Zaščita rdeče pese pred boleznimi in škodljivci je eden najzahtevnejših delov vrtnarjenja, ki zahteva ostro oko in hitro ukrepanje. Zdrava rastlina je sicer naravno odpornejša, vendar se v določenih vremenskih razmerah težavam ne moremo povsem izogniti. Poznavanje prvih simptomov nam omogoča, da težavo omejimo, preden se razširi na celotno gredico.
Bolezni rdeče pese
Veliko manj imamo težav z rdečo peso, če vzgojite zdrave ter odporne sadike, ki ste jih posadili pravi čas in niso pretegnjene. Pomembno je redno pregledovanje rastlin; če opazite majhno spremembo, ukrepajte takoj. Ko posadite sadike rdeče pese v gredo ali sadilne vreče, jih zalijte s sredstvom za krepitev plodovk. Med najpogostejšimi boleznimi, ki napadejo rdečo peso, so pepelaste plesni, pesna rja, viroze in pesna listna pegavost.
Pesna listna pegavost (Cercospora beticola)
Pesna listna pegavost, ki jo povzroča gliva Cercospora beticola, je ena najbolj razširjenih in škodljivih bolezni rdeče pese, krmne in sladkorne pese ter tudi blitve in špinače. Razširjena je povsod, kjer pridelujejo omenjene kmetijske rastline, in povzroča propadanje listov. Na listih se oblikujejo številne majhne, okrogle pege s svetlo rjavo do sivo-belo sredino in rdečkastim robom. Pege so najprej posamezne, kasneje se zlivajo med seboj in večajo. V razmerah visoke zračne vlage ali močnih ros postane sredina peg sivkasta, ker gliva tam začne oblikovati trose (konidije).
Za pojav bolezni je potrebna vlaga in toplota. Razvoj poteka najhitreje v obdobjih, ko so dnevne temperature med 25 in 35 °C in nočne nad 16 °C ter je vlažnost zraka dovolj visoka (nad 90 %) oziroma so listi dalj časa mokri. Gliva se ohranja na okuženih rastlinskih ostankih v obliki micelija ali trosov, vir bolezni je lahko tudi okuženo seme in nekateri pleveli (predvsem iz družine metlikovk, ščiri). V ugodnih razmerah gliva oblikuje trose, ki jih veter in dežne kapljice zanesejo na liste. Trosi ob prisotnosti vlage kalijo, prodrejo skozi listne reže v notranjost listov in jih okužijo.
Za preprečevanje cerkospore je ključno zagotoviti zadostno razdaljo med rastlinami za dobro kroženje zraka. Suhi listi so manj dovzetni za kalitev glivičnih spor, zato zalivajte le tla pod rastlinami. Izbira odpornejših sort rdeče pese lahko prav tako bistveno zmanjša tveganje za izbruh te nevarne bolezni. Za zatiranje bolezni so na voljo tudi fungicidi. Priporočljivo je škropljenje z večjo količino vode, da je listje dobro omočeno.
Pepelasta plesen
Druga pogosta težava je pepelasta plesen, ki na listih pusti značilno belo prašnato prevleko. Pojavlja se predvsem v poznem poletju, ko so noči hladnejše, dnevi pa še vedno topli in vlažni. Čeprav pepelasta plesen redko popolnoma uniči rastlino, močno oslabi fotosintezo in upočasni debeljenje gomoljev. Uporaba zastirke lahko pomaga pri izogibanju pepelasti plesni.
Siva plesen
Siva plesen se lahko pojavi na stičišču listov in gomolja, predvsem če je tam zastajala voda ali umazanija. Kaže se kot mehka gniloba, prekrita s sivimi dlačicami, ki hitro prodre v notranjost korenine. Ta bolezen je posebej nevarna v skladiščih, kjer se lahko z enega gomolja hitro prenese na celoten pridelek.
Padavica mladih rastlin
Padavica mladih rastlin je bolezen, ki napade posevke takoj po vzniku, ko so stebla še nežna. Rastline se naenkrat povesijo in propadejo, ker se tkivo ob tleh zmehča in počrni. Povzročajo jo različne talne glive, ki se močno razmnožijo v premokri in premrzli zemlji.
Koreninska gniloba
Koreninska gniloba starejših gomoljev se kaže kot uvelost listov, čeprav je v tleh dovolj vlage. Ko takšno rastlino izkopljemo, opazimo, da je spodnji del korenine rjav, mehak in neprijetnega vonja. To se pogosto dogaja na težkih, zbitih tleh, kjer voda zastaja in korenine nimajo dostopa do kisika.
Fuzarijska uvelost
Fuzarijska uvelost je še ena nevarna talna bolezen, ki povzroča rumenenje listov na eni strani rastline. Gliva prodre v prevodni sistem rastline in blokira prehod vode in hranil do listja. Okužene rastline moramo takoj odstraniti z vrta skupaj z delom okoliške zemlje, da preprečimo širjenje spor.
Škodljivci rdeče pese
Med škodljivci nam večjo škodo povzročajo strune, pesna muha, uši in polži. Rdečo peso lahko obiščejo tudi drugi škodljivci, ki oslabijo rastlino in zmanjšajo pridelek.
Listne uši
Listne uši so med najpogostejšimi obiskovalci rdeče pese, ki se naselijo na spodnji strani listov in sesajo rastlinske sokove. Zaradi njihovega delovanja se listi zvijajo, deformirajo in postajajo lepljivi zaradi izločene medene rose. Poleg neposredne škode uši prenašajo tudi različne virusne bolezni, ki lahko trajno uničijo posevek. Sadike mlade rdeče pese so zelo okusne za listne uši. Če tla ne bodo preveč gnojena z dušikom, bo manj težav z ušmi.
Polži
Ni ga vrta brez požrešnih polžev, ki grizljajo naše rastline ob vlažnih dneh. Napadene rastline prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki. Polže lahko ustavite tako, da trosite apno ali pepel v pasovih, kjer vdirajo v vrt. Polže redno pobirajte in preprečujte zaraščanje s košnjo okoli vrta.
Pesni bolhač (Chaetocnema tibialis Illiger)
Pesni bolhač je splošno razširjena vrsta hrošča iz družine lepenjcev (Chrysomelidae). Prehranjuje se na kulturnih in plevelnih vrstah iz družine lobodovk (Chenopodiaceae), kot sta pesa (Beta vulgaris L.) in bela metlika (Chenopodium album L.). Škodljivec večjo škodo povzroča zlasti v sušnih letih in ogroža predvsem pridelavo sladkorne pese. Škodo povzročajo hrošči, ki postanejo bolj aktivni, ko se temperature v povprečju dvignejo nad 20°C. Z vetrom lahko letijo več kilometrov daleč in posledično naredijo veliko škode na posevkih.
Prehranjujejo se na listih, na katerih v povrhnjico in del mezofila izjedajo majhne luknjice okroglih oblik, premera 1-2 mm. Pesni bolhač ima en rod letno. Prezimljeni hrošči največ škode povzročijo v času vznika posevka ali na mladih rastlinicah, zlasti v sušnih razmerah, ko se zaradi nastalih poškodb listi posušijo in rastline propadejo. Odrasli hrošči običajno prezimijo v tleh pod travno rušo v neposredni bližini predhodnih pesišč. Ustreza jim okolje z dovolj organske mase, v neposredni bližini gostiteljskih rastlin. Ko temperatura tal spomladi doseže najmanj 5 °C, hrošči prehajajo iz zimskih prebivališč in se začnejo prehranjevati. Največ škode naredijo v sončnih in toplih dneh, ko so tudi najbolj aktivni. Po dopolnilnem hranjenju se parijo, nato samice začnejo odlagati jajčeca v tla do 1 cm globoko v bližino gostiteljskih rastlin. Obdobje odlaganja jajčec poteka od maja do začetka junija. Izlegle ličinke se prehranjujejo s koreninami gostiteljskih rastlin, vendar večje škode ne povzročajo. Njihov razvoj poteka 4 do 5 tednov, nato se zabubijo.
Gosenice
Gosenice različnih metuljev, kot je sovka, se lahko prehranjujejo z listi rdeče pese in v njih izgrizejo velike luknje. Nekatere vrste so aktivne ponoči, zato jih čez dan težko opazimo na samih rastlinah. Ročno odstranjevanje gosenic je učinkovito na manjših vrtovih, če smo dovolj dosledni pri pregledovanju gredic.
Pesni rudar (Pesna muha)
Pesni rudar, majhna muha, odlaga jajčeca v notranjost listnega tkiva, kjer ličinke izkopavajo značilne rove ali »mine«. Ti deli listov postanejo rjavi, prozorni in sčasoma odmrejo, kar zmanjšuje asimilacijsko površino. Okužene dele listov moramo čim prej odščipniti in varno odstraniti, preden se ličinke zabubijo v tleh.
Strune
Strune so ličinke hroščev pokalic, ki v gomolje rdeče pese vrtajo globoke in ozke rove. Takšni gomolji so estetsko neprivlačni in se slabo skladiščijo, poleg tega pa skozi rove vstopajo gnilobni procesi. Strune so posebej pogoste na gredicah, ki so bile pred kratkim še travnate površine.
Ogrci
Ogrci so debele, bele ličinke majskega hrošča, ki obgrizejo koreninski sistem in površino gomoljev. Napad ogrcev opazimo po hitrem venenju rastlin, ki se ne popravi niti po zalivanju. Ker živijo globoko v tleh, jih je težko neposredno zatirati brez uporabe močnih kemikalij.
Nematode (Ogorčice)
Nematode ali ogorčice so mikroskopsko majhni črviči, ki povzročajo nastanek vozličev na koreninah rdeče pese. Rastline, napadene z ogorčicami, ostanejo majhne, listi pa dobijo bledo rumeno barvo. Proti ogorčicam se najbolje borimo s sajenjem žametnic (kaduljic) v bližini, saj korenine teh cvetlic izločajo snovi, ki so za ogorčice strupene.
Voluharji in poljske miši
Voluharji in poljske miši so lahko prava nadloga, saj se prehranjujejo neposredno s sočnimi gomolji pod zemljo. Pogosto opazimo le prazne listne rozete, medtem ko je korenina pod njimi popolnoma izginila. Zaščita z mrežami proti voluharjem ali uporaba naravnih odganjalcev sta včasih edini učinkoviti metodi.
Preventiva in ukrepi za zatiranje
Zdravo rastišče in rastline
Preventiva se začne že z izbiro zdravega rastišča, ki ni nagnjeno k zastajanju vode ali hladnemu zraku. Za uspešno vzgojo rdeče pese je najbolj primerna univerzalna zemlja ter mikoriza. Zdrava tla, polna koristnih mikroorganizmov, delujejo kot imunski sistem celotnega vrta in ščitijo rastline. Za boljšo odpornost rastlin višine približno 4 cm priporočamo škropljenje z naravnim pripravkom iz leonardita. Preventiva pri koreninskih boleznih vključuje uporabo le zdravega in razkuženega semena iz preverjenih virov. Presežek dušika lahko povzroči veliko zelenega listja in s tem manjši razvoj korena ter tudi več težav z ušmi. Rdeča pesa je velik porabnik kalija, potrebuje manj fosforja in zelo malo dušika. Poleg navedenih hranil rdeča pesa potrebuje tudi bor (B).
Kolobarjenje in mešani posevki
- Mešani posevki, kjer rdečo peso sadimo skupaj s čebulo ali česnom, naravno odganjajo številne škodljivce s svojim vonjem.
- Posevke pese, repe in drugih gostiteljskih rastlin zasnujemo čim dlje od starih, lanskoletnih posevkov.
- Slab sosed je špinača, zato pri načrtovanju kolobarja ne pozabite, da je rdeča pesa v bližnjem sorodstvu z blitvo.
- Proti ogorčicam se najbolje borimo s sajenjem žametnic (kaduljic) v bližini, saj korenine teh cvetlic izločajo snovi, ki so zanje strupene.
Kulturne prakse
- Pokrivanje grede z vrtno kopreno lahko pomaga zaščititi mlade sadike pred polži in ušmi.
- Zgodnjemu napadu škodljivca (npr. pesnega bolhača) se lahko izognemo z zgodnejšo setvijo in izbiro zgodnjih sort, ki hitro razvijejo dovolj listne mase.
- Z vizualnim pregledovanjem rastlin na prisotnost pesnih bolhačev pričnemo takoj po vzniku posevka, pri čemer pregledamo najmanj 100 do 200 rastlin. V fazi kličnih listov je prag škodljivosti presežen, če v povprečju najdemo več kot 2 poškodbi na rastlino, ob razvoju prvega para pravih listov pa 3-4 poškodbe na list.
- Pojav škodljivca lahko spremljamo tudi s pomočjo lepljivih plošč, ki jih ob rastline postavimo takoj po vzniku.
- Ročno odstranjevanje gosenic je učinkovito na manjših vrtovih, če smo dovolj dosledni pri pregledovanju gredic.
- Okužene dele listov (npr. zaradi pesnega rudarja) moramo čim prej odščipniti in varno odstraniti, preden se ličinke zabubijo v tleh.
- Pobiranje pridelka ob pravem času prav tako zmanjšuje tveganje za razvoj težav na zrelih gomoljih. Preveč zrela rdeča pesa postane bolj dovzetna za napade talnih škodljivcev in gnilobnih gliv. Spremljajte vremensko napoved in poberite pridelek pred nastopom dolgotrajnega jesenskega dežja.
- Higiena orodja in rok je pri delu z obolelimi rastlinami ključna, da okužbe ne raznesemo po celem vrtu. Po vsakem pletju ali obrezovanju okuženega listja si umijemo roke in razkužimo škarje ali nož. Odpadke bolnih rastlin vedno odnesemo stran od gredic in jih po možnosti zažgemo ali globoko zakopljemo.
Ta preprost korak preprečuje 95 % škodljivcev na vašem vrtu skozi vse leto!
Naravna in domača škropiva
Za boj proti trdovratnim boleznim in škodljivcem na rdeči pesi se lahko borimo tudi z domačim škropivom iz sode bikarbone. Za izdelavo pripravka potrebujete 4 l tople vode, v katero dodate 1 žlico sode bikarbone ter 2-3 žlice navadnega rastlinskega olja in kapljico detergenta za pomivanje posode. Pred uporabo vse dobro premešajte, pretresite in poškropite. Z škropljenjem je najbolje začeti že pred začetkom poletja. V primeru prvih znakov bolezni porežite vse okužene dele rastline in škropite tri dni zaporedoma.
Uporaba naravnih škropiv iz rastlin, kot sta rabarbara ali bezeg, lahko pomaga pri odganjanju listnih uši in nekaterih gosenic. Ta sredstva delujejo nežno in ne škodujejo koristnim žuželkam, kot so čebele ali čmrlji. Pomembno je, da ta škropiva nanašamo redno, predvsem po dežju, ki bi lahko spral zaščitno plast.
Kemični ukrepi
Za zatiranje nekaterih bolezni in škodljivcev so na voljo tudi kemična sredstva. Proti boleznim so to fungicidi. Za zatiranje bolhačev po vzniku posevka se večinoma uporabljajo sintetični piretroidi, ki so v nekaterih kulturah registrirani za zatiranje grizočih žuželk. Uporabimo lahko tudi talni insekticid z aktivno snovjo teflutrin, ki se vdelana v tla pred setvijo in ima kontakten način delovanja.