Uvod v izlet
Za izlet na Krvavico smo se dobili pri gostišču Grof pri Vranskem. Od tu smo se z avti zapeljali mimo Tabora do Loke, kjer smo začeli naš pohod. Dušan se je potem zapeljal naprej do Zajčeve koče.
Dve poti do vrha: "Cilj je cilj" in "Cilj je pot"
V hribe lahko greš tako, da je cilj sam vrh, ali pa da je cilj celotna pot.
Varianta "Cilj je cilj"
Če bi šli po varianti »cilj je cilj«, bi bilo takole: Štartali smo v vasi Loke, par minut smo hodili po asfaltu ter nato zavili levo v gozd. Zagrizli smo v kolena, sledili pikicam, splezali skozi okno in po par minutah prispeli na vrh Krvavice.
Varianta "Cilj je pot"
Ker pa PDDelovci raje uberemo varianto »cilj je pot«, je bilo takole: Štartali smo v vasi Loke, par minut smo hodili po asfaltu ter nato zavili levo v gozd.
Prvi del poti in izzivi
Zagrizli smo v kolena. Ker strmina ni popuščala, sva si s Pavletom počasi nabirala prednost pred ostalimi. Po približno 45 minutah hoje sva prišla do stene, pod katero je, po levi strani, speljana markirana pot, po desni pa nemarkiran obvoz. Jaz bi skoraj šel po desni, nemarkirani, če me Pavle ne bi popravil.
Prihod na vrh in čakanje
Po parih minutah sva prišla do okna, se poslikala, splezala skozenj ter nadaljevala proti vrhu. Do vrha sva porabila še kakšnih 15 minut. Okrepčala sva se, pojedla banani, sledilo je še par obveznih selfijev in čakanje, da prispejo še ostali. Čakala sva in čakala, minilo je 45 minut, pridružil se nama še ni nihče. Ja, malo naju je začelo skrbet.
Različne poti in manjše nevšečnosti
Bilo je pa takole; Marjan je pri prej omenjeni steni krenil desno in s seboj popeljal še par ostalih. Nekje so zgrešili in niso prišli nazaj na pot nad oknom. Lotili so se strmine po brezpotju. Niso grizli samo kolen, občasno so morali po vseh štirih.
S Pavletom sva jih kakšnih 5 minut klicala z vrha in končno le dočakala njun odziv. Od nekje daleč spodaj. OK, v redu je, dokaj blizu so.
Par minut mine in druga skupina je prispela na vrh. Kje sta pa Robi in Sonja? Ta dva sta si pred drugo skupino, še pred steno, tudi nabrala nekaj zaostanka. Robi ju je prav peljal po desni mimo stene s to razliko, da sta ta dva, nad oknom, prišla nazaj na markirano pot. Na vrh sta prispela 10 minut za drugo skupino.
Sestop proti Zajčevi koči
Sledilo je obvezno skupinsko slikanje ter počasen sestop, po dokaj neugodni strmi poti, proti Zajčevi koči. Tam nas je Dušan strpno čakal.
Zajčeva koča
Koča stoji nad Tesen grabnom med Krvavico (909 m) na zahodu in Brložnom (851 m) na vzhodu na severnem pobočju Kisovca (1021 m) južno od vasi Loke pri Taboru. Nastala je na mestu stare Zajčeve domačije, ki se je obdržala do leta 1960. Mladinski odsek Planinskega društva Vransko-Tabor jo je leta 1974 kupil ter jo začel obnavljati in urejati kot planinsko postojanko. Obnovo je dokončalo samostojno Planinsko društvo Tabor, ki je kočo odprlo 3. avgusta 1980.
Delovni čas in razgled
Koča je odprta od začetka maja do konca oktobra od sobote popoldne do nedelje zvečer. Koča posebnega razgleda nima, saj jo obdaja gozd.
Nadaljevanje izleta
Okrepčamo se in krenemo v dolino. Končali smo tam, kjer nismo začeli. Lep izlet je bil. Cilj »cilj je pot« je bil dosežen. Tri skupine na vrh, vsaka po svoji poti.
Pot navzdol in presenečenje
Začetek poti oz. strmina je bila še zmerna, potem pa vedno bolj strma in spolska zaradi dežja, ki je padal ponoči. Nekateri smo izbrali pot mimo votline, a smo kmalu ugotovili, da smo zgrešili. A poti nazaj ni bilo, še bolj nevarna bi bila in smo tako nadaljevali pot proti vrhu po brezpotju in po zelo spolskem terenu. Z veliko truda smo prispeli do markirane poti na vrh, kje sta nas že čakala Pavle in Bogdan, tudi Sonja in Robi sta prispela kmalu za nami. Tu smo nekaj pojedli, naredili nekaj fotografij, tudi skupinsko in se zaradi grozečih oblakov kmalu odpravili po drugi poti do Zajčeve koče. Vmes so nas nekoliko osvežile dežne kaplje, vendar, ko smo pa prispeli do koče, se je prikazal sonček in seveda tudi predsednik Dušan. Kar dolg počitek smo si tu privoščili. Kmalu potem pa je že bila ura za odhod v dolini do naših avtomobilov. Ta pot se je zmerno spuščala, na nekaterih mestih pa je bilo potrebno nekoliko previdnosti zaradi razmočenega terena in spolzkih korenin. Na srečo se je vse lepo končal.
Postanek pri Robiju in Meti
Na križišču ceste in naše poti nas je tu pričakal Dušanov avto, ki je potem zapeljal voznika do parkiranih avtomobilov. Ostali pa smo počasi nadaljevali hojo po cesti, do prihoda avtomobilov. Vsi smo se potem naložili v avtomobile. Na naše presenečenje nas je Robi povabil na svoj novi dom, kjer nas je Meta sprejela z aperitivom in s polno mizo peciva, tako da smo lahko okusili vse njene sladke in slane dobrote in seveda nismo ostali žejni. Nekateri smo si še ogledali prostore hiše in lepo urejeno okolico s komaj zasajenimi drevesi. Nekatere planinke so se tudi pozanimale, kako je vse to izbirala in posadila in na kakšen način. Ko se je spustila senca na teraso, kjer smo sedeli, smo se odpravili domov.