Rdeča pesa, pogosto spregledana korenasta zelenjava, ki jo najdemo na skoraj vsakem vrtu in številnih slovenskih kmetijah, je prava "super hrana". Ne le, da je enostavna za vzgojo in dostopna skozi celo leto, ponuja tudi izjemno vsestranskost v kuhinji. Medtem ko večina ljudi pri rdeči pesi uporablja predvsem njen koren, pogosto spregledani listi rdeče pese skrivajo pravo zakladnico hranil in okusov, ki so celo bolj bogati kot gomolj.
Izvor in sorte rdeče pese
Pesa izvira iz Sredozemlja in je danes domača rastlina, ki je na voljo vse leto. Obstajajo okrogle ali dolge, valjaste sorte. Poleg značilne rdeče pese v trgovinah redkeje najdemo tudi bele ali rumene sorte. Dolga pesa se lažje reže in pri tem nastane manj odpadka. Zanimivo je, da rdeča pesa ni samo rdeča: v bolje založenih trgovinah je že mogoče najti vse bolj moderne sorte, kot so rumena in bela, najbolj znana je chioggia, ki je v prerezu izmenično bela in rdeča, kot letnice v drevesu.
Rdeča pesa svojo živahno rdečo barvo dolguje pigmentu betaninu, ki se uporablja tudi kot naravno živilsko barvilo. Betacianin, ki je v listih in gomolju pese, preprečuje nastanek tumorjev. Ta mala korenasta zelenjava je bogata z dragocenimi minerali in folno kislino, poleg tega pa ima neprimerljiv okus, zaradi katerega je popolna za pripravo okusnih jedi.
Hranilna vrednost in vpliv na zdravje
Listje rdeče pese je hranilno še bolj bogato kot gomolj, saj vsebuje veliko kalcija, železa ter vitamina A in C. Tudi gomolj, ki je značilno rdeče barve, lahko uživamo svež, kuhan ali pečen. Listi rdeče pese so polni kalcija, železa in vitaminov A in C, zato jih nikar ne zavrzite, ampak iz njih pripravite zanimivo solato. Rdeča pesa je znana kot dober vir železa, a to še zdaleč ni vse: je tudi dober vir mangana, kalija, fosforja, magnezija in vitamina B6. Betacianin, ki ji daje značilno barvo, pa je močan antioksidant.
Redno uživanje rdeče pese lahko prispeva k boljši prebavi, saj vsebuje veliko vlaknin. Folna kislina je pomembna predvsem v obdobju nosečnosti, kalij pa sodeluje pri uravnavanju krvnega tlaka. V nekaterih raziskavah so zaznali povezavo med uživanjem pese in izboljšano prekrvavitvijo možganov, kar utegne biti zanimivo tudi za starejšo populacijo. Rdeča pesa znižuje krvni pritisk in holesterol, pomaga preprečevati bolezni srca in ožilja, pomagala naj bi tudi preprečevati raka, poleg tega pa tudi prispeva k lažjemu hujšanju, saj je dober vir vlaknin, ki so nujne za zdravo prebavo in pravilno funkcioniranje jeter, ki skrbijo za razgradnjo maščob. Spada med korenovke. Oblikuje okrogle ali podolgovate korene v zemlji. Vsebuje veliko kalija, manj fosforja in zelo malo dušika. Vsebuje tudi bor in kobalt, ki sta pomembna pri nastajanju krvnih telesc, zato je pesa še posebej priporočljiva za slabokrvne.
Previdnost pri uživanju
Kljub številnim prednostim pa rdeča pesa ni primerna za vsakogar. Zaradi višjega glikemičnega indeksa ni najboljša izbira za sladkorne bolnike, zlasti v večjih količinah. Rdečega barvila, ki ga vsebuje rdeča pesa, naše telo ne more povsem razgraditi, zato lahko uživanje večjih količin rdeče pese povzroči rdečkasto obarvanje urina in blata, ki pa ni nevarno, zato so vse skrbi odveč.
Nakup in shranjevanje
Od maja so na voljo sveže nabrani majhni šopki rdeče pese z listi, kasneje večje gomolje brez listov, medtem ko je glavna sezona obiranja oktobra in novembra. Rdeča pesa se dobro skladišči, zato je na voljo vse leto do naslednje letine. Doma jo je najbolje hraniti v predalu za zelenjavo v hladilniku 1-2 tedna. Pri nakupu bodite pozorni, da pesa ni poškodovana! Liste odlomite z roko, ne režite jih, saj lahko to povzroči »krvavenje« in izgubo soka. Shranjena na hladnem in temnem mestu zdrži tudi več tednov, včasih celo požene kakšen nov listek. Neoprane gomolje lahko hranimo v hladnem, temnem prostoru, kjer ostanejo obstojni več mesecev.
Rdeča pesa v kulinariki
Rdeča pesa, ki je nekoč končala predvsem v kozarcu vložene zelenjave, danes doživlja kulinarično renesanso in je postala predmet visoke kulinarike. Ima sladkast okus, ki nekoliko spominja na njen gomolj. Po okusu so listi malce podobni blitvi ali špinači, a z nekoliko bolj zemeljskim podtonom.
Listi rdeče pese so odličen dodatek solatam. Uporabimo jih lahko sveže v solatah, posebej mlade, nežne liste, ali pa jih na hitro sotiramo, kuhamo v juhah, dušimo ali dodamo v kiš. Odlično se obnesejo tudi v kisli obliki, kot hitro vložena zelenjava, ali kot osnova za zelenjavno jušno osnovo. Lahko jih skuhamo in zabelimo z oljčnim oljem in limonovim sokom, dodamo v zelenjavno juho ali iz njih pripravimo kremno juho. Kot prilogo (samostojno ali skupaj s špinačo in blitvo) jih poparjene ponudimo k mesu in ribam. Surovi mladi listki so okusni tudi v solati.
Različni načini priprave
- Uživanje svežega soka: Svež sok rdeče pese je priporočljiv za občasno uživanje, saj s pomočjo sočenja postanejo številne hranilne snovi iz pese še bolj dostopne in se lažje absorbirajo v telo. Tako pripravljen sok blagodejno vpliva na imunski sistem, pomaga stimulirati limfni sistem in ima močan antioksidantni učinek. Sok rdeče pese, ki vsebuje betanin, zelo močno obarva!
- Kuhanje pese: Pri kuhanju je pomembno biti previden, saj betalaini, ki so občutljivi na temperaturo, se pri previsokih temperaturah razgradijo. Najbolje jo je kuhati skupaj z lupino do petnajst minut pri nižji temperaturi. Ko kuhate, dodajte v vodo nekaj kisa: manj bo smrdelo, soli pa ni treba dodajati, kajti rdeča pesa je ima sama po sebi dovolj.
- Rdeča pesa v solati: Surovo rdečo peso lahko naribamo tudi v solato ter tako poleg popestritve okusa poskrbimo tudi za vitaminsko nadgraditev obroka.
- Rdeča pesa v pečici: Za bolj sladek okus pecite rdečo peso v pečici. Dodajte nekaj olivnega olja, posolite in poprajte ter jo pecite približno 40 minut na 180 °C. S tem se zelo poveča koncentracija sladkorjev (karamelizacija). Okus lahko nevtralizirate z balzamičnim kisom, ki razgrajuje geosmin, organsko spojino, ki daje zemeljski okus. Za boljši okus vzemite mlajše in manjše pese, posejane zgodaj spomladi.
- Recepti iz rdeče pese: Rdeča pesa lahko preseneti na različne načine, na primer v palačinkah iz rdeče pese. Uporablja se tudi v vrhunski kulinariki.
Spar - Master minuta - Račje prsi s črnim rižem, rdečo peso in "veloute" omako
Recept za slastno solato z rdečo peso, bobom in feta sirom
Sestavine:
- 175 g boba
- 4 jedilne žlice oljčnega olja
- 1 šalotka
- 1 strok česna
- dve vejici svežega rožmarina
- 8 majhnih rdečih pes
- 140 g mešane solate
- 4 jedilne žlice malinovega ali vinskega kisa
- 300 g feta sira
Priprava:
- Skuhajte bob, odlijte vodo in ga sperite pod tekočo hladno vodo. Če imate čas, bob olupite, saj je njegova lupina precej trda.
- Kuhano rdečo peso narežite na četrtine.
- Dve jedilni žlici oljčnega olja segrejte v ponvi, dodajte nasekljano šalotko in česen in pražite minuto ali dve na srednjem ognju, da zlato porumeni.
- Dodajte nasekljan rožmarin in krhlje rdeče pese, mešajte tri do štiri minute. Odstavite z ognja in pustite, da se ohladi.
- Ko se rdeča pesa ohladi, jo poberite iz ponve in predenite v skledo z mešano zeleno solato.
- V omako, ki je ostala v ponvi, vmešajte še sveže oljčno olje in kis, da dobite preliv za solato. Solite po okusu, upoštevajoč slanost feta sira.
Vzgoja rdeče pese
Vzgoja rdeče pese je preprosta, zato se je brez skrbi lahko lotijo tudi manj izkušeni vrtičkarji. Rdeča pesa najbolje uspeva na sončni legi v rahli, dobro odcedni zemlji, ki je bogata s hranili. Je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na pol senčnih gredah. Ne gnojimo s hlevskim gnojem, ampak s Plantella Organikom, uporabimo gabezovo zastirko ali za dognojevanje gabezovo brozgo. Rdečo peso se lahko seje neposredno na stalno mesto, vendar je mogoče tudi presajanje sadik, kar pride v poštev, če smo sejali pregosto.
Sajenje in nega
- Sejemo jo neposredno na gredo od aprila do junija. Semena posejemo približno 2-3 cm globoko, v vrste, ki so med seboj oddaljene 25-30 cm.
- Ko vznikne, jo je treba redčiti, da ima vsaka rastlina dovolj prostora za razvoj gomolja. V vrsti redčimo na pet centimetrov.
- Rdeča pesa dobro uspeva ob rastlinah, kot so čebula, solata, redkvica in kumare (dobri sosedje). Pozorni moramo biti, da je ne sadimo ob stročnicah (fižol, grah), saj se s temi rastlinami ne ujame najbolje.
- Zalivamo jo zmerno, a redno. V sušnih obdobjih lahko pomanjkanje vode vpliva na obliko in okus gomoljev. Mora biti zemlja vedno vlažna, poletne setve pa seveda tudi zasenčene. Lahko namakamo prek listov, a zjutraj ali z ogreto vodo.
- Pobiramo jo običajno 2 do 3 mesece po setvi, ko doseže velikost jabolka. Če jo želimo shraniti čez zimo, jo pobiramo nekoliko kasneje, v suhem vremenu.
Bolezni in škodljivci
Na listih rdeče pese se lahko pojavijo majhne rjavo-sive pege, ki se hitro širijo, listi pa se sušijo in odmirajo. Gre zelo verjetno za listno pegavost rdeče pese, ki jo povzroča gliva Cercospora beticola. Gre za eno najpogostejših in gospodarsko najpomembnejših bolezni rdeče pese, pa tudi sladkorne pese in blitve. Ob močnem napadu se pege združujejo, listi sušijo, rast upočasni in pridelek korenov se zmanjša.
Gliva Cercospora beticola prezimuje v rastlinskih ostankih. V ugodnih pogojih, ob toplem in vlažnem vremenu (25 do 30 °C in nad 90 % zračne vlage), se sproščajo trosi, ki okužijo liste. Bolj so ogroženi gosto posejani ali slabo zračni posevki. Če bolezen močno napade liste, se zmanjša površina za fotosintezo in rastlina ne more razviti velikih in kakovostnih korenov. Vir bolezni je lahko tudi okuženo seme in nekateri pleveli.
Ukrepi za preprečevanje in zatiranje:
- Kolobar: Za preprečevanje bolezni je ključen triletni, še bolje pa štiriletni kolobar, saj gliva prezimuje na okuženih rastlinskih ostankih.
- Odstranjevanje ostankov: Po spravilu pridelka skrbno odstranimo vse rastlinske ostanke.
- Redčenje in zračenje: Pregoste posevke redčimo, da izboljšamo zračnost in zmanjšamo vlago med listi.
- Fungicidi: Pri večji nevarnosti okužbe ali prvih znakih bolezni lahko posežete po fungicidih, kot so mirador 250 SC, ortiva, zaftra AZT 250 S in zaftra AZT 250 SC C. Vedno upoštevajte karence in navodila na etiketi.
Zagotovo pa v vašem primeru ne gre za napad hrastove čipkarke (Corythucha arcuata), saj ta škodljivec napada predvsem liste hrasta in druge drevesne vrste. Ta mala stenica sesa celični sok iz spodnje strani listov, kar povzroča srebrnkasto razbarvanje, neenakomeren prosojen videz listne ploskve in značilno čipkasto mrežasto strukturo na listih. Napadeni listi delujejo, kot da so prežgani ali svetlo pikasti, vendar se na njih ne pojavijo okrogle pege s temnimi robovi kot pri pegavosti pese.
Poleg pegavosti se lahko na rdeči pesi pojavita tudi listni bolhač in polži. Bolhač se od junija do septembra pojavlja na blitvi in rdeči pesi. Polži grizljajo rastline ob vlažnih dneh, napadene rastline pa prepoznamo po luknjah v listih, lesketajoči se sluzi in onesnaženju z iztrebki.