Paprika (Capsicum annuum) je zelo priljubljena, okusna in zdrava zelenjava z veliko vitaminov A in C, ki jo v kuhinji uporablja prav vsak - bodisi svežo ali mleto posušeno. Vzgoja lastne paprike je lahko zelo zadovoljujoča, če upoštevamo njene potrebe po toploti, svetlobi in hranilih ter pravilno izvedemo sajenje in nego. Paprika (Capsicum annuum L.) je zelenjava, ki navdušuje s pestrimi oblikami in okusi, zato je priljubljena med številnimi ljubitelji vrtnarjenja. Vendar se je za zdrave in sočne plodove potrebno nekoliko potruditi v času rasti paprike.
Izbira semen in ekološka vzgoja
Kakovostno seme je osnova za zdrav in dober pridelek ter močno rastlino. Če se danes že na skoraj vseh področjih našega življenja stremi k napredku in povečanju izkoristka, pa se v okviru domačega kmetijstva poskušamo vračati nazaj k naravi. Tako naj bo izbira ekoloških rastlin glavno vodilo tudi za sajenje paprike. Strokovnjaki svetujejo, da rastlino, ki jo boste uporabljali za sajenje paprike, kupite pri trgovcu, ki se tudi sam ukvarja s kmetijstvom. Če smo se odločili za ekološki način vrtnarjenja, izberimo tudi ekološko pridelano seme in si vzgojimo svoje sadike.
Vzgoja sadik paprike
Vzgoja sadik paprike se začne zgodaj spomladi. Paprika je toplotno zahtevna vrtnina, zato jo na prosto ne sadimo prehitro. Za kakovostne sadike paprike je treba sejati pravočasno. Optimalen čas setve v osrednji Sloveniji in nižinskih legah je konec februarja ali začetek marca. Paprike potrebujejo za dobro razvito sadiko od 85 do 90 dni. Za vzgojo iz semen ni potrebno biti izkušen vrtnar; lahko kupite že pripravljena semena ali pa uporabite semena svežih paprik. Paprike, ki bodo rastle v rastlinjakih, lahko sejemo že v začetku februarja, proti koncu februarja pa tiste za rast na prostem, saj imajo kot sadika daljšo rastno dobo kot paradižnik.
Substrat za setev in kalitev
Domače sadike vzgajamo v posebnem substratu za vzgojo sadik. Vrtna zemlja je preveč zbita, vsebuje kamenčke in lahko vsebuje klice glivičnih bolezni, bakterij in virusov. Kupljeni substrati za rože so lahko polni strupov in zato neprimerni. Ekološka Zemlja za vzgojo sadik je pripravljena tako, da vzpodbuja razvoj korenin, je rahla, hkrati pa v njej sadike ne bodo obolele za glivičnimi ali virusnimi boleznimi. Ker je rahla, bodo imele sadike v njej dostop do obilice nujno potrebnega kisika. Za setev izberemo ustrezen setveni substrat, ki naj bo kakovosten. Papriko običajno sejemo dober teden pred paradižnikom.
Setev in kalitev
Seme paprik za vzklitje potrebuje veliko časa, najhitreje pa poteka pri temperaturi od 25 do 30 °C. Običajno semena kalijo od 7 do 14 dni. Seme posejemo v manjše korito, ki ga nato prekrijemo s prozorno folijo, da ustvarimo toplo in vlažno okolje za kalitev. Seme paprik kalimo na toplem mestu. Do vzklitja naj bodo v prostoru, ogretem od 22 do 24 °C. Idealna temperatura za kalitev je 25 °C. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Takoj ko vzklijejo, korito odkrijemo. Zdaj potrebujejo manj toplote (18 do 20 °C), zato pa toliko več svetlobe. Za enakomeren in hiter vznik je najpomembneje, da je temperatura ponoči in podnevi enaka. Paprika si vzame veliko časa za vznik, zato je potrebna potrpežljivost. Pomlad z daljšimi dnevi spodbuja njen razvoj. Kmalu dobimo dobro ukoreninjene sadike s 4 do 6 dobro razvitimi listi. Paprike bodo v roku 30 do 40 dni prerastle srednjo sadilno enoto in zato jih presadimo v veliko sadilno enoto.
Pikiranje
Ko se klična lista odpreta in vodoravno poravnata, v roku od 10 do 14 dni od setve, rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Pri tem se potrudimo, da na drobnih koreninicah ostane čim več koreninske grude. Izberemo najbolj močne in dobro razvite rastline. Pri presajanju jih držimo za listke. Lončki, v katere jih prepikiramo, morajo imeti luknjice za odvodnjavanje. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo lepše rastline. Če so se rastline do sedaj "pretegnile", jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Pravočasno pikiranje je ključno, da se sadike ne vzdolžijo. Tako so manj občutljive na glivice in bolj zdrave. Pikiranje spodbuja rast večjega števila stranskih korenin. Sadike paprike je možno vzgajati tudi tako, da v srednji ali veliki sadilni enoti rasteta dve sadiki istočasno, saj paprike na gredi brez težav rastejo gosto skupaj in jih tako lahko presadimo kot dvojček ali trojček na njihovo mesto na vrtu.
Priprava na sajenje na prosto (utrjevanje)
Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mlade paprike še uspešno prenesejo. Ves čas do presajanja na vrt dobro skrbimo za sadike in jih redno pregledujemo. Približno dva tedna pred presajanjem na prosto začnemo s postopnim utrjevanjem sadik. To pomeni, da jih za kratek čas izpostavimo zunanjim pogojem, postopoma pa povečujemo čas izpostavljenosti soncu in vetru. Preden paprike sredi maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim namenimo delno senčen prostor in jih spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 5 do 7 °C sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak. Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike visoke 25 cm in če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek.
Priprava tal in sajenje na stalno mesto
Paprika je toplotno zahtevna rastlina, zato naj bo gredica na sončni legi, zaščiteni pred močnimi vetrovi. Paprika potrebuje rodovitna tla, bogata s hranili. Tla morajo biti kakovostna, dobro odcedna in morajo zadržati vlago. Idealna pH vrednost tal za gojenje paprike je med 6,0 in 6,8, kar pomeni rahlo kisla do nevtralna tla. Zemljo začnemo pripravljati že jeseni ali zgodaj spomladi, vsaj dva tedna pred sajenjem. Najprej odstranimo plevele in večje kamne, nato pa zemljo prekopljemo do globine približno 30 centimetrov. V zemljo vmešamo dobro preperel kompost ali hlevski gnoj, približno 3-5 kilogramov na kvadratni meter. Ob sajenju lahko dodamo tudi specialna gnojila za plodovke, ki vsebujejo optimalno razmerje hranil za razvoj plodov.
Čas sajenja
Maj je čas, ko na vrt posadimo plodovke. S presaditvijo paprike ne hitimo, saj je zelo občutljiva za nizke temperature zraka in tal ob presaditvi na stalno mesto. V Sloveniji je primeren čas za sajenje paprike na prosto običajno v drugi polovici maja, ko mine nevarnost pozebe in se tla dovolj ogrejejo. Temperatura zraka mora biti vsaj 20 °C čez dan in ne pod 10 °C ponoči. Tla morajo biti ogreta na najmanj 15 °C, idealno pa med 18 °C in 22 °C. Če so tla prehladna, se rast korenin upočasni, kar vpliva na razvoj rastline. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. Paprike so veliko bolj občutljive na nižje temperature kot paradižnik, zato jih brez skrbi posadimo na gredo teden ali dva za paradižnikom.
Razdalja sajenja
Pri presajanju paprike na stalno mesto moramo upoštevati, da se paprika razvije v bujno rastoč, razvejan manjši grm. Med posameznimi sadikami naj bo 40 cm razdalje. Paprike namreč odlično rastejo posajene gosto skupaj. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu. Za nekatere sorte (med njimi so predvsem rog paprike) naj bodo razdalje še večje, med tem pa paradižnik paprike lahko rastejo deset centimetrov bolj skupaj. Razdalja med sadikami v vrsti naj bo vsaj 40 do 50 cm, pri čemer nekatere sorte, kot so rog paprike, potrebujejo še več prostora. Razdalja med vrstami naj bo med 40 in 60 cm, pri čemer je priporočljiv razmik dobre pol metra ali celo 60-70 cm, da omogočimo kroženje zraka in dostop sončni svetlobi. Na gredi širine 75 cm rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh vrstah v cikcak vzorcu.
Priprava sadilne jame in sajenje
Sadilno luknjo izdatno zalijemo, če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino grede. Pri sajenju je pomembno izbrati sončno mesto na vrtu ali posaditi sadike v loncu, ki bo na soncu. Pri sajenju paprike je pomembno izbrati sadike z dobro razvito, kompaktno koreninsko grudo. Dobro je, da so velike 15 do 20 cm in imajo bele korenine, kar kaže na njihovo vitalnost. Razvitih naj ima 5 do 7 listov, močno, ravno steblo. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko paprik postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Pred papriko na isti gredi vzgajamo špinačo, redkvico ali solato. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, dokler prve zelenjave ne poberemo iz grede, ki jo potem v celoti prevzame paprika. Ker papriko sadimo zelo gosto, ob njej na gredi ni veliko prostora.
Setev za sadike čilija in ostalih plodovk
Nega paprike
Paprika je zahtevna zelenjadnica glede vode in hranil, zato je redna nega ključna za obilen in kakovosten pridelek.
Zalivanje
Brez vsakodnevne ali vsaj redne oskrbe z vodo pri papriki ne bo pravega pridelka. Papriko je treba redno in obilno namakati, saj bodo tako plodovi bolj mesnati, večji in manj grenki. Najboljše je kapljično namakanje. V vročem in suhem poletju od začetka razvoja plodov paprike začnemo z rednim dodajanjem gnojila, ki vsebuje kalcij. Zemljo v globino namočimo vsaj 30 cm dvakrat na teden. Za ohranitev optimalno vlažnih tal priporočamo kapljično namakanje. Ker se paprika nikoli ne sme izsušiti, ji namestimo zastirko. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo paprike izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je redno zalivanje na vsakih 5 dni v vročih poletnih dneh. Pomanjkanje vode, tudi samo za kakšno uro na dan, povzroči neprijetne in moteče črne lise na dnu plodov. Te sicer niso strupene, zato tako plodove obrežemo in kljub temu zdrav del pojemo. Te lise so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih, ne v zemlji, in nepravilne, neenakomerne preskrbe z vodo. Sadike zalivamo redno vsak drugi dan, tako kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno.
Gnojenje
Paprika ima velike zahteve po hranilih. Redno gnojenje z organskimi gnojili, kot je kompost, zagotavlja rastlinam potrebna hranila za rast. Za pridelek 40 kg paprike na 50 do 60 rastlinah na 10 m2, potrebujemo približno 20 do 25 g dušika, 4 do 5 g fosforja in 15 do 20 g kalija. Hranila lahko dodajamo med rastjo tudi foliarno (skozi liste). Paprika je občutljiva za pomanjkanje kalcija, kar se lahko pokaže na propadu ploda na njegovi konici (cvetna gniloba). Zato papriki v času intenzivne rasti in oblikovanja plodov foliarno dodajamo v vodi raztopljen kalcij iz specialnih kalcijevih gnojil. Z dodajanjem začnemo ob pojavu prvih cvetov in nadaljujemo do obiranja pridelka, s presledki 7 do 10 dni. Gnojenje ponovimo še enkrat ali dvakrat v razmaku treh tednov med rastno sezono. Redno dognojevanje z morskimi algami, ki so odlično dostopne v naravnem biostimulantu, poskrbi za krepitev rastlin in izboljša izkoristek hranil iz tal. Tekoča gnojila, ki vsebujejo naravne proteine, omogočajo hitro in zelo učinkovito delovanje gnojila, saj proteini imajo pozitiven vpliv na številne procese v rastlinah.
Opora
Od junija dalje je za paprike nujna opora. Grmički paprike potrebujejo količek ali vrvico za oporo, saj se veje pod težo plodov rade lomijo. Posamezna opora za vsako papriko posebej zahteva veliko dela. V praksi se najbolje obnese vodoravno napeta mreža za grah, in sicer v treh nivojih. Tako se rastline prepletejo in dajejo oporo ena drugi brez potrebe po opori za vsako rastlino posebej. Zaradi opore iz vodoravne mreže tudi ni potrebno privezovanje, saj se z vsemi vejicami sama preplete med mrežo. Močan veter ali nevihte ne bodo polegli niti ene same rastline. Paprika v rastlinjaku potrebuje oporo.
Bolezni in škodljivci
Paprika je lahko tarča različnih škodljivcev in bolezni. Korenine mladih sadik rad pohrusta bramor in včasih tudi voluhar. Plodovi lahko zaradi vremenskih nihanj začnejo gniti ali pa se cvetovi ne oplodijo. Največjo škodo na plodovih povzročijo gosenice metuljev sovk, ki letajo od konca maja do oktobra (v rastlinjakih kot buba prezimijo, na prostem ne). Njihovo prisotnost opazimo po majhni luknjici v bližini plodovega peclja, ko plod prerežemo, pa okoli semen paprike najdemo gosenico. Mehanska poškodba (luknja) je tudi prostor, v katero ob dežju teče voda, ki vodi v gnitje plodov. Plesni niso problematične, kot recimo pri paradižniku. Odrasle bele mušice imajo snežno bel videz, jajčeca pa so ovalna, sprva rumena, v dveh dneh pa postanejo črna. Bolezen okužuje rastline pri temperaturah nad 25°C. Siva plesen se pojavlja na odmrlih in poškodovanih delih rastlin v vlažnem vremenu. Napadena rastlinska tkiva postanejo najprej svetlo rjava, nato pa se na njih razvije mišje siva prevleka iz trosišč. Preventivno škropljenje rastlin z naravnimi pripravki, ki delujejo na osnovi njivske preslice, debeli celično steno rastline in zmanjša možnost okužbe. Krepitev rastlin in razkuževanje tal sta najpomembnejša koraka za zdrave rastline. Odgovor na večino težav z boleznimi na rastlinah so alge in aminokisline, s katerimi zmanjšamo šoke pri rastlinah in izboljšamo sajenje, tudi sajenje paprike. Hladno stiskane morske alge Green Defender KELP TONIC so za rastline kot piščančja juha, ki nam jo je babica kuhala, ko smo bili premraženi ali prehlajeni.
Sosedstvo na vrtu
Paprika se dobro prilagaja in ima koristi od nekaterih sosedov, medtem ko nekaterih ne mara. Na konec grede umestimo kapucinko, med papriko sadimo tudi baziliko in ognjič. Paprika je rastlina sonca, zato je ne sadimo v senco paradižnika ali kumar na opori. Paprika pa ne prenaša bližine naslednjih rastlin:
- Krompir: škodljivci, ki napadajo krompir, imajo radi tudi papriko in paradižnik. Zato se ne priporoča sajenje v bližini, saj lahko prinese bolezni.
- Kapusnice (zelje, cvetača, brokoli): paprika ima raje rahlo kisla tla, kapusnice pa alkalna, kar lahko negativno vpliva na rast obeh vrst.
- Komarček: ne mara bližine nobene druge rastline. Njegove korenine izločajo snovi, ki zavirajo rast sosednjih rastlin. Zato je najbolje, da ga sadite v ločene lončke.
Raznolikost paprik: sorte, oblike in okusi
Bogastvo paprike je v obsežni množici različnih oblik plodov, ki jih vrtnar doma lahko pridela, če uporabi različne sorte ali hibride. Po okusu paprike delimo na ostre, pol-ostre in sladke sorte. Pri nas so seveda bolj priljubljene sladke sorte, katerim se je v zadnjih letih pridružil tudi pekoči čili. Barvni spekter plodov je zelo različen, saj se zorenje spremlja z barvnimi niansami, ki se spreminjajo od zelene do rdeče, rumene ali oranžne.
Vrste paprik
- Rog paprike: imajo koničaste, po navadi precej velike plodove, ki se uporabljajo predvsem za pečenje. Plodovi so najpogosteje zeleni, pozneje pa se ta barva spremeni v rdečo, ko je primerna za pečenje in pripravo ajvarja. Med znanimi sortami sta 'Kurtovska kapija' in 'Sivrija'.
- Paradižnikova paprika: rastline so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati in okrogli. V tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali vmesne barve. Ko seme v plodovih dozori, se najpogosteje obarvajo rdeče, lahko pa tudi oranžno ali intenzivno rumeno. Njihova odlika je, da so vedno bolj mesnati, tudi ob površnem zalivanju, in imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Sorta 'Botinska rumena' ima sprva rumene, pozneje pa rdeče plodove.
- Blok paprika (babura): ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznamo pa celo sorte s pisanimi plodovi. Najstarejša sorta je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi, njena novejša, izboljšana različica je 'Alpina'. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali 'California Wonder' je poznejša sorta.
- "Snack" paprike: primerne predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih, saj so izredno polne in pisanih barv. Njihova glavna prednost je, da imajo zelo malo semena.
Zorenje in barva plodov
Zeleni plodovi so v resnici še nedozoreli plodovi, ki bodo kasneje spremenili barvo v rdečo, rumeno, oranžno ali drugo barvo, odvisno od sorte. Zelena paprika, čeprav še ni fiziološko zrela, je že uporabna v kuhinji, vendar je manj sladka, tanjša in malce težje prebavljiva kot rdeča paprika. Paprike ostalih barv tudi ob zorenju spreminjajo barvne odtenke in na začetku niso tako sladke kot pri dokončni zrelosti. Ne delaj panike, zelene paprike so še nedozorele rdeče paprike. Čez nekaj tednov bodo plodovi dozoreli in dobili prelepo rdečo barvo. Seveda so uporabni tudi nezreli zeleni plodovi, le manj so sladki.
Pobiranje pridelka
Paprike pobiramo od junija do oktobra, ob toplejši jeseni pa tudi še novembra. Pri pobiranju plodove režemo s škarjami ali nožem, saj tako ne zatrgamo stebla. Plodove obiramo, ko spremenijo okus in so nekoliko bolj sladki. Plodovk se v domačem vrtu zelo veselimo, zato je prav, da opomnimo na optimalen čas in pravilno pobiranje. Tako bo pridelek zadovoljil, delo v vrtu pa bo v veselje.