Rdeče zelje (Brassica oleracea var. capitata f. rubra), znano tudi kot vijolično zelje, je ena najbolj presenetljivih in cenjenih zelenjadnic, tako zaradi svoje intenzivne vijolične barve kot zaradi odličnih hranilnih lastnosti. Spada v obširno skupino rastlin, ki jo imenujemo kapusnice (Brassicaceae), skupaj z ohrovtom, cvetačo in brokolijem. Rdeče zelje je izbrano gojena sorta belega zelja.
Evropski botaniki so ga vzgojili že v 16. stoletju, ko je bilo zelo priljubljeno v sredozemskih državah. V 17. stoletju je ta eksotična rastlina iz zahodne Evrope prispela v Rusijo, kjer je postala znana kot "modro zelje". Rdeče zelje je zelo podobno svojemu sorodniku, belemu zelju, vendar ima manjše glave in liste z izrazito vijoličnim odtenkom. Modro zelje ni tako sočno kot belo zelje.
Posebna značilnost rdečega zelja je, da je njegova barva odvisna od kislosti tal: v alkalnih tleh dobimo modre glave, v kislih pa škrlatne. Rastlina je dvoletna, kar pomeni, da v prvem letu razvije kratko, debelo, listnato steblo, ki tvori glavico, v drugem letu pa iz vršnih ali stranskih popkov zraste dolgo cvetno steblo. Kljub temu lahko svoj življenjski cikel zaključi v enem samem letu, če je izpostavljena nizkim temperaturam. Oblika glav je zaobljena, z gladkimi listi rdečkaste ali temno vijolične barve.
Izbira sorte in hibridov rdečega zelja
Na trgu so na voljo številne sorte in hibridi rdečega zelja, ki se razlikujejo po dolžini rastne dobe, velikosti glav in namenu uporabe. Te sorte so razvrščene kot pridelki v hladni sezoni in lahko prenesejo rahle zmrzali ter celo kratkotrajne temperature do -10 °C. Odzivajo se predvsem na temperaturo in niso občutljive na fotoperiodo za cvetenje.
Zgodnje, srednje in pozne sorte
- Zgodnje sorte: Dozorijo že v petdesetih dneh po presajanju. Med zgodnje zrele sorte "modrega zelja" spadajo Primero F1, Mars MS in Mikheevskaya. Zgodnje zrela zelenjava se uživa sveža, vendar se slabo skladišči. Ena izmed zgodnejših sort je tudi hibrid Sombrero F1, ki ga sejemo marca, da dozori do avgusta in septembra.
- Srednje zrele sorte: Za zorenje potrebujejo približno štiri mesece. Mednje sodijo Vorok's F1, Avangard F1, Autoro F1 in Rubin MS. Pri različnih sortah rdečega zelja izstopa Erfurtsko zelje, katerega vegetacija traja 100 - 120 dni.
- Pozne sorte: Te sorte potrebujejo tudi več kot devetdeset dni za zorenje. Med pozne sorte "modrega zelja" sodita Gako in Rodima F1. Med kasnejšimi sortami je specifično Nizozemsko (Holandsko) zelje. Pozne sorte gojimo za sveže zelje po novoletnih praznikih, saj se ne pokvarijo do februarja ali celo marca. Hibrid Roxy F1 je pozni hibrid, ki obrodi okrogle podolgovate glave, težke približno 2 kg.
Novi hibridni pridelki so pogosto odporni na glivične bolezni in neugodne vremenske razmere, kar zagotavlja tudi večjo izenačenost glav. Sajenje rdečega zelja natančno načrtujemo, da bo nared za spravilo pred martinovim v začetku novembra. Zato je priporočljivo izbirati sorte, ki bodo zeljno glavo rdečih sort oblikovale v največ treh mesecih.
Priprava tal in izbira lege
Rdeče zelje najbolje uspeva v globokih, strukturnih in rodovitnih tleh, bogatih z organsko snovjo, saj rastlina v kratkem času razvije veliko listne mase. Najbolje mu ustrezajo srednje težka, ilovnata tla, ki dobro zadržujejo vlago, hkrati pa omogočajo odtekanje odvečne vode. Raje ima nevtralna ali rahlo kisla tla, z optimalno pH vrednostjo med 6,0 in 6,8.
Če so tla preveč kisla, je treba pravočasno dodati apnenčeva sredstva, saj zelje ne prenese kislih tal, ker se v takšnih pogojih pogosteje pojavljajo nevarne bolezni koreninskega sistema. Poleg kemijske sestave je pomembna tudi fizikalna zračnost tal, ki preprečuje zbijanje in omogoča koreninam prost dostop do kisika.
Za zagotovitev razvoja zelja je priporočljivo gnojilo za dno z zrelim gnojem ali kompostom, tik pred sajenjem pa zemljo pognojite še z dobro preperelim humusom ali kompostom (6 kilogramov na kvadratni meter) ter dodatki kalija, dušika in fosforja (35 gramov na kvadratni meter). Rdeče zelje potrebuje prostor, zato je nujno upoštevati ustrezen kolobar, ki preprečuje izčrpavanje tal. Na isto mesto ga ne smemo saditi vsaj štiri leta, prav tako pa se izogibamo površinam, kjer so predhodno rasle druge križnice (brokoli, cvetača, koleraba, ohrovt), saj si delijo enake škodljivce in bolezni ter potrebe po hranilih. Zelje uspeva v zemlji, kjer so prej rasli korenje, čebula, paradižnik, krompir in kumare. Za rdeče zelje je najbolje izbrati dobro osvetljeno mesto na vrtu, saj bo v senci višjih rastlin slabo raslo.
Setev in presajanje rdečega zelja
Rdeče zelje lahko gojimo iz semen ali sadik. Najbolje je, da najprej vzgojimo sadike in jih konec maja presadimo na vrt, saj bomo v primeru neposredne setve semen na vrt dolgo čakali, da se pojavijo glavice.
Priprava semena in setev
- Utrjevanje: Semena za dvajset minut potopimo v vročo vodo s temperaturo 50 °C, nato pa jih za dve minuti prenesemo v hladno vodo.
- Namakanje: Tik pred sajenjem utrjena semena 12 ur namakamo v hranilni raztopini (čajna žlička nitrofoske na liter vode).
Za gojenje sadik pripravimo mešanico zemlje, ki naj bo sestavljena iz vrtne zemlje, šote, peska, humusa, mineralnih dodatkov in lesnega pepela.
Čas setve in vzgoja sadik
- Zgodnje sorte: Sejemo med 7. in 17. marcem v zaprte prostore. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C v vlažnem substratu, semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost. Ko so lepo razviti klični listi (v 7 do 10 dneh), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Pikiramo še preden se razvijejo pravi listi, da ne poškodujemo korenin. Sadike nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C, nočne temperature so lahko tudi do 4 °C.
- Srednje in pozne sorte: Sadimo od konca februarja do sredine aprila, ali celo do začetka maja za jesenski pridelek. Vzgoja sadik v maju je lažja, saj lahko vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku.
Presajanje na prosto
Sadike zelja je treba gojiti pri temperaturah, ki ne presegajo 15-17 °C, kar preprečuje pretirano visoko rast. Sadike redno zalivajte in ponoči zagotovite dodatno osvetlitev. Ko se pojavita dva prava lista, sadike pikiramo in presadimo v večje posode. Konec maja sadike prenesemo na gredico. Do takrat naj bi imela vsaka rastlina 5-8 pravih listov in bila stara vsaj 45 dni. Zgodnje sadike presajamo na prosto konec marca, v začetku aprila, jesenske sadike pa v juniju ali začetku julija, ko so stare približno 30 dni.
Rastline posadimo v luknjo, pri čemer steblo zakopljemo 2 centimetra pod prejšnjo raven, vendar rastne točke ne prekrivamo z zemljo. Pri presajanju sadimo globoko, do prvih listov, da se pod težo glavic rastlina kasneje ne prevrne. Lahko sadimo tudi v višji kupček.
- Razdalje sajenja: Sadike hitro rastočih sort sadimo narazen od 30 do 40 cm, počasi rastočih pa od 40 do 50 cm. Zgodnje sorte s krajšo rastno dobo sadimo bolj gosto, na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu. Jesenske sorte sadimo na razdalji 50 cm.
- Zaščita po presajanju: Zelo zgodnje setve obvezno pokrijemo z vrtno kopreno (najbolje preko lokov, da ne stiska sadik), ki mlade rastline odlično ščiti pred mrzlim vetrom, hladnimi nočmi in letečimi škodljivci. Rastline v maju še vedno ščitimo z vrtno kopreno ali insektno mrežo.
Nega in vzdrževanje
Vzgoja rdečega zelja zahteva stalno nego in vzdrževanje, ki vključuje zalivanje, gnojenje, okopavanje in pletje.
Zalivanje
Rdeče zelje potrebuje veliko vlage, tudi zračne, saj vroča poletja z daljšimi sušnimi obdobji slabo vplivajo na njegovo rast. Predvsem v času, ko zelje začne oblikovati glavice, je zalivanje zelo pomembno. Priporočljivo je zalivati le s toplo, ustaljeno vodo, zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, saj lahko hladna voda povzroči bolezni ali celo smrt rastline.
- Po sajenju sadik na vrt in ko se oblikujejo glave zelja, ga temeljito zalijte.
- Za sadike uporabite približno 5 litrov vode, za odraslo rastlino pa 10-15 litrov.
- Zelja v deževnem obdobju ni treba zalivati. Mesec dni pred žetvijo glave zalivajte le enkrat na teden, da preprečite razpokanje.
- Prvi teden po presajanju, še posebej ob suhem in sončnem vremenu, sadike zalivamo vsakodnevno. Nato postopoma zmanjšujemo pogostost, da se rastlina globoko ukorenini, največ enkrat tedensko.
Gnojenje
Zelje je velik porabnik hranil, predvsem dušika in kalija, zato potrebuje res dobro pognojena tla. Sadimo ga na tiste grede, ki smo jih gnojili s hlevskim gnojem ali kompostom. Leto pred njimi ali v istem letu ob njem naj rastejo stročnice, ki tla bogatijo z dušikom. Ob sajenju v jamico dodamo še pest ali dve komposta.
- Prvo hranjenje: Štirinajst dni po presajanju sadik na vrt se sadike zalijejo s tekočim organskim gnojilom (en kilogram preperelega gnoja razredčimo v 10 litrih vode).
- V času oblikovanja glav: Konec junija, ko se oblikujejo glave, zelje ponovno pognojimo z dodajanjem 45 gramov solitra, superfosfata in kalijevega sulfata na 10 litrov vode. Pri poznih sortah dognojujemo s tekočim dušikovim gnojilom - prevrelko iz kopriv, ki jo pripravimo na enak način kot gnojilo iz gabeza.
- Gnojilo iz gabeza: 500 g svežih ali 100 g suhih listov prelijemo s 5 l vode in postavimo na toplo mesto. Vsak dan premešamo. Pripravek je nared, ko rastlinski deli potonejo in tekočina se preneha peniti. Vse skupaj nato precedimo in tekočino razredčimo z vodo v razmerju 1 : 10. Zalivamo po tleh, ob rastlinah. Gabezova prevrelka je bogata s kalijem. Med vegetacijo ga lahko dognojujete tudi s pripravki na osnovi morskih alg.
Okopavanje in pletje
V fazi intenzivne rasti je ključno, da so tla okoli rastlin rahla in brez plevela, ki bi tekmoval za hranila. Plevel predstavlja neposredno konkurenco rdečemu zelju, saj mu odvzema dragoceno vodo, svetlobo in mineralne snovi. V zgodnjih fazah razvoja so sadike še posebej občutljive na prisotnost hitro rastočih plevelov. Okopavanje izvajamo redno, dokler se vrste ne sklenejo, saj s tem rahljamo zgornjo plast tal, kar omogoča boljši dostop zraka do korenin in preprečuje nastanek skorje po dežju. Vsako okopavanje je tudi priložnost, da k rastlinam malce prigrnemo zemljo, kar stabilizira steblo in spodbuja razvoj dodatnih korenin. Pridelek okopamo dva tedna po presajanju sadik na vrt, kar pomaga podpirati tanka stebla. V obdobju aktivne rasti in oblikovanja glavic je potrebno še eno okopavanje. Po vsakem zalivanju zrahljajte zemljo okoli rastline.
Zastirka
Zastirka okoli rastlin bo ohranjala vlago v tleh in preprečevala rast plevela. Naredimo jo takoj po sajenju. Organska zastirka iz slame ali pokošene trave je odličen način za naravno zatiranje plevela na večjih površinah. Poleg tega, da preprečuje kalitev semen plevela, zastirka tudi ohranja tla hladna in vlažna, kar zelju izjemno ustreza. Plast zastirke ne sme biti predebela, da ne bi spodbudila gnitja stebla ali postala zatočišče za polže. Rdeče zelje od sredine maja do konca oktobra ščitimo z insektno mrežo.
Sosedske rastline: dobri in slabi sosedi
Pravilno kombiniranje rastlin lahko zmanjša pojav škodljivcev in bolezni ter izboljša rast zelja.
Dobri sosedje
Dobri sosedi rdečega zelja so blitva, bob, buče, bučke, endivija, fižol, grah, hren, jajčevec, korenček, kumare, motovilec, por, rabarbara, rdeča pesa, sladki komarček, solata, špargelj, špinača in zelena. Medvrstni prostor med zeljem lahko izkoristite za sajenje vrtnin, ki hitro rastejo, kot so solata, grah in špinača, ki zapolnijo prazen prostor. Med zelje lahko posadite tudi zeleno, saj s svojim močnim vonjem odganja kapusovega belina. Grah in fižol obogatita tla z dušikom. Korenje lahko pomaga odganjati škodljivce, kot sta kapusova muha in kapusov belin.
Dobro mu dene tudi bližina dišavnic in cvetlic: abrašice, boreča, drobnjaka, kamilic, kopra, krebuljice, kumine, majarona, mete, ognjiča, origana, ožepka, pelina, rožmarina, sivke, timijana, žajblja in žametnice. Kamilica, koriander ali kimelj, posejani ob robovih gredic in med vrste, lahko izboljšajo okus zelja.
Slabi sosedje
Slabi sosedi so azijska listna zelenjava, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, čebula, česen, črna redkev, jagode, kitajski kapus, kolerabica, krompir, listnati ohrovt, ohrovt, paprika, paradižnik, peteršilj in redkvica. Paradižnik ni priporočljiv sosed zaradi nasprotujočih si potreb po hranilnih snoveh in privabljanja škodljivcev. Koriander lahko pritegne kapusovo muho, ki poškoduje zelje, medtem ko imata špinača in zelje podobne potrebe po hranilnih snoveh, špinača pa lahko tudi ovira rast korenin.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Rdeče zelje redko zboli, vendar lahko kljub temu pride do napadov bolezni in škodljivcev. Številnim se lahko ubranimo že z upoštevanjem kolobarja in kombiniranim sajenjem.
Bolezni
Med boleznimi lahko ponagaja golšavost kapusnic, ki je odraz prekislih tal in neupoštevanja kolobarja. Pojavi se tudi črnoba kapusnic, kapusova plesen in viroze. Poleti zelje zaradi suše in vročine napada kapusova pepelasta plesen. V hladnem in vlažnem vremenu se lahko pojavi tudi glivica Pythium sp., ki napade koreninski vrat, zaradi česar se rastlina zlomi.
Škodljivci
- Polži: Lahko okužijo liste zelja. Za boj proti njim lahko uporabite Grozo ali Meto. Kopriva in boraga, posajena v bližini zelja, bosta polže odgnala.
- Bolhači: Napadejo liste mladih rastlin, kar prepoznamo po majhnih luknjicah na listih, predvsem po presajanju.
- Ličinke kapusove muhe: Objedajo korenine zelja.
- Kapusov belin (Pieris brassicae): Gosenice kapusovega belina se prehranjujejo z listi in lahko sadike uničijo že v enem dnevu. Posamezne sadike zelene med zeljem s svojim vonjem odganjajo kapusovega belina. Zanimiva zaščita so tudi umetni barvni metulji, zapičeni na gredi, ki odganjajo kapusovega belina, saj je zelo plah in ne vstopa na teritorij ostalih metuljev. Najboljša preventiva spomladi je pokrivanje celotne grede s kopreno, v vročih dneh pa z insektno mrežo.
- Ličinke kapusove hržice: Sesajo zelje, zato ne naredi glav.
Spravilo in skladiščenje rdečega zelja
Rdeče zelje doseže svojo polno kakovost, ko so glave čvrste na otip in dosežejo velikost, značilno za določeno sorto. Če glavo pritisnemo z dlanjo, se ta ne sme vdati, kar pomeni, da so listi znotraj tesno zviti.
Čas spravila
Glave zelja se pobirajo s polja poleti ali jeseni, glave pa se režejo selektivno, ko dozorijo. Zgodnje zelje pobiramo v drugi polovici maja, v juniju in juliju. Jesensko zelje pobiramo pred jesensko zmrzaljo, v septembru, oktobru in še v začetku novembra. Odrasla (tehnološko zrela) rastlina drži temperature vse do -7 °C. Če poleti glave rade pokajo, jih režite nekoliko prej. Prehitra rast zaradi prevelike količine dušika lahko povzroči pokanje glav; če opazimo znake pokanja, lahko koreninski sistem rahlo privzdignemo z vilami, da upočasnimo črpanje vode.
Način rezanja in skladiščenje
Pobiranje se izvaja v suhem in hladnem vremenu, najbolje v jutranjih urah. Uporabljamo oster nož, s katerim odrežemo steblo tik pod glavo, pri tem pa pustimo 2 centimetra dolgo steblo in nekaj zunanjih zaščitnih listov. Ti listi varujejo notranjost glave pred mehanskimi poškodbami in izsušitvijo med transportom ali kratkotrajnim skladiščenjem. Zelja ne peremo, temveč odstranimo zgolj zunanje (umazane) liste.
Zelje lahko shranite na hladnem in temnem mestu do pomladi. Svežo rastlino lahko shranimo tudi do aprila, tako da izpulimo celo rastlino in jo skupaj s koreninsko grudo obesimo na glavo v hladno klet z okoli 5 °C in višjo vlago. Zemlje okoli korenin ne odstranjujemo, saj tako zelje ostane sveže dlje časa. Odstranimo le zunanje (odprte) liste, ki niso oblikovali glavice.
Hranilna vrednost in uporaba rdečega zelja
Rdeče zelje je izjemno hranljiva zelenjava. Njegova hranilna sestava je v veliki meri podobna sestavi belega zelja. Ta pridelek vsebuje vitamine (C, A, B1, B2, B6, E, K, PP) in elemente v sledovih. Glukozinolati, ki jih najdemo v zelju, dajejo zelju oster okus.
Zelenjava ima antioksidativne lastnosti in nizko kalorično vrednost (25-31 kilokalorij na 100 gramov), zaradi česar je primerna za terapevtske diete. Rdeče zelje je zelo malo kalorij, sestavljena večinoma iz vode in z visoko vsebnostjo vlaknin, kar spodbuja prebavo in pomaga pri dietah za nadzor telesne teže. Barva listov se razlikuje glede na sorto in mesto sajenja.
Uporaba v kulinariki in medicini
Rdeče zelje se uživa predvsem kuhano, lahko pa ga pripravimo tudi surovega, v solatah ali fermentiramo. Uporablja se za pripravo svežih solat in zelenjavnih jedi.
Sok iz rdečega zelja zdravi pljučna obolenja ter odstrani črevesne gliste in druge parazite črevesja. Za zdravljenje pljučnih bolezni se sok rdečega zelja pomeša z medom ali sladkorjem. Proti glistam se uživa žlička sveže stisnjenega soka vsaki dve uri.