Rdeča pesa je zelenjava, ki jo mnogi otroci obožujejo zaradi njenega sladkastega okusa. Ta značilnost, poleg korenčka, jo uvršča med priljubljena živila, saj so otroci že ob rojstvu nagnjeni k sladkemu okusu. V prvih mesecih uvajanja mešane prehrane se dojenčki pogosto upirajo zelenjavi, kot so bučke, špinača ali cvetača, ker preprosto ni sladka in se jim zdi brez okusa. Rdeča pesa je zaradi svoje sladkosti povsem drugačna in pogosto dobro sprejeta.
Zgodovina in razširjenost rdeče pese
Rdeča pesa (Beta vulgaris) spada med kritosemenke iz družine metlikovk. Divja pesa, predhodnica današnjih vrst, izvira iz jugozahodne Evrope ter obal Sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali Babilonci pred približno 4000 leti, takrat pod imenom mangold. Kot zdravilno rastlino so jo gojili tudi stari Grki in Rimljani. Široko uporabljena kot vrtnina pa je postala šele v šestnajstem stoletju. Iz nje so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa in krmilna pesa. Danes je rdeča pesa razširjena od subtropskih krajev pa vse do skrajnega severa, uspeva pa tudi v hladnejšem podnebju ob obalah južne Švedske in Britanskega otočja. Najbolje uspeva v zmerno toplem pasu Avstrije, Nemčije, Nizozemske in Francije, tudi pri nas pa jo gojimo kot eno glavnih zimskih vrtnin.
Hranilna vrednost in zdravilni učinki rdeče pese
Rdeča pesa je rjavordeč gomolj okrogle, podolgovate ali valjaste oblike. Čeprav je sladka, vsebuje le okoli 10 % naravnega sladkorja, sicer pa je energijsko revno živilo. Je odličen vir prehranskih vlaknin, folne kisline, železa in vitamina A ter dober vir vitamina C (10 mg) in betaina (naravnega rdečega barvila), zato je tudi odličen antioksidant.
100 g rdeče pese vsebuje:
- 42 kcal
- 9,6 g ogljikovih hidratov
- 1,6 g beljakovin
- 1 g maščob
- 1,5 g vlaknin
- 1,0 mg železa
- 27 mg kalcija
- 270 mg kalija
- 20 i. E. vitamina A
- 53 mikrogramov folne kisline
Številni zdravilni učinki
Zdravilne lastnosti rdeče pese so poznali že stari Grki in Rimljani, v 21. stoletju pa so njene zdravilne učinke še znanstveno podkrepili:
- Krepi imunski sistem: Zaradi svoje vitaminsko-mineralne sestave krepi imunski sistem, spodbuja apetit in izločanje žolčnih sokov. Uživanje rdeče pese v zimskem času ima poleg gurmanskega užitka še preventivni učinek proti prehladnim obolenjem in okužbam.
- Lajša prebavne težave: Sok rdeče pese lajša težave pri slabosti, bruhanju in driski, saj nadomešča povečano količino izločenega kalija in uravnava njegovo količino v telesu. Pri bruhanju ali driski organizem pospešeno izgublja tudi minerale, kar je poleg dehidracije nevaren zaplet. Za izboljšanje učinka lahko v svež pesin sok dodate čajno žličko limone, vendar s sokom ne pretiravajte (kozarec na dan bo dovolj).
- Lajša težave z zaprtjem: Rdeča pesa vsebuje prehranske vlaknine, predvsem netopno celulozo, ki blagodejno vpliva na peristaltiko. Vključitev manjšega gomolja kuhane rdeče pese v večerni obrok lahko pomaga. Kljub temu je za odpravo zaprtja pomemben celosten pristop, ki vključuje spremembo prehranjevalnih navad, redno prehranjevanje, dovolj tekočine in primerno gibanje.
- Vpliva na raven holesterola v krvi: Prehranske vlaknine iz rdeče pese dokazano zmanjšujejo vrednost serumskega holesterola za 30-40 %. Poleg celuloze vsebuje tudi topne prehranske vlaknine, ki vežejo izločeni holesterol v prebavilih in ga odplavljajo. Redno uživanje rdeče pese prav tako pripomore k normalizaciji krvnega tlaka.
- Lajša težave z anemijo: Rdeča pesa je dober vir železa rastlinskega izvora. Čeprav je za zdravljenje anemije pomembno tudi železo živalskega izvora, rdeča pesa s svojo naravno prisotnostjo vitamina C povečuje absorpcijo železa. Dodatek žličke svežega limoninega soka k pesinemu soku bo še izboljšal absorpcijo železa.
- Za lepšo kožo, lase in nohte: Redno uživanje rdeče pese bo polepšalo našo kožo, lasje in nohti pa bodo bolj bleščeči in prožni.
- Vsebuje folno kislino: Rdeča pesa je odličen vir folne kisline (vitamina B4), ki ima v organizmu številne pomembne naloge. Je osnovni pogoj za celično delitev in rast tkiv, skrbi za nastajanje žolčne kisline in sodeluje pri nastajanju rdečih krvnih teles, ki transportirajo kisik.
Ključno vprašanje: Kdaj uvesti rdečo peso v prehrano dojenčka?
Priporočila, kdaj začeti rdečo peso dodajati otroški hrani, se po svetu razlikujejo. V Veliki Britaniji jo dojenčki jedo že po dopolnjenem šestem mesecu starosti, kot prva hrana pa je zlasti pogosta v Indiji, kjer jo dodajajo juham. Priporočila v ZDA so mnogo bolj konzervativna, saj iz nje zelenjavne pireje pripravljajo šele, ko otrok dopolni osem mesecev starosti. Razlog za to tiči v tem, da rdeča pesa, podobno kot stročji fižol in špinača, vsebuje večjo količino nitratov, kar je pomemben dejavnik pri uvajanju v prehrano najmlajših.
Zaradi različnih priporočil in posebnih potreb vsakega otroka je najbolje, da se o uvajanju rdeče pese v dojenčkovo prehrano posvetujete s svojim pediatrom. Vedno je pomembno hrano prilagajati tudi otrokovemu okusu in opazovati, kako se na novo hrano odziva njegov prebavni sistem. Bernarda Horvat, profesorica zdravstvene vzgoje in višja medicinska sestra, pravi, da je pri dodajanju goste hrane priporočljivo začeti z zelenjavo blagih barv, ki so prisotne v domačem okolju, kot so krompir, korenje in bučke. Za začetne obroke rdeča pesa vsekakor ni primerna. Po občutku jo lahko začnete dodajati med osmim in desetim mesecem starosti. Pesa je zaradi visoke hranilne vrednosti vsekakor dober dodatek otroški hrani, s svojo škrlatno barvo pa bo videz obrokov še dodatno popestrila.
Priprava rdeče pese za dojenčke
Uvajanje goste hrane je nov mejnik v otrokovem razvoju. Z uvajanjem goste hrane boste začeli postopoma, najprej boste dojenčku ponudili eno živilo, ki ga bo preizkušal od tri do pet dni, vi pa boste spremljali reakcijo. Doma pripravljene kašice imajo veliko prednosti, saj točno veste, katera živila ste uporabili. Koščke rdeče pese za dojenčka lahko skuhate, spasirate in jo ponudite samostojno ali v kombinaciji z drugimi, že preizkušenimi živili.
Pire z rdečo peso in krompirjem
Rdečo peso je priporočljivo uvesti poleg že znanega živila, kot je krompir, ki je primeren zaradi svojega nevtralnega okusa in lepo ublaži zemeljskast okus rdeče pese. Lahko skuhate en srednje velik krompir in pol manjše rdeče pese. Rdečo peso kuhajte v olupku in potem ohladite, krompir pa posebej na kocke. Oboje nato pretlačite v pire.
Pire z rdečo peso, jabolkom in krompirjem
Za ta pire potrebujete:
- 2 majhni sveži glavici rdeče pese
- 1 jabolko
- 1 majhen krompir
Rdečo peso, jabolko in krompir olupite in zrežite na kocke. Najprej na pari kuhajte krompir in peso, proti koncu dodajte jabolko, saj je mehkejše in potrebuje manj časa za kuhanje. Po potrebi vse skupaj še zmešajte s paličnim mešalnikom.
Splošni nasveti za uživanje rdeče pese in njenega soka
Da bi ohranili čim več zdravilnih učinkovin pese, jo dušimo le nekaj minut. Velja pravilo: zelenjavo, ki jo lahko uživamo surovo, termično pripravimo v nekaj minutah, saj ne potrebuje dolgotrajnih postopkov kuhanja. Če pese pred kuhanjem ne olupimo, bo lupina v njej zadržala barvilo betacianin, ki nam lahko obarva lonce ali lesene deske.
Uživanje pesinega soka
Sok rdeče pese je zelo močan, zato ne popijte preveč soka naenkrat, še posebej, če ste ga šele začeli uživati. Začnite počasi, z nekaj žlicami soka na dan. Ob koncu prvega tedna naj ne bo več kot 100 ml na dan, nato pa povečujte postopoma iz tedna v teden. Odrasli naj ne bi spili več kot 3 dl pesinega soka na dan (brez prekinitve dva meseca), otroci do 5. do 15. leta pa ne več kot 1 dl pesinega soka na dan (brez prekinitve dva meseca). Za otroke do 10 let se priporoča največ 1,5 dl soka dnevno, za otroke do 15 let pa 2 dl.
Obarvanje urina in blata
Ob rednem uživanju pese ali pitju pesinega soka se bosta tako urin kot blato obarvala rdeče. Nič ni narobe, saj se iz telesa izloča barvilo rdeče pese. Ljudje rdečega barvila ne moremo prebaviti, zato se ta neškodljiva sestavina skozi naš prebavni sistem nespremenjena izloči.
Druge varovalne učinke rednega uživanja
Redno uživanje rdeče pese v naši vsakdanji prehrani ima še številne druge varovalne učinke: ohranja prožnost našega ožilja, pospešuje rast in obnavljanje celic in tkiv, iz telesa odvaja vodo in zaradi prisotnosti antioksidantov razstruplja.
Shranjevanje rdeče pese
Rdečo peso zlahka pridelamo na domačem vrtu in jo čez zimo uskladiščimo. Lahko jo shranjujemo svežo, v hladnem prostoru, najbolje pa je, da jo pokrijemo z mivko, kar je primerno za krajše obdobje (6 do 8 tednov). Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki; z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5-6 mesecev. Optimalna temperatura shranjevanja naj bo med 5 in 8 stopinj Celzija, z dobrim kroženjem zraka. Za dolgotrajnejše shranjevanje pa jo skuhamo in vložimo. Olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom. Tako shranjeno lahko uživamo do naslednje sezone, ko na vrtu po približno 60 dneh od setve pobiramo prve sveže gomolje.