorialno blagovno znamko gojene morske ribe v Jadranskem morju, s čimer je bil ustvarjen morski "merroir", izpeljanka kopenskega "terroir".
Zaposleni v ribogojnici Fonda poudarjajo pomen "ozaveščenih potrošnikov", ki cenijo višjo kakovost rib in so zato pripravljeni plačati višjo ceno. Med ogledom ribogojnice je bilo mogoče opazovati profesionalno oblikovane plakate, ki prikazujejo sodobne ribje kletke, jate brancinov, visokokakovostno ribjo hrano, njihove zaposlene, turistične oglede ribogojnice Fonda, pa tudi stare družinske fotografije lastnikov, ki prikazujejo dolgo pomorsko tradicijo lokalne družine Fonda. Sporočilo ogleda je jasno. V nasprotju z divjim cipljem ali divjim brancinom, ki živita dinamično in mobilno življenje ter se gibljeta med odprtim morjem in lagunami, je gojeni brancin veliko bolj mobilen na kopnem, v morju pa je statičen.
Proces udomačevanja in gojenja
Gojenemu brancinu je posvečeno veliko pozornosti. Vsaka faza rasti gojenega brancina je skrbno nadzorovana in spremljana. Ta proces, ki ga Lien (2015) imenuje udomačitev, se začne z izbiro najboljših ribjih mladic. Predstavniki podjetja Fonda so poudarili pomen izbire zdravih ribjih mladic, da se zagotovi najboljša možna rast, odpornost na bolezni in vpliv na druge dejavnike, ki so tesno povezani s stopnjo uspešnosti gojenja brancinov.
Kje točno se kupujejo mladice, je "poslovna skrivnost", vendar so zaposleni razkrili, da kupujejo mladice atlantskega seva brancina iz italijanskih in francoskih vzrejnih postaj, saj je prav ta sev bolje prilagojen na hladnejše podnebje. Večkrat so se odločili za hibridni pristop, tako da so ikre oplodili v francoski vzrejni postaji in jih nato prenesli v vzrejno postajo v južni Italiji, kjer so jih vzgojili do ustrezne velikosti.
Le najboljši mladi brancini so imeli srečo, da so se podali na pot, kjer so jih s tovornjaki prepeljali v Piranski zaliv. Prevoz mladih rib, ki so stare 7 mesecev, dolge 5 cm in težke od 4 do 6 gramov, je zelo občutljivo opravilo, pri katerem ni prostora za napake. Na zadnjem delu poti jih Fondova ladja prepelje do končnega cilja - plavajočih kletk ribogojnice Fonda na jugu Piranskega zaliva. Zaposleni v ribogojnici Fonda so tudi razložili, da uporabljajo najkakovostnejšo ribjo krmo - "certificirano ekološko in izdelano po danski formuli" - in da ribe hranijo ročno.
Da dosežejo velikost, primerno za končnega potrošnika, potrebujejo več let. Zaradi nižjih temperatur v severnem Jadranu je povprečni čas vzreje daljši, kar podaljšuje oskrbo in povečuje stroške. V tem času gojeni brancini postanejo "domačini", prebivalci Piranskega zaliva, ujeti v plavajoče kletke. Sprva je bilo 96 % piranskih brancinov Fonda prodanih v tujini in le 4 % v Sloveniji. Postopoma se je odstotek prodaje v Sloveniji znatno povečal. Njihovo meso je zelo cenjeno v vrhunskih restavracijah, pa tudi pri individualnih potrošnikih z višjo kupno močjo, tako v Sloveniji kot v širši regiji, kjer je piranski brancin postal iskan artikel, čeprav cenovno ne najbolj ugoden. Skrbno bdenje nad brancini se razširi tudi na njihovo posmrtno življenje - zapakirani v estetske škatlice, opremljene z družinskimi fotografijami, ki opominjajo na rodovnik lokalne družine, se odlično uvrščajo v sodobne potrošniške trende in trajnostne razprave.
Brancin v kontekstu dediščine Piranskega zaliva
Uporaba določenih vrst rib za vpogled v zgodovinske in sodobne življenjske svetove ni nov pristop. Ribi, ki se zdita pomembni za vpoglede v dediščinjenje v Piranskem zalivu in širše v severovzhodnem Jadranu, sta divji cipelj in gojeni brancin. Obe vrsti veljata za lokalni, vendar vsaka na svoj poseben način.
Cipelj je pridobil lokalni status zaradi svojega vsakoletnega pojavljanja v Piranskem zalivu in iz tega pojava izhajajoče tradicije izlova cipljev. Gojeni brancin pa je bil po kopnem prepeljan v zaliv in je šele s procesom udomačevanja pridobil status lokalne ribe. Čeprav živijo v Piranskem zalivu številne ribje vrste, lahko divji cipelj in gojeni brancin osvetlita, kako se v severovzhodnem Jadranu uporablja preteklost in kako to vpliva na sedanje in prihodnje procese, vključno s pogajanji o morski meji med Slovenijo in Hrvaško, (političnimi) konflikti, postsocialistično tranzicijo, vprašanji okoljevarstva v antropocenu, prihodnjim razvojem ribištva ter tudi širše lokalno-globalnimi napetostmi.
Brancin in dediščinski imaginariji
Kljub vsej skrbi, ki je posvečena gojenemu piranskemu brancinu, ta riba še vedno ni našla svojega mesta v dediščinskih imaginarijih, povezanih s tradicijo Piranskega zaliva. Gojeni brancin še ni bil povabljen v muzejske dvorane ali arhive, je pa dobil svoje mesto na poštni znamki. Leta 2020 je bil namreč brancin Fonda vključen v del serije poštnih znamk "Tradicionalna gastronomija Sredozemlja" skupaj z ekstra deviškim oljčnim oljem, istrsko juho Bobiči ter dvema lokalnima vrstama vina, Refoškom in Malvazijo. Te kratke etnografije o ciplju in gojenem brancinu poudarjajo večplastno vpetost obeh rib v človeški družbeni svet severovzhodne jadranske obale, tako njunih življenj kot smrti.
Obe ribi sta namreč del širšega gospodarskega, identitetnega, družbenega, kulturnega ter političnega in fizičnega okolja, v katerem obstajata in h kateremu prispevata. V vseh teh vidikih preteklost še naprej vpliva na načine, kako je sedanjost živeta in prihodnost zamišljena. Dediščina je selektiven proces ter predmet nenehnih pogajanj in sprememb, ki temelji na različnih interpretacijah preteklosti, preoblikovanih skozi optiko današnjih idej, pričakovanj in zaznavanj. Del teh imaginarijev pa niso le ljudje, temveč tudi lokalno prisotni ne-ljudi, materiali, stvari, tehnologije itd.
Na prvi pogled se morda zdi, da ima vsaka od predstavljenih rib drugačen odnos do časa - ciplji plavajo bolj udobno v preteklosti, medtem ko gojeni brancin pluje proti prihodnosti - dejansko pa lahko rečemo, da oba prispevata k možni prihodnosti Piranskega zaliva in vsaka na svoj način opozarjata na preteklost. Čeprav sta obe ribi vključeni v ustvarjanje dediščine, obe prispevata k lokalno-globalni zgodovini, si delita zaliv, pa tudi isti čas in prostor sodobnega Sredozemlja, vsaka od obravnavanih rib zavzema posebno mesto v nenehno spreminjajočem se procesu dediščinjenja.
tags: #riba #brancin #wikipedija